Doma narejeni čokoladni trufli

Trapast prevod, kar se mene tiče. Ampak, ok. Se vsaj original toliko bolje sliši, okus pa tako ali tako preseže vse. Yuuuuum!!

Bodimo iskreni in si enostavno priznajmo, da je to ena izmed najbolj božanskih (in bi skoraj lahko rekla DOBESEDNO božanskih) oblik čokolade. Najprej je zame bila na prvem mestu čokolada s celimi lešniki. In na nek nostalgičen način še vedno je in vedno bo. Potem je božanskost okusa napredovala pri raznih verzijah čokoladnih pralinejev (ok, original je še vedno najboljši, ampak vseeno). Sedaj pa mislim, da je vse presegel truffle. The truffle has entered the building! :)

Tako kot pri vseh ostalih zadevah, seveda, lahko tudi tukaj ustvarjamo in okus ne ravno izboljšujemo, ampak mu dajemo dodatne odtenke. Kot ženske, ko dodajamo nova oblačila, nove modne dodatke. Včasih se mi je truffle zdel enostavno preveč božanski tudi pri sami izdelavi. Enostavno sem bila nekega omejenega ter samoumevnega mnenja, da je verjetno tudi postopek čisto nekaj posebnega. Zato se s tem nisem preveč ukvarjala. Je samo okus nadomestil vse, hehe. Nato pa (kot ponavadi) čisto mimogrede naletim na samo izdelavo in enostavno izbuljim oči. Sicer že nekaj let nazaj, a nekako kar nikoli ni bilo tistega pravega časa, da bi se ga spravila preiskusiti. Po tolikem času pa mi res res RES ni dal več miru.

Eno izmed, po mojem okusu, najboljših italijanskih čokolad za kuhanje sem še imela in jo je bilo počasi potrebno že porabiti. Veste, to je ena izmed tistih, za katero bi skoraj sveto lahko verjela, da njene kalorije že ob samem uživanju sproti tudi porabljaš. Čokolada je namreč hudo trda, obenem pa tudi debela skoraj dva centimentra. In če se odločiš za proces zajčka in jo počasi 'zobljaš', se skoraj sigurno zraven rabijo še njene kalorije preden so dejansko zaužite. Hehe... Ker pa je njen okus enostavno fenomenalen, jo rada uporabljam za razne sladice. Ergo? Obvezno je bilo tokrat potrebno kupiti še preostale sestavine in truffle končno narediti.

Potrebovala sem:

• 200 g jedilne čokolade (italijanske za kuhanje)
• 1 dcl oz. malenkost več sladke smetane za stepanje
• mleti orehi
• grenek kakav v prahu
• *mleti lešniki, rum, cimet, drugi oreščki, ...

* po izbiri, niso pa obvezni

Za čokolado sem si, seveda, tudi pri tem postopku morala vzeti čas. Z nožem (lahko jo tudi naribate) narezljam čokolado na približno iste koščke in jo stresem v kovinsko posodo. Smetano nalijem v kozico ter jo počasi segrevam. Ta obvezno NE SME zavreti, mora pa se kljub vsemu zelo dobro segreti. Dobro, torej, pazite na njo. Vročo polijem po koščkih čokolade in dobro premešam, da 'objame' vse. Nato z šibo mešanico mešam toliko časa, da se čokolada popolnoma stopi, obenem pa vse skupaj rahlo naraste (opazite namreč, da se v njej nabira zrak). S tem ste prvi del zaključili. Narejen je t.i. ganache.

Vse skupaj se mora namreč zelo dobro ohladiti, obenem pa tudi strditi. Zato predlagam, da mešanico spravite nekam na hladno. Če imate dovolj prostora v hladilniku, je še boljše. Priporočljivo je, da stoji vsaj čez noč, da bo res dovolj trdna.

Naslednji dan se začne drugi del priprave. Predvsem pazite, da tokrat vse skupaj ne počnete na preveč toplem mestu. Če pa že, si redno hladite dlani. Sicer je dobro, da se mešanica vsaj malce omehča med postopkom, saj vam bo olajšalo delo. Ne sme pa preveč. To boste tako ali tako lahko opazovali tudi sami. Če opazite, da so dlani že pretople, jih enostavno vsake toliko časa operite pod mrzlo vodo.

S čajno žličko vsakič znova zajamem nekaj mešanice, jo vzamem v dlan ter jo oblikujem v kroglico (ali pa kakšno drugo obliko). To kos nato povaljam v kakavu, orehih, lešnikih, ... Čisto vaša izbira in vaš okus. Predlagam pa vam, da je to slednje nesladkega okusa, saj bo razmerje sladke mešanice in nečesa nesladkega enostavno fenomenalno.

Ko ste končali, priporočam, da jih za nekaj časa še vrnete na hladno, da se spet primerno strdijo.

Potem pa dober tek!

Smoothie-ji #6

Še eden... Če Vam slučajno kdaj zmanjka idej...

Potrebovala sem... (2 osebi)

• 2 pomaranči
• 4 manjše kivije
• 1 večja hruška
• 1 jabolko
• 1 banana
• cimet

Naj dodam samo nekaj nasvetov. Glede na to, da je tako ali tako priporočljivo, da je na samem začetku vsaj malce tekočine, ker se preostalo sadje tako lažje, hitreje in bolj enakomerno zmelje, predlagam, da najprej olupite pomaranči in jih zmeljete takoj na začetku, same. Ustvarijo namreč dovolj soka, poleg tega pa lahko na takšen način takoj vidite, če bo tekočino sploh potrebno še dodati ali bo le-te dovolj. Isto sem v tem primeru nadaljevala s kiviji, ki je prav tako dajo veliko. Bili so naslednji in ko so vsi v mešalniku, ga spet posebej vklopim.

Banano v nasprotju z zgoraj omenjenim sadjem pa rada uporabim predvsem za zgoščevanje smoothie-jev. Zato vam predlagam svojo prakso - da jo pač uporabite na koncu, če je potrebna oziroma če se sploh v končni fazi odločite zanjo.

Torej, bzz bzz in čin čin! ;)

Smoothie-ji #5

Jap, z zvišanjem temperature zunaj seveda pridejo tudi prehladi. Pa kih pa šmrk pa kreh... Eh... Sigurno ne nekaj, v čemer lahko uživamo. Jaz sicer zaenkrat hodim še nekje po robu. Sem premagala boleče grlo pa začetno polna pljuča. Je bilo že skoraj bolje pa se vračam na občutljiv nos, ki ne neha dražit tako, da vsake toliko časa pride na vrsto čudna faca, kihanje ali pa solzno oko (jap, samo eno, go figure!).

Tako sem torej spet na pripravljanju smoothijev. No, to je sigurno prijeten del vsega zgoraj opisanega. Pa naj spet kakšnega delim tudi z vami.

Pri tem sem, na primer, potrebovala... (1 oseba)

• 1/2 dcl juice-a (po potrebi)
• 1 pomaranča
• 2 manjša kivija
• 1 banana
• 1 jabolko
• cimet*

* Nutricionisti predlagajo uporabo cimeta kot boljši in bolj zdrav nadomestek za sladilo. Sama bi sicer lahko čisto brez sladkega, obožujem pa okus in vonj cimeta, zato ga enostavno moram dodati. Naj pa ne pozabim tudi omeniti, da je le-ta zelo dober antioksidant, zato je prav tako zelo primeren dodatek pri različnih zajtrkih.

Fižolov golaž

Fižoooolček! Jap! A tokrat ne v zrnu. Stročji. Tisti mladi. Mehak. Mmmmm!

Tale jed je res ena takšna preprosta zadeva, ko morate narediti nekaj na hitro, obenem pa ne bi jedli nekaj preveč nasitnega. Primeren je tako za tiste, ki imate radi klasične okuse, kjer pač enostavno občutite dodane začimbe, kot tudi za tiste, ki imate radi, da jed peče. Lahko z mesom, lahko brez. In, ne, seveda, da se ne kuha tako dolgo kot klasičen golaž. :)

Potrebujem...

• stročji fižol (količina je čisto odvisna od posameznika)
• 1 večja čebula
• česen (količina prav tako po okusu posameznika)
• olivno olje
• sol
• poper
• kajenski poper
• kumina (meni v to jed najbolj paše mleta)
• vegeta
• moka
• sladka paprika v prahu
• lovorjev list

Na segretem olivnem olju najprej prepražim čebulo, nato dodam sesekljan česen. Ko le-ta zadiši, pride na vrsto fižol. Vse skupaj še malo prepražim, potem pa solim, popram, začinim pa tudi s kajenskim poprom, vegeto in mleto kumino. Premešam, nato pa posujem s sladko papriko in moko ter vse skupaj še na hitro popražim. Priporočljivo je namreč, da tudi moka malce zadiši. Uf, da ne omenjam vonja sladke paprike. Vse skupaj nato zalijem z mlačno (!!) vodo ter dodam lovorjev list.

Pustim, da zavre, nato ogenj zmanjšam, jed pa naj vre v nepokriti posodi. Priporočljivo je vsaj 15 minut, da se v tem času moka pokuha in s tem primerno zgosti tekočino. Mora pa se dovolj skuhati tudi fižol.

Naj samo še nekaj stvari pripomnim. Sama pikantnost te jedi je odvisna od količine posameznih začimb zgoraj (česen, poper, kajenski poper). Lahko jih uporabite manj, lahko pa več. Jaz jo zelo rada naredim pikantno, ker mi je le takšna res najboljša.

Zraven lahko jeste različne priloge. Lahko je to samo kruh, v mojem primeru (na sliki) je bila to polenta, mogoče celo kruhovi cmoki, ipd.

Piškoti iz ovsenih kosmičev

Uff, uff, uff! Tale recept je z moje strani še čisto svež. Takoj po kosilu sem se namreč končno spravila preiskusiti recept, na katerega sem naletela tule.

Nekaj časa že iščem dober recept ali pa namig, kako narediti ovsene piškote na čimbolj zdrav način. To je predvsem za tisti moment, ko se ti reeeees 'lušta' nekaj sladkega, nisi pa za neke težke ogljikove hidrate. Tule jih sploh ni veliko pa še lahki so. Piškoti so prav tako primerni za prigrizek v službi ali pa kje po opravkih. Celo eden je čisto dovolj.

Torej, kako to, da so tako zdravi? Pa poglejmo.

Potrebovala sem...

• 75 g kokosovega masla
• 125 g grobih ovsenih kosmičev
• 75 g rjavega sladkorja
• 1 jajce
• 1 čajna žlička vanilijeve esence
• 50 g polnozrnate pirine moke
• 1 zvrhana čajna žlička pecilnega
• (uporabite lahko tudi različne oreščke in suho sadje)

Kokosovo maslo raztopim in v njega, ko je še na plinu, stresem ovsene kosmiče. Dobro premešam in jih malo prepražim (mmm, kako lepo zadiši vse skupaj na tej točki). Nato jih odstavim in pustim, da se ohladijo.

V drugi posodi zmešam moko in pecilni.

V tretji pa stepem jajce, postopoma dodajam sladkor, na koncu pa še vanilijevo esenco. Sam proces stepanja zaključim, ko že vidim, da se mešanica dejansko začne rahlo peniti ali enostavno, ko se sladkor v njej raztopi.

V to slednjo nato postopoma dodajam mešanico moke in pecilnega.

Na tej točki mešalnik zamenjam za spatulo ali kuhalnico (seveda, spet odvisno od vas, kaj rajši uporabljate). V pripravljeno mešanico čisto na koncu tako vmešam še na kokosovem maslu prepražene ovsene kosmiče.

Edino, kar še preostane, je oblikovanje bodočih piškotov. Sama sem enostavno uporabila tole. Že nekaj časa vsak dan opazujem, kako jo Američani uporabljajo v svojih oddajah pa sem se koooončno odločila poskusiti tudi sama. Res, dejansko imate najmanj problemov. Super zadevca!

Takole naj bi zgledale kepice. Te se med samim pečenjem še razlezejo v prave piškote tako, da se res ne ustrašiti, ko boste zagledali, da se ploščijo. :)

Pečete jih na 175 do 200 stopinj Celzija (seveda, odvisno od pečice) približno 12-15 minut. Konec pečenja lahko prepoznate tako, da prostor začne res lepo dišati po pečenih ovsenih kosmičih z ostalimi dišavami; v vsakem primeru pa takrat, ko se surovo jajce ne vonja več. Ko jih vzamete iz pečice, jih je potrebno nekaj časa pustiti, da se ohladijo in tako strdijo.

Potem pa... uh! :)) No, pa saj mi ni potrebno povedati, kaj sledi, a ne? ;)

So rekli, da jih komot lahko naredim še kdaj! ;)

Guacamole

Guacamole tu, guacamole tam. Hehe, recepte res najdeš na vsakem koraku. Potem greš še po trgovinah in vidiš, da je avokado na voljo v skoraj vsaki izmed njih. Pa te počasi začne 'firbec matrat'. Postopek res ni težek, kaj šele dolg. Samo nekaj namigov je potrebno poznati, da ti vse skupaj olajša. In, ja, to je to!

Naj najprej na samem začetku razložim, kako veste, kakšen avokado je potrebno kupiti. Najbolj pomembno je namreč, da je na otip že mehkejši. Jaz imam sicer to navado že kar nekaj let pri jabolkah, tu pa je skoraj obvezna. Torej, avokado ob izbiri primite v roko in ga rahlo stisnite. Pod vašimi prsti se mora rahlo vdati. Jaz osebno sem ga cca. 3 dni še pustila na sobni temperaturi, da je malce bolj dozorel. Vseeno pa ne pretiravati. Meso znotraj sadeža mora namreč biti svetlo zelene barve in gosto (čeprav mehko kot maslo na sobni temperaturi). Če že temni, ni več dobro.


No pa začnimo s pripravo priloge... Potrebovala sem...

• 1 paradižnik (Ina Garten predlaga, da semena odstranite, da omako ne naredijo preveč tekočo)
• 1 čebula srednje velikosti
• 1 avokado
• 1,5 žlice kisle smetane
• sok 1/2 limone
• ščepec soli
• ščepec popra
• ščepec čilija
• 2 stroka česna (ta sicer ni potreben, vendar doda res super okus, obenem pa mešanico naredi ravno prav pikantno)

Paradižnik narežem na kocke (sama semen nisem odstranila, a vseeno nisem imela nobenih težav z odvečno tekočino). Čebulo nasekljam, stroka česna pa stisnem.
Pri avokadu je nekakšen tipičen postopek. Tega namreč najprej prerežemo na pol. Zatem z nožem (z rezilom) 'udarimo' po koščici (sploh ni potrebna neka močna sila, ker je koščica zelo mehka, nož pa se takoj zarije v njo). Nož zavrtimo in koščico na takšen način odstranimo. Na tej točki pa je vaša odločitev. Vsako polovico lahko posebej olupite, ker se olupek z zrelega avokada res brez problemov odstrani. Ali pa vzamete žlico in meso z njo 'izbrskate' kot bi to naredili pri kiviju ali kakiju. Če ga olupite, potem meso narežete na manjše kocke ter ga dodate prej pripravljeni zelenjavi. Na tej točki je priporočljivo, da dodate sok limone. Ta bo sicer sami mešanici dal svež okus, obenem pa bo (tako kot pri jabolkah) poskrbel, da avokado ne bo počrnel.
Solim, popram, dodam kislo smetano in čili. Najprej vse skupaj dobro premešam, potem pa z vilico vse skupaj še malo pretlačim. Naj samo toliko poudarim, da mora jed vseeno imeti nekaj teksture, torej, nekaj koščkov le pustite. In še namig - jed še izboljšajo.

Guacamole se uporabi kot pomaka ob čipsu, tortilla chips-u, ipd. Lahko pa se odločite za mojo verzijo - s koruznimi tortiljami. Te slednje lahko brez problema zamenjate s pšeničnimi ali pa preprosto naredite navadne/polnozrnate palačinke, katere zavijete in pooooojeste!! :)

Zajtrk #3 / Smoothie-ji #4

Hitro, preprosto in zelooooo dobro!

Potrebovala pa sem le...

• 2 jabolki srednje velikosti
• 250 ml navadnega jogurta (0,1% mlečne maščobe)

Vse skupaj samo zmešate z mešalnikom in to je to. Ja, dejansko je tako preprosto. :)

Zajtrk #2

Ste za sadni zajtrk? Ne samo sadje, a vseeno - SADJE! Njam!

Takle je bil danes moj.

Potrebovala pa sem...

• 1 večje jabolko
• 2 mandarini
• 250 ml navadnega jogurta (0,1% mlečne maščobe)
• 5 suhih sliv 

Mmmm! :)

Zdrava pečica: Krvavice

Krvavice na zdrav način? No, če ste kdaj mislili, da ni možno, ste se motili.

Idejo sem dobila od sosede in sem jo čimprej morala poskusiti. Rezultat? No, ja. Glede na to, da je v originalu treba takšno klobaso kar dolgo peči, na olju, ki se ne osmodi prehitro, ta pa velikokrat zna še pršeti naokoli in tako naredi svinjarijo ravno takrat in tam, ko in kjer ni treba... Enostavno ne more biti večje razlike. Res! Nobenega olja. Klobasa tako ali tako ostane v zaprti posodi, katero na koncu brez problema očistiš s programom za čiščenje, vsa odvečna maščoba pa pricurlja ven ter na dno posode. Ja, pri tem primeru je še bolj očitno.

Celoten postopek pa je bil čisto preprost. Potrebovala sem...

• 2 krvavici

 Ja, samo to! In pa pečico, seveda.

Klobasi sem postavila na spodnjo mrežico, nastavila na 250 stopinj Celzija ter najprej dala 12 minut. V tem času se je sicer lepo opekla. Vseeno pa je ponavadi boljša, če je res dobro zapečena. Zato sem na isti temperaturi nastavila še na dodatnih 10 minutk.

Po pretečenem času je samo še romala na krožnik.

Res, nobenih dodatnih maščob, tudi svojih ni imela preveč - ravno prav. Okus pa fenomenalen! Aja, pa ste zasledili, da je bilo vse skupaj pripravljeno v borih 20 oz. 22 minutah? Ja, prav tako brez dela, brez svinjarije. Le božanski vonj med samo peko. Sploh vidite kje kakšno sled maščobe na krožniku? 

Zajtrk #1

Ker že kar nekaj časa z energijo ne pridem skozi dan tako kot bi morala, sem se odločila nekaj stvari spremeniti. Včasih (sicer še ne tako daleč nazaj, a vseeno) sem namreč redno tekla, hodila v fitness, ipd. Potem pa je kar naenkrat energije zmanjkalo in je nekako nikoli ne naberem dovolj, da bi z redno telovadbo nadaljevala. Pa jo že zelooo pogrešam. Tako sem se odločila, da najprej pogledam svoj dan s strani prehranjevanja ter prišla do naslednjega zaključka.

Potrebno bo začeti jesti 5-krat na dan. Po malem, a petkrat. Kar imam v bistvu še raje, ker potem vsaj ne bo nepotrebnih 'lušt'. Hehe... Pa še energije bo več. Za tek, fitness, ipd.

Danes je bil torej 'D-day'. Prvi zajtrk. Pravi zajtrk. Po ne vem kolikih letih. Na samem začetku sicer mešani občutki, ampak... I like it!

Za začetek sem izbrala naslednje:

• 250 ml navadnega jogurta (0,1% mlečne maščobe) - ja, samo pol
• 2 mandarini 
• cca. 2 pesti mešanih nesladkanih kosmičev (obožujem 1-kilogramske iz Hoferja)

Najprej, seveda zmešam jogurt in kosmiče ter vse skupaj pustim, da se kosmiči napijejo in napihnejo. V takšni obliki so namreč boljši za prebavo. Ta čas pa si počasi (ker letos drugače enostavno ne gre - mandarine očitno zebe) olupim sadje, ločim na kose ter jih dodam prej pripravljeni mešanici. Premešam in nato enostavno 'dober tek'!

Dobro jutrooo!

Pečen losos

Po dolgem času se nam je spet uspelo spraviti na morsko hrano. Sicer, hm, ni čisto 100% morska. Baje, da tale ribica začne svoje življenje najprej v reki, potem plava proti morju in se nato spet vrne v sladke vode, kjer se razmnožuje. Pravijo, da je celo zelo natančna in se zna vrniti v isto, v kateri je bila na samem začetku.

Brala sem še nekaj več stvari o njej. Priporočljiv je divji losos - torej, takšnega, kakršnega lovijo v njihovih naravnih habitatih. Ta vsebuje veliko omega-3 maščobnih kislin, ima visoko vsebnost beljakovin in vitamina D. Ravno zaradi teh lastnosti je treba biti pozoren, da se ne odločimo za gojenega. Ta sicer zgleda zelo podobno; pravzaprav ga verjetno na pogled niti ne bi razločili. Je pa dolgoročno gledano bolj škodljiv, ker vsebuje večjo količino omega-6 kislin, tisto lepo oranžno barvo pa največkrat dobi z dodatnim umetnim barvanjem.
Divji losos je boljši tudi zato, ker se skoti in razvija v naravnih okoliščinah - prehranjuje se z manjšimi morskimi živalmi, več prostora ima za gibanje in se tako lažje ter boljše razvija. Gojeni pa ima omejen življenjski prostor ter tako omejeno gibanje, prehranjuje pa se predvsem s sojo, hidroliziranim perjem perutnine in ostanki perutnine. Zaradi tega, na žalost, razvije več slabih maščob, prav tako pa manj vitamina D in več onesnaževalcev. Naj omenim samo še to, da dokler riba nima nekega posebnega vonja (ta del mi je bil še najbolj všeč, ker tudi na rokah in posodi ne pusti skoraj nič vonja; če pa ga že, ga brez problema odstraniš, ko pač pomiješ posodo), je še v redu. Takoj, ko razvije kakršen koli vonj, ni več dobra. Zato je priporočljivo, da se riba kupi na dan, ko jo boste pripravili, najdlje pa lahko počaka do 24 ur.

OK, v vsakem primeru - dovolj podatkov, hehe.

Nekako tokrat nisem bila za pečenje v pečici in sem iskala bolj možnosti v ponvi oziroma, nasplošno, na štedilniku. Ker pečenega še nisem jedla (imela pa sem ga možnost jesti za letošnji dan žena pečenega v soli, a v restavraciji -- Yu-uum!!), sem se za prvo pripravo le-tega odločila za kar preprost recept.

Potrebovala sem...

• 2 fileja divjega lososa
• olivno olje
• sol
• poper
• rožmarin

Če ste ga predhodno dali v hladilnik (oziroma ste ga verjetno tako ali tako dobili od ribarja, ki ga je hranil na hladnem), ga je priporočljivo dati ven vsaj 30 minut pred dejansko pripravo. Najboljše je namreč, da dobi sobno temperaturo.

Po 30 minutah sem mu odstranila kožo (tu se baje nahaja največ škodljivcev in pa škodljive maščobe), ga oprala v slani vodi (to nekako velja kar za vse ribe), nato pa osušila s papirnato brisačko.

V posebni posodi pripravim malo olivnega olja, dodam sol in poper ter rožmarin (po okusu posameznika). Tu naj poudarim, da sem sama tokrat uporabila suhega. Trenutno se namreč ukvarjamo z obdobjem občutljivega želodca enega izmed nas, zato se nekako nismo upali spustiti v svežega. Dobro premešam in to mešanico vtrem v ribo. Takšno pustim stati še približno pol ure. V tem času namreč lahko pripravite ostale priloge. Naj pa samo namignem, da ravno pretiravati v količini ne, ker je losos kar nasitna riba. Se pa vseeno lepo prebavi.


Ponev zelo dobro segrejem. Olja skoraj ni potrebno dodajati, ker ga ima riba dovolj v marinadi, poleg tega pa tudi sama spada med t.i. 'mastne ribe'. Če pa že morate, lahko uporabite kar tega iz marinade - ga vsaj ne bo potrebno zavreči. Ribo na vsaki strani pečem cca. 3 minute, nato postopek ponovim še enkrat - se pravi 3 minute na eni, 3 na drugi, nato pa spet 3 minute na prvi in 3 na drugi. Če je file malce debelejši, čas malce podaljšajte, a vseeno ne preveč.

Sama sem na krožniku dodala še limono, ki pečeni ribi čisto na koncu doda res fenomenalen okus. Za prilogo pa sem popekla nekaj bučk Greyzini, ki so (ja, na koncu septembra) spet na novo zrasle (in ŠE rastejo - go figure!).

Smoothie-ji #3

Ja, ja, smo le padli v izdelavo le-teh. Ob koncu dneva včasih res ni potrebno nič več kot le osvežujoč napitek, ki je obenem še zelo prijetna sladica. Dobra stran le-tega je tudi v tem, da ga lahko naredimo 'težkega' čisto po svojem okusu; z dodanim polnomastnim jogurtom, smetano, mascarponejem, 'težjim' sadjem, ipd. Ustvarjanje na višku! Ali pa včasih poraba sadja, katero je še ostalo in za katerega nočemo, da pride preč.

Tokrat je bila moja izbira takšna:

• 2 zreli banani
• polovica melone
• 1 nektarina
• 2 breskvi
• 1 srednje velika hruška (Viljamovka, ker res da veliko arome)
• 2 mali kisli jabolki
• 4 kepice sladoleda

V mešalnik najprej dam banani in polovico melone. To najprej dobro zmiksam (spet, da vidim, koliko tekočine bo melona dala od sebe). Tej mešanici dodam nektarino in breskvi ter spet vklopim mešalnik. Dodam še kose hruške in jabolk. To dvoje sem dodala, ker je mešanica pred tem zame bila, sicer dobra, a rahlo presladka. Viljamovka in kisli jabolki pa so dodale rahlo grenkobo in kislost. V to mešanico dodam še sladoled (spet najprej dve kepici, potem pa še dve).

Smoothie-ji #2

Pa nadaljujmo lansko prakso. Sicer ne vem, zakaj sem tako dolgo potrebovala, da jih spet začnem delati. Verjetno vreme. Pa veliko ostalega dela. Pa dejstvo, da imam blazno rada sadje kar takšno kot je. Vseeno pa sem pozabila, da je tudi v verziji smoothie-jev zeloooo dobro.

Danes pa, ker je ravno deževen dan in se tudi v obdobju, ko ne dežuje, ne da narediti popolnoma nič (blata je ... uff ... pa še v stilu, da stopiš in se pelješ... bljeh!), prav tako pa je bilo potrebno porabiti melono in banano, sem si kooooončno vzela čas.

Sem pa tokrat potrebovala...

• polovica melone
• 1 (že mehkejša) banana
• 1 Granny Smith jabolko
• 6 malih kepic sadnega sladoleda (tokrat sem uporabila verzijo iz Eurospina - yumm!)

Banano olupim in narežem na koleščke. Melono ločim od lupine in jo narežem na kocke. Oboje vstavim v mešalnik in zmeljem. Na tej točki bi namreč rada ugotovila, če bo še potrebno dodati tekočine. Ker pa jo melona že sama da kar veliko, najprej poskusim brez. Mogoče bo na začetku hotel mešalnik teči kar v prazno (kar ponavadi pomeni, da je vse skupaj pregosto in je res potrebno dodati tekočino), a se potrudite in z žlico ali s čim drugim rahlo potiskajte navzdol (pazite na rezilo, zato ne pregloboko!). Melono je treba najprej 'stestirati'. Nato narežem še jabolko, jo dodam in ponovno zmeljem. Čisto na koncu pa ostane še sladoled (najprej 3 in po prvem mešanju spet 3).

Celotna mešanica je za tri do štiri večje skodelice za čaj.

Še enkrat - yumm!!

Brancin z limono in rožmarinom

Hm, pri receptih, kot je tale, vsakič znova ugotovim, da znam biti grozljivo čudna. V končni fazi sem namreč dobila tudi komentar, če bomo tole ribo danes sploh videli ali ne. Zakaj? Ker sem začela komplicirati na polno.

Brancina sem sicer že jedla. A to je bilo pred leti v neki res fantastični toskanski restavraciji v Ljubljani. Tisti je bil sicer pečen v soli na grilu in je bil res fantastičen (ja, tudi takšen še pride na vrsto v prihodnosti). Tokrat pa sem se odločila za limono in rožmarin. Leta nazaj sem zadnji dve sestavini res zavračala v kombinaciji z ribo. Razlog? Nekje sem namreč jedla skušo z njima in je bila (se opravičujem že vnaprej) nagravžna. Riba se sploh ni okusila, je pa zato bila limona, prav tako pa tudi rožmarin, glavnina jedi. Ja, oboje imam rada. V bistvu vse tri sestavine. Ta kombinacija pa je bila ubijalska. Zadnje nekaj let pa sem se počasi privajala tudi na to in enostavno zaključila, da je takrat bila sama količina začimb enostavno prevelika.

Tako sem se torej spravila na internet in preiskala tisoč in en recept. Na koncu pa me je vseeno skrbelo to, koliko se bo osmradila sama pečica. Pri nas se ribe namreč večinoma pečejo zunaj; v 'pizzapanu' ali pa dejansko na žaru. Za ta recept pa to nekako ni primerno. Vsaj mislim, da ne. Dunno! Anyway... Upoštevala sem številne nasvete za preprečevanje smradu (nekako nočem v prihodnosti okušati ribe na sladicah) in mislim, da mi je uspelo. Yaaay, me!

Potrebovala pa sem:

• 2 brancina (moja dva sta skupaj tehtala približno 700g)
• 2 vejici svežega rožmarina
• 4 rezine limone
• sol
• poper
• vegeta
• olivno olje
• peko papir in alu folija*

Malce me je sicer zmotilo, ker sem pričakovala, da bosta ribi že očiščeni. Vedno se namreč pri nakupu odločim za takšne. Tokrat očitno niso bile - bo treba našega ribarja malce okregati, hehe.

Ribo dam na peko papir, katerega sem predhodno položila na alu folijo. V trebušček ji dam sol, poper, vegeto in pa vejico svežega rožmarina. Ribo na vrhu nekajkrat rahlo zarežem, jo še malo posolim tudi tu, po tem pa dam dve rezini limone, eno zraven druge, seveda. Čisto na koncu pokapam še z olivnim oljem in ribo dobro zaprem v alu folijo.

Isto naredim še z drugo ribo. Vsako, seveda, zavijem v svojo folijo. Obe vstavim v pekač, tega pa v pečico, ogreto na 200 stopinj Celzija. Ribi pečem približno 25 do 30 minut.

Na koncu jih serviram skupaj z alu folijo. Vsak naj si namreč sam odvije paketek in enostavno uživa v jedi.

Yumm!!

Opombe!!

• Koža te ribe baje sploh ni užitna. Se pa brez problema odstrani, ko je jed končana.
• * Alu folijo sem uporabila ravno zato, da lahko ribo zaprem in tako preprečim, da osmradi pečico. Poleg tega omogoči, da se riba še lepše skuha, obdrži svoj sok in sprejme dodane začimbe ter dišave. Peko papir pa sem uporabila, ker sem nekje prebrala, da hrano nekako ni priporočljivo kuhati v direktnem stiku z alu folijo. Pobere lahko namreč škodljive snovi iz slednje. Nekateri sicer priporočajo, da uporabiš samo peko papir, a se le-tega ne da tako lepo zapreti kot alu folije.
• Pretiran vonj po ribi lahko baje omilimo tudi tako, da jih operemo v slani vodi. V originalu naj bi se te ribe oprale direktno v morski vodi. Če pa jih kupimo pri ribarju, potem naj bi jih dali v posodo, malce posolili in nato na njih nalili mrzlo vodo. S tem naj bi jih v končni fazi umili/očistili.
• Vonj same pečice pa lahko omilimo tako, da takoj, ko damo ribe na krožnik, v pekač vlijemo sok stisnjene polovice limone pomešan z vodo - nekako naj bi bilo dno pekača pokrito v celoti. Tega vrnemo v toplo pečico in pustimo, da tekočina v celoti povre. Zadeva v končni fazi res diši!

Samo še kratka pripomba - slik ni, ker sem že tako ali tako dovolj nepotrebnih stvari okoli sebe osmradila preprosto tako, da sem se jih dotaknila. Torej - se oproščam, da ni slikic.

Bučkine polpetke oz. palačinke

Bučke, bučke, bučkeee! Hehe, ja, to kar raste in raste in raste. Me pa veseli, da mi letos kar uspe najti nekaj dobrih receptov. Današnji sem v večini povzela po Barefoot Contessa - Ini Garten. Všeč mi je ravno zato, ker je lahka jed, saj ni potrebno uporabiti preveč moke. Polpetke pa so odlične! Sama jih bom sigurno še delala.

Originalni recept je tule.

Potrebovala pa sem:

• 2 manjši bučki (uporabila sem bučki Greyzini)
• 3 majhne rdeče čebule
• česen (po okusu)
• 2 jajci
• moka (po potrebi)
• sol
• poper
• olivno olje
  

Bučki najprej operem, razpolovim in odstranim predel s semeni. Pri tej vrsti mi je ravno tega najbolj žal. Ta predel je kar velik in poln semen. Tako imam včasih celo občutek, da vržem stran čisto preveč. Kakor koli že... Nato jih olupim, ker imajo kar debel olupek, ter naribam. Na tej točki dodam sol, dobro premešam in pustim v kovinskem cedilu, ki stoji v dodatni posodi. Zaradi soli bo bučka namreč oddala kar nekaj tekočine v dokaj kratkem obdobju.

Tačas olupim in nasekljam (ali pa naribam) čebule, pripravim pa tudi česen. Slednjega pripravite po vašem okusu. Lahko ga stisnete v bučke, če pa vas ne moti, ga nasekljajte. Ubijem tudi jajci in jih malce stepem z vilico.

Sedaj se vrnem k bučkam in jih dobro ožamem. Nočem namreč, da bi mi odvečna tekočina delala probleme pri sestavi te mešanice - tako ali tako jo bo še ostalo dovolj. Nato dodam čebule, česen, poper in jajci. Vse z rokami dobro premešam, zatem pa začnem postopoma dodajati moko. Tudi tu lahko rečem, da se moka lahko dodaja po vašem lastnem okusu. Če pa želite, da jed ostane rahla, jo uporabite ravno toliko, da se mešanica začne vezati. Verjemite, sigurno jo bo dovolj.

Na močnem ognju segrejem olivno olje, nato pa ogenj zmanjšam na srednjega. S pomočjo jedilne žlice testo začnem vnašati v olje. Za vsako polpetko je dovolj ena polna žlica, vsak vnos pa potem malce potlačite in tako oblikujte.



Pečem na srednjem ognju približno 4 minutke, nato jo lepo obrnem, da se zapeče še na drugi strani.



Komentarji k originalnemu receptu:

• Ina uporablja 4 Zucchini bučke. Sama sem uporabila zgoraj omenjene Greyzini, ker sem jih pač imela na zalogi. V vsakem primeru vam bo sigurno tudi ta izbira všeč, ker so res dobre.
• V originalu naj bi se uporabil tudi pecilni prašek, ker naj bi po mnenju avtorice palačinkice lepo narasle. Meni osebno se je ta zdel nepotreben, zato ga nisem uporabila.
• Ina bučk ne ožame. Sol doda istočasno z vsemi ostalimi sestavinami. Načeloma se lahko odločite tudi za ta način, a naj vas opozorim, da imate lahko čisto preveč težav z odvečno tekočino. V vsakem primeru, izbira je vaša.
• Pri dodajanju moke je prav tako bolje, da se ne držite čisto točno 6 oz. 8 jedilnih žlic moke. Lahko, da bo res ravno toliko potrebno, ni pa rečeno, da je to sigurno prava količina. Vsaka posamezna bučka ima svojo količino tekočine. Dodajajte raje po potrebi.
• Ina uporablja pri pečenju tudi maslo. Sicer res doda pri okusu, če pa želite bolj zdravo verzijo, lahko le-tega spustite. Jaz sem ga.
• Avtorica predlaga tudi uporabo pečice. Ta verzija je sicer mene na samem začetku malce presenetila. Ne morem pa reči, da v končni fazi ne razumem, zakaj. Polpetke namreč ne morete speči vse naenkrat in jih tako lahko dlje obdržite tople. Naj pa vam iz izkušenj namignem, da če polpetke nalagate pečene na krožnik eno na drugo, le-te tako ali tako grejejo ena drugo. Preverjeno! Naj pa vseeno omenim to, kar je opozorila že Ina - ta jed naj se pripravi tik pred obrokom. Za shranjevanje namreč ni ravno primerna.
• Naj na koncu pripomnim še nekaj. Medtem, ko se določena količina polpetk peče, preostalo testo, seveda, stoji. V tem času bučke še vedno oddajajo tekočino. A ne ustrašite se prehitro. Tik preden boste novo količino testa dodali v peko, na hitro malce premešajte.

Jogurt s suhim sadjem

Za večerjo že kar nekaj let nisem navajena jesti nekaj več. Zato mi je včasih kar malce čudno, ko nimam idej ter jih grem ravno zaradi tega iskat na internet. Seveda, tukaj nič ne najdem, ker vsi pišejo o nekih ogromnih obrokih. Uff! Tako se potem raje osredotočim na to, kaj mi tisti trenutek najbolj paše.

In ker ponavadi ne bi jedla kosmiče ravno vsak dan (čeprav imam mešanico različnih z različnim suhim sadjem res res RES najraje), sem nekega večera pač prišla na tole jed. Je sicer res lahka, a mi je zelo všeč.

Sama za to potrebujem...

• jogurt (lahko je sadni, lahko pa tudi navadni; sama uporabim navadnega in z malo mlečne maščobe)
• rozine
• suhe slive

V posodo stresem nekaj rozin, suhe slive razkoščičim in jih narežem na manjše koščke, vse to pa prelijem z jogurtom.



Na tej točki sicer lahko dodate še drugo suho sadje, lahko tudi kombinirate s svežim, kar vse skupaj še bolj osveži. Uporabite pa lahko tudi razne začimbe/dišave po vašem okusu; cimet, sladkor, vanili sladkor, kakav, ipd. Ali pa oreščke.

Doooober tek!

Popečene bučke

Jaaaa, spet bo čas za bučke. Pri nas so že zasejene - letos več vrst! :) :) Eno (Butternut Squash) sicer še lepo prosim, da zraste, ampak sem optimist.

Tokrat sem si po dolgem času zaželela Zucchini bučke. Na začetku meseca sem jih v Moravskih toplicah jedla pripravljene na čisto preprost način. Bila sem res res res navdušena nad njimi, zato sem jih enostavno morala pripraviti tudi sama.

Potrebovala sem:

• 4 manjše Zucchini bučke
• olivno olje
• sol
• vegeta
• česen v prahu

Vsako bučko najprej operem. Nato jih najprej po dolgem prerežem na pol, te polovice pa še na cca. 2 cm dolge kose. Te slednje obrnem za 90 stopinj in jih narežem še na 2-3 mm debele lističe. Vse te popečem na dobro segretem olivnem olju. Ko se že rahlo prijemajo posode (po tem, ko so že oddale vodo in je ta prav tako že izhlapela) in že res lepo zadišijo, dodam sol, vegeto in česen v prahu (vse te začimbe, seveda, dodate po svojem okusu). Dobro premešam in nekaj sekund še pustim pražiti. Takrat tudi začimbe lepo zadišijo, kar je znamenje, da je jed končana.

Njami, njami, še bi, mami!

Limonine kocke za vodo z okusom limone

Ste ljubitelj/ica vod z okusom? Mogoče vode z okusom limone? Jaz sem pred leti na takšen način začela piti vodo. Čisto na začetku se je pojavila ravno s tem okusom. Glede na to, da čez dan spijem zelo veliko tekočine, je takšna voda zame zelo osvežilna. Sicer že zelo dolgo za žejo in hidratacijo telesa pijem samo vodo, ker me takšna res najbolj odžeja. Včasih pa enostavno paše tudi z limono.

Sem pa že kar nekaj časa nazaj prenehala kupovati takšno vodo v trgovinah. Zakaj? Največ jih ima dodan sladkor, ki okus (vsaj zame) popolnoma uniči. Če pa že tega ni, so pa, seveda, dodani drugi konzervansi, kateri pa enostavno ne morejo skriti okusa po kemikalijah. Še tista verzija, ki je bila popolnoma po mojem okusu, ni več na voljo. Tako jo najraje naredim doma. Sicer obožujem limonado - ja, spet naravno, iz pravih limon! A včasih enostavno paše le rahel okus po teh res okusnih citrusih.

Poskusila sem jo narediti že na več načinov pa mi nekako sploh ni uspelo ujeti pravega okusa - takšnega, da mi bo res všeč in da v končni fazi ne bo limonada.

In, wham! Kar naenkrat ideja! Saj mogoče ni nova. Mogoče jo kdo že pozna. Ampak naj jo vseeno delim za vse tiste, kateri pa jo mogoče ne.

Potrebovala sem...

• 3 limone (kar velike in, yes!!, zelooo sveže ter polne soka)

Količina je spet, seveda, odvisna od vsakega posameznika - pač, koliko tega dejansko hoče narediti.

Limone enostavno ožamem, sok pa nalijem v posodice za led. Ja, v posodice za led.



Tako zamrznjene potem, količinsko gledano, po želji dodamo v kozarec ali steklenico vode. Pijačo tako prijetno ohladi, pa še okus da.

Reeeees enostavno in hitro, a ne?

Jabolčna čežana

Ste bili kdaj v situaciji, ko ste imeli doma kar nekaj jabolk, katere so bile tik na tem, da zgnijejo? Pa so vseeno imele še kar nekaj lepega mesa in vam bi jih bilo tako žal vreči stran? Ni vam jih treba. Jaz sem to situacijo danes rešila na čisto preprost in zelo okusen način.

Potrebovala sem...

• jabolka
• cimet
• sladkor
• vanili sladkor

Jabolka obrežem in olupim ter jih nato narežem na kose. Vse te potem dam v vodo, v katero sem po okusu dodala cimet, sladkor (ta načeloma niti ne bi bil potreben, ker je čežana, vsaj meni osebno, najboljša kisla; potrebujete pa konzervans, da prekuhano sadje ne propade prehitro) in vanili sladkor.

Počakam, da zavre, nato pa zmanjšam ogenj in pustim rahlo vreti. Jabolka so dovolj kuhana, ko so res mehka.

Ta zatem pustim, da se malce ohladijo, nato pa jih polovim iz vode. Na tej točki jih nisem želela precediti, ker bi 'vodo' tako morala zavreči. Prekuhane kose jabolk dam v drugo posodo. Sama sem se odločila, da pri tem postopku uporabim kar tlačilec za pripravo pire krompirja. Nekako se mi ni dalo vleči ven vseh strojev za mletje, po drugi strani pa niti niso potrebni.


Kose dobro pretlačim, po potrebi dodam še sok, v katerem so se kuhali.

Tak pripravek nato dam v kozarce, v katerih jih lahko dlje časa hranim. Uporabim ga lahko za številne sladice (te še pridejo sem gor v prihodnosti), lahko pa se jo poje kar tako.

Mešanici lahko dodate še številne dodatke med samo pripravo ali pa kasneje ob uporabi. Tako lahko dolijete limonin sok (ali sok katerega drugega citrusa), uporabite lahko tudi kakšne druge začimbe in dišave, katere pa so Vam mogoče bolj po godu. Test, test, test!

Tako čisto mimogrede...
Sok, ki Vam je ostal, lahko uporabite kot naraven in zelo okusen napitek, lahko pa ga tudi zmrznete in uporabite za lučke poleti.

Kakavovi muffini

Spet smo ustvarjali. Tokrat za materinski dan. Moja mami ima namreč zelo rada sladko; čokolado, kakav, ipd. pa sploh. Zato sem se odločila, da tokrat muffine poskusim na takle način.


Potrebovala torej sem (za 12 muffinov)...

• 250g bele moke
• 2 žlički pecilnega praška
• 80ml olja
• 125g sladkorja
• malo vanili sladkorja (za okus)
• 2 jajci
• 250g navadnega jogurta (0,1% mlečne maščobe)
• 3 žlice kakava
• bela kuvertura (za okras - količina po okusu in potrebi posameznika)

Skupaj zmešam moko in pecilni.

V drugi posodi najprej stepem jajci, nato pa jima dodam sladkor in vanili sladkor ter spet dobro zmešam. Dodam olje in ponovno dobro zmešam.

V tretjo posodo dam kakav in mu postopoma dodajam navadni jogurt, da dobim homogeno zmes.

Slednjo vmešam v drugo (mokro) zmes.

Čisto na koncu postopoma dodam še suho mešanico, da dobim lepo testo.

Končni izdelek nato enakomerno porazdelim po 12-ih posodicah.

Pečem na 180 stopinj Celzija nekje med 20 in 25 minut.

Ko se muffini ohladijo izven pekača, na vodni kopeli stopim belo kuverturo do srednje tekočega stanja. S pomočjo žličke vsakega posebej poljubno okrasim in pustim, da se okraski ohladijo in strdijo.

So luštni, ane?