Pečen losos

Po dolgem času se nam je spet uspelo spraviti na morsko hrano. Sicer, hm, ni čisto 100% morska. Baje, da tale ribica začne svoje življenje najprej v reki, potem plava proti morju in se nato spet vrne v sladke vode, kjer se razmnožuje. Pravijo, da je celo zelo natančna in se zna vrniti v isto, v kateri je bila na samem začetku.

Brala sem še nekaj več stvari o njej. Priporočljiv je divji losos - torej, takšnega, kakršnega lovijo v njihovih naravnih habitatih. Ta vsebuje veliko omega-3 maščobnih kislin, ima visoko vsebnost beljakovin in vitamina D. Ravno zaradi teh lastnosti je treba biti pozoren, da se ne odločimo za gojenega. Ta sicer zgleda zelo podobno; pravzaprav ga verjetno na pogled niti ne bi razločili. Je pa dolgoročno gledano bolj škodljiv, ker vsebuje večjo količino omega-6 kislin, tisto lepo oranžno barvo pa največkrat dobi z dodatnim umetnim barvanjem.
Divji losos je boljši tudi zato, ker se skoti in razvija v naravnih okoliščinah - prehranjuje se z manjšimi morskimi živalmi, več prostora ima za gibanje in se tako lažje ter boljše razvija. Gojeni pa ima omejen življenjski prostor ter tako omejeno gibanje, prehranjuje pa se predvsem s sojo, hidroliziranim perjem perutnine in ostanki perutnine. Zaradi tega, na žalost, razvije več slabih maščob, prav tako pa manj vitamina D in več onesnaževalcev. Naj omenim samo še to, da dokler riba nima nekega posebnega vonja (ta del mi je bil še najbolj všeč, ker tudi na rokah in posodi ne pusti skoraj nič vonja; če pa ga že, ga brez problema odstraniš, ko pač pomiješ posodo), je še v redu. Takoj, ko razvije kakršen koli vonj, ni več dobra. Zato je priporočljivo, da se riba kupi na dan, ko jo boste pripravili, najdlje pa lahko počaka do 24 ur.

OK, v vsakem primeru - dovolj podatkov, hehe.

Nekako tokrat nisem bila za pečenje v pečici in sem iskala bolj možnosti v ponvi oziroma, nasplošno, na štedilniku. Ker pečenega še nisem jedla (imela pa sem ga možnost jesti za letošnji dan žena pečenega v soli, a v restavraciji -- Yu-uum!!), sem se za prvo pripravo le-tega odločila za kar preprost recept.

Potrebovala sem...

• 2 fileja divjega lososa
• olivno olje
• sol
• poper
• rožmarin

Če ste ga predhodno dali v hladilnik (oziroma ste ga verjetno tako ali tako dobili od ribarja, ki ga je hranil na hladnem), ga je priporočljivo dati ven vsaj 30 minut pred dejansko pripravo. Najboljše je namreč, da dobi sobno temperaturo.

Po 30 minutah sem mu odstranila kožo (tu se baje nahaja največ škodljivcev in pa škodljive maščobe), ga oprala v slani vodi (to nekako velja kar za vse ribe), nato pa osušila s papirnato brisačko.

V posebni posodi pripravim malo olivnega olja, dodam sol in poper ter rožmarin (po okusu posameznika). Tu naj poudarim, da sem sama tokrat uporabila suhega. Trenutno se namreč ukvarjamo z obdobjem občutljivega želodca enega izmed nas, zato se nekako nismo upali spustiti v svežega. Dobro premešam in to mešanico vtrem v ribo. Takšno pustim stati še približno pol ure. V tem času namreč lahko pripravite ostale priloge. Naj pa samo namignem, da ravno pretiravati v količini ne, ker je losos kar nasitna riba. Se pa vseeno lepo prebavi.


Ponev zelo dobro segrejem. Olja skoraj ni potrebno dodajati, ker ga ima riba dovolj v marinadi, poleg tega pa tudi sama spada med t.i. 'mastne ribe'. Če pa že morate, lahko uporabite kar tega iz marinade - ga vsaj ne bo potrebno zavreči. Ribo na vsaki strani pečem cca. 3 minute, nato postopek ponovim še enkrat - se pravi 3 minute na eni, 3 na drugi, nato pa spet 3 minute na prvi in 3 na drugi. Če je file malce debelejši, čas malce podaljšajte, a vseeno ne preveč.

Sama sem na krožniku dodala še limono, ki pečeni ribi čisto na koncu doda res fenomenalen okus. Za prilogo pa sem popekla nekaj bučk Greyzini, ki so (ja, na koncu septembra) spet na novo zrasle (in ŠE rastejo - go figure!).