Skutini žepki z marmelado

Tale recept je v bistvu prišel na vrsto čisto po naključju. Prišla sem pač do zaključka, da bo treba kaj sladkega speči pa se mi sploh ni sanjalo, kaj. Pustimo tudi to dejstvo, da je v naši shrambi že tako ali tako čiiiiiisto preveč sladkega, kar je enostavno čisto prevelika skušnjava. Ampak, ja, treba je bilo nekaj speči. Tudi za goste. Za katere, še vedno ne vem točno, kdaj dejansko pridejo. Anyway...

V hladilniku se že nekaj časa gužva sicer zeloooo dobra kupljena marmelada. Ker pa sem letos končno prišla do časa, da sem 'u nulo' pospravila shrambo, sem tako prišla tudi do številnih domačih marmelad, ki so, roko na srce, še boljše. Kupljeno pa je enostavno potrebno porabiti. Torej, tale recept!

Potrebovala sem:

• 600g moke
• 200g margarine
• 400g puste skute (lahko tudi malce preko 500g - preverjeno!)
• 1 ščepec soli
• 6 jedilnih žlic sladkorja
• 1/2 čajne žličke pecilnega praška
• 1 čajna žlička vanili sladkorja
• marmelada
• 1 jajce (oz. po potrebi)

Sama najprej moko stehtam, zatem jo obvezno presejem - testo je tako enostavno lepše. Dodam margarino sobne temperature narezano na kockice (tako se margarina lažje obdela), ščepec soli, pecilni prašek in vanili sladkor, sladkor in skuto (uff, tole je bilo pa tako luuuuuštno stiskati, hihi). Vse skupaj dobro premešam in pregnetem. Če so vse sestavine na sobni temperaturi (še posebej margarina in skuta), je to res res RES lahko. Testo na koncu namreč pride takoooo mehko. Kroglo testa zavijem v plastično folijo in jo za približno 1 uro dam v hladilnik.

Po pretečenem času testo razdelim na manjše kose (štiri manjše kose sem dobila z nožem, katerega sem pred samim rezanjem 'namočila' v moko, da se ne prijema na testo). Vsakega posebej razvaljam na približno 2-4 mm debelo, nato pa z okroglim modelom (lahko je model za krofe ali pa šalica primerne velikosti) 'izrežem' kroge. Vsakega posebej še malce povaljam ter dodam marmelado direktno na sredino. Krog prepognem na polovico in žepek stisnem skupaj s pomočjo vilice, katero sem prav tako namočila v moko. Na takšen način se testo lepo zlepi, obenem pa naredite res lep vzorec.

Te naložim na peko papir, s katerim sem prej obložila pekač. Tik preden jih vstavim v pečico, jih premažem s stepenim jajcem (lahko tudi samo z rumenjakom, ampak zakaj bi komplicirali).



Pečem jih na 180 stopinj Celzija približno 20 minut oziroma toliko časa, da lepo porjavijo. Na koncu jih pustim, da se dobro ohladijo.



Nekako sumim, da bom danes pokonci tudi do 1-ih zjutraj. Ampak se bo s.p.l.a.č.a.l.o.

Pustni krofi

Tokrat dodajam samo enega izmed receptov. Pri nas namreč vsako leto preiskušamo drugega. Letos je bil na vrsti tale...

Potrebovala sem:

• 500g gladke moke
• 7g suhega kvasa
• 80g kristalnega sladkorja
• 3dcl mleka
• 4 rumenjaki
• 40g zmehčane margarine
• sol
• sladkor v prahu za posip
• 2 žlički vanili sladkorja
• 2 žlici ruma
  
• sončnično olje za cvretje
• (po želji lahko tudi marmelada)

Kvas v posodici zmešam z žlico sladkorja in toliko mlačnega mleka, da dobim gosto enakomerno zmešano zmes. Malce pomokam, posodico dam na toplo površino in pustim vzhajati. Tačas pripravim moko, v katero vmešam malce soli (ta bo namreč okuse še bolj poudarila, ne bo pa testa solila). Zmešam rumenjake s sladkorjem, vanili sladkorjem, margarino in rumom, da dobim homogeno zmes. V tem obdobju je prej pripravljen kvasec že lepo vzhajal, zato ga dodam soljeni moki. Dodam še jajčno zmes in dobro zmešam. Vmes postopoma dodajam mlačno mleko in začnem testo mirno mešati z malce večjo kuhalnico.

Vse skupaj nato pustim vzhajati. Čas sicer sama merim tako, da testo vzhaja v posodi, ki je posebej namenjena temu. Pri njej se namreč pokrov sam odpre, ko je testo že dovolj vzhajalo.

Po tem pretečenem času testo še enkrat nežno pregnetem ter ga nato oblikujem v klobaso. To razrežem v več približno enakih kosov. Iz njih oblikujem kroglice, dam na pomokan prt in jih rahlo pritisnem ob njega, da oblikujem ploščice.

Te pustim vzhajati toliko časa, da pridobijo na vsaj še enkratni velikosti. Torej, so enkrat večji.



Na koncu segrejem olje, katerega naj bo toliko, da je gladina olja približno 2-3 cm nad dnom posode. Krofi morajo namreč plavati v njem in se ne smejo dotikati tal posode. Ko je dovolj vroče, dam plin na manj, ker bom krofe cvrela počasi. Ko vstavim krofe, pokrijem posodo za približno minuto, nato odkrijem. Ko na eni strani dobi ravno prav barve, ga obrnem. Tokrat posode ne pokrijem.

Pustim jih, da se malce ohladijo na papirnati brisački. Tam namreč oddajo tudi odvečno maščobo. Nato jih posujem s sladkorjem v prahu.



Opombe!!

• Pred samim začetkom dela prostor dobro segrejem, saj bo toplota v prostoru močno pripomogla vzhajanju testa.
• Predhodno ogrejem tudi prt, katerega bom kasneje pomokala in uporabila za oblikovanje krofov.
• Olje je dovolj segreto takrat, ko v njega namočim zobotrebec in okoli le-tega začne rahlo cvrčati (okoli njega se namreč ustvarjajo mehurčki ali pa pena).
• Krofi so pečeni takrat, ko v njih zapičim zobotrebec in na njem ne ostane niti kanček testa, ko ga potegnem ven.
• Kvasec je pripravljen na uporabo, ko vidim, da je rahlo narasel in ima v sebi majhne mehurčke. Ti se včasih vidijo tudi v obliki manjših temnejših lis.
• Če krofe cvrem počasi, bodo v olju rastli počasi in enakomerno ter tako ne bodo naredili lukenj.
• Posodo na začetku zaprem za kakšno minuto ravno zaradi tega, da bo krof lepo začel rasti.
  
• Med samim cvrenjem krofe vsake toliko časa malce premikam po olju, da se med seboj ne sprimejo.
• Ko krofe vstaljam v olje, je potrebno zgornjo stran krofa obrniti navzdol v olje. Ta je prej namreč vzhajala in zaenkrat vsebuje največ zraka. To bi potem lahko spet povzročilo luknje.
• Če je prstan, ki nastane ob cvrenju, nekje na sredini, potem so ravno prav vzhajali.
• Če so vzhajali preveč, se ponavadi v olju sami obračajo.
  

Slivova marmelada

Jap, dnevi se krajšajo, hladijo, sončka je vse manj, otroci gredo spet kmalu v šolo (hihihi, mene tut po malem vleče nazaj v osnovno šolo)... Torej, priprava ozimnice mora biti v polnem teku. Poleg tega, da smo nekaj zelenjave in sadja že pobrali, nekaj že pojedli, nekaj pa jo spravili v zamrzovalno skrinjo, jo bomo, seveda, nekaj tudi vložili. Poleg že prej vloženih paprik in nekaj sproti vloženih feferonov, smo tokrat pripravili tudi kar nekaj domače slivove marmelade. Sicer v dveh delih, ker je še zelo veliko ostalega dela, a jo je v končni fazi zeloooo veliko. Hehe, do naslednje sezone sliv jo bo sigurno dovolj. Jaz sem jo letos delala prvič. Sicer sem kdaj prej že opazovala, a bolj tako na hitro. Letos pa je šlo zares.

Naj prej še enkrat ponovim, da tudi tukaj ne bom pisala točnih količin, ker je to pač odločitev posameznika - pač, koliko marmelade sploh hoče, kako sladka naj bo, kako čvrsta naj bo, ipd.

Potrebovala pa sem:

• slive (domače in razkoščičene)
• sladkor
• želin
• cimet
• rum
• vanili sladkor

Razkoščičene slive sem najprej zmiksala v mešalniku in to dala v večjo posodo. Dodala sem jim sladkor (tega predlagam, da na samem začetku daste po lastni presoji - tako ali tako, če vam ne bo dovolj sladko, lahko med samim vretjem bodoče marmelade sladkor še dodate), cimet, za noževo konico vanili sladkorja ter pokrovček ruma. Dobro premešam in počakam, da zmes zavre, nato dam plin na najmanjšo možno količino in pustim, da počasi vre. Vsake toliko časa zadevo še premešam in, seveda, vmes poskusim, če je dovolj sladka.

Ko zmes po določenem času dovolj povre in postane ravno prav gosta, ji še dodam želin, katerega zmešam po navodilih na sami vrečki. Marmelado premešam in jo z rahlim mešanjem pustim na plinu še kakšno minuto, nato odstavim.

Kozarce, v katere jo bom shranila, najprej 'operem' s toplo vodo in pustim, da se dovolj odtečejo. Priporočljivo je namreč, da vsa voda odteče ven. Če se vam mudi (lahko, da ste kozarce oprali tik pred koncem), kozarce enostavno dovolj dobro stresite nad umivalnikom. Nato jih počasi napolnim z marmelado. Pokrov dobro zaprem in poln kozarec obrnem na glavo, da se zrak premeša. Sama to preverim tako, da se marmelada popolnoma 'odlepi' od dna kozarca. Nato jih obrnem nazaj in ovijem v odejco.



Tako jih pustim stati vsaj kakšen dan, da se primerno sami ohladijo. Hladne nato spravim za zimo.

Če je vse narejeno tako kot je treba, boste po določenem času slišali, da pokrovi (če ste, seveda, uporabili kovinske) začnejo pokati, ker se v kozarcu ustvarja primeren vakuum. Uff, kako je bilo dobro slišati ta pok. :) :) :)