Pečen losos

Po dolgem času se nam je spet uspelo spraviti na morsko hrano. Sicer, hm, ni čisto 100% morska. Baje, da tale ribica začne svoje življenje najprej v reki, potem plava proti morju in se nato spet vrne v sladke vode, kjer se razmnožuje. Pravijo, da je celo zelo natančna in se zna vrniti v isto, v kateri je bila na samem začetku.

Brala sem še nekaj več stvari o njej. Priporočljiv je divji losos - torej, takšnega, kakršnega lovijo v njihovih naravnih habitatih. Ta vsebuje veliko omega-3 maščobnih kislin, ima visoko vsebnost beljakovin in vitamina D. Ravno zaradi teh lastnosti je treba biti pozoren, da se ne odločimo za gojenega. Ta sicer zgleda zelo podobno; pravzaprav ga verjetno na pogled niti ne bi razločili. Je pa dolgoročno gledano bolj škodljiv, ker vsebuje večjo količino omega-6 kislin, tisto lepo oranžno barvo pa največkrat dobi z dodatnim umetnim barvanjem.
Divji losos je boljši tudi zato, ker se skoti in razvija v naravnih okoliščinah - prehranjuje se z manjšimi morskimi živalmi, več prostora ima za gibanje in se tako lažje ter boljše razvija. Gojeni pa ima omejen življenjski prostor ter tako omejeno gibanje, prehranjuje pa se predvsem s sojo, hidroliziranim perjem perutnine in ostanki perutnine. Zaradi tega, na žalost, razvije več slabih maščob, prav tako pa manj vitamina D in več onesnaževalcev. Naj omenim samo še to, da dokler riba nima nekega posebnega vonja (ta del mi je bil še najbolj všeč, ker tudi na rokah in posodi ne pusti skoraj nič vonja; če pa ga že, ga brez problema odstraniš, ko pač pomiješ posodo), je še v redu. Takoj, ko razvije kakršen koli vonj, ni več dobra. Zato je priporočljivo, da se riba kupi na dan, ko jo boste pripravili, najdlje pa lahko počaka do 24 ur.

OK, v vsakem primeru - dovolj podatkov, hehe.

Nekako tokrat nisem bila za pečenje v pečici in sem iskala bolj možnosti v ponvi oziroma, nasplošno, na štedilniku. Ker pečenega še nisem jedla (imela pa sem ga možnost jesti za letošnji dan žena pečenega v soli, a v restavraciji -- Yu-uum!!), sem se za prvo pripravo le-tega odločila za kar preprost recept.

Potrebovala sem...

• 2 fileja divjega lososa
• olivno olje
• sol
• poper
• rožmarin

Če ste ga predhodno dali v hladilnik (oziroma ste ga verjetno tako ali tako dobili od ribarja, ki ga je hranil na hladnem), ga je priporočljivo dati ven vsaj 30 minut pred dejansko pripravo. Najboljše je namreč, da dobi sobno temperaturo.

Po 30 minutah sem mu odstranila kožo (tu se baje nahaja največ škodljivcev in pa škodljive maščobe), ga oprala v slani vodi (to nekako velja kar za vse ribe), nato pa osušila s papirnato brisačko.

V posebni posodi pripravim malo olivnega olja, dodam sol in poper ter rožmarin (po okusu posameznika). Tu naj poudarim, da sem sama tokrat uporabila suhega. Trenutno se namreč ukvarjamo z obdobjem občutljivega želodca enega izmed nas, zato se nekako nismo upali spustiti v svežega. Dobro premešam in to mešanico vtrem v ribo. Takšno pustim stati še približno pol ure. V tem času namreč lahko pripravite ostale priloge. Naj pa samo namignem, da ravno pretiravati v količini ne, ker je losos kar nasitna riba. Se pa vseeno lepo prebavi.


Ponev zelo dobro segrejem. Olja skoraj ni potrebno dodajati, ker ga ima riba dovolj v marinadi, poleg tega pa tudi sama spada med t.i. 'mastne ribe'. Če pa že morate, lahko uporabite kar tega iz marinade - ga vsaj ne bo potrebno zavreči. Ribo na vsaki strani pečem cca. 3 minute, nato postopek ponovim še enkrat - se pravi 3 minute na eni, 3 na drugi, nato pa spet 3 minute na prvi in 3 na drugi. Če je file malce debelejši, čas malce podaljšajte, a vseeno ne preveč.

Sama sem na krožniku dodala še limono, ki pečeni ribi čisto na koncu doda res fenomenalen okus. Za prilogo pa sem popekla nekaj bučk Greyzini, ki so (ja, na koncu septembra) spet na novo zrasle (in ŠE rastejo - go figure!).

Brancin z limono in rožmarinom

Hm, pri receptih, kot je tale, vsakič znova ugotovim, da znam biti grozljivo čudna. V končni fazi sem namreč dobila tudi komentar, če bomo tole ribo danes sploh videli ali ne. Zakaj? Ker sem začela komplicirati na polno.

Brancina sem sicer že jedla. A to je bilo pred leti v neki res fantastični toskanski restavraciji v Ljubljani. Tisti je bil sicer pečen v soli na grilu in je bil res fantastičen (ja, tudi takšen še pride na vrsto v prihodnosti). Tokrat pa sem se odločila za limono in rožmarin. Leta nazaj sem zadnji dve sestavini res zavračala v kombinaciji z ribo. Razlog? Nekje sem namreč jedla skušo z njima in je bila (se opravičujem že vnaprej) nagravžna. Riba se sploh ni okusila, je pa zato bila limona, prav tako pa tudi rožmarin, glavnina jedi. Ja, oboje imam rada. V bistvu vse tri sestavine. Ta kombinacija pa je bila ubijalska. Zadnje nekaj let pa sem se počasi privajala tudi na to in enostavno zaključila, da je takrat bila sama količina začimb enostavno prevelika.

Tako sem se torej spravila na internet in preiskala tisoč in en recept. Na koncu pa me je vseeno skrbelo to, koliko se bo osmradila sama pečica. Pri nas se ribe namreč večinoma pečejo zunaj; v 'pizzapanu' ali pa dejansko na žaru. Za ta recept pa to nekako ni primerno. Vsaj mislim, da ne. Dunno! Anyway... Upoštevala sem številne nasvete za preprečevanje smradu (nekako nočem v prihodnosti okušati ribe na sladicah) in mislim, da mi je uspelo. Yaaay, me!

Potrebovala pa sem:

• 2 brancina (moja dva sta skupaj tehtala približno 700g)
• 2 vejici svežega rožmarina
• 4 rezine limone
• sol
• poper
• vegeta
• olivno olje
• peko papir in alu folija*

Malce me je sicer zmotilo, ker sem pričakovala, da bosta ribi že očiščeni. Vedno se namreč pri nakupu odločim za takšne. Tokrat očitno niso bile - bo treba našega ribarja malce okregati, hehe.

Ribo dam na peko papir, katerega sem predhodno položila na alu folijo. V trebušček ji dam sol, poper, vegeto in pa vejico svežega rožmarina. Ribo na vrhu nekajkrat rahlo zarežem, jo še malo posolim tudi tu, po tem pa dam dve rezini limone, eno zraven druge, seveda. Čisto na koncu pokapam še z olivnim oljem in ribo dobro zaprem v alu folijo.

Isto naredim še z drugo ribo. Vsako, seveda, zavijem v svojo folijo. Obe vstavim v pekač, tega pa v pečico, ogreto na 200 stopinj Celzija. Ribi pečem približno 25 do 30 minut.

Na koncu jih serviram skupaj z alu folijo. Vsak naj si namreč sam odvije paketek in enostavno uživa v jedi.

Yumm!!

Opombe!!

• Koža te ribe baje sploh ni užitna. Se pa brez problema odstrani, ko je jed končana.
• * Alu folijo sem uporabila ravno zato, da lahko ribo zaprem in tako preprečim, da osmradi pečico. Poleg tega omogoči, da se riba še lepše skuha, obdrži svoj sok in sprejme dodane začimbe ter dišave. Peko papir pa sem uporabila, ker sem nekje prebrala, da hrano nekako ni priporočljivo kuhati v direktnem stiku z alu folijo. Pobere lahko namreč škodljive snovi iz slednje. Nekateri sicer priporočajo, da uporabiš samo peko papir, a se le-tega ne da tako lepo zapreti kot alu folije.
• Pretiran vonj po ribi lahko baje omilimo tudi tako, da jih operemo v slani vodi. V originalu naj bi se te ribe oprale direktno v morski vodi. Če pa jih kupimo pri ribarju, potem naj bi jih dali v posodo, malce posolili in nato na njih nalili mrzlo vodo. S tem naj bi jih v končni fazi umili/očistili.
• Vonj same pečice pa lahko omilimo tako, da takoj, ko damo ribe na krožnik, v pekač vlijemo sok stisnjene polovice limone pomešan z vodo - nekako naj bi bilo dno pekača pokrito v celoti. Tega vrnemo v toplo pečico in pustimo, da tekočina v celoti povre. Zadeva v končni fazi res diši!

Samo še kratka pripomba - slik ni, ker sem že tako ali tako dovolj nepotrebnih stvari okoli sebe osmradila preprosto tako, da sem se jih dotaknila. Torej - se oproščam, da ni slikic.

Tunini polpeti a.k.a. Tuna burger

"Kaj bi pa danes za kosilo kuhali?"
"Ne vem... Kaj bi pa ti?"
"A bi ribe?"

Ob tem pogovoru sem se spomnila na jed, katero že res dolgo obljubljam. Pri nas imamo namreč zelo radi polpete oz. "faširaje" (kot se reče pri nas). Sicer jih večinoma delamo iz mešanega mletega mesa (goveje-svinjsko; 50/50), enkrat vmes smo uporabili tudi puranje. Zakaj, torej, ne bi tokrat poskusili nekaj drugačnega? Sicer je pri nas praksa, da se v maso da kruh, katerega smo prej namočili, potem pa dobro oželi. Tokrat sem posegla po drugem načinu. In, seveda, spet drugem mesu. Uff, dobro je bilo!

Potrebovala sem...

• 500g-ska pločevinka tune (vsebovala je nekaj čez 400g tunine)
• šopek peteršilja
• 1 jajce
• čebula - po okusu posameznika
• česen - po okusu posameznika
• krušne drobtine - po potrebi
• olje

Tuni sem najprej odcedila olje, v katerem je bila konzervirana. To isto sem potem uporabila tudi za nadaljnjo pripravo. Na olju tako najprej prepražim čebulo in česen ter pustim, da se rahlo ohladita. Tačas nasekljam svež peteršilj, dodam jajce in čisto na koncu še prepraženo čebulo in česen. Maso začnem mešati tako, da jo stiskam in vsakič znova pustim, da gre skozi prste. Na takšen način jo je namreč najlažje res enakomerno premešati. Postopoma dodajam drobtine. O količini tu ne bom pisala, ker je ta vrednost res odvisna od večih dejavnikov. Naj povem samo tako, da jih je dovolj takrat, ko vidimo, da se masa začne počasi sprijemati skupaj. To namreč pomeni, da bomo lahko delali polpete. (Mimogrede, sama jih nisem uporabila veliko, ker sem kmalu dosegla to točko priprave)

Iz mase postopoma naredim več kroglic, katere nato sploščim. Pečem na segretem olju na srednje močnem ognju.




Opombe!!

• Polpetki se spečejo res hitro zato ne priporočam, da zraven delate še kaj drugega.
• S samo maso bodite ob oblikovanju nežni, ker se drugače lahko polpeti čisto prehitro 'lomijo' in razpadejo. Ko so enkrat zapečeni, ta problem ni več prisoten.
• Zgornjim sestavinam lahko po lastnem okusu in presoji dodate še številne ostale začimbe.