Doma narejeni čokoladni trufli

Trapast prevod, kar se mene tiče. Ampak, ok. Se vsaj original toliko bolje sliši, okus pa tako ali tako preseže vse. Yuuuuum!!

Bodimo iskreni in si enostavno priznajmo, da je to ena izmed najbolj božanskih (in bi skoraj lahko rekla DOBESEDNO božanskih) oblik čokolade. Najprej je zame bila na prvem mestu čokolada s celimi lešniki. In na nek nostalgičen način še vedno je in vedno bo. Potem je božanskost okusa napredovala pri raznih verzijah čokoladnih pralinejev (ok, original je še vedno najboljši, ampak vseeno). Sedaj pa mislim, da je vse presegel truffle. The truffle has entered the building! :)

Tako kot pri vseh ostalih zadevah, seveda, lahko tudi tukaj ustvarjamo in okus ne ravno izboljšujemo, ampak mu dajemo dodatne odtenke. Kot ženske, ko dodajamo nova oblačila, nove modne dodatke. Včasih se mi je truffle zdel enostavno preveč božanski tudi pri sami izdelavi. Enostavno sem bila nekega omejenega ter samoumevnega mnenja, da je verjetno tudi postopek čisto nekaj posebnega. Zato se s tem nisem preveč ukvarjala. Je samo okus nadomestil vse, hehe. Nato pa (kot ponavadi) čisto mimogrede naletim na samo izdelavo in enostavno izbuljim oči. Sicer že nekaj let nazaj, a nekako kar nikoli ni bilo tistega pravega časa, da bi se ga spravila preiskusiti. Po tolikem času pa mi res res RES ni dal več miru.

Eno izmed, po mojem okusu, najboljših italijanskih čokolad za kuhanje sem še imela in jo je bilo počasi potrebno že porabiti. Veste, to je ena izmed tistih, za katero bi skoraj sveto lahko verjela, da njene kalorije že ob samem uživanju sproti tudi porabljaš. Čokolada je namreč hudo trda, obenem pa tudi debela skoraj dva centimentra. In če se odločiš za proces zajčka in jo počasi 'zobljaš', se skoraj sigurno zraven rabijo še njene kalorije preden so dejansko zaužite. Hehe... Ker pa je njen okus enostavno fenomenalen, jo rada uporabljam za razne sladice. Ergo? Obvezno je bilo tokrat potrebno kupiti še preostale sestavine in truffle končno narediti.

Potrebovala sem:

• 200 g jedilne čokolade (italijanske za kuhanje)
• 1 dcl oz. malenkost več sladke smetane za stepanje
• mleti orehi
• grenek kakav v prahu
• *mleti lešniki, rum, cimet, drugi oreščki, ...

* po izbiri, niso pa obvezni

Za čokolado sem si, seveda, tudi pri tem postopku morala vzeti čas. Z nožem (lahko jo tudi naribate) narezljam čokolado na približno iste koščke in jo stresem v kovinsko posodo. Smetano nalijem v kozico ter jo počasi segrevam. Ta obvezno NE SME zavreti, mora pa se kljub vsemu zelo dobro segreti. Dobro, torej, pazite na njo. Vročo polijem po koščkih čokolade in dobro premešam, da 'objame' vse. Nato z šibo mešanico mešam toliko časa, da se čokolada popolnoma stopi, obenem pa vse skupaj rahlo naraste (opazite namreč, da se v njej nabira zrak). S tem ste prvi del zaključili. Narejen je t.i. ganache.

Vse skupaj se mora namreč zelo dobro ohladiti, obenem pa tudi strditi. Zato predlagam, da mešanico spravite nekam na hladno. Če imate dovolj prostora v hladilniku, je še boljše. Priporočljivo je, da stoji vsaj čez noč, da bo res dovolj trdna.

Naslednji dan se začne drugi del priprave. Predvsem pazite, da tokrat vse skupaj ne počnete na preveč toplem mestu. Če pa že, si redno hladite dlani. Sicer je dobro, da se mešanica vsaj malce omehča med postopkom, saj vam bo olajšalo delo. Ne sme pa preveč. To boste tako ali tako lahko opazovali tudi sami. Če opazite, da so dlani že pretople, jih enostavno vsake toliko časa operite pod mrzlo vodo.

S čajno žličko vsakič znova zajamem nekaj mešanice, jo vzamem v dlan ter jo oblikujem v kroglico (ali pa kakšno drugo obliko). To kos nato povaljam v kakavu, orehih, lešnikih, ... Čisto vaša izbira in vaš okus. Predlagam pa vam, da je to slednje nesladkega okusa, saj bo razmerje sladke mešanice in nečesa nesladkega enostavno fenomenalno.

Ko ste končali, priporočam, da jih za nekaj časa še vrnete na hladno, da se spet primerno strdijo.

Potem pa dober tek!

Prebranac (po originalnem srbskem receptu)

Po zelooooo dolgem času sem spet nazaj. Ne, nisem pozabila. Pa kuhati tudi nisem prenehala. Bila pa sem res zaposlena na polno, zato sploh ni bilo časa za zapise.

Tokrat sem se odločila preiskusiti originalni recept za Prebranac. Ena verzija je zapisana že tule. Prav tako sem prebrala tudi številne druge, nikoli pa si še nisem vzela čas za 'the original'. In ker je vse enkrat prvič, sem se danes spravila v že zdavnaj kupljeno srbsko kuharico in malenkost prilagodila količine.

Takole je bilo:

• 800 g kuhanega fižola (jaz sem uporabila belega, podobnega tetovcu)
• 500 g čebule (lahko pa greste čisto po svojem okusu, tudi sama sem šla čisto po občutku, ker original predpisuje 1,5 kg na 500 g fižola, kar pa mi je skoraj malce preveč)
• 3 stroki česna
• 1 zravnana jedilna žlica moke
• 1 zravnana čajna žlička in pol sladke paprike v prahu
• sol (po okusu)
• poper (po okusu)
• 1 zravnana jedilna žlica paradižnikovega pireja
• 10 jedilnih žlic vode, v kateri se je fižol kuhal
• 1 rezina slanine
• 1 rezina pršuta
• 2 rezini pikantne suhe salame
• olivno olje

Najprej čebulo olupim in jo narežem na rebra, zatem pa jo dobro prepražim na olivnem olju. Tej dodam žlico moke, malce prepražim, nato pa prepražim še dodano sladko papriko v prahu. Vse skupaj zalijem z 10-imi žlicami vode, v kateri se je prej kuhal fižol. Temu dodam še sol, poper, nasekljan česen in paradižnikov pire. Odmaknem z ognja ter vse skupaj, s fižolom, dobro premešam. Na manjše kose narežem še slanino, pršut in suho salamo, katere vmešam v zgoraj opisano mešanico.

Glinen pekač namastim ter ga napolnim z mešanico.

Pečem na 200 stopinj Celzija približno 45 minut.

Prijatno!

Smoothie-ji #6

Še eden... Če Vam slučajno kdaj zmanjka idej...

Potrebovala sem... (2 osebi)

• 2 pomaranči
• 4 manjše kivije
• 1 večja hruška
• 1 jabolko
• 1 banana
• cimet

Naj dodam samo nekaj nasvetov. Glede na to, da je tako ali tako priporočljivo, da je na samem začetku vsaj malce tekočine, ker se preostalo sadje tako lažje, hitreje in bolj enakomerno zmelje, predlagam, da najprej olupite pomaranči in jih zmeljete takoj na začetku, same. Ustvarijo namreč dovolj soka, poleg tega pa lahko na takšen način takoj vidite, če bo tekočino sploh potrebno še dodati ali bo le-te dovolj. Isto sem v tem primeru nadaljevala s kiviji, ki je prav tako dajo veliko. Bili so naslednji in ko so vsi v mešalniku, ga spet posebej vklopim.

Banano v nasprotju z zgoraj omenjenim sadjem pa rada uporabim predvsem za zgoščevanje smoothie-jev. Zato vam predlagam svojo prakso - da jo pač uporabite na koncu, če je potrebna oziroma če se sploh v končni fazi odločite zanjo.

Torej, bzz bzz in čin čin! ;)

Smoothie-ji #5

Jap, z zvišanjem temperature zunaj seveda pridejo tudi prehladi. Pa kih pa šmrk pa kreh... Eh... Sigurno ne nekaj, v čemer lahko uživamo. Jaz sicer zaenkrat hodim še nekje po robu. Sem premagala boleče grlo pa začetno polna pljuča. Je bilo že skoraj bolje pa se vračam na občutljiv nos, ki ne neha dražit tako, da vsake toliko časa pride na vrsto čudna faca, kihanje ali pa solzno oko (jap, samo eno, go figure!).

Tako sem torej spet na pripravljanju smoothijev. No, to je sigurno prijeten del vsega zgoraj opisanega. Pa naj spet kakšnega delim tudi z vami.

Pri tem sem, na primer, potrebovala... (1 oseba)

• 1/2 dcl juice-a (po potrebi)
• 1 pomaranča
• 2 manjša kivija
• 1 banana
• 1 jabolko
• cimet*

* Nutricionisti predlagajo uporabo cimeta kot boljši in bolj zdrav nadomestek za sladilo. Sama bi sicer lahko čisto brez sladkega, obožujem pa okus in vonj cimeta, zato ga enostavno moram dodati. Naj pa ne pozabim tudi omeniti, da je le-ta zelo dober antioksidant, zato je prav tako zelo primeren dodatek pri različnih zajtrkih.

Mlečni riž (malo drugače)

Že od nekdaj obožujem riž. Na kateri koli način. Pa če je slan ali sladek. Zato me je danes presenetilo, da v vsem tem času še nisem napisala niti enega recepta, v katerem je ponavadi le-ta glavna sestavina. Ko pride čas za mlečni riž, je zame priporočljivo, da jih zraven je več ali pa da se te jedi naredi res samo za enkrat in, seveda, normalna porcija. Zakaj? Preprosto zato, ker se pri taki jedi res ne morem zadržati, da ne bi vzela dodatka. Ja! Ker mi je reeeees dober! :) In tudi zato bo tale recept napisan za 1 osebo. Za več pač enostavno pomnožite.

Tako sem včeraj čisto po naključju naletela na tale recept. Ja, spet Ina Garten. :) Pa so 'lušte' spet tu. Sicer sem ga zopet malce prilagodila, enako pa lahko naredi tudi kdo izmed vas - sestavine pač uporabite po svojem okusu.

Moje so bile takšne...

• 80 g riža
• voda (glej razlago spodaj)
• 1/4 čajne žličke soli
• 2 čajni žlički sladkorja
• mleko 1,5% (po potrebi)
• 1 čajna žlička vanilijeve arome
• 7 lešnikov
• 4 orehi
• 4 velike suhe slive (narezane na koščke)
• 10 g rozin (malih)
• cimet (po okusu)

Na samem začetku odmerim količino vode tako, da v neki manjši posodi odtehtam 80 g riža. Ob tem pogledam, do kam v posodi sam riž sega in do tja nalijem vodo po tem, ko riž že stresem v posodo, v kateri se bo kuhal. Oboje solim. Posodo pokrijem in počakam, da voda zavre. Nato zmanjšam ogenj na najmanjšo vrednost, premešam in pustim, da tekočina povre. Ko je riž že skoraj na suhem, počasi začnem z dolivanjem mleka. Vsakič ga namreč nalijem toliko, da pokrije količino riža v posodi. Ogenj je še vedno na najmanjši vrednosti oziroma na takšni, da jed ves čas rahlo vre. Na tej točki priporočam, da ostanete pri štedilniku, ker je treba redno mešati, da se vam ne prime na dno posode. Vsakič znova - ko tekočine (v tem primeru mleka) že skoraj zmanjka, ga ponovno dolijem. Le-ta zelo hitro ponovno zavre. Še enkrat, ne pozabite mešati!

Nekje na pol poti dodam sladkor. Sama sem sicer dala žličko po žličko, ker mi namreč že mleko (po mojem okusu) jed kar lepo zasladi, kasneje pa bodo tudi nekatere ostale sestavine pridale k sami sladkosti. Zato ne pretiravajte, sploh če nimate radi preveč sladko.

Ko sem nekje vmes riž poskusila in je že lepo v stilu al dente, dodam vanilijevo aromo in cimet ter spet dobro premešam.

Lešnike in orehe nasekljam ali pa narežem na manjše kose ter jih v suhi ponvi na hitro popražim. Samo, da zadišijo pa bo dovolj.

Ina sicer priporoča, da rozine prej namočite. Sama se nekako nisem odločila za to verzijo, ker se mi zdi, da bi se potem preveč ovlažile. To vlogo pa bo tako ali tako odigralo mleko. Zato jih, tik preden zadnje mleko povre in je riž že res dovolj skuhan, dodam kar tako, istočasno pa tudi prepražene zgoraj omenjene oreščke ter narezane suhe slive.

Dobro vse skupaj premešam iiiiin postrežem.

Uff, a se zavedate, kako težko je bilo počakati, da tole poslikam? :)

Fižolov golaž

Fižoooolček! Jap! A tokrat ne v zrnu. Stročji. Tisti mladi. Mehak. Mmmmm!

Tale jed je res ena takšna preprosta zadeva, ko morate narediti nekaj na hitro, obenem pa ne bi jedli nekaj preveč nasitnega. Primeren je tako za tiste, ki imate radi klasične okuse, kjer pač enostavno občutite dodane začimbe, kot tudi za tiste, ki imate radi, da jed peče. Lahko z mesom, lahko brez. In, ne, seveda, da se ne kuha tako dolgo kot klasičen golaž. :)

Potrebujem...

• stročji fižol (količina je čisto odvisna od posameznika)
• 1 večja čebula
• česen (količina prav tako po okusu posameznika)
• olivno olje
• sol
• poper
• kajenski poper
• kumina (meni v to jed najbolj paše mleta)
• vegeta
• moka
• sladka paprika v prahu
• lovorjev list

Na segretem olivnem olju najprej prepražim čebulo, nato dodam sesekljan česen. Ko le-ta zadiši, pride na vrsto fižol. Vse skupaj še malo prepražim, potem pa solim, popram, začinim pa tudi s kajenskim poprom, vegeto in mleto kumino. Premešam, nato pa posujem s sladko papriko in moko ter vse skupaj še na hitro popražim. Priporočljivo je namreč, da tudi moka malce zadiši. Uf, da ne omenjam vonja sladke paprike. Vse skupaj nato zalijem z mlačno (!!) vodo ter dodam lovorjev list.

Pustim, da zavre, nato ogenj zmanjšam, jed pa naj vre v nepokriti posodi. Priporočljivo je vsaj 15 minut, da se v tem času moka pokuha in s tem primerno zgosti tekočino. Mora pa se dovolj skuhati tudi fižol.

Naj samo še nekaj stvari pripomnim. Sama pikantnost te jedi je odvisna od količine posameznih začimb zgoraj (česen, poper, kajenski poper). Lahko jih uporabite manj, lahko pa več. Jaz jo zelo rada naredim pikantno, ker mi je le takšna res najboljša.

Zraven lahko jeste različne priloge. Lahko je to samo kruh, v mojem primeru (na sliki) je bila to polenta, mogoče celo kruhovi cmoki, ipd.

Piškoti iz ovsenih kosmičev

Uff, uff, uff! Tale recept je z moje strani še čisto svež. Takoj po kosilu sem se namreč končno spravila preiskusiti recept, na katerega sem naletela tule.

Nekaj časa že iščem dober recept ali pa namig, kako narediti ovsene piškote na čimbolj zdrav način. To je predvsem za tisti moment, ko se ti reeeees 'lušta' nekaj sladkega, nisi pa za neke težke ogljikove hidrate. Tule jih sploh ni veliko pa še lahki so. Piškoti so prav tako primerni za prigrizek v službi ali pa kje po opravkih. Celo eden je čisto dovolj.

Torej, kako to, da so tako zdravi? Pa poglejmo.

Potrebovala sem...

• 75 g kokosovega masla
• 125 g grobih ovsenih kosmičev
• 75 g rjavega sladkorja
• 1 jajce
• 1 čajna žlička vanilijeve esence
• 50 g polnozrnate pirine moke
• 1 zvrhana čajna žlička pecilnega
• (uporabite lahko tudi različne oreščke in suho sadje)

Kokosovo maslo raztopim in v njega, ko je še na plinu, stresem ovsene kosmiče. Dobro premešam in jih malo prepražim (mmm, kako lepo zadiši vse skupaj na tej točki). Nato jih odstavim in pustim, da se ohladijo.

V drugi posodi zmešam moko in pecilni.

V tretji pa stepem jajce, postopoma dodajam sladkor, na koncu pa še vanilijevo esenco. Sam proces stepanja zaključim, ko že vidim, da se mešanica dejansko začne rahlo peniti ali enostavno, ko se sladkor v njej raztopi.

V to slednjo nato postopoma dodajam mešanico moke in pecilnega.

Na tej točki mešalnik zamenjam za spatulo ali kuhalnico (seveda, spet odvisno od vas, kaj rajši uporabljate). V pripravljeno mešanico čisto na koncu tako vmešam še na kokosovem maslu prepražene ovsene kosmiče.

Edino, kar še preostane, je oblikovanje bodočih piškotov. Sama sem enostavno uporabila tole. Že nekaj časa vsak dan opazujem, kako jo Američani uporabljajo v svojih oddajah pa sem se koooončno odločila poskusiti tudi sama. Res, dejansko imate najmanj problemov. Super zadevca!

Takole naj bi zgledale kepice. Te se med samim pečenjem še razlezejo v prave piškote tako, da se res ne ustrašiti, ko boste zagledali, da se ploščijo. :)

Pečete jih na 175 do 200 stopinj Celzija (seveda, odvisno od pečice) približno 12-15 minut. Konec pečenja lahko prepoznate tako, da prostor začne res lepo dišati po pečenih ovsenih kosmičih z ostalimi dišavami; v vsakem primeru pa takrat, ko se surovo jajce ne vonja več. Ko jih vzamete iz pečice, jih je potrebno nekaj časa pustiti, da se ohladijo in tako strdijo.

Potem pa... uh! :)) No, pa saj mi ni potrebno povedati, kaj sledi, a ne? ;)

So rekli, da jih komot lahko naredim še kdaj! ;)