Translate

sobota, 24. december 2011

Zelo hitro pečena potica

Danes sem prvič poskusila nov način pečenja klasične potice. Naj na samem začetku poudarim dve stvari:
  1. Recept sem uporabila isti, kakršnega uporabimo pri nas vsako leto in ga lahko najdete tule. Razlika je bila samo v tem, da sem uporabila polovično maso.
  2. Tale objava je dodana tudi po oznako 'zdravo brez olja', ker sem dajem vse primere pečenja s halogeno pečico. Ja, potico sem pekla v tej pečici!
Zakaj hitro? Potica je bila pečena v 20 minutah na 175 stopinjah Celzija. Sicer sem jo pustila še dodatnih 10 minut, v vsakem primeru pa je ostala ekstremno mehka, lahka, orehova masa pa je ostala dovolj vlažna.

Enostavno ne morem dovolj poudariti, kako navdušena sem nad današnjim poskusom.

četrtek, 22. december 2011

Čokoladni liker

Ja, božič bo. Torej, nekako lahko sklepam, da zraven potrebujemo tudi  nekaj mlečnega in alkoholnega. Liker? Američani imajo redno navado delati domači jajčni liker. Ker pa sem takšnega poskusila samo enkrat in kar hitro ugotovila, da ne maram surovih jajc, v nobeni obliki, sem se odločila, da raje naredim čokoladnega. Prva izbira je bil čisto preprost in osnoven, z mlekom. Ker pa čokoladni liker enostavno mora biti malce kremast, je na koncu prevladal s pudingom.

Za tega pa sem potrebovala...
  • 1 kg sladkorja
  • 1 l mleka
  • 1/2 l žganja (najboljši je domači)
  • 2 čokoladna pudinga
  • cca 1 dcl ruma
  • 200 g jedilne čokolade
V večji posodi zmešam mleko, sladkor in prah dveh pudingov. Vse skupaj dam na plin in počakam, da zavre. Vmes občasno premešam. Ko zavre, na zmernem, lahko tudi zmanjšanem, ognju mešanico vrem približno 15 minut ter zraven redno mešam. V tem času se puding začne rahlo gostiti.

Na vodni kopeli stopim jedilno čokolado.



Ko se rahlo ohladi in ko 15 minut vrenja zgoraj omenjene mešanice poteče, čokolado v slednjo počasi vmešam. Homogeno zmes odstavim z ognja ter pustim, da se ohladi. Lahko se odločite tudi, da v še večjo posodo (ali pa v pomivalno korito) natočite res hladno vodo, posodo z mešanico v njo potopite in nekaj časa mešate, da se le-ta dovolj ohladi.

Nato združim žganje in rum ter ju počasi vmešam v mešanico. Le-to prelijem v steklenice in pustim nekaj časa stati. Sama jo bom pustila čez noč. V tem času bo liker ravno prav močan in zelo okusen.



Čin čin!!

ponedeljek, 5. december 2011

Parklji (ali pa angelčki)

Odločitev za tele je bila nekaj, čemur Američani pravijo 'spur of the moment'. Delala sem jih prvič, a sem se vseeno odločila recept rahlo spremeniti. Tokrat nimam drugih komentarjev kot le to, da sem popolnoma navdušena.

Potrebovala sem...
  • 2 in 1/2 paketa suhega kvasa
  • 1 kg bele moke
  • 5 dl mleka
  • 40 g sladkorja
  • 125 g kokosovega masla
  • 5 g soli
  • 1 jajce
  • 2 žlici sladkorja
  • 2 žlici mleka
  • rozine
  • rdeč papir (za parkljeve jezičke)
Moko presejem, nato pa ji dodam sladkor, sol in kvas. Vse skupaj z vilico dobro, a narahlo premešam. Tačas v eni kozici pogrejem mleko, v drugi pa stopim kokosovo maslo. Slednjega občasno premešam. Oboje pustim, da se ohladi do mlačnega, nato pa ju zmešam skupaj in ju med mešanjem z mešalnikom postopoma zlijem v mešanico z moko. Iz tega nastane zelo gladko testo, ki odstopa od sten posode. Če slučajno na dnu le-te ostane še nekaj malega moke (ker mešalnik ni dosegel do dna), jo narahlo vgnetem še z rokami. Testo oblikujem v kroglo ter ga v rahlo namokani posodi pustim vzhajati 1 uro.

Naj tukaj nekaj poudarim. Sama sicer za vzhajano testo ponavadi uporabljam posodo za vzhajanje (vidna na spodnji sliki), katera ima, seveda, svoj pokrov. Ta je sicer v večini najboljša opcija. Pri takem testu pa sem se jo raje odločila pokriti s čisto krpo. Tako testo res počasi vzhaja, a veliko več pridobi na samem volumnu. Po eni uri ga je bilo enkrat toliko kot na začetku, bilo pa je res mehko.

Po pretečenem času ga dam na pomokano površino (bodite pozorni, da je le-ta sobne temperature, ker testa nočemo 'šokirati') in ga še enkrat pregnetem. Razdelim ga na 16 delov, katere oblikujem v štručke.

Vsako posebej enakomerno sploščim, na zgornjem delu (recimo, da približno 1/4 celotne štručke) malce bolj. V ta del z ostrim tankim nožem zarežem z vrha in s tem oblikujem dva rožička. Razpolovim tudi spodnji del ter tako dobim noge. Zarežem še ob strani, da naš parkeljček dobi roke.V glavo zapičim dve rozini za oči, pod njima pa s škarjami naredim zarezo za usta. Ko so spečeni, vsakemu izmed njih s pomočjo škarij ali pa noža rdeče papirčke (katere sem oblikovala v podolgovate trikotnike) vtaknem ravno na tem mestu. Tako dobijo srčkane jezičke.


Če se odločite za angelčke, je postopek takle. Vsak del testa najprej oblikujem v kroglo, katero sploščim. Tak krog najprej razrežem na polovico, isto pa naredim še z eno izmed teh polovic. S to slednjo potezo dobim krila. Ta dva manjša dela namreč spojim skupaj, kjer je ošpičen del. Večji del najprej oblikujem v valj, katerega na enem delu stisnem, da dobim glavo. Vse skupaj pritisnem na krila. Mora se dobro sprijeti. Tudi pri teh lahko uporabite rozine. Lahko so na krilih, lahko so kot oči, ...

Čisto na koncu stepem eno jajce, dodam 2 žlici sladkorja in 2 žlici mleka (tudi ta mora biti vsaj sobne temperature, ker bi v nasprotnem primeru testo spet lahko 'šokirali' in bi zato upadlo). S to mešanico s čopičem namažem vsako figurico.

Oboje sem pekla na peko papirju pri 200 stopinj Celzija približno 10 do 15 minut. V vsakem primeru, glejte, da se le-ti lepo zlato obarvajo.

petek, 2. december 2011

Guacamole

Guacamole tu, guacamole tam. Hehe, recepte res najdeš na vsakem koraku. Potem greš še po trgovinah in vidiš, da je avokado na voljo v skoraj vsaki izmed njih. Pa te počasi začne 'firbec matrat'. Postopek res ni težek, kaj šele dolg. Samo nekaj namigov je potrebno poznati, da ti vse skupaj olajša. In, ja, to je to!

Naj najprej na samem začetku razložim, kako veste, kakšen avokado je potrebno kupiti. Najbolj pomembno je namreč, da je na otip že mehkejši. Jaz imam sicer to navado že kar nekaj let pri jabolkah, tu pa je skoraj obvezna. Torej, avokado ob izbiri primite v roko in ga rahlo stisnite. Pod vašimi prsti se mora rahlo vdati. Jaz osebno sem ga cca. 3 dni še pustila na sobni temperaturi, da je malce bolj dozorel. Vseeno pa ne pretiravati. Meso znotraj sadeža mora namreč biti svetlo zelene barve in gosto (čeprav mehko kot maslo na sobni temperaturi). Če že temni, ni več dobro.


No pa začnimo s pripravo priloge... Potrebovala sem...
  • 1 paradižnik (Ina Garten predlaga, da semena odstranite, da omako ne naredijo preveč tekočo)
  • 1 čebula srednje velikosti
  • 1 avokado
  • 1,5 žlice kisle smetane
  • sok 1/2 limone
  • ščepec soli
  • ščepec popra
  • ščepec čilija
  • 2 stroka česna (ta sicer ni potreben, vendar doda res super okus, obenem pa mešanico naredi ravno prav pikantno)
Paradižnik narežem na kocke (sama semen nisem odstranila, a vseeno nisem imela nobenih težav z odvečno tekočino). Čebulo nasekljam, stroka česna pa stisnem.
Pri avokadu je nekakšen tipičen postopek. Tega namreč najprej prerežemo na pol. Zatem z nožem (z rezilom) 'udarimo' po koščici (sploh ni potrebna neka močna sila, ker je koščica zelo mehka, nož pa se takoj zarije v njo). Nož zavrtimo in koščico na takšen način odstranimo. Na tej točki pa je vaša odločitev. Vsako polovico lahko posebej olupite, ker se olupek z zrelega avokada res brez problemov odstrani. Ali pa vzamete žlico in meso z njo 'izbrskate' kot bi to naredili pri kiviju ali kakiju. Če ga olupite, potem meso narežete na manjše kocke ter ga dodate prej pripravljeni zelenjavi. Na tej točki je priporočljivo, da dodate sok limone. Ta bo sicer sami mešanici dal svež okus, obenem pa bo (tako kot pri jabolkah) poskrbel, da avokado ne bo počrnel.
Solim, popram, dodam kislo smetano in čili. Najprej vse skupaj dobro premešam, potem pa z vilico vse skupaj še malo pretlačim. Naj samo toliko poudarim, da mora jed vseeno imeti nekaj teksture, torej, nekaj koščkov le pustite. In še namig - jed še izboljšajo.


Guacamole se uporabi kot pomaka ob čipsu, tortilla chips-u, ipd. Lahko pa se odločite za mojo verzijo - s koruznimi tortiljami. Te slednje lahko brez problema zamenjate s pšeničnimi ali pa preprosto naredite navadne/polnozrnate palačinke, katere zavijete in pooooojeste!! :)

sreda, 16. november 2011

Zajtrk #3 / Smoothie-ji #4

Hitro, preprosto in zelooooo dobro!


Potrebovala pa sem le...
  • 2 jabolki srednje velikosti
  • 250 ml navadnega jogurta (0,1% mlečne maščobe)

Vse skupaj samo zmešate z mešalnikom in to je to. Ja, dejansko je tako preprosto. :)

torek, 15. november 2011

Zajtrk #2

Ste za sadni zajtrk? Ne samo sadje, a vseeno - SADJE! Njam!

Takle je bil danes moj.


Potrebovala pa sem...
  • 1 večje jabolko
  • 2 mandarini
  • 250 ml navadnega jogurta (0,1% mlečne maščobe)
  • 5 suhih sliv 
Mmmm! :)

ponedeljek, 14. november 2011

Zdrava pečica: Krvavice

Krvavice na zdrav način? No, če ste kdaj mislili, da ni možno, ste se motili.

Idejo sem dobila od sosede in sem jo čimprej morala poskusiti. Rezultat? No, ja. Glede na to, da je v originalu treba takšno klobaso kar dolgo peči, na olju, ki se ne osmodi prehitro, ta pa velikokrat zna še pršeti naokoli in tako naredi svinjarijo ravno takrat in tam, ko in kjer ni treba... Enostavno ne more biti večje razlike. Res! Nobenega olja. Klobasa tako ali tako ostane v zaprti posodi, katero na koncu brez problema očistiš s programom za čiščenje, vsa odvečna maščoba pa pricurlja ven ter na dno posode. Ja, pri tem primeru je še bolj očitno.

Celoten postopek pa je bil čisto preprost. Potrebovala sem...
  • 2 krvavici
 Ja, samo to! In pa pečico, seveda.



Klobasi sem postavila na spodnjo mrežico, nastavila na 250 stopinj Celzija ter najprej dala 12 minut. V tem času se je sicer lepo opekla. Vseeno pa je ponavadi boljša, če je res dobro zapečena. Zato sem na isti temperaturi nastavila še na dodatnih 10 minutk.


Po pretečenem času je samo še romala na krožnik.


Res, nobenih dodatnih maščob, tudi svojih ni imela preveč - ravno prav. Okus pa fenomenalen! Aja, pa ste zasledili, da je bilo vse skupaj pripravljeno v borih 20 oz. 22 minutah? Ja, prav tako brez dela, brez svinjarije. Le božanski vonj med samo peko. Sploh vidite kje kakšno sled maščobe na krožniku? 

Zajtrk #1

Ker že kar nekaj časa z energijo ne pridem skozi dan tako kot bi morala, sem se odločila nekaj stvari spremeniti. Včasih (sicer še ne tako daleč nazaj, a vseeno) sem namreč redno tekla, hodila v fitness, ipd. Potem pa je kar naenkrat energije zmanjkalo in je nekako nikoli ne naberem dovolj, da bi z redno telovadbo nadaljevala. Pa jo že zelooo pogrešam. Tako sem se odločila, da najprej pogledam svoj dan s strani prehranjevanja ter prišla do naslednjega zaključka.

Potrebno bo začeti jesti 5-krat na dan. Po malem, a petkrat. Kar imam v bistvu še raje, ker potem vsaj ne bo nepotrebnih 'lušt'. Hehe... Pa še energije bo več. Za tek, fitness, ipd.

Danes je bil torej 'D-day'. Prvi zajtrk. Pravi zajtrk. Po ne vem kolikih letih. Na samem začetku sicer mešani občutki, ampak... I like it!

Za začetek sem izbrala naslednje:
  • 250 ml navadnega jogurta (0,1% mlečne maščobe) - ja, samo pol
  • 2 mandarini 
  • cca. 2 pesti mešanih nesladkanih kosmičev (obožujem 1-kilogramske iz Hoferja)


Najprej, seveda zmešam jogurt in kosmiče ter vse skupaj pustim, da se kosmiči napijejo in napihnejo. V takšni obliki so namreč boljši za prebavo. Ta čas pa si počasi (ker letos drugače enostavno ne gre - mandarine očitno zebe) olupim sadje, ločim na kose ter jih dodam prej pripravljeni mešanici. Premešam in nato enostavno 'dober tek'!

Dobro jutrooo!

sobota, 12. november 2011

Zdrava pečica: Pečen piščanec in pečen puran

Za letošnje Martinovo smo pri nas izbrali piščanca in purana. Seveda, mi je takoj na misel prišla uporaba moje pečice. 'Pa da potestiram še to,' sem si rekla. Predvsem me je zanimalo, če bo dejansko možno obe vrsti mesa pripraviti na takšen način, da bosta po koncu pečenja oba še dovolj sočna in ne suha.

Da ni okus čisto navaden, sem se odločila poiskati kakšno dobro marinado. Na koncu sta ostali dve, kateri pa sem se odločila primerno združiti. Vsaka izmed njih je namreč imela vsaj eno sestavino, katero enostavno nisem hotela izpustiti. Ena je za piščanca po Ptujsko, druga pa je brez imena, a slastna. Razmišljala sem, katero bi Vam predstavila pa sem nekako prišla do zaključka, da kar obe, na koncu pa še mojo verzijo.

Druga je takšna:
  • 1 žlička olivnega olja
  • 2 stroka nasekljanega česna
  • 1 žlica gorčice
  • 0,5 žlice sojine omake
  • 0,5 žličke mletega čilija
  • 0,5 žličke timijana
  • 0,5 vejice rožmarina
  • 0,5 žličke majarona
  • 0,5 žličke sesekljane sveže bazilike
To vse skupaj zmešamo, nato pa z mešanico piščanca dobro premažemo. V marinadi naj bo vsaj 30 minut, toplo pa se priporoča čez noč.

Marinada za piščanca po ptujsko pa je naslednja (nekako rahlo pod vplivom oddaje Riba na oko v tem tednu):
  • 1/4 dl belega olja (sicer prvič slišim za ta izraz, a mišljeno je pač rastlinsko ali pa sončnično)
  • 1 žlička soli
  • 1 žlička gorčice
  • 1 žlička rdeče paprike
  • 2 stroka drobno nasekljanega česna
  • poper (po okusu)
  • 2-3 žlički balzamičnega kisa
  • manjša količina nasekljanega peteršilja
  • manjša količina nasekljane bazilike
Postopek pri marinadi pa je isti kot zgoraj.

  1. V prvem mi je všeč sojina omaka, čili, olivno olje in vsa našteta zelišča. Pri drugem pa nekako nisem za belo olje, bi pa sigurno uporabila peteršilj in balzamični kis.
  2. Do kombinacije obeh je prišlo tudi zaradi tega, ker sem nekako raje uporabila sojino omako kot sol (čeprav nimam nič proti soli) ter čili namesto rdeče paprike in popra (ja, kljub temu, da imam rada vse tri začimbe).
  3. Prvi recept pa ima več dišavnic, med njimi tudi rožmarin, majaron in timijan (vse to imam letos svoje, domače, sveže).
 Iiiiin, tako sem posledično zaključila s takšno kombinacijo:
  • 1 žlička olivnega olja (to bo tako ali tako med samim pečenjem odteklo, marinada ga pač nekako mora imeti)
  • 2 stroka nasekljanega česna
  • 1 žlica gorčice
  • 0,5 žlice sojine omake (ravno prav slano, da res ne potrebujete soli ali pa vegete)
  • 0,5 žličke mletega čilija (super nadomesti rdečo papriko in poper)
  • 0,5 žličke timijana
  • 0,5 vejice rožmarina
  • 0,5 žličke majarona
  • 0,5 žličke bazilike
  • 3 žlički balzamičnega kisa (sicer na začetku s skepticizmom, a res naredi fenomenalno ravnovesje v kombinaciji z ostalimi sestavinami)
  • manjša količina nasekljanega peteršilja

Ko zadevo zmešate, predlagam, da jo preiskusite. Jaz sem bila navdušena že nad vonjem, okus pa je bil še boljši. Marinado sem dobro vtrla v vsak kos posebej, meso zaprla v plastično posodo s pokrovom in ga čez noč (no, ja, v bistvu še dlje - do kosila naslednji dan) pustila v hladilniku.

Potem pa samo - pečico ven, meso na mrežice. Vklopim na 200 stopinj Celzija, časovnik pa nastavim na 20 minut. Meso mora tokrat biti na spodnji mrežici. Naj samo še toliko omenim, da se čas lahko razlikuje pri različnih kosih ter različnih velikostih le-teh. Predlagam, da po pretečenem času enostavno vzamete zobotrebec in ga zapičite v vsak kos mesa posebej. Če na njem ni sledu krvi, potem je meso pečeno.


Če so Vam že kdaj razlagali, da lahko dejansko gledate, kako odvečna maščoba odteka na dno posode, potem Vam tokrat lahko sama potrdim, da so govorili resnico. Če poleg vsega še želite, da bi bilo meso lepo sočno (če Vam slučajno na takšen način ni dovolj), lahko dno posode na samem začetku pokrijete z vodo. Verjetno tako ali tako že poznate verzijo pri pečenju na štedilniku, kjer meso najprej dobro popečete, nato pa ga rahlo zalijete z vodo, posodo pokrijete in pustite rahlo vreti kratek čas. V tem primeru pa bo voda na dnu med pečenjem krožila pod mesom, vročina bo ustvarjala paro, meso pa naredila resnično (!) sočno.


Brez odvečnih maščob, zdravo, ravno prav zapečeno in enostavno wow!!

četrtek, 10. november 2011

Ajdovi žganci

Ja, ena izmed mojih kulinaričnih strasti so sigurno stare slovenske jedi. Saj si moderen pa poskušaš razno razne stvari, ker je ravno v tem čar. A včasih enostavno moraš moraš MORAŠ zaužiti nekaj čisto domačega, slovenskega. Da si malce nostalgičen, da ti je še bolj toplo pri srčku, da si spet malo otrok.

Žgančki! Jaaa! Hehe, in tokrat sem jih prvič delala sama. Perfektni v kombinaciji z domačo gobovo juhico. Mmmmm!

Potrebovala pa sem...
  • cca. 1 l vode
  • sol
  • olivno olje
  • 200 g ajdove moke (za dve osebi jo je ravno prav)
Vodo zavrem, nato pa ji dodam sol in olivno olje. Med samim vretjem v njo stresem ajdovo moko. Naj ta naredi kopico. Tako naj tudi ostane in na zmanjšanem ognju vre približno 15 minut. Po pretečenem času s kuhalnico naredim luknjo. Sploh ne kompliciram - enostavno se grem Mojzesa (če temu lahko tako rečem) in kopico razdelim na dva dela, med katerima je kanalček. Tako pustim, da vre še nadaljnjih 10 minut.

Potem vodo odlijem, a je ne zavržem. Bodoče žgance namreč začnem mešati na takšen način, da na koncu moka sploh ne bo več vidna. Torej, ne sme biti suhih delov. Sama ne mešam kot bi vsak to razumel pod to besedo - torej, ne krožno. Začnem namreč na robu kopice in delam škrge. Malo po malo torej 'trgam' od glavne kopice tako, da grem vsakič do dna. Vodo, katero sem prihranila, dodam po potrebi, a ne pretiravam. Še vedno mora namreč ostati gosto. Torej, poskusite najti nekakšno vmesno točko med suhim in mokrim.

Ko vse dobro zmešam, vzamem poleg kuhalnice še vilice in dokončam žgance. Kako? Najprej en del te mešanice zajamem s kuhalnico, nato pa posamezne delčke z robom vilice 'režem' stran in jih sproti nalagam na krožnik.

Takšne žgančke lahko dodate (kot sem že prej omenila) gobovi juhici, lahko poleg kisle repe, kislega zelja, super se poda tudi kakršnemu koli golažu. Kombinacije so odvisne čisto od vas samih.

Če pa želite res domače žgančke, le-tem dodajte tudi kakšne (če je le možno) domače ocvirke. Saj ni treba, da pretiravate - vsaj za okus. Lahko jih dodate nekaj že med samim 'mešanjem', da so bolj voljni. Preostale pa potem dodate na koncu, ko so že na krožniku.


ponedeljek, 7. november 2011

Baklava

Jaaaaa, končno je prišel čas, ko sem jo enostavno naredila!! Prvič v življenju, a preizkuševalci pravijo, da je res res RES uspela. iLike!

Na samem začetku je bil rahel strah, ker vedno ljudje to jed predstavljajo kot nekaj zelo zakompliciranega in oh-in-sploh težko za naredit. Potem pa sem našla recept, kjer imam že tako ali tako zbrane srbske/bosanske jedi ter iz njega razbrala, da ima jed resnično enostaven postopek. Sama sem se odločila, da uporabim kupljeno vlečeno testo. Sem sicer na splošno zagovornik domačega, pri tej jedi pa je enostavno potrebno biti zelo precizen, če želiš, da res izpade tudi vizualno lepa. Malo več časa, dovolj orehov (po možnosti, da jih že med samim mletjem ne poješ preveč, hehe), potem pa.... mmmmmmmm!

Potrebovala pa sem...
  • 500 g kupljenega vlečenega testa (uporabila sem Hokus)
  • 500 g zmletih orehov
  • 2,5 dcl olja
  • 1 kg sladkorja
  • 2 čajni žlički vanili sladkorja (oz. 1 paketek)
  • 6 dcl vode
  • sok 1 limone
Na samem začetku sem naoljila pekač. Izbrala sem si manjši pekač, ker je jed, kot verjetno že veste, zelo nasitna, v končni fazi pa je tako ali tako pride zelo veliko. Plasti (v mojem paketku je bilo 5 večjih plasti, katere sem glede na velikost pekača razrezala na 10 manjših; ker pa mi je še ostalo orehov in prostora v pekaču, sem porabila še preostale manjše kose ter naredila dodatne plasti baklave) začnem počasi polagati v pekač. Na začetku so tri - vsako posebej, seveda, naoljim z oljem, katerega sem zavrela. Na tri plasti dam plast zmletih orehov. Zatem nadaljujem z dvema plastema testa - obe, spet vsako posebej, naoljim. Nato spet plast orehov in 2 plasti testa. Tako nadaljujem dokler mi ne zmanjka orehov in testa. Bodočo baklavo zaključim s tremi plastmi testa (spet je vsaka izmed njih posebej namazana z oljem). Na tej točki vzamem zelo oster nož ter kar bo na koncu baklava razrežem na manjše kose; lahko rombe, trikotnike, kvadratke, ... Pazite, da razrežete do dna. Nato porabim še zadnje ostanke olja ter vse skupaj še enkrat dobro premažem.

Tako pustim stati 1 uro. Olje se mora namreč dobro vpiti v testo.

Po eni uri vstavim pekač v pečico segreto na 170 stopinj Celzija. Moj recept sicer pravi, da jo pečemo dokler se lepo ne zapeče (lepo zlato zarjavi). Če pa imate raje podatek o času, naj bo ta nekje med 30 in 40 minut. Po 30 minutah sem preverila napredek ter vse skupaj v pečici pustila še približno 10 minut.

V tem času sem na ognju pripravila sladkorni sirup. V posodo dam sladkor, vanili sladkor in vodo ter pustim, da se vse skupaj stopi. Vmes vsake toliko časa premešam. Ko zavre, pustim na manjšem ognju počasi vreti približno 5 minutk. Zmes se tako rahlo zgosti. Nato odstavim z ognja in mu vmešam limonin sok.

Vrelega polijem po še vroči baklavi. Naj vas opozorim, da bo zadevca malce trajala. Vsake toliko časa bo treba pekač namreč preveriti, ker bo baklavica zeloooo žejna. Seveda, je odvisno od tega, koliko bo pila - toliko boste dejansko porabili sirupa. Jaz sem ga tokrat nekje od 2/3 do 3/4. Mogoče se zgodi tudi, da zgornji 'lističi' malce odstopijo in se na koncih dvignejo. A ne skrbite - tako ali tako ste jih polili s sirupom, kar jih obteži in 'napije' tako, da bodo sčasoma sami padli nazaj na svoje mesto.

Vse skupaj pustite stati kar nekaj časa. Priporoča se čez noč. Zjutraj pa je zadevica božanska - lepo svetleča, prelepa tako ali drugače, dovolj napita in božaaaansko dobra.


nedelja, 30. oktober 2011

Zdrava pečica: Pečen/Ocvrt krompir

Tokrat napovedujem, poleg rednih receptov, novo kategorijo in tematiko - priprava jedi v konvekcijsko-halogeno-infrardeči pečici (sem zakomplicirala, ane?). Nekaj časa sem namreč že razmišljala o tem, kako čimbolj odstraniti nepotrebne maščobe s hrane. Tako, recimo, zelo rada pripravim bučke v solati, a me vedno moti, koliko olja je dejansko potrebno uporabiti, da jih spravim skozi prvo fazo. Poskušala sem tako pa drugače pa spet malce drugače pa malce mešano. A v večini primerov je enostavno bilo potrebno uporabiti maščobo. Ne toliko zaradi okusa, ampak zaradi razlogov, kot so ustvariti plast, da se hrana med pečenjem ne prime, ipd. Kakšni dve leti nazaj sem razmišljala o zgoraj omenjeni pečici, a se mi je zdelo, da so bile cene le-teh enostavno previsoke za moj okus. Letos pa sem prvič doživela res lepo znižanje, katerega pa sem zaradi svojega omahovanja v prvo zamudila. Vseeno pa sem bila optimistična in kakšen teden nazaj doživela ponovno znižanje. Jaaa, imam jo!! Seveda, je torej na meni tudi, da jo preiskusim na različne načine. Aja, nova kategorija pa je 'zdravo brez olja'.


Prvi preiskus je bil danes na krompirju. Lansko leto sem prvič, čisto po naključju, jedla v restavraciji krompir, ki je bil pripravljen popolnoma brez maščobe. Seveda, sem takoj vedela, kako. A kaj ko nisem imela 'orodja' za to. Malce sicer s skepticizmom (preprosto zato, ker sem pač jaz jaz) sem vse nastavila in opazovala.


Naj opišem nekaj svojih opažanj. Na samem začetku nisem bila prepričana, kako dejansko lahko postavim krompir v pečico. Je potrebno narediti samo eno plast na en nivo ali jih lahko več. Zakaj? V navodilih piše, da če ga postaviš na spodnjo mrežico in daš na 250 stopinj Celzija, po koncu procesa dobiš pečen krompir. Če pa ga postaviš na zgornjo mrežico in daš na 200 stopinj Celzija, bo le ta ocvrt (kot pommes frites). Tako sem za prvo pokušino izbrala nekakšno vmesno verzijo. Krompir sem narezala na cca. 0,5 cm debele kolobarje, jih naložila na obe mrežici in vklopila na 200 stopinj Celzija za približno 15 minut. Nato še enkrat 15. Ok, saj vem, da mogoče kompliciram. Gre pa le za novo zadevo, prvi poskus, zato grem raje malo po malo. Po teh 30 minutah sem krompir z zgornjega nivoja lahko odstranila, ker je bil res lepo pečen. 'Spodnjega' sem vklopila še enkrat za približno 5-10 minut na 250 stopinj. V tem res kratkem času se je že pečen krompir (oz. ocvrt) malce 'odpočil' in je bil res okusen ter ravno prav mehak.

Ker pa je bilo krompirja vseeno malo več, mi ni preostalo drugega kot da naredim še eno plast in ga pač opazujem, kako se peče. Zaključek? Sploh ni problema, če je v dodatni plasti. Tako se bom drugič lahko odločila samo za pečenega ali pa samo za ocvrtega. Bil je popolnoma enako pečen/ocvrt.

Prvi poskus je torej uspel! S krompirčkom sem bila zelo zadovoljna! Naj samo še toliko omenim, da ga lahko začinite s čimer koli tik preden gre v pečico. Načeloma lahko uporabite tudi kaj bolj mastnega. Za okus, pač. Meni je bil všeč kot tak. Dodala sem le še sol, vegeto in malo črnega popra. Sicer bi zase dodala še kaj drugega, ker imam čezdalje bolj rada začinjene jedi. A sem kuhala tudi za druge. V vsakem primeru - iLike!

Samo še enkrat poudarek - ko se krompirček speče, ga vsaj za kakšno minutko do dve pustite na krožniku, da pridobi na mehkobi.

petek, 30. september 2011

Pečen losos

Po dolgem času se nam je spet uspelo spraviti na morsko hrano. Sicer, hm, ni čisto 100% morska. Baje, da tale ribica začne svoje življenje najprej v reki, potem plava proti morju in se nato spet vrne v sladke vode, kjer se razmnožuje. Pravijo, da je celo zelo natančna in se zna vrniti v isto, v kateri je bila na samem začetku.

Brala sem še nekaj več stvari o njej. Priporočljiv je divji losos - torej, takšnega, kakršnega lovijo v njihovih naravnih habitatih. Ta vsebuje veliko omega-3 maščobnih kislin, ima visoko vsebnost beljakovin in vitamina D. Ravno zaradi teh lastnosti je treba biti pozoren, da se ne odločimo za gojenega. Ta sicer zgleda zelo podobno; pravzaprav ga verjetno na pogled niti ne bi razločili. Je pa dolgoročno gledano bolj škodljiv, ker vsebuje večjo količino omega-6 kislin, tisto lepo oranžno barvo pa največkrat dobi z dodatnim umetnim barvanjem.
Divji losos je boljši tudi zato, ker se skoti in razvija v naravnih okoliščinah - prehranjuje se z manjšimi morskimi živalmi, več prostora ima za gibanje in se tako lažje ter boljše razvija. Gojeni pa ima omejen življenjski prostor ter tako omejeno gibanje, prehranjuje pa se predvsem s sojo, hidroliziranim perjem perutnine in ostanki perutnine. Zaradi tega, na žalost, razvije več slabih maščob, prav tako pa manj vitamina D in več onesnaževalcev. Naj omenim samo še to, da dokler riba nima nekega posebnega vonja (ta del mi je bil še najbolj všeč, ker tudi na rokah in posodi ne pusti skoraj nič vonja; če pa ga že, ga brez problema odstraniš, ko pač pomiješ posodo), je še v redu. Takoj, ko razvije kakršen koli vonj, ni več dobra. Zato je priporočljivo, da se riba kupi na dan, ko jo boste pripravili, najdlje pa lahko počaka do 24 ur.

OK, v vsakem primeru - dovolj podatkov, hehe.

Nekako tokrat nisem bila za pečenje v pečici in sem iskala bolj možnosti v ponvi oziroma, nasplošno, na štedilniku. Ker pečenega še nisem jedla (imela pa sem ga možnost jesti za letošnji dan žena pečenega v soli, a v restavraciji -- Yu-uum!!), sem se za prvo pripravo le-tega odločila za kar preprost recept.

Potrebovala sem...
  • 2 fileja divjega lososa
  • olivno olje
  • sol
  • poper
  • rožmarin
Če ste ga predhodno dali v hladilnik (oziroma ste ga verjetno tako ali tako dobili od ribarja, ki ga je hranil na hladnem), ga je priporočljivo dati ven vsaj 30 minut pred dejansko pripravo. Najboljše je namreč, da dobi sobno temperaturo.

Po 30 minutah sem mu odstranila kožo (tu se baje nahaja največ škodljivcev in pa škodljive maščobe), ga oprala v slani vodi (to nekako velja kar za vse ribe), nato pa osušila s papirnato brisačko.

V posebni posodi pripravim malo olivnega olja, dodam sol in poper ter rožmarin (po okusu posameznika). Tu naj poudarim, da sem sama tokrat uporabila suhega. Trenutno se namreč ukvarjamo z obdobjem občutljivega želodca enega izmed nas, zato se nekako nismo upali spustiti v svežega. Dobro premešam in to mešanico vtrem v ribo. Takšno pustim stati še približno pol ure. V tem času namreč lahko pripravite ostale priloge. Naj pa samo namignem, da ravno pretiravati v količini ne, ker je losos kar nasitna riba. Se pa vseeno lepo prebavi.


Ponev zelo dobro segrejem. Olja skoraj ni potrebno dodajati, ker ga ima riba dovolj v marinadi, poleg tega pa tudi sama spada med t.i. 'mastne ribe'. Če pa že morate, lahko uporabite kar tega iz marinade - ga vsaj ne bo potrebno zavreči. Ribo na vsaki strani pečem cca. 3 minute, nato postopek ponovim še enkrat - se pravi 3 minute na eni, 3 na drugi, nato pa spet 3 minute na prvi in 3 na drugi. Če je file malce debelejši, čas malce podaljšajte, a vseeno ne preveč.

Sama sem na krožniku dodala še limono, ki pečeni ribi čisto na koncu doda res fenomenalen okus. Za prilogo pa sem popekla nekaj bučk Greyzini, ki so (ja, na koncu septembra) spet na novo zrasle (in ŠE rastejo - go figure!).

četrtek, 25. avgust 2011

Bučkina juha za poletne dni

Pa poglejmo trenutno stanje...
  • V torek so mi odstranili prvi modrostni zob. (One down, two to go) Preventiva. Ker se ga s ščetko sploh ne da doseči, zato ga torej ne morem redno dovolj čistiti. Vse tri. Torej, nekaj dni je potrebna lahka hrana. Mehka hrana. S čim manj grizenja, če je le možno. Aja, mimogrede, ne boli več, a nočem razdražiti.
  • Zunaj je že vsaj četrti dan zelooooo vroče. Ja, imamo veter - zadnje dva dni. A nekako ne prija težka hrana. Tudi kuhana ne, ker po nepotrebnem preveč segreva telo. Torej, preklopimo na hladne jedi. Poleg solat.
  • Tri bučke Greyzini se mi že kar nekaj časa 'valjajo' v shrambi. Ja, saj so na hladnem, a vseeno nočem, da propadejo - enostavno mi jih je škoda.
Ergo?

Gremo na hladne juhe. Bučkino juho tokrat. Namig sem sicer dobila že večkrat, a se nekako nisem odločila za takšne juhe, ker pač nimam v lasti paličnega mešalnika za pasiranje. No, ja. Tako sem vsaj ta leta mislila. Pa ugotovim po 28 letih (!!), da je ves ta čas tudi del kompleta, samo uporabljali ga nismo.

Knock, knock, knock - anyone there? Hehe... Anyway...

Tokrat sem potrebovala...
  • 3 Greyzini bučke
  • voda
  • sol
  • poper
  • kajenski poper
  • vegeta
  • muškatni orešček
  • čebula
  • česen
  • olivno olje
Bučke najprej operem, odstranim del s semeni, jih olupim in narežem na poljubno velike koščke. Ta čas zavrem vodo. Vroči dodam sol, vegeto, poper, kajenski poper in muškatni orešček ter zmanjšam plin nekje na srednjo moč. V takšno dodam bučke. Počakam, da zavrejo, nato pa jih pustim rahlo vreti približno 10 minut oziroma, da postanejo dovolj mehke.

Ko so kuhane, jim odstranim večino vode. To prihranim v posodi, iz katere bom lahko po potrebi dolivala. Vzamem napravico za pasiranje (yaaay, tole je pa luštno!) in iz njih naredim čežani podobno zadevo. Po potrebi dodam prej odvzeto začinjeno vodo. Nato odstavim z ognja.

Na olivnem olju prepražim čebulo (do zlato rumene barve) in česen (da zadiši) ter vse skupaj vmešam v prej pripravljeno spasirano juhico. To slednjo vrnem na ogenj in po potrebi razredčim s prej omenjeno vodo. Posodo pokrijem in pustim, da še malce povre. Čebula in česen morata namreč oddati svoj okus.

Ko juho odstavim z ognja, ji po potrebi še dodam začinjeno vodo. Samo vrenje jo namreč malce bolj zgosti, a je ta faza potrebna, če želimo imeti okus čebule in česna.

Pustim ohladiti.


Beli delci v juhici so koščki česna. Sama jih v večini primerov rada pustim v takšnih kosih, ker se mi zdi, da še potem jedi dajejo okus. Lahko pa zadevo tudi stisnete ali sesekljate.

Ko serviram, na mizo dodam tudi kislo smetano. To namreč po želji lahko dodate v juhico.


Tu je uporabljena kisla smetana iz lončka in ni tekoča, zato so kontrasti mogoče malce čudni. A mogoče je ravno to tisto luštno - da je malce drugačno!

Uff, uff... yumm, yumm!

ponedeljek, 8. avgust 2011

Domači njoki

Sigurno ste že kdaj prišli v situacijo, ko vam je ostalo vsaj nekaj pire krompirja od kosila. Kljub temu, da je ta jed res božanska, jo je pač včasih dovolj in pač ostane. Zanimivo pa je tudi to dejstvo, da za njoke, katere lahko iz pireja naredimo, sploh ni potrebna velika količina krompirja. Tudi tokrat jih ni ostalo veliko. Njokov pa... uff!

Ja, sploh ni velika znanost. Pa poglejmo!

Potrebovala sem...
  • krompir (kolikor, ga pač potrebujete)
  • mleko
  • maslo ali margarina (po okusu posameznika)
  • česen (po okusu posameznika)
  • sol
  • voda
  • pšenični zdrob (cca. 1-2 jedilni žlici)
  • 1 jajce
  • moka (po potrebi)
Prva skupina sestavin je potrebna za pripravo pire krompirja. Krompir olupim, narežem na kocke ter ga dam kuhat v osoljeno vrelo vodo. Pustim ga, da se skuha malce bolj kot bi ga drugače skuhali v oblicah. Tako ga namreč še lažje pretlačim. Skuhanemu odlijem vodo, dodam maslo ali margarino (sama najraje uporabim Becel, ker pač enostavno da najboljši okus; količina pa je spet odvisna od okusa posameznika) in česen, katerega stisnem. Medtem pogrejem mleko*, katerega med stiskanjem krompirja dodajam, da mi olajša samo delo, poleg tega pa jed naredi božansko kremasto. Yumm!!

Na ohlajen pire nato dam malce pšeničnega zdroba, 1 celo jajce ter začnem mesiti testo. Med samim mesenjem postopoma dodajam moko. Testo se v končni fazi ne sme lepiti na roke, prav tako pa ne sme biti trdo (preveč moke!).

Le-tega nato postopoma valjam v kače (seveda, na pomokani površini, ker je testo tako enostavno lažje obdelovati), z rezilom noža (a ne ostrim delom*) pa jih razrežem na približno centimetrske kose. Te naložim na pomokan pladenj, katerega zatem za približno 24 ur vstavim v zamrzovalno skrinjo*. Po pretečenem času lahko njoke dam v vrečko in nazaj v skrinjo ali zamrzovalnik. Tako jih lahko postopoma jemljem ven, kolikor jih pač takrat potrebujem.



Lahko pa, seveda, njoke takoj uporabite.

Opombe!!
  • * Mleko je potrebno pogreti, ker je krompir po kuhanju vroč. Če ga boste polili z mrzlim (ali celo pri sobni temperaturi) mlekom, bo zakrknil ter bo zato trd. Dajmo mu torej približno enako temperaturo mleka.
  • * Top del noža testo lepo 'zapre', kar omogoči, da se njoki lepše skuhajo.
  • * Pri prvi fazi zamrznitve uporabim pladenj zato, da se vsak njok zamrzne zase. Tako, ko ga dam kot takšnega v vrečko, lahko kasneje lažje količinsko vzamem ven, ostale pa spravim nazaj na mrzlo. Če bi takoj sveže dala v vrečko, bi se zlepili. Doziranje kak drug dan pa bi bilo ubijalsko, če bi sploh bilo možno.

petek, 5. avgust 2011

Smoothie-ji #3

Ja, ja, smo le padli v izdelavo le-teh. Ob koncu dneva včasih res ni potrebno nič več kot le osvežujoč napitek, ki je obenem še zelo prijetna sladica. Dobra stran le-tega je tudi v tem, da ga lahko naredimo 'težkega' čisto po svojem okusu; z dodanim polnomastnim jogurtom, smetano, mascarponejem, 'težjim' sadjem, ipd. Ustvarjanje na višku! Ali pa včasih poraba sadja, katero je še ostalo in za katerega nočemo, da pride preč.

Tokrat je bila moja izbira takšna:

  • 2 zreli banani
  • polovica melone
  • 1 nektarina
  • 2 breskvi
  • 1 srednje velika hruška (Viljamovka, ker res da veliko arome)
  • 2 mali kisli jabolki
  • 4 kepice sladoleda
V mešalnik najprej dam banani in polovico melone. To najprej dobro zmiksam (spet, da vidim, koliko tekočine bo melona dala od sebe). Tej mešanici dodam nektarino in breskvi ter spet vklopim mešalnik. Dodam še kose hruške in jabolk. To dvoje sem dodala, ker je mešanica pred tem zame bila, sicer dobra, a rahlo presladka. Viljamovka in kisli jabolki pa so dodale rahlo grenkobo in kislost. V to mešanico dodam še sladoled (spet najprej dve kepici, potem pa še dve).

nedelja, 24. julij 2011

Smoothie-ji #2

Pa nadaljujmo lansko prakso. Sicer ne vem, zakaj sem tako dolgo potrebovala, da jih spet začnem delati. Verjetno vreme. Pa veliko ostalega dela. Pa dejstvo, da imam blazno rada sadje kar takšno kot je. Vseeno pa sem pozabila, da je tudi v verziji smoothie-jev zeloooo dobro.

Danes pa, ker je ravno deževen dan in se tudi v obdobju, ko ne dežuje, ne da narediti popolnoma nič (blata je ... uff ... pa še v stilu, da stopiš in se pelješ... bljeh!), prav tako pa je bilo potrebno porabiti melono in banano, sem si kooooončno vzela čas.

Sem pa tokrat potrebovala...
  • polovica melone
  • 1 (že mehkejša) banana
  • 1 Granny Smith jabolko
  • 6 malih kepic sadnega sladoleda (tokrat sem uporabila verzijo iz Eurospina - yumm!)
Banano olupim in narežem na koleščke. Melono ločim od lupine in jo narežem na kocke. Oboje vstavim v mešalnik in zmeljem. Na tej točki bi namreč rada ugotovila, če bo še potrebno dodati tekočine. Ker pa jo melona že sama da kar veliko, najprej poskusim brez. Mogoče bo na začetku hotel mešalnik teči kar v prazno (kar ponavadi pomeni, da je vse skupaj pregosto in je res potrebno dodati tekočino), a se potrudite in z žlico ali s čim drugim rahlo potiskajte navzdol (pazite na rezilo, zato ne pregloboko!). Melono je treba najprej 'stestirati'. Nato narežem še jabolko, jo dodam in ponovno zmeljem. Čisto na koncu pa ostane še sladoled (najprej 3 in po prvem mešanju spet 3).

Celotna mešanica je za tri do štiri večje skodelice za čaj.

Še enkrat - yumm!!

sobota, 16. julij 2011

Brancin z limono in rožmarinom

Hm, pri receptih, kot je tale, vsakič znova ugotovim, da znam biti grozljivo čudna. V končni fazi sem namreč dobila tudi komentar, če bomo tole ribo danes sploh videli ali ne. Zakaj? Ker sem začela komplicirati na polno.

Brancina sem sicer že jedla. A to je bilo pred leti v neki res fantastični toskanski restavraciji v Ljubljani. Tisti je bil sicer pečen v soli na grilu in je bil res fantastičen (ja, tudi takšen še pride na vrsto v prihodnosti). Tokrat pa sem se odločila za limono in rožmarin. Leta nazaj sem zadnji dve sestavini res zavračala v kombinaciji z ribo. Razlog? Nekje sem namreč jedla skušo z njima in je bila (se opravičujem že vnaprej) nagravžna. Riba se sploh ni okusila, je pa zato bila limona, prav tako pa tudi rožmarin, glavnina jedi. Ja, oboje imam rada. V bistvu vse tri sestavine. Ta kombinacija pa je bila ubijalska. Zadnje nekaj let pa sem se počasi privajala tudi na to in enostavno zaključila, da je takrat bila sama količina začimb enostavno prevelika.

Tako sem se torej spravila na internet in preiskala tisoč in en recept. Na koncu pa me je vseeno skrbelo to, koliko se bo osmradila sama pečica. Pri nas se ribe namreč večinoma pečejo zunaj; v 'pizzapanu' ali pa dejansko na žaru. Za ta recept pa to nekako ni primerno. Vsaj mislim, da ne. Dunno! Anyway... Upoštevala sem številne nasvete za preprečevanje smradu (nekako nočem v prihodnosti okušati ribe na sladicah) in mislim, da mi je uspelo. Yaaay, me!

Potrebovala pa sem:
  • 2 brancina (moja dva sta skupaj tehtala približno 700g)
  • 2 vejici svežega rožmarina
  • 4 rezine limone
  • sol
  • poper
  • vegeta
  • olivno olje
  • peko papir in alu folija*
Malce me je sicer zmotilo, ker sem pričakovala, da bosta ribi že očiščeni. Vedno se namreč pri nakupu odločim za takšne. Tokrat očitno niso bile - bo treba našega ribarja malce okregati, hehe.

Ribo dam na peko papir, katerega sem predhodno položila na alu folijo. V trebušček ji dam sol, poper, vegeto in pa vejico svežega rožmarina. Ribo na vrhu nekajkrat rahlo zarežem, jo še malo posolim tudi tu, po tem pa dam dve rezini limone, eno zraven druge, seveda. Čisto na koncu pokapam še z olivnim oljem in ribo dobro zaprem v alu folijo.

Isto naredim še z drugo ribo. Vsako, seveda, zavijem v svojo folijo. Obe vstavim v pekač, tega pa v pečico, ogreto na 200 stopinj Celzija. Ribi pečem približno 25 do 30 minut.

Na koncu jih serviram skupaj z alu folijo. Vsak naj si namreč sam odvije paketek in enostavno uživa v jedi.

Yumm!!

Opombe!!
  • Koža te ribe baje sploh ni užitna. Se pa brez problema odstrani, ko je jed končana.
  • * Alu folijo sem uporabila ravno zato, da lahko ribo zaprem in tako preprečim, da osmradi pečico. Poleg tega omogoči, da se riba še lepše skuha, obdrži svoj sok in sprejme dodane začimbe ter dišave. Peko papir pa sem uporabila, ker sem nekje prebrala, da hrano nekako ni priporočljivo kuhati v direktnem stiku z alu folijo. Pobere lahko namreč škodljive snovi iz slednje. Nekateri sicer priporočajo, da uporabiš samo peko papir, a se le-tega ne da tako lepo zapreti kot alu folije.
  • Pretiran vonj po ribi lahko baje omilimo tudi tako, da jih operemo v slani vodi. V originalu naj bi se te ribe oprale direktno v morski vodi. Če pa jih kupimo pri ribarju, potem naj bi jih dali v posodo, malce posolili in nato na njih nalili mrzlo vodo. S tem naj bi jih v končni fazi umili/očistili.
  • Vonj same pečice pa lahko omilimo tako, da takoj, ko damo ribe na krožnik, v pekač vlijemo sok stisnjene polovice limone pomešan z vodo - nekako naj bi bilo dno pekača pokrito v celoti. Tega vrnemo v toplo pečico in pustimo, da tekočina v celoti povre. Zadeva v končni fazi res diši!
Samo še kratka pripomba - slik ni, ker sem že tako ali tako dovolj nepotrebnih stvari okoli sebe osmradila preprosto tako, da sem se jih dotaknila. Torej - se oproščam, da ni slikic.

petek, 15. julij 2011

Skutini žepki z marmelado

Tale recept je v bistvu prišel na vrsto čisto po naključju. Prišla sem pač do zaključka, da bo treba kaj sladkega speči pa se mi sploh ni sanjalo, kaj. Pustimo tudi to dejstvo, da je v naši shrambi že tako ali tako čiiiiiisto preveč sladkega, kar je enostavno čisto prevelika skušnjava. Ampak, ja, treba je bilo nekaj speči. Tudi za goste. Za katere, še vedno ne vem točno, kdaj dejansko pridejo. Anyway...

V hladilniku se že nekaj časa gužva sicer zeloooo dobra kupljena marmelada. Ker pa sem letos končno prišla do časa, da sem 'u nulo' pospravila shrambo, sem tako prišla tudi do številnih domačih marmelad, ki so, roko na srce, še boljše. Kupljeno pa je enostavno potrebno porabiti. Torej, tale recept!

Potrebovala sem:
  • 600g moke
  • 200g margarine
  • 400g puste skute (lahko tudi malce preko 500g - preverjeno!)
  • 1 ščepec soli
  • 6 jedilnih žlic sladkorja
  • 1/2 čajne žličke pecilnega praška
  • 1 čajna žlička vanili sladkorja
  • marmelada
  • 1 jajce (oz. po potrebi)
Sama najprej moko stehtam, zatem jo obvezno presejem - testo je tako enostavno lepše. Dodam margarino sobne temperature narezano na kockice (tako se margarina lažje obdela), ščepec soli, pecilni prašek in vanili sladkor, sladkor in skuto (uff, tole je bilo pa tako luuuuuštno stiskati, hihi). Vse skupaj dobro premešam in pregnetem. Če so vse sestavine na sobni temperaturi (še posebej margarina in skuta), je to res res RES lahko. Testo na koncu namreč pride takoooo mehko. Kroglo testa zavijem v plastično folijo in jo za približno 1 uro dam v hladilnik.

Po pretečenem času testo razdelim na manjše kose (štiri manjše kose sem dobila z nožem, katerega sem pred samim rezanjem 'namočila' v moko, da se ne prijema na testo). Vsakega posebej razvaljam na približno 2-4 mm debelo, nato pa z okroglim modelom (lahko je model za krofe ali pa šalica primerne velikosti) 'izrežem' kroge. Vsakega posebej še malce povaljam ter dodam marmelado direktno na sredino. Krog prepognem na polovico in žepek stisnem skupaj s pomočjo vilice, katero sem prav tako namočila v moko. Na takšen način se testo lepo zlepi, obenem pa naredite res lep vzorec.

Te naložim na peko papir, s katerim sem prej obložila pekač. Tik preden jih vstavim v pečico, jih premažem s stepenim jajcem (lahko tudi samo z rumenjakom, ampak zakaj bi komplicirali).



Pečem jih na 180 stopinj Celzija približno 20 minut oziroma toliko časa, da lepo porjavijo. Na koncu jih pustim, da se dobro ohladijo.



Nekako sumim, da bom danes pokonci tudi do 1-ih zjutraj. Ampak se bo s.p.l.a.č.a.l.o.

sreda, 13. julij 2011

Bučkine polpetke oz. palačinke

Bučke, bučke, bučkeee! Hehe, ja, to kar raste in raste in raste. Me pa veseli, da mi letos kar uspe najti nekaj dobrih receptov. Današnji sem v večini povzela po Barefoot Contessa - Ini Garten. Všeč mi je ravno zato, ker je lahka jed, saj ni potrebno uporabiti preveč moke. Polpetke pa so odlične! Sama jih bom sigurno še delala.

Originalni recept je tule.

Potrebovala pa sem:
  • 2 manjši bučki (uporabila sem bučki Greyzini)
  • 3 majhne rdeče čebule
  • česen (po okusu)
  • 2 jajci
  • moka (po potrebi)
  • sol
  • poper
  • olivno olje
Bučki najprej operem, razpolovim in odstranim predel s semeni. Pri tej vrsti mi je ravno tega najbolj žal. Ta predel je kar velik in poln semen. Tako imam včasih celo občutek, da vržem stran čisto preveč. Kakor koli že... Nato jih olupim, ker imajo kar debel olupek, ter naribam. Na tej točki dodam sol, dobro premešam in pustim v kovinskem cedilu, ki stoji v dodatni posodi. Zaradi soli bo bučka namreč oddala kar nekaj tekočine v dokaj kratkem obdobju.

Tačas olupim in nasekljam (ali pa naribam) čebule, pripravim pa tudi česen. Slednjega pripravite po vašem okusu. Lahko ga stisnete v bučke, če pa vas ne moti, ga nasekljajte. Ubijem tudi jajci in jih malce stepem z vilico.

Sedaj se vrnem k bučkam in jih dobro ožamem. Nočem namreč, da bi mi odvečna tekočina delala probleme pri sestavi te mešanice - tako ali tako jo bo še ostalo dovolj. Nato dodam čebule, česen, poper in jajci. Vse z rokami dobro premešam, zatem pa začnem postopoma dodajati moko. Tudi tu lahko rečem, da se moka lahko dodaja po vašem lastnem okusu. Če pa želite, da jed ostane rahla, jo uporabite ravno toliko, da se mešanica začne vezati. Verjemite, sigurno jo bo dovolj.

Na močnem ognju segrejem olivno olje, nato pa ogenj zmanjšam na srednjega. S pomočjo jedilne žlice testo začnem vnašati v olje. Za vsako polpetko je dovolj ena polna žlica, vsak vnos pa potem malce potlačite in tako oblikujte.



Pečem na srednjem ognju približno 4 minutke, nato jo lepo obrnem, da se zapeče še na drugi strani.



Komentarji k originalnemu receptu:
  • Ina uporablja 4 Zucchini bučke. Sama sem uporabila zgoraj omenjene Greyzini, ker sem jih pač imela na zalogi. V vsakem primeru vam bo sigurno tudi ta izbira všeč, ker so res dobre.
  • V originalu naj bi se uporabil tudi pecilni prašek, ker naj bi po mnenju avtorice palačinkice lepo narasle. Meni osebno se je ta zdel nepotreben, zato ga nisem uporabila.
  • Ina bučk ne ožame. Sol doda istočasno z vsemi ostalimi sestavinami. Načeloma se lahko odločite tudi za ta način, a naj vas opozorim, da imate lahko čisto preveč težav z odvečno tekočino. V vsakem primeru, izbira je vaša.
  • Pri dodajanju moke je prav tako bolje, da se ne držite čisto točno 6 oz. 8 jedilnih žlic moke. Lahko, da bo res ravno toliko potrebno, ni pa rečeno, da je to sigurno prava količina. Vsaka posamezna bučka ima svojo količino tekočine. Dodajajte raje po potrebi.
  • Ina uporablja pri pečenju tudi maslo. Sicer res doda pri okusu, če pa želite bolj zdravo verzijo, lahko le-tega spustite. Jaz sem ga.
  • Avtorica predlaga tudi uporabo pečice. Ta verzija je sicer mene na samem začetku malce presenetila. Ne morem pa reči, da v končni fazi ne razumem, zakaj. Polpetke namreč ne morete speči vse naenkrat in jih tako lahko dlje obdržite tople. Naj pa vam iz izkušenj namignem, da če polpetke nalagate pečene na krožnik eno na drugo, le-te tako ali tako grejejo ena drugo. Preverjeno! Naj pa vseeno omenim to, kar je opozorila že Ina - ta jed naj se pripravi tik pred obrokom. Za shranjevanje namreč ni ravno primerna.
  • Naj na koncu pripomnim še nekaj. Medtem, ko se določena količina polpetk peče, preostalo testo, seveda, stoji. V tem času bučke še vedno oddajajo tekočino. A ne ustrašite se prehitro. Tik preden boste novo količino testa dodali v peko, na hitro malce premešajte.

petek, 8. julij 2011

Jogurt s suhim sadjem

Za večerjo že kar nekaj let nisem navajena jesti nekaj več. Zato mi je včasih kar malce čudno, ko nimam idej ter jih grem ravno zaradi tega iskat na internet. Seveda, tukaj nič ne najdem, ker vsi pišejo o nekih ogromnih obrokih. Uff! Tako se potem raje osredotočim na to, kaj mi tisti trenutek najbolj paše.

In ker ponavadi ne bi jedla kosmiče ravno vsak dan (čeprav imam mešanico različnih z različnim suhim sadjem res res RES najraje), sem nekega večera pač prišla na tole jed. Je sicer res lahka, a mi je zelo všeč.

Sama za to potrebujem...
  • jogurt (lahko je sadni, lahko pa tudi navadni; sama uporabim navadnega in z malo mlečne maščobe)
  • rozine
  • suhe slive
V posodo stresem nekaj rozin, suhe slive razkoščičim in jih narežem na manjše koščke, vse to pa prelijem z jogurtom.



Na tej točki sicer lahko dodate še drugo suho sadje, lahko tudi kombinirate s svežim, kar vse skupaj še bolj osveži. Uporabite pa lahko tudi razne začimbe/dišave po vašem okusu; cimet, sladkor, vanili sladkor, kakav, ipd. Ali pa oreščke.

Doooober tek!

sobota, 25. junij 2011

Pizza polenta

Tolikokrat, ko sem razmišljala, kako bi lahko kdaj pizzo naredila na bolj lahek način... Lahek v smislu, da ne nasiti preveč. Imam jo namreč zeloooo rada, a včasih res nekako presede in se zelooo počasi prebavi. Potem pa sem čisto po naključju našla idejo (in številne različne ter podobne recepte). Ja, in danes je končno prišla na vrsto.

Potrebovala sem:
  • 200g instant polente
  • voda (3-kratna količina polente)
  • olivno olje
  • sončnično olje
  • sol
  • domača paradižnikova omaka
  • česen
  • šunka
  • sir
  • origano
Nad polento sem se spravila kar kmalu zjutraj. Številni recepti pa tudi moje izkušnje so mi do sedaj pokazali, da mora polenta vsaj 30 minut stati, da se dovolj ohladi in posledično strdi. Tako sem najprej v posodo nalila trikratno količino vode (200g instantne polente sem nasula v posodo, pač pogledala do kje sega in to mero uporabljala za količino vode x 3), jo solila in ji dolila malo olivnega olja. Ko zavre, zmanjšam ogenj ter postopoma vkuham polento. Mešam toliko časa, da se dobro zgosti, potem pa še kakšno minutko do dve, da se ravno prav skuha. Še vročo (in posledično tudi tekočo) vlijem v pekač, katerega sem predhodno namazala s sončničnim oljem. Polento lepo razporedim po pekaču in pustim, da se ohladi. Sicer je baje dovolj 30 minut, sama pa sem pustila, da stoji nekje od 9.30h do 11h.



V tem času, seveda, pripravim vse potrebno za pizzo. Šunko narežem na tanke kose, sir naribam, česen pa olupim, nasekljam na manjše koščke ter ga vmešam v paradižnikovo omako, da slednja pobere kar nekaj okusa.

Ko se polenta dovolj strdi, jo vstavim v pečico, katero sem prej ogrela na 200 stopinj Celzija. Pečem jo najprej samo približno 25 minut oziroma, da počasi začne rjaveti.

Nato jo vzamem iz pečice in jo obložim po naslednjem vrstnem redu - paradižnikova omaka s česnom, šunka, nariban sir ter origano.



Takšno pizzo vstavim v pečico še za približno 15-20 minut - odvisno od tega, kako močno želite, da se zapeče.



Okus je fenomenalen, na koncu obroka pa se ne počutiš, da si napolnjen do zadnjega kotička.



Res super recept!

Opombe!!
  • Na samo polento lahko po vašem lastnem okusu dodajate, kar želite - zelenjavo, kakšno drugo vrsto mesa, ipd.
  • Sami polenti lahko že v osnovi dodate kakšno začimbo in ji tako spremenite okus ali ji ga celo zboljšate.

četrtek, 16. junij 2011

Tunini polpeti a.k.a. Tuna burger

"Kaj bi pa danes za kosilo kuhali?"
"Ne vem... Kaj bi pa ti?"

"A bi ribe?"


Ob tem pogovoru sem se spomnila na jed, katero že res dolgo obljubljam. Pri nas imamo namreč zelo radi polpete oz. "faširaje" (kot se reče pri nas). Sicer jih večinoma delamo iz mešanega mletega mesa (goveje-svinjsko; 50/50), enkrat vmes smo uporabili tudi puranje. Zakaj, torej, ne bi tokrat poskusili nekaj drugačnega? Sicer je pri nas praksa, da se v maso da kruh, katerega smo prej namočili, potem pa dobro oželi. Tokrat sem posegla po drugem načinu. In, seveda, spet drugem mesu. Uff, dobro je bilo!

Potrebovala sem...
  • 500g-ska pločevinka tune (vsebovala je nekaj čez 400g tunine)
  • šopek peteršilja
  • 1 jajce
  • čebula - po okusu posameznika
  • česen - po okusu posameznika
  • krušne drobtine - po potrebi
  • olje
Tuni sem najprej odcedila olje, v katerem je bila konzervirana. To isto sem potem uporabila tudi za nadaljnjo pripravo. Na olju tako najprej prepražim čebulo in česen ter pustim, da se rahlo ohladita. Tačas nasekljam svež peteršilj, dodam jajce in čisto na koncu še prepraženo čebulo in česen. Maso začnem mešati tako, da jo stiskam in vsakič znova pustim, da gre skozi prste. Na takšen način jo je namreč najlažje res enakomerno premešati. Postopoma dodajam drobtine. O količini tu ne bom pisala, ker je ta vrednost res odvisna od večih dejavnikov. Naj povem samo tako, da jih je dovolj takrat, ko vidimo, da se masa začne počasi sprijemati skupaj. To namreč pomeni, da bomo lahko delali polpete. (Mimogrede, sama jih nisem uporabila veliko, ker sem kmalu dosegla to točko priprave)

Iz mase postopoma naredim več kroglic, katere nato sploščim. Pečem na segretem olju na srednje močnem ognju.




Opombe!!
  • Polpetki se spečejo res hitro zato ne priporočam, da zraven delate še kaj drugega.
  • S samo maso bodite ob oblikovanju nežni, ker se drugače lahko polpeti čisto prehitro 'lomijo' in razpadejo. Ko so enkrat zapečeni, ta problem ni več prisoten.
  • Zgornjim sestavinam lahko po lastnem okusu in presoji dodate še številne ostale začimbe.

nedelja, 12. junij 2011

Ribezovo polnilo za ribezov zavitek (štrudelj)

Na samem začetku moram priznati, da v otroštvu nisem bila prevelik oboževalec ribeza. Ne vem, enostavno mi ni bil všeč okus. Pri nas smo ga vedno imeli veliko, mene pa kar ni bilo mogoče prepričati, da bi užila vsaj eno jagodo tega sadeža.

Odkar kuham sama in sem v tem našla res izjemen užitek, se je moj okus popolnoma spremenil. Ja, prej sem že omenjala, da nisem marala buč. Ne ravno zaradi istega razloga, a, ja, tudi ribez mi ni bil ravno po godu. Letos pa sem nekako kar komaj čakala, da vidim, kako izpade ribezov štrudelj. Rezultat? F.e.n.o.m.e.n.a.l.n.o. Pa ne zato, ker sem ga naredila jaz. Ampak ker je enostavno super okus!

Uporabila sem, seveda, vlečeno testo po tem receptu. Za polnilo pa je potrebno naslednje:
  • sveže nabran ribez (pri meni je bila kombinacija rdečega in črnega)
  • sladkor
  • vanili sladkor
  • cimet
Postopek je res čisto preprost. Ribez enostavno dobro operem in odcedim. Sama namreč v takih primerih ne maram odvečne vode, ker vzame preveč arome kasneje dodanih arom. V sadje dodam sladkor, vanili sladkor in cimet - vse, količinsko gledano, po lastnem okusu. Dobro premešam in pustim nekaj časa stati, da ribez pobere dovolj arome.

Naj omenim samo še to. Ker v take zavitke najraje ne dodajam skute*, takoj na razvlečeno testo dam malo na maslo porjavelih drobtin. Dajo namreč super okus in teksturo sami sladici.

Na te drobtine pa enakomerno nanesem mešanico skupaj s tekočino, ki nastane ob stanju.
-----------------------------------------------------------------
*Skuto sicer obožujem. Je pa res nekaj stvari:
  1. Najbolj pomembno dejstvo je to, da imam ravno zaradi tega rajši štrudelj s samo skuto in posutimi rozinami. Yumm!!
  2. Skuta je že sama po sebi zelo nasitna, v kombinaciji s sadjem pa naredi sladico res res RES zelo nasitno. Vsaj zame.
  3. Zavitek najraje jem takoj toplega. Opažam pa, da mi topla skuta, kljub temu, da obožujem tudi tako, očitno naredi nekaj narobe v želodcu, saj mi je potem blazno hudo. Tako, ko delam zavitek s skuto, raje počakam, da se ohladi in nato jem takšnega.

torek, 7. junij 2011

Popečene bučke

Jaaaa, spet bo čas za bučke. Pri nas so že zasejene - letos več vrst! :) :) Eno (Butternut Squash) sicer še lepo prosim, da zraste, ampak sem optimist.

Tokrat sem si po dolgem času zaželela Zucchini bučke. Na začetku meseca sem jih v Moravskih toplicah jedla pripravljene na čisto preprost način. Bila sem res res res navdušena nad njimi, zato sem jih enostavno morala pripraviti tudi sama.

Potrebovala sem:
  • 4 manjše Zucchini bučke
  • olivno olje
  • sol
  • vegeta
  • česen v prahu
Vsako bučko najprej operem. Nato jih najprej po dolgem prerežem na pol, te polovice pa še na cca. 2 cm dolge kose. Te slednje obrnem za 90 stopinj in jih narežem še na 2-3 mm debele lističe. Vse te popečem na dobro segretem olivnem olju. Ko se že rahlo prijemajo posode (po tem, ko so že oddale vodo in je ta prav tako že izhlapela) in že res lepo zadišijo, dodam sol, vegeto in česen v prahu (vse te začimbe, seveda, dodate po svojem okusu). Dobro premešam in nekaj sekund še pustim pražiti. Takrat tudi začimbe lepo zadišijo, kar je znamenje, da je jed končana.

Njami, njami, še bi, mami!

Piščančji zrezek v gorčično-čebulni omaki

Včeraj sem čistila zamrzovalno skrinjo in našla piščanca. Ja, perutnine tudi že zelo dolgo nismo jedli. Lušte pa... uff! Tako je bila takoj ideja za današnje kosilo.

Potrebovala sem naslednje:
  • 4 piščančji zrezki
  • vegeta
  • čili
  • curry
  • olivno olje
  • 1 srednje velika čebula (lahko tudi večja)
  • česen v prahu
  • suho belo vino - jaz sem uporabila Malvazijo
  • voda
  • 1 polna žlička gorčice
V zrezke najprej vtrem vegeto, curry in chili po eni strani. S to stranjo navzdol jih postavim na segreto olivno olje. Zgoraj omenjene začimbe nanesem še na drugo stran. Meso z obeh strani popečem. Nato jih vzamem iz posode.

Na istem olju nato popražim čebulo, da lepo porjavi in zadiši, ter dodam česen v prahu. Ko zadiši tudi ta, zrezke vrnem v posodo ter jih za nekaj sekund z obeh strani ponovno segrejem. Nato zalijem z vinom toliko, da je 3/4 zrezka potopljenega. Posodo pokrijem in pustim, da se vino pokuha. Ko tekočine zmanjka, zrezke zalijem še z vodo (toliko, da so celi potopljeni) in počakam, da zavre. Zmanjšam ogenj, zrezki pa naj nekaj časa rahlo vrejo. Nekje med samim vretjem dodam še gorčico in še nekaj časa pustim kuhati (5-10 minut) v pokriti posodi.

Meso tako postopoma vpije vino, kar mu poleg začimb da super okus, voda pa poskrbi, da meso ni suho.

Res res res za prste obliznit!

(In, ja, spet se moram opravičiti, ker ni slik. Perutnina pri nas res čisto prehitro gre - preden jaz privlečem fotoaparat, hehe. Bom poskusila kdaj naknadno dodat slikce.)

petek, 3. junij 2011

Limonine kocke za vodo z okusom limone

Ste ljubitelj/ica vod z okusom? Mogoče vode z okusom limone? Jaz sem pred leti na takšen način začela piti vodo. Čisto na začetku se je pojavila ravno s tem okusom. Glede na to, da čez dan spijem zelo veliko tekočine, je takšna voda zame zelo osvežilna. Sicer že zelo dolgo za žejo in hidratacijo telesa pijem samo vodo, ker me takšna res najbolj odžeja. Včasih pa enostavno paše tudi z limono.

Sem pa že kar nekaj časa nazaj prenehala kupovati takšno vodo v trgovinah. Zakaj? Največ jih ima dodan sladkor, ki okus (vsaj zame) popolnoma uniči. Če pa že tega ni, so pa, seveda, dodani drugi konzervansi, kateri pa enostavno ne morejo skriti okusa po kemikalijah. Še tista verzija, ki je bila popolnoma po mojem okusu, ni več na voljo. Tako jo najraje naredim doma. Sicer obožujem limonado - ja, spet naravno, iz pravih limon! A včasih enostavno paše le rahel okus po teh res okusnih citrusih.

Poskusila sem jo narediti že na več načinov pa mi nekako sploh ni uspelo ujeti pravega okusa - takšnega, da mi bo res všeč in da v končni fazi ne bo limonada.

In, wham! Kar naenkrat ideja! Saj mogoče ni nova. Mogoče jo kdo že pozna. Ampak naj jo vseeno delim za vse tiste, kateri pa jo mogoče ne.

Potrebovala sem...
  • 3 limone (kar velike in, yes!!, zelooo sveže ter polne soka)
Količina je spet, seveda, odvisna od vsakega posameznika - pač, koliko tega dejansko hoče narediti.

Limone enostavno ožamem, sok pa nalijem v posodice za led. Ja, v posodice za led.



Tako zamrznjene potem, količinsko gledano, po želji dodamo v kozarec ali steklenico vode. Pijačo tako prijetno ohladi, pa še okus da.

Reeeees enostavno in hitro, a ne?

nedelja, 17. april 2011

Pomarančni kolač

Ta vikend sem enostavno potrebovala nekaj svežega, ne preveč polnega in ne preveč mastnega. Saj ne, da ni že zunaj dovolj sveže, ampak, ok - želodec je druga zgodba, hehe. In ko sem že obupala nad iskanjem in enostavno izbrala nek zanimiv recept, se je le-ta izkazal za res res res RES dobrega. Kljub temu, da je v osnovi biskvitno testo, je zelo lahko in zelo sveže. Uff!

Potrebovala sem...

  • 4 jajca
  • 150g margarine (zmehčane na sobni temperaturi)
  • 200g sladkorja
  • 1 vanili sladkor
  • sok in lupina dveh pomaranč
  • 300g moke
  • 1/2 pecilnega praška
  • nekaj žlic mleka (če je potrebno)
Na samem začetku vklopim pečico na 180 stopinj Celzija. Podolgovat pekač namastim z malo margarine ter ga nato posujem še z moko. Originalni recept (zasledila pa sem že nekaj podobnih namigov, čeprav mi je to bedarija in popolnoma nelogičen postopek) sicer predlaga, da na namaščen pekač daš še peko papir, a se tega zaradi zgoraj navedenega ne poslužujem (ali eno ali drugo). Na tej točki še naribam lupinico, ožamem pomaranči in dobro premešam.

Z mešalnikom penasto stepem maslo, dodam rumenjake, sladkor in vanili sladkor. Sama postopoma dodajam vsako sestavino posebej, vmes pa res dobro zmešam posamezno mešanico, ker le tako dobiš res lepo in homogeno zmes. Ta naj bo čimbolj penasta. V njo nato postopoma dodajam sok in lupino dveh pomaranč, čisto na koncu pa še moko pomešano s pecilnim praškom. Tako nastane zelo lepa rahlo zgoščena zmes nežne rumene barve.

Iz beljakov (katerim dodam ščepec soli, da bo sneg lepši in trši) nato stepem trd sneg ter ga narahlo dodajam 'rumeni' masi. Če je končna masa pregosta, dodam tam nekje do 5 jedilnih žlic mleka. Najbolje pa, da se ga poslužujete čisto po potrebi.

Maso vlijem v pekač in pečem 50 minut.

Ohlajen kolač po želji lahko prelijete s kakšnim prelivom ali pa celo glazuro.

Jaz sem tokrat naredila samo iz polovične mase za pokušino. Bom pa sigurno pekla tale kolač še večkrat in z originalnimi količinami. Uff!

Aja, pa da ne pozabim, pomaranče lahko brez problema zamenjate za limone (v originalu je bil recept za limonin kolač), limete, grapefruit,... Let your imagination run wiiiiiild! Hihihi...
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...