Prebranac (po originalnem srbskem receptu)

Po zelooooo dolgem času sem spet nazaj. Ne, nisem pozabila. Pa kuhati tudi nisem prenehala. Bila pa sem res zaposlena na polno, zato sploh ni bilo časa za zapise.

Tokrat sem se odločila preiskusiti originalni recept za Prebranac. Ena verzija je zapisana že tule. Prav tako sem prebrala tudi številne druge, nikoli pa si še nisem vzela čas za 'the original'. In ker je vse enkrat prvič, sem se danes spravila v že zdavnaj kupljeno srbsko kuharico in malenkost prilagodila količine.

Takole je bilo:

• 800 g kuhanega fižola (jaz sem uporabila belega, podobnega tetovcu)
• 500 g čebule (lahko pa greste čisto po svojem okusu, tudi sama sem šla čisto po občutku, ker original predpisuje 1,5 kg na 500 g fižola, kar pa mi je skoraj malce preveč)
• 3 stroki česna
• 1 zravnana jedilna žlica moke
• 1 zravnana čajna žlička in pol sladke paprike v prahu
• sol (po okusu)
• poper (po okusu)
• 1 zravnana jedilna žlica paradižnikovega pireja
• 10 jedilnih žlic vode, v kateri se je fižol kuhal
• 1 rezina slanine
• 1 rezina pršuta
• 2 rezini pikantne suhe salame
• olivno olje

Najprej čebulo olupim in jo narežem na rebra, zatem pa jo dobro prepražim na olivnem olju. Tej dodam žlico moke, malce prepražim, nato pa prepražim še dodano sladko papriko v prahu. Vse skupaj zalijem z 10-imi žlicami vode, v kateri se je prej kuhal fižol. Temu dodam še sol, poper, nasekljan česen in paradižnikov pire. Odmaknem z ognja ter vse skupaj, s fižolom, dobro premešam. Na manjše kose narežem še slanino, pršut in suho salamo, katere vmešam v zgoraj opisano mešanico.

Glinen pekač namastim ter ga napolnim z mešanico.

Pečem na 200 stopinj Celzija približno 45 minut.

Prijatno!

Fižolov golaž

Fižoooolček! Jap! A tokrat ne v zrnu. Stročji. Tisti mladi. Mehak. Mmmmm!

Tale jed je res ena takšna preprosta zadeva, ko morate narediti nekaj na hitro, obenem pa ne bi jedli nekaj preveč nasitnega. Primeren je tako za tiste, ki imate radi klasične okuse, kjer pač enostavno občutite dodane začimbe, kot tudi za tiste, ki imate radi, da jed peče. Lahko z mesom, lahko brez. In, ne, seveda, da se ne kuha tako dolgo kot klasičen golaž. :)

Potrebujem...

• stročji fižol (količina je čisto odvisna od posameznika)
• 1 večja čebula
• česen (količina prav tako po okusu posameznika)
• olivno olje
• sol
• poper
• kajenski poper
• kumina (meni v to jed najbolj paše mleta)
• vegeta
• moka
• sladka paprika v prahu
• lovorjev list

Na segretem olivnem olju najprej prepražim čebulo, nato dodam sesekljan česen. Ko le-ta zadiši, pride na vrsto fižol. Vse skupaj še malo prepražim, potem pa solim, popram, začinim pa tudi s kajenskim poprom, vegeto in mleto kumino. Premešam, nato pa posujem s sladko papriko in moko ter vse skupaj še na hitro popražim. Priporočljivo je namreč, da tudi moka malce zadiši. Uf, da ne omenjam vonja sladke paprike. Vse skupaj nato zalijem z mlačno (!!) vodo ter dodam lovorjev list.

Pustim, da zavre, nato ogenj zmanjšam, jed pa naj vre v nepokriti posodi. Priporočljivo je vsaj 15 minut, da se v tem času moka pokuha in s tem primerno zgosti tekočino. Mora pa se dovolj skuhati tudi fižol.

Naj samo še nekaj stvari pripomnim. Sama pikantnost te jedi je odvisna od količine posameznih začimb zgoraj (česen, poper, kajenski poper). Lahko jih uporabite manj, lahko pa več. Jaz jo zelo rada naredim pikantno, ker mi je le takšna res najboljša.

Zraven lahko jeste različne priloge. Lahko je to samo kruh, v mojem primeru (na sliki) je bila to polenta, mogoče celo kruhovi cmoki, ipd.

Zelo hitro pečena potica

Danes sem prvič poskusila nov način pečenja klasične potice. Naj na samem začetku poudarim dve stvari:

1. Recept sem uporabila isti, kakršnega uporabimo pri nas vsako leto in ga lahko najdete tule. Razlika je bila samo v tem, da sem uporabila polovično maso.
2. Tale objava je dodana tudi po oznako 'zdravo brez olja', ker sem dajem vse primere pečenja s halogeno pečico. Ja, potico sem pekla v tej pečici!

Zakaj hitro? Potica je bila pečena v 20 minutah na 175 stopinjah Celzija. Sicer sem jo pustila še dodatnih 10 minut, v vsakem primeru pa je ostala ekstremno mehka, lahka, orehova masa pa je ostala dovolj vlažna.

Enostavno ne morem dovolj poudariti, kako navdušena sem nad današnjim poskusom.

Parklji (ali pa angelčki)

Odločitev za tele je bila nekaj, čemur Američani pravijo 'spur of the moment'. Delala sem jih prvič, a sem se vseeno odločila recept rahlo spremeniti. Tokrat nimam drugih komentarjev kot le to, da sem popolnoma navdušena.

Potrebovala sem...

• 2 in 1/2 paketa suhega kvasa
• 1 kg bele moke
• 5 dl mleka
• 40 g sladkorja
• 125 g kokosovega masla
• 5 g soli
• 1 jajce
• 2 žlici sladkorja
• 2 žlici mleka
• rozine
• rdeč papir (za parkljeve jezičke)

Moko presejem, nato pa ji dodam sladkor, sol in kvas. Vse skupaj z vilico dobro, a narahlo premešam. Tačas v eni kozici pogrejem mleko, v drugi pa stopim kokosovo maslo. Slednjega občasno premešam. Oboje pustim, da se ohladi do mlačnega, nato pa ju zmešam skupaj in ju med mešanjem z mešalnikom postopoma zlijem v mešanico z moko. Iz tega nastane zelo gladko testo, ki odstopa od sten posode. Če slučajno na dnu le-te ostane še nekaj malega moke (ker mešalnik ni dosegel do dna), jo narahlo vgnetem še z rokami. Testo oblikujem v kroglo ter ga v rahlo namokani posodi pustim vzhajati 1 uro.

Naj tukaj nekaj poudarim. Sama sicer za vzhajano testo ponavadi uporabljam posodo za vzhajanje (vidna na spodnji sliki), katera ima, seveda, svoj pokrov. Ta je sicer v večini najboljša opcija. Pri takem testu pa sem se jo raje odločila pokriti s čisto krpo. Tako testo res počasi vzhaja, a veliko več pridobi na samem volumnu. Po eni uri ga je bilo enkrat toliko kot na začetku, bilo pa je res mehko.

Po pretečenem času ga dam na pomokano površino (bodite pozorni, da je le-ta sobne temperature, ker testa nočemo 'šokirati') in ga še enkrat pregnetem. Razdelim ga na 16 delov, katere oblikujem v štručke.

Vsako posebej enakomerno sploščim, na zgornjem delu (recimo, da približno 1/4 celotne štručke) malce bolj. V ta del z ostrim tankim nožem zarežem z vrha in s tem oblikujem dva rožička. Razpolovim tudi spodnji del ter tako dobim noge. Zarežem še ob strani, da naš parkeljček dobi roke.V glavo zapičim dve rozini za oči, pod njima pa s škarjami naredim zarezo za usta. Ko so spečeni, vsakemu izmed njih s pomočjo škarij ali pa noža rdeče papirčke (katere sem oblikovala v podolgovate trikotnike) vtaknem ravno na tem mestu. Tako dobijo srčkane jezičke.


Če se odločite za angelčke, je postopek takle. Vsak del testa najprej oblikujem v kroglo, katero sploščim. Tak krog najprej razrežem na polovico, isto pa naredim še z eno izmed teh polovic. S to slednjo potezo dobim krila. Ta dva manjša dela namreč spojim skupaj, kjer je ošpičen del. Večji del najprej oblikujem v valj, katerega na enem delu stisnem, da dobim glavo. Vse skupaj pritisnem na krila. Mora se dobro sprijeti. Tudi pri teh lahko uporabite rozine. Lahko so na krilih, lahko so kot oči, ...

Čisto na koncu stepem eno jajce, dodam 2 žlici sladkorja in 2 žlici mleka (tudi ta mora biti vsaj sobne temperature, ker bi v nasprotnem primeru testo spet lahko 'šokirali' in bi zato upadlo). S to mešanico s čopičem namažem vsako figurico.

Oboje sem pekla na peko papirju pri 200 stopinj Celzija približno 10 do 15 minut. V vsakem primeru, glejte, da se le-ti lepo zlato obarvajo.

Domači njoki

Sigurno ste že kdaj prišli v situacijo, ko vam je ostalo vsaj nekaj pire krompirja od kosila. Kljub temu, da je ta jed res božanska, jo je pač včasih dovolj in pač ostane. Zanimivo pa je tudi to dejstvo, da za njoke, katere lahko iz pireja naredimo, sploh ni potrebna velika količina krompirja. Tudi tokrat jih ni ostalo veliko. Njokov pa... uff!

Ja, sploh ni velika znanost. Pa poglejmo!

Potrebovala sem...

• krompir (kolikor, ga pač potrebujete)
  
• mleko
• maslo ali margarina (po okusu posameznika)
  
• česen (po okusu posameznika)
  
• sol
• voda
  

• pšenični zdrob (cca. 1-2 jedilni žlici)
  
• 1 jajce
• moka (po potrebi)
  

Prva skupina sestavin je potrebna za pripravo pire krompirja. Krompir olupim, narežem na kocke ter ga dam kuhat v osoljeno vrelo vodo. Pustim ga, da se skuha malce bolj kot bi ga drugače skuhali v oblicah. Tako ga namreč še lažje pretlačim. Skuhanemu odlijem vodo, dodam maslo ali margarino (sama najraje uporabim Becel, ker pač enostavno da najboljši okus; količina pa je spet odvisna od okusa posameznika) in česen, katerega stisnem. Medtem pogrejem mleko*, katerega med stiskanjem krompirja dodajam, da mi olajša samo delo, poleg tega pa jed naredi božansko kremasto. Yumm!!

Na ohlajen pire nato dam malce pšeničnega zdroba, 1 celo jajce ter začnem mesiti testo. Med samim mesenjem postopoma dodajam moko. Testo se v končni fazi ne sme lepiti na roke, prav tako pa ne sme biti trdo (preveč moke!).

Le-tega nato postopoma valjam v kače (seveda, na pomokani površini, ker je testo tako enostavno lažje obdelovati), z rezilom noža (a ne ostrim delom*) pa jih razrežem na približno centimetrske kose. Te naložim na pomokan pladenj, katerega zatem za približno 24 ur vstavim v zamrzovalno skrinjo*. Po pretečenem času lahko njoke dam v vrečko in nazaj v skrinjo ali zamrzovalnik. Tako jih lahko postopoma jemljem ven, kolikor jih pač takrat potrebujem.



Lahko pa, seveda, njoke takoj uporabite.

Opombe!!

• * Mleko je potrebno pogreti, ker je krompir po kuhanju vroč. Če ga boste polili z mrzlim (ali celo pri sobni temperaturi) mlekom, bo zakrknil ter bo zato trd. Dajmo mu torej približno enako temperaturo mleka.
• * Top del noža testo lepo 'zapre', kar omogoči, da se njoki lepše skuhajo.
• * Pri prvi fazi zamrznitve uporabim pladenj zato, da se vsak njok zamrzne zase. Tako, ko ga dam kot takšnega v vrečko, lahko kasneje lažje količinsko vzamem ven, ostale pa spravim nazaj na mrzlo. Če bi takoj sveže dala v vrečko, bi se zlepili. Doziranje kak drug dan pa bi bilo ubijalsko, če bi sploh bilo možno.

Skutini žepki z marmelado

Tale recept je v bistvu prišel na vrsto čisto po naključju. Prišla sem pač do zaključka, da bo treba kaj sladkega speči pa se mi sploh ni sanjalo, kaj. Pustimo tudi to dejstvo, da je v naši shrambi že tako ali tako čiiiiiisto preveč sladkega, kar je enostavno čisto prevelika skušnjava. Ampak, ja, treba je bilo nekaj speči. Tudi za goste. Za katere, še vedno ne vem točno, kdaj dejansko pridejo. Anyway...

V hladilniku se že nekaj časa gužva sicer zeloooo dobra kupljena marmelada. Ker pa sem letos končno prišla do časa, da sem 'u nulo' pospravila shrambo, sem tako prišla tudi do številnih domačih marmelad, ki so, roko na srce, še boljše. Kupljeno pa je enostavno potrebno porabiti. Torej, tale recept!

Potrebovala sem:

• 600g moke
• 200g margarine
• 400g puste skute (lahko tudi malce preko 500g - preverjeno!)
• 1 ščepec soli
• 6 jedilnih žlic sladkorja
• 1/2 čajne žličke pecilnega praška
• 1 čajna žlička vanili sladkorja
• marmelada
• 1 jajce (oz. po potrebi)

Sama najprej moko stehtam, zatem jo obvezno presejem - testo je tako enostavno lepše. Dodam margarino sobne temperature narezano na kockice (tako se margarina lažje obdela), ščepec soli, pecilni prašek in vanili sladkor, sladkor in skuto (uff, tole je bilo pa tako luuuuuštno stiskati, hihi). Vse skupaj dobro premešam in pregnetem. Če so vse sestavine na sobni temperaturi (še posebej margarina in skuta), je to res res RES lahko. Testo na koncu namreč pride takoooo mehko. Kroglo testa zavijem v plastično folijo in jo za približno 1 uro dam v hladilnik.

Po pretečenem času testo razdelim na manjše kose (štiri manjše kose sem dobila z nožem, katerega sem pred samim rezanjem 'namočila' v moko, da se ne prijema na testo). Vsakega posebej razvaljam na približno 2-4 mm debelo, nato pa z okroglim modelom (lahko je model za krofe ali pa šalica primerne velikosti) 'izrežem' kroge. Vsakega posebej še malce povaljam ter dodam marmelado direktno na sredino. Krog prepognem na polovico in žepek stisnem skupaj s pomočjo vilice, katero sem prav tako namočila v moko. Na takšen način se testo lepo zlepi, obenem pa naredite res lep vzorec.

Te naložim na peko papir, s katerim sem prej obložila pekač. Tik preden jih vstavim v pečico, jih premažem s stepenim jajcem (lahko tudi samo z rumenjakom, ampak zakaj bi komplicirali).



Pečem jih na 180 stopinj Celzija približno 20 minut oziroma toliko časa, da lepo porjavijo. Na koncu jih pustim, da se dobro ohladijo.



Nekako sumim, da bom danes pokonci tudi do 1-ih zjutraj. Ampak se bo s.p.l.a.č.a.l.o.

Bučkine polpetke oz. palačinke

Bučke, bučke, bučkeee! Hehe, ja, to kar raste in raste in raste. Me pa veseli, da mi letos kar uspe najti nekaj dobrih receptov. Današnji sem v večini povzela po Barefoot Contessa - Ini Garten. Všeč mi je ravno zato, ker je lahka jed, saj ni potrebno uporabiti preveč moke. Polpetke pa so odlične! Sama jih bom sigurno še delala.

Originalni recept je tule.

Potrebovala pa sem:

• 2 manjši bučki (uporabila sem bučki Greyzini)
• 3 majhne rdeče čebule
• česen (po okusu)
• 2 jajci
• moka (po potrebi)
• sol
• poper
• olivno olje
  

Bučki najprej operem, razpolovim in odstranim predel s semeni. Pri tej vrsti mi je ravno tega najbolj žal. Ta predel je kar velik in poln semen. Tako imam včasih celo občutek, da vržem stran čisto preveč. Kakor koli že... Nato jih olupim, ker imajo kar debel olupek, ter naribam. Na tej točki dodam sol, dobro premešam in pustim v kovinskem cedilu, ki stoji v dodatni posodi. Zaradi soli bo bučka namreč oddala kar nekaj tekočine v dokaj kratkem obdobju.

Tačas olupim in nasekljam (ali pa naribam) čebule, pripravim pa tudi česen. Slednjega pripravite po vašem okusu. Lahko ga stisnete v bučke, če pa vas ne moti, ga nasekljajte. Ubijem tudi jajci in jih malce stepem z vilico.

Sedaj se vrnem k bučkam in jih dobro ožamem. Nočem namreč, da bi mi odvečna tekočina delala probleme pri sestavi te mešanice - tako ali tako jo bo še ostalo dovolj. Nato dodam čebule, česen, poper in jajci. Vse z rokami dobro premešam, zatem pa začnem postopoma dodajati moko. Tudi tu lahko rečem, da se moka lahko dodaja po vašem lastnem okusu. Če pa želite, da jed ostane rahla, jo uporabite ravno toliko, da se mešanica začne vezati. Verjemite, sigurno jo bo dovolj.

Na močnem ognju segrejem olivno olje, nato pa ogenj zmanjšam na srednjega. S pomočjo jedilne žlice testo začnem vnašati v olje. Za vsako polpetko je dovolj ena polna žlica, vsak vnos pa potem malce potlačite in tako oblikujte.



Pečem na srednjem ognju približno 4 minutke, nato jo lepo obrnem, da se zapeče še na drugi strani.



Komentarji k originalnemu receptu:

• Ina uporablja 4 Zucchini bučke. Sama sem uporabila zgoraj omenjene Greyzini, ker sem jih pač imela na zalogi. V vsakem primeru vam bo sigurno tudi ta izbira všeč, ker so res dobre.
• V originalu naj bi se uporabil tudi pecilni prašek, ker naj bi po mnenju avtorice palačinkice lepo narasle. Meni osebno se je ta zdel nepotreben, zato ga nisem uporabila.
• Ina bučk ne ožame. Sol doda istočasno z vsemi ostalimi sestavinami. Načeloma se lahko odločite tudi za ta način, a naj vas opozorim, da imate lahko čisto preveč težav z odvečno tekočino. V vsakem primeru, izbira je vaša.
• Pri dodajanju moke je prav tako bolje, da se ne držite čisto točno 6 oz. 8 jedilnih žlic moke. Lahko, da bo res ravno toliko potrebno, ni pa rečeno, da je to sigurno prava količina. Vsaka posamezna bučka ima svojo količino tekočine. Dodajajte raje po potrebi.
• Ina uporablja pri pečenju tudi maslo. Sicer res doda pri okusu, če pa želite bolj zdravo verzijo, lahko le-tega spustite. Jaz sem ga.
• Avtorica predlaga tudi uporabo pečice. Ta verzija je sicer mene na samem začetku malce presenetila. Ne morem pa reči, da v končni fazi ne razumem, zakaj. Polpetke namreč ne morete speči vse naenkrat in jih tako lahko dlje obdržite tople. Naj pa vam iz izkušenj namignem, da če polpetke nalagate pečene na krožnik eno na drugo, le-te tako ali tako grejejo ena drugo. Preverjeno! Naj pa vseeno omenim to, kar je opozorila že Ina - ta jed naj se pripravi tik pred obrokom. Za shranjevanje namreč ni ravno primerna.
• Naj na koncu pripomnim še nekaj. Medtem, ko se določena količina polpetk peče, preostalo testo, seveda, stoji. V tem času bučke še vedno oddajajo tekočino. A ne ustrašite se prehitro. Tik preden boste novo količino testa dodali v peko, na hitro malce premešajte.

Ribezovo polnilo za ribezov zavitek (štrudelj)

Na samem začetku moram priznati, da v otroštvu nisem bila prevelik oboževalec ribeza. Ne vem, enostavno mi ni bil všeč okus. Pri nas smo ga vedno imeli veliko, mene pa kar ni bilo mogoče prepričati, da bi užila vsaj eno jagodo tega sadeža.

Odkar kuham sama in sem v tem našla res izjemen užitek, se je moj okus popolnoma spremenil. Ja, prej sem že omenjala, da nisem marala buč. Ne ravno zaradi istega razloga, a, ja, tudi ribez mi ni bil ravno po godu. Letos pa sem nekako kar komaj čakala, da vidim, kako izpade ribezov štrudelj. Rezultat? F.e.n.o.m.e.n.a.l.n.o. Pa ne zato, ker sem ga naredila jaz. Ampak ker je enostavno super okus!

Uporabila sem, seveda, vlečeno testo po tem receptu. Za polnilo pa je potrebno naslednje:

• sveže nabran ribez (pri meni je bila kombinacija rdečega in črnega)
  
• sladkor
• vanili sladkor
• cimet

Postopek je res čisto preprost. Ribez enostavno dobro operem in odcedim. Sama namreč v takih primerih ne maram odvečne vode, ker vzame preveč arome kasneje dodanih arom. V sadje dodam sladkor, vanili sladkor in cimet - vse, količinsko gledano, po lastnem okusu. Dobro premešam in pustim nekaj časa stati, da ribez pobere dovolj arome.

Naj omenim samo še to. Ker v take zavitke najraje ne dodajam skute*, takoj na razvlečeno testo dam malo na maslo porjavelih drobtin. Dajo namreč super okus in teksturo sami sladici.

Na te drobtine pa enakomerno nanesem mešanico skupaj s tekočino, ki nastane ob stanju.
-----------------------------------------------------------------
*Skuto sicer obožujem. Je pa res nekaj stvari:

1. Najbolj pomembno dejstvo je to, da imam ravno zaradi tega rajši štrudelj s samo skuto in posutimi rozinami. Yumm!!
2. Skuta je že sama po sebi zelo nasitna, v kombinaciji s sadjem pa naredi sladico res res RES zelo nasitno. Vsaj zame.
   
3. Zavitek najraje jem takoj toplega. Opažam pa, da mi topla skuta, kljub temu, da obožujem tudi tako, očitno naredi nekaj narobe v želodcu, saj mi je potem blazno hudo. Tako, ko delam zavitek s skuto, raje počakam, da se ohladi in nato jem takšnega.
   

Pomarančni kolač

Ta vikend sem enostavno potrebovala nekaj svežega, ne preveč polnega in ne preveč mastnega. Saj ne, da ni že zunaj dovolj sveže, ampak, ok - želodec je druga zgodba, hehe. In ko sem že obupala nad iskanjem in enostavno izbrala nek zanimiv recept, se je le-ta izkazal za res res res RES dobrega. Kljub temu, da je v osnovi biskvitno testo, je zelo lahko in zelo sveže. Uff!

Potrebovala sem...

• 4 jajca
• 150g margarine (zmehčane na sobni temperaturi)
  
• 200g sladkorja
• 1 vanili sladkor
• sok in lupina dveh pomaranč
• 300g moke
• 1/2 pecilnega praška
• nekaj žlic mleka (če je potrebno)

Na samem začetku vklopim pečico na 180 stopinj Celzija. Podolgovat pekač namastim z malo margarine ter ga nato posujem še z moko. Originalni recept (zasledila pa sem že nekaj podobnih namigov, čeprav mi je to bedarija in popolnoma nelogičen postopek) sicer predlaga, da na namaščen pekač daš še peko papir, a se tega zaradi zgoraj navedenega ne poslužujem (ali eno ali drugo). Na tej točki še naribam lupinico, ožamem pomaranči in dobro premešam.

Z mešalnikom penasto stepem maslo, dodam rumenjake, sladkor in vanili sladkor. Sama postopoma dodajam vsako sestavino posebej, vmes pa res dobro zmešam posamezno mešanico, ker le tako dobiš res lepo in homogeno zmes. Ta naj bo čimbolj penasta. V njo nato postopoma dodajam sok in lupino dveh pomaranč, čisto na koncu pa še moko pomešano s pecilnim praškom. Tako nastane zelo lepa rahlo zgoščena zmes nežne rumene barve.

Iz beljakov (katerim dodam ščepec soli, da bo sneg lepši in trši) nato stepem trd sneg ter ga narahlo dodajam 'rumeni' masi. Če je končna masa pregosta, dodam tam nekje do 5 jedilnih žlic mleka. Najbolje pa, da se ga poslužujete čisto po potrebi.

Maso vlijem v pekač in pečem 50 minut.

Ohlajen kolač po želji lahko prelijete s kakšnim prelivom ali pa celo glazuro.

Jaz sem tokrat naredila samo iz polovične mase za pokušino. Bom pa sigurno pekla tale kolač še večkrat in z originalnimi količinami. Uff!

Aja, pa da ne pozabim, pomaranče lahko brez problema zamenjate za limone (v originalu je bil recept za limonin kolač), limete, grapefruit,... Let your imagination run wiiiiiild! Hihihi...

Kakavovi muffini

Spet smo ustvarjali. Tokrat za materinski dan. Moja mami ima namreč zelo rada sladko; čokolado, kakav, ipd. pa sploh. Zato sem se odločila, da tokrat muffine poskusim na takle način.


Potrebovala torej sem (za 12 muffinov)...

• 250g bele moke
• 2 žlički pecilnega praška
• 80ml olja
• 125g sladkorja
• malo vanili sladkorja (za okus)
• 2 jajci
• 250g navadnega jogurta (0,1% mlečne maščobe)
• 3 žlice kakava
• bela kuvertura (za okras - količina po okusu in potrebi posameznika)

Skupaj zmešam moko in pecilni.

V drugi posodi najprej stepem jajci, nato pa jima dodam sladkor in vanili sladkor ter spet dobro zmešam. Dodam olje in ponovno dobro zmešam.

V tretjo posodo dam kakav in mu postopoma dodajam navadni jogurt, da dobim homogeno zmes.

Slednjo vmešam v drugo (mokro) zmes.

Čisto na koncu postopoma dodam še suho mešanico, da dobim lepo testo.

Končni izdelek nato enakomerno porazdelim po 12-ih posodicah.

Pečem na 180 stopinj Celzija nekje med 20 in 25 minut.

Ko se muffini ohladijo izven pekača, na vodni kopeli stopim belo kuverturo do srednje tekočega stanja. S pomočjo žličke vsakega posebej poljubno okrasim in pustim, da se okraski ohladijo in strdijo.

So luštni, ane?