Doma narejeni čokoladni trufli

Trapast prevod, kar se mene tiče. Ampak, ok. Se vsaj original toliko bolje sliši, okus pa tako ali tako preseže vse. Yuuuuum!!

Bodimo iskreni in si enostavno priznajmo, da je to ena izmed najbolj božanskih (in bi skoraj lahko rekla DOBESEDNO božanskih) oblik čokolade. Najprej je zame bila na prvem mestu čokolada s celimi lešniki. In na nek nostalgičen način še vedno je in vedno bo. Potem je božanskost okusa napredovala pri raznih verzijah čokoladnih pralinejev (ok, original je še vedno najboljši, ampak vseeno). Sedaj pa mislim, da je vse presegel truffle. The truffle has entered the building! :)

Tako kot pri vseh ostalih zadevah, seveda, lahko tudi tukaj ustvarjamo in okus ne ravno izboljšujemo, ampak mu dajemo dodatne odtenke. Kot ženske, ko dodajamo nova oblačila, nove modne dodatke. Včasih se mi je truffle zdel enostavno preveč božanski tudi pri sami izdelavi. Enostavno sem bila nekega omejenega ter samoumevnega mnenja, da je verjetno tudi postopek čisto nekaj posebnega. Zato se s tem nisem preveč ukvarjala. Je samo okus nadomestil vse, hehe. Nato pa (kot ponavadi) čisto mimogrede naletim na samo izdelavo in enostavno izbuljim oči. Sicer že nekaj let nazaj, a nekako kar nikoli ni bilo tistega pravega časa, da bi se ga spravila preiskusiti. Po tolikem času pa mi res res RES ni dal več miru.

Eno izmed, po mojem okusu, najboljših italijanskih čokolad za kuhanje sem še imela in jo je bilo počasi potrebno že porabiti. Veste, to je ena izmed tistih, za katero bi skoraj sveto lahko verjela, da njene kalorije že ob samem uživanju sproti tudi porabljaš. Čokolada je namreč hudo trda, obenem pa tudi debela skoraj dva centimentra. In če se odločiš za proces zajčka in jo počasi 'zobljaš', se skoraj sigurno zraven rabijo še njene kalorije preden so dejansko zaužite. Hehe... Ker pa je njen okus enostavno fenomenalen, jo rada uporabljam za razne sladice. Ergo? Obvezno je bilo tokrat potrebno kupiti še preostale sestavine in truffle končno narediti.

Potrebovala sem:

• 200 g jedilne čokolade (italijanske za kuhanje)
• 1 dcl oz. malenkost več sladke smetane za stepanje
• mleti orehi
• grenek kakav v prahu
• *mleti lešniki, rum, cimet, drugi oreščki, ...

* po izbiri, niso pa obvezni

Za čokolado sem si, seveda, tudi pri tem postopku morala vzeti čas. Z nožem (lahko jo tudi naribate) narezljam čokolado na približno iste koščke in jo stresem v kovinsko posodo. Smetano nalijem v kozico ter jo počasi segrevam. Ta obvezno NE SME zavreti, mora pa se kljub vsemu zelo dobro segreti. Dobro, torej, pazite na njo. Vročo polijem po koščkih čokolade in dobro premešam, da 'objame' vse. Nato z šibo mešanico mešam toliko časa, da se čokolada popolnoma stopi, obenem pa vse skupaj rahlo naraste (opazite namreč, da se v njej nabira zrak). S tem ste prvi del zaključili. Narejen je t.i. ganache.

Vse skupaj se mora namreč zelo dobro ohladiti, obenem pa tudi strditi. Zato predlagam, da mešanico spravite nekam na hladno. Če imate dovolj prostora v hladilniku, je še boljše. Priporočljivo je, da stoji vsaj čez noč, da bo res dovolj trdna.

Naslednji dan se začne drugi del priprave. Predvsem pazite, da tokrat vse skupaj ne počnete na preveč toplem mestu. Če pa že, si redno hladite dlani. Sicer je dobro, da se mešanica vsaj malce omehča med postopkom, saj vam bo olajšalo delo. Ne sme pa preveč. To boste tako ali tako lahko opazovali tudi sami. Če opazite, da so dlani že pretople, jih enostavno vsake toliko časa operite pod mrzlo vodo.

S čajno žličko vsakič znova zajamem nekaj mešanice, jo vzamem v dlan ter jo oblikujem v kroglico (ali pa kakšno drugo obliko). To kos nato povaljam v kakavu, orehih, lešnikih, ... Čisto vaša izbira in vaš okus. Predlagam pa vam, da je to slednje nesladkega okusa, saj bo razmerje sladke mešanice in nečesa nesladkega enostavno fenomenalno.

Ko ste končali, priporočam, da jih za nekaj časa še vrnete na hladno, da se spet primerno strdijo.

Potem pa dober tek!

Smoothie-ji #6

Še eden... Če Vam slučajno kdaj zmanjka idej...

Potrebovala sem... (2 osebi)

• 2 pomaranči
• 4 manjše kivije
• 1 večja hruška
• 1 jabolko
• 1 banana
• cimet

Naj dodam samo nekaj nasvetov. Glede na to, da je tako ali tako priporočljivo, da je na samem začetku vsaj malce tekočine, ker se preostalo sadje tako lažje, hitreje in bolj enakomerno zmelje, predlagam, da najprej olupite pomaranči in jih zmeljete takoj na začetku, same. Ustvarijo namreč dovolj soka, poleg tega pa lahko na takšen način takoj vidite, če bo tekočino sploh potrebno še dodati ali bo le-te dovolj. Isto sem v tem primeru nadaljevala s kiviji, ki je prav tako dajo veliko. Bili so naslednji in ko so vsi v mešalniku, ga spet posebej vklopim.

Banano v nasprotju z zgoraj omenjenim sadjem pa rada uporabim predvsem za zgoščevanje smoothie-jev. Zato vam predlagam svojo prakso - da jo pač uporabite na koncu, če je potrebna oziroma če se sploh v končni fazi odločite zanjo.

Torej, bzz bzz in čin čin! ;)

Smoothie-ji #5

Jap, z zvišanjem temperature zunaj seveda pridejo tudi prehladi. Pa kih pa šmrk pa kreh... Eh... Sigurno ne nekaj, v čemer lahko uživamo. Jaz sicer zaenkrat hodim še nekje po robu. Sem premagala boleče grlo pa začetno polna pljuča. Je bilo že skoraj bolje pa se vračam na občutljiv nos, ki ne neha dražit tako, da vsake toliko časa pride na vrsto čudna faca, kihanje ali pa solzno oko (jap, samo eno, go figure!).

Tako sem torej spet na pripravljanju smoothijev. No, to je sigurno prijeten del vsega zgoraj opisanega. Pa naj spet kakšnega delim tudi z vami.

Pri tem sem, na primer, potrebovala... (1 oseba)

• 1/2 dcl juice-a (po potrebi)
• 1 pomaranča
• 2 manjša kivija
• 1 banana
• 1 jabolko
• cimet*

* Nutricionisti predlagajo uporabo cimeta kot boljši in bolj zdrav nadomestek za sladilo. Sama bi sicer lahko čisto brez sladkega, obožujem pa okus in vonj cimeta, zato ga enostavno moram dodati. Naj pa ne pozabim tudi omeniti, da je le-ta zelo dober antioksidant, zato je prav tako zelo primeren dodatek pri različnih zajtrkih.

Mlečni riž (malo drugače)

Že od nekdaj obožujem riž. Na kateri koli način. Pa če je slan ali sladek. Zato me je danes presenetilo, da v vsem tem času še nisem napisala niti enega recepta, v katerem je ponavadi le-ta glavna sestavina. Ko pride čas za mlečni riž, je zame priporočljivo, da jih zraven je več ali pa da se te jedi naredi res samo za enkrat in, seveda, normalna porcija. Zakaj? Preprosto zato, ker se pri taki jedi res ne morem zadržati, da ne bi vzela dodatka. Ja! Ker mi je reeeees dober! :) In tudi zato bo tale recept napisan za 1 osebo. Za več pač enostavno pomnožite.

Tako sem včeraj čisto po naključju naletela na tale recept. Ja, spet Ina Garten. :) Pa so 'lušte' spet tu. Sicer sem ga zopet malce prilagodila, enako pa lahko naredi tudi kdo izmed vas - sestavine pač uporabite po svojem okusu.

Moje so bile takšne...

• 80 g riža
• voda (glej razlago spodaj)
• 1/4 čajne žličke soli
• 2 čajni žlički sladkorja
• mleko 1,5% (po potrebi)
• 1 čajna žlička vanilijeve arome
• 7 lešnikov
• 4 orehi
• 4 velike suhe slive (narezane na koščke)
• 10 g rozin (malih)
• cimet (po okusu)

Na samem začetku odmerim količino vode tako, da v neki manjši posodi odtehtam 80 g riža. Ob tem pogledam, do kam v posodi sam riž sega in do tja nalijem vodo po tem, ko riž že stresem v posodo, v kateri se bo kuhal. Oboje solim. Posodo pokrijem in počakam, da voda zavre. Nato zmanjšam ogenj na najmanjšo vrednost, premešam in pustim, da tekočina povre. Ko je riž že skoraj na suhem, počasi začnem z dolivanjem mleka. Vsakič ga namreč nalijem toliko, da pokrije količino riža v posodi. Ogenj je še vedno na najmanjši vrednosti oziroma na takšni, da jed ves čas rahlo vre. Na tej točki priporočam, da ostanete pri štedilniku, ker je treba redno mešati, da se vam ne prime na dno posode. Vsakič znova - ko tekočine (v tem primeru mleka) že skoraj zmanjka, ga ponovno dolijem. Le-ta zelo hitro ponovno zavre. Še enkrat, ne pozabite mešati!

Nekje na pol poti dodam sladkor. Sama sem sicer dala žličko po žličko, ker mi namreč že mleko (po mojem okusu) jed kar lepo zasladi, kasneje pa bodo tudi nekatere ostale sestavine pridale k sami sladkosti. Zato ne pretiravajte, sploh če nimate radi preveč sladko.

Ko sem nekje vmes riž poskusila in je že lepo v stilu al dente, dodam vanilijevo aromo in cimet ter spet dobro premešam.

Lešnike in orehe nasekljam ali pa narežem na manjše kose ter jih v suhi ponvi na hitro popražim. Samo, da zadišijo pa bo dovolj.

Ina sicer priporoča, da rozine prej namočite. Sama se nekako nisem odločila za to verzijo, ker se mi zdi, da bi se potem preveč ovlažile. To vlogo pa bo tako ali tako odigralo mleko. Zato jih, tik preden zadnje mleko povre in je riž že res dovolj skuhan, dodam kar tako, istočasno pa tudi prepražene zgoraj omenjene oreščke ter narezane suhe slive.

Dobro vse skupaj premešam iiiiin postrežem.

Uff, a se zavedate, kako težko je bilo počakati, da tole poslikam? :)

Piškoti iz ovsenih kosmičev

Uff, uff, uff! Tale recept je z moje strani še čisto svež. Takoj po kosilu sem se namreč končno spravila preiskusiti recept, na katerega sem naletela tule.

Nekaj časa že iščem dober recept ali pa namig, kako narediti ovsene piškote na čimbolj zdrav način. To je predvsem za tisti moment, ko se ti reeeees 'lušta' nekaj sladkega, nisi pa za neke težke ogljikove hidrate. Tule jih sploh ni veliko pa še lahki so. Piškoti so prav tako primerni za prigrizek v službi ali pa kje po opravkih. Celo eden je čisto dovolj.

Torej, kako to, da so tako zdravi? Pa poglejmo.

Potrebovala sem...

• 75 g kokosovega masla
• 125 g grobih ovsenih kosmičev
• 75 g rjavega sladkorja
• 1 jajce
• 1 čajna žlička vanilijeve esence
• 50 g polnozrnate pirine moke
• 1 zvrhana čajna žlička pecilnega
• (uporabite lahko tudi različne oreščke in suho sadje)

Kokosovo maslo raztopim in v njega, ko je še na plinu, stresem ovsene kosmiče. Dobro premešam in jih malo prepražim (mmm, kako lepo zadiši vse skupaj na tej točki). Nato jih odstavim in pustim, da se ohladijo.

V drugi posodi zmešam moko in pecilni.

V tretji pa stepem jajce, postopoma dodajam sladkor, na koncu pa še vanilijevo esenco. Sam proces stepanja zaključim, ko že vidim, da se mešanica dejansko začne rahlo peniti ali enostavno, ko se sladkor v njej raztopi.

V to slednjo nato postopoma dodajam mešanico moke in pecilnega.

Na tej točki mešalnik zamenjam za spatulo ali kuhalnico (seveda, spet odvisno od vas, kaj rajši uporabljate). V pripravljeno mešanico čisto na koncu tako vmešam še na kokosovem maslu prepražene ovsene kosmiče.

Edino, kar še preostane, je oblikovanje bodočih piškotov. Sama sem enostavno uporabila tole. Že nekaj časa vsak dan opazujem, kako jo Američani uporabljajo v svojih oddajah pa sem se koooončno odločila poskusiti tudi sama. Res, dejansko imate najmanj problemov. Super zadevca!

Takole naj bi zgledale kepice. Te se med samim pečenjem še razlezejo v prave piškote tako, da se res ne ustrašiti, ko boste zagledali, da se ploščijo. :)

Pečete jih na 175 do 200 stopinj Celzija (seveda, odvisno od pečice) približno 12-15 minut. Konec pečenja lahko prepoznate tako, da prostor začne res lepo dišati po pečenih ovsenih kosmičih z ostalimi dišavami; v vsakem primeru pa takrat, ko se surovo jajce ne vonja več. Ko jih vzamete iz pečice, jih je potrebno nekaj časa pustiti, da se ohladijo in tako strdijo.

Potem pa... uh! :)) No, pa saj mi ni potrebno povedati, kaj sledi, a ne? ;)

So rekli, da jih komot lahko naredim še kdaj! ;)

Zelo hitro pečena potica

Danes sem prvič poskusila nov način pečenja klasične potice. Naj na samem začetku poudarim dve stvari:

1. Recept sem uporabila isti, kakršnega uporabimo pri nas vsako leto in ga lahko najdete tule. Razlika je bila samo v tem, da sem uporabila polovično maso.
2. Tale objava je dodana tudi po oznako 'zdravo brez olja', ker sem dajem vse primere pečenja s halogeno pečico. Ja, potico sem pekla v tej pečici!

Zakaj hitro? Potica je bila pečena v 20 minutah na 175 stopinjah Celzija. Sicer sem jo pustila še dodatnih 10 minut, v vsakem primeru pa je ostala ekstremno mehka, lahka, orehova masa pa je ostala dovolj vlažna.

Enostavno ne morem dovolj poudariti, kako navdušena sem nad današnjim poskusom.

Parklji (ali pa angelčki)

Odločitev za tele je bila nekaj, čemur Američani pravijo 'spur of the moment'. Delala sem jih prvič, a sem se vseeno odločila recept rahlo spremeniti. Tokrat nimam drugih komentarjev kot le to, da sem popolnoma navdušena.

Potrebovala sem...

• 2 in 1/2 paketa suhega kvasa
• 1 kg bele moke
• 5 dl mleka
• 40 g sladkorja
• 125 g kokosovega masla
• 5 g soli
• 1 jajce
• 2 žlici sladkorja
• 2 žlici mleka
• rozine
• rdeč papir (za parkljeve jezičke)

Moko presejem, nato pa ji dodam sladkor, sol in kvas. Vse skupaj z vilico dobro, a narahlo premešam. Tačas v eni kozici pogrejem mleko, v drugi pa stopim kokosovo maslo. Slednjega občasno premešam. Oboje pustim, da se ohladi do mlačnega, nato pa ju zmešam skupaj in ju med mešanjem z mešalnikom postopoma zlijem v mešanico z moko. Iz tega nastane zelo gladko testo, ki odstopa od sten posode. Če slučajno na dnu le-te ostane še nekaj malega moke (ker mešalnik ni dosegel do dna), jo narahlo vgnetem še z rokami. Testo oblikujem v kroglo ter ga v rahlo namokani posodi pustim vzhajati 1 uro.

Naj tukaj nekaj poudarim. Sama sicer za vzhajano testo ponavadi uporabljam posodo za vzhajanje (vidna na spodnji sliki), katera ima, seveda, svoj pokrov. Ta je sicer v večini najboljša opcija. Pri takem testu pa sem se jo raje odločila pokriti s čisto krpo. Tako testo res počasi vzhaja, a veliko več pridobi na samem volumnu. Po eni uri ga je bilo enkrat toliko kot na začetku, bilo pa je res mehko.

Po pretečenem času ga dam na pomokano površino (bodite pozorni, da je le-ta sobne temperature, ker testa nočemo 'šokirati') in ga še enkrat pregnetem. Razdelim ga na 16 delov, katere oblikujem v štručke.

Vsako posebej enakomerno sploščim, na zgornjem delu (recimo, da približno 1/4 celotne štručke) malce bolj. V ta del z ostrim tankim nožem zarežem z vrha in s tem oblikujem dva rožička. Razpolovim tudi spodnji del ter tako dobim noge. Zarežem še ob strani, da naš parkeljček dobi roke.V glavo zapičim dve rozini za oči, pod njima pa s škarjami naredim zarezo za usta. Ko so spečeni, vsakemu izmed njih s pomočjo škarij ali pa noža rdeče papirčke (katere sem oblikovala v podolgovate trikotnike) vtaknem ravno na tem mestu. Tako dobijo srčkane jezičke.


Če se odločite za angelčke, je postopek takle. Vsak del testa najprej oblikujem v kroglo, katero sploščim. Tak krog najprej razrežem na polovico, isto pa naredim še z eno izmed teh polovic. S to slednjo potezo dobim krila. Ta dva manjša dela namreč spojim skupaj, kjer je ošpičen del. Večji del najprej oblikujem v valj, katerega na enem delu stisnem, da dobim glavo. Vse skupaj pritisnem na krila. Mora se dobro sprijeti. Tudi pri teh lahko uporabite rozine. Lahko so na krilih, lahko so kot oči, ...

Čisto na koncu stepem eno jajce, dodam 2 žlici sladkorja in 2 žlici mleka (tudi ta mora biti vsaj sobne temperature, ker bi v nasprotnem primeru testo spet lahko 'šokirali' in bi zato upadlo). S to mešanico s čopičem namažem vsako figurico.

Oboje sem pekla na peko papirju pri 200 stopinj Celzija približno 10 do 15 minut. V vsakem primeru, glejte, da se le-ti lepo zlato obarvajo.

Baklava

Jaaaaa, končno je prišel čas, ko sem jo enostavno naredila!! Prvič v življenju, a preizkuševalci pravijo, da je res res RES uspela. iLike!

Na samem začetku je bil rahel strah, ker vedno ljudje to jed predstavljajo kot nekaj zelo zakompliciranega in oh-in-sploh težko za naredit. Potem pa sem našla recept, kjer imam že tako ali tako zbrane srbske/bosanske jedi ter iz njega razbrala, da ima jed resnično enostaven postopek. Sama sem se odločila, da uporabim kupljeno vlečeno testo. Sem sicer na splošno zagovornik domačega, pri tej jedi pa je enostavno potrebno biti zelo precizen, če želiš, da res izpade tudi vizualno lepa. Malo več časa, dovolj orehov (po možnosti, da jih že med samim mletjem ne poješ preveč, hehe), potem pa.... mmmmmmmm!

Potrebovala pa sem...

• 500 g kupljenega vlečenega testa (uporabila sem Hokus)
• 500 g zmletih orehov
• 2,5 dcl olja
• 1 kg sladkorja
• 2 čajni žlički vanili sladkorja (oz. 1 paketek)
• 6 dcl vode
• sok 1 limone

Na samem začetku sem naoljila pekač. Izbrala sem si manjši pekač, ker je jed, kot verjetno že veste, zelo nasitna, v končni fazi pa je tako ali tako pride zelo veliko. Plasti (v mojem paketku je bilo 5 večjih plasti, katere sem glede na velikost pekača razrezala na 10 manjših; ker pa mi je še ostalo orehov in prostora v pekaču, sem porabila še preostale manjše kose ter naredila dodatne plasti baklave) začnem počasi polagati v pekač. Na začetku so tri - vsako posebej, seveda, naoljim z oljem, katerega sem zavrela. Na tri plasti dam plast zmletih orehov. Zatem nadaljujem z dvema plastema testa - obe, spet vsako posebej, naoljim. Nato spet plast orehov in 2 plasti testa. Tako nadaljujem dokler mi ne zmanjka orehov in testa. Bodočo baklavo zaključim s tremi plastmi testa (spet je vsaka izmed njih posebej namazana z oljem). Na tej točki vzamem zelo oster nož ter kar bo na koncu baklava razrežem na manjše kose; lahko rombe, trikotnike, kvadratke, ... Pazite, da razrežete do dna. Nato porabim še zadnje ostanke olja ter vse skupaj še enkrat dobro premažem.

Tako pustim stati 1 uro. Olje se mora namreč dobro vpiti v testo.

Po eni uri vstavim pekač v pečico segreto na 170 stopinj Celzija. Moj recept sicer pravi, da jo pečemo dokler se lepo ne zapeče (lepo zlato zarjavi). Če pa imate raje podatek o času, naj bo ta nekje med 30 in 40 minut. Po 30 minutah sem preverila napredek ter vse skupaj v pečici pustila še približno 10 minut.

V tem času sem na ognju pripravila sladkorni sirup. V posodo dam sladkor, vanili sladkor in vodo ter pustim, da se vse skupaj stopi. Vmes vsake toliko časa premešam. Ko zavre, pustim na manjšem ognju počasi vreti približno 5 minutk. Zmes se tako rahlo zgosti. Nato odstavim z ognja in mu vmešam limonin sok.

Vrelega polijem po še vroči baklavi. Naj vas opozorim, da bo zadevca malce trajala. Vsake toliko časa bo treba pekač namreč preveriti, ker bo baklavica zeloooo žejna. Seveda, je odvisno od tega, koliko bo pila - toliko boste dejansko porabili sirupa. Jaz sem ga tokrat nekje od 2/3 do 3/4. Mogoče se zgodi tudi, da zgornji 'lističi' malce odstopijo in se na koncih dvignejo. A ne skrbite - tako ali tako ste jih polili s sirupom, kar jih obteži in 'napije' tako, da bodo sčasoma sami padli nazaj na svoje mesto.

Vse skupaj pustite stati kar nekaj časa. Priporoča se čez noč. Zjutraj pa je zadevica božanska - lepo svetleča, prelepa tako ali drugače, dovolj napita in božaaaansko dobra.

Smoothie-ji #3

Ja, ja, smo le padli v izdelavo le-teh. Ob koncu dneva včasih res ni potrebno nič več kot le osvežujoč napitek, ki je obenem še zelo prijetna sladica. Dobra stran le-tega je tudi v tem, da ga lahko naredimo 'težkega' čisto po svojem okusu; z dodanim polnomastnim jogurtom, smetano, mascarponejem, 'težjim' sadjem, ipd. Ustvarjanje na višku! Ali pa včasih poraba sadja, katero je še ostalo in za katerega nočemo, da pride preč.

Tokrat je bila moja izbira takšna:

• 2 zreli banani
• polovica melone
• 1 nektarina
• 2 breskvi
• 1 srednje velika hruška (Viljamovka, ker res da veliko arome)
• 2 mali kisli jabolki
• 4 kepice sladoleda

V mešalnik najprej dam banani in polovico melone. To najprej dobro zmiksam (spet, da vidim, koliko tekočine bo melona dala od sebe). Tej mešanici dodam nektarino in breskvi ter spet vklopim mešalnik. Dodam še kose hruške in jabolk. To dvoje sem dodala, ker je mešanica pred tem zame bila, sicer dobra, a rahlo presladka. Viljamovka in kisli jabolki pa so dodale rahlo grenkobo in kislost. V to mešanico dodam še sladoled (spet najprej dve kepici, potem pa še dve).

Smoothie-ji #2

Pa nadaljujmo lansko prakso. Sicer ne vem, zakaj sem tako dolgo potrebovala, da jih spet začnem delati. Verjetno vreme. Pa veliko ostalega dela. Pa dejstvo, da imam blazno rada sadje kar takšno kot je. Vseeno pa sem pozabila, da je tudi v verziji smoothie-jev zeloooo dobro.

Danes pa, ker je ravno deževen dan in se tudi v obdobju, ko ne dežuje, ne da narediti popolnoma nič (blata je ... uff ... pa še v stilu, da stopiš in se pelješ... bljeh!), prav tako pa je bilo potrebno porabiti melono in banano, sem si kooooončno vzela čas.

Sem pa tokrat potrebovala...

• polovica melone
• 1 (že mehkejša) banana
• 1 Granny Smith jabolko
• 6 malih kepic sadnega sladoleda (tokrat sem uporabila verzijo iz Eurospina - yumm!)

Banano olupim in narežem na koleščke. Melono ločim od lupine in jo narežem na kocke. Oboje vstavim v mešalnik in zmeljem. Na tej točki bi namreč rada ugotovila, če bo še potrebno dodati tekočine. Ker pa jo melona že sama da kar veliko, najprej poskusim brez. Mogoče bo na začetku hotel mešalnik teči kar v prazno (kar ponavadi pomeni, da je vse skupaj pregosto in je res potrebno dodati tekočino), a se potrudite in z žlico ali s čim drugim rahlo potiskajte navzdol (pazite na rezilo, zato ne pregloboko!). Melono je treba najprej 'stestirati'. Nato narežem še jabolko, jo dodam in ponovno zmeljem. Čisto na koncu pa ostane še sladoled (najprej 3 in po prvem mešanju spet 3).

Celotna mešanica je za tri do štiri večje skodelice za čaj.

Še enkrat - yumm!!

Skutini žepki z marmelado

Tale recept je v bistvu prišel na vrsto čisto po naključju. Prišla sem pač do zaključka, da bo treba kaj sladkega speči pa se mi sploh ni sanjalo, kaj. Pustimo tudi to dejstvo, da je v naši shrambi že tako ali tako čiiiiiisto preveč sladkega, kar je enostavno čisto prevelika skušnjava. Ampak, ja, treba je bilo nekaj speči. Tudi za goste. Za katere, še vedno ne vem točno, kdaj dejansko pridejo. Anyway...

V hladilniku se že nekaj časa gužva sicer zeloooo dobra kupljena marmelada. Ker pa sem letos končno prišla do časa, da sem 'u nulo' pospravila shrambo, sem tako prišla tudi do številnih domačih marmelad, ki so, roko na srce, še boljše. Kupljeno pa je enostavno potrebno porabiti. Torej, tale recept!

Potrebovala sem:

• 600g moke
• 200g margarine
• 400g puste skute (lahko tudi malce preko 500g - preverjeno!)
• 1 ščepec soli
• 6 jedilnih žlic sladkorja
• 1/2 čajne žličke pecilnega praška
• 1 čajna žlička vanili sladkorja
• marmelada
• 1 jajce (oz. po potrebi)

Sama najprej moko stehtam, zatem jo obvezno presejem - testo je tako enostavno lepše. Dodam margarino sobne temperature narezano na kockice (tako se margarina lažje obdela), ščepec soli, pecilni prašek in vanili sladkor, sladkor in skuto (uff, tole je bilo pa tako luuuuuštno stiskati, hihi). Vse skupaj dobro premešam in pregnetem. Če so vse sestavine na sobni temperaturi (še posebej margarina in skuta), je to res res RES lahko. Testo na koncu namreč pride takoooo mehko. Kroglo testa zavijem v plastično folijo in jo za približno 1 uro dam v hladilnik.

Po pretečenem času testo razdelim na manjše kose (štiri manjše kose sem dobila z nožem, katerega sem pred samim rezanjem 'namočila' v moko, da se ne prijema na testo). Vsakega posebej razvaljam na približno 2-4 mm debelo, nato pa z okroglim modelom (lahko je model za krofe ali pa šalica primerne velikosti) 'izrežem' kroge. Vsakega posebej še malce povaljam ter dodam marmelado direktno na sredino. Krog prepognem na polovico in žepek stisnem skupaj s pomočjo vilice, katero sem prav tako namočila v moko. Na takšen način se testo lepo zlepi, obenem pa naredite res lep vzorec.

Te naložim na peko papir, s katerim sem prej obložila pekač. Tik preden jih vstavim v pečico, jih premažem s stepenim jajcem (lahko tudi samo z rumenjakom, ampak zakaj bi komplicirali).



Pečem jih na 180 stopinj Celzija približno 20 minut oziroma toliko časa, da lepo porjavijo. Na koncu jih pustim, da se dobro ohladijo.



Nekako sumim, da bom danes pokonci tudi do 1-ih zjutraj. Ampak se bo s.p.l.a.č.a.l.o.

Ribezovo polnilo za ribezov zavitek (štrudelj)

Na samem začetku moram priznati, da v otroštvu nisem bila prevelik oboževalec ribeza. Ne vem, enostavno mi ni bil všeč okus. Pri nas smo ga vedno imeli veliko, mene pa kar ni bilo mogoče prepričati, da bi užila vsaj eno jagodo tega sadeža.

Odkar kuham sama in sem v tem našla res izjemen užitek, se je moj okus popolnoma spremenil. Ja, prej sem že omenjala, da nisem marala buč. Ne ravno zaradi istega razloga, a, ja, tudi ribez mi ni bil ravno po godu. Letos pa sem nekako kar komaj čakala, da vidim, kako izpade ribezov štrudelj. Rezultat? F.e.n.o.m.e.n.a.l.n.o. Pa ne zato, ker sem ga naredila jaz. Ampak ker je enostavno super okus!

Uporabila sem, seveda, vlečeno testo po tem receptu. Za polnilo pa je potrebno naslednje:

• sveže nabran ribez (pri meni je bila kombinacija rdečega in črnega)
  
• sladkor
• vanili sladkor
• cimet

Postopek je res čisto preprost. Ribez enostavno dobro operem in odcedim. Sama namreč v takih primerih ne maram odvečne vode, ker vzame preveč arome kasneje dodanih arom. V sadje dodam sladkor, vanili sladkor in cimet - vse, količinsko gledano, po lastnem okusu. Dobro premešam in pustim nekaj časa stati, da ribez pobere dovolj arome.

Naj omenim samo še to. Ker v take zavitke najraje ne dodajam skute*, takoj na razvlečeno testo dam malo na maslo porjavelih drobtin. Dajo namreč super okus in teksturo sami sladici.

Na te drobtine pa enakomerno nanesem mešanico skupaj s tekočino, ki nastane ob stanju.
-----------------------------------------------------------------
*Skuto sicer obožujem. Je pa res nekaj stvari:

1. Najbolj pomembno dejstvo je to, da imam ravno zaradi tega rajši štrudelj s samo skuto in posutimi rozinami. Yumm!!
2. Skuta je že sama po sebi zelo nasitna, v kombinaciji s sadjem pa naredi sladico res res RES zelo nasitno. Vsaj zame.
   
3. Zavitek najraje jem takoj toplega. Opažam pa, da mi topla skuta, kljub temu, da obožujem tudi tako, očitno naredi nekaj narobe v želodcu, saj mi je potem blazno hudo. Tako, ko delam zavitek s skuto, raje počakam, da se ohladi in nato jem takšnega.
   

Pomarančni kolač

Ta vikend sem enostavno potrebovala nekaj svežega, ne preveč polnega in ne preveč mastnega. Saj ne, da ni že zunaj dovolj sveže, ampak, ok - želodec je druga zgodba, hehe. In ko sem že obupala nad iskanjem in enostavno izbrala nek zanimiv recept, se je le-ta izkazal za res res res RES dobrega. Kljub temu, da je v osnovi biskvitno testo, je zelo lahko in zelo sveže. Uff!

Potrebovala sem...

• 4 jajca
• 150g margarine (zmehčane na sobni temperaturi)
  
• 200g sladkorja
• 1 vanili sladkor
• sok in lupina dveh pomaranč
• 300g moke
• 1/2 pecilnega praška
• nekaj žlic mleka (če je potrebno)

Na samem začetku vklopim pečico na 180 stopinj Celzija. Podolgovat pekač namastim z malo margarine ter ga nato posujem še z moko. Originalni recept (zasledila pa sem že nekaj podobnih namigov, čeprav mi je to bedarija in popolnoma nelogičen postopek) sicer predlaga, da na namaščen pekač daš še peko papir, a se tega zaradi zgoraj navedenega ne poslužujem (ali eno ali drugo). Na tej točki še naribam lupinico, ožamem pomaranči in dobro premešam.

Z mešalnikom penasto stepem maslo, dodam rumenjake, sladkor in vanili sladkor. Sama postopoma dodajam vsako sestavino posebej, vmes pa res dobro zmešam posamezno mešanico, ker le tako dobiš res lepo in homogeno zmes. Ta naj bo čimbolj penasta. V njo nato postopoma dodajam sok in lupino dveh pomaranč, čisto na koncu pa še moko pomešano s pecilnim praškom. Tako nastane zelo lepa rahlo zgoščena zmes nežne rumene barve.

Iz beljakov (katerim dodam ščepec soli, da bo sneg lepši in trši) nato stepem trd sneg ter ga narahlo dodajam 'rumeni' masi. Če je končna masa pregosta, dodam tam nekje do 5 jedilnih žlic mleka. Najbolje pa, da se ga poslužujete čisto po potrebi.

Maso vlijem v pekač in pečem 50 minut.

Ohlajen kolač po želji lahko prelijete s kakšnim prelivom ali pa celo glazuro.

Jaz sem tokrat naredila samo iz polovične mase za pokušino. Bom pa sigurno pekla tale kolač še večkrat in z originalnimi količinami. Uff!

Aja, pa da ne pozabim, pomaranče lahko brez problema zamenjate za limone (v originalu je bil recept za limonin kolač), limete, grapefruit,... Let your imagination run wiiiiiild! Hihihi...

Jabolčna čežana

Ste bili kdaj v situaciji, ko ste imeli doma kar nekaj jabolk, katere so bile tik na tem, da zgnijejo? Pa so vseeno imele še kar nekaj lepega mesa in vam bi jih bilo tako žal vreči stran? Ni vam jih treba. Jaz sem to situacijo danes rešila na čisto preprost in zelo okusen način.

Potrebovala sem...

• jabolka
• cimet
• sladkor
• vanili sladkor

Jabolka obrežem in olupim ter jih nato narežem na kose. Vse te potem dam v vodo, v katero sem po okusu dodala cimet, sladkor (ta načeloma niti ne bi bil potreben, ker je čežana, vsaj meni osebno, najboljša kisla; potrebujete pa konzervans, da prekuhano sadje ne propade prehitro) in vanili sladkor.

Počakam, da zavre, nato pa zmanjšam ogenj in pustim rahlo vreti. Jabolka so dovolj kuhana, ko so res mehka.

Ta zatem pustim, da se malce ohladijo, nato pa jih polovim iz vode. Na tej točki jih nisem želela precediti, ker bi 'vodo' tako morala zavreči. Prekuhane kose jabolk dam v drugo posodo. Sama sem se odločila, da pri tem postopku uporabim kar tlačilec za pripravo pire krompirja. Nekako se mi ni dalo vleči ven vseh strojev za mletje, po drugi strani pa niti niso potrebni.


Kose dobro pretlačim, po potrebi dodam še sok, v katerem so se kuhali.

Tak pripravek nato dam v kozarce, v katerih jih lahko dlje časa hranim. Uporabim ga lahko za številne sladice (te še pridejo sem gor v prihodnosti), lahko pa se jo poje kar tako.

Mešanici lahko dodate še številne dodatke med samo pripravo ali pa kasneje ob uporabi. Tako lahko dolijete limonin sok (ali sok katerega drugega citrusa), uporabite lahko tudi kakšne druge začimbe in dišave, katere pa so Vam mogoče bolj po godu. Test, test, test!

Tako čisto mimogrede...
Sok, ki Vam je ostal, lahko uporabite kot naraven in zelo okusen napitek, lahko pa ga tudi zmrznete in uporabite za lučke poleti.

Kakavovi muffini

Spet smo ustvarjali. Tokrat za materinski dan. Moja mami ima namreč zelo rada sladko; čokolado, kakav, ipd. pa sploh. Zato sem se odločila, da tokrat muffine poskusim na takle način.


Potrebovala torej sem (za 12 muffinov)...

• 250g bele moke
• 2 žlički pecilnega praška
• 80ml olja
• 125g sladkorja
• malo vanili sladkorja (za okus)
• 2 jajci
• 250g navadnega jogurta (0,1% mlečne maščobe)
• 3 žlice kakava
• bela kuvertura (za okras - količina po okusu in potrebi posameznika)

Skupaj zmešam moko in pecilni.

V drugi posodi najprej stepem jajci, nato pa jima dodam sladkor in vanili sladkor ter spet dobro zmešam. Dodam olje in ponovno dobro zmešam.

V tretjo posodo dam kakav in mu postopoma dodajam navadni jogurt, da dobim homogeno zmes.

Slednjo vmešam v drugo (mokro) zmes.

Čisto na koncu postopoma dodam še suho mešanico, da dobim lepo testo.

Končni izdelek nato enakomerno porazdelim po 12-ih posodicah.

Pečem na 180 stopinj Celzija nekje med 20 in 25 minut.

Ko se muffini ohladijo izven pekača, na vodni kopeli stopim belo kuverturo do srednje tekočega stanja. S pomočjo žličke vsakega posebej poljubno okrasim in pustim, da se okraski ohladijo in strdijo.

So luštni, ane?

Kokosovi poljubčki

Ker so mi pri pripravi pustnih krofov to leto ostali beljaki, sem se odločila, da jih porabim za eno izmed res preprostih in izredno hitro pripravljenih sladic - poljubčkov. Torej, če se vam poleg tega doma že nekaj časa valja tudi malce preveč sladkorja, še posebej, če je ta v prahu in kar enostavno ne gre v promet, in pa kokosove moke, vam jo res toplo priporočam. Pripravljena je res res res ekstremno hitro.

Tokrat sem potrebovala samo tele sestavine:

• 4 beljaki
• sol
  
• 200g sladkorja v prahu
• 1 čajna žlička cimeta
• 200g kokosove moke

Ja, res samo tole!

Najprej v beljake dam ščepec soli, da jih lahko lepše stepem v sneg. Ko je že tik na tem, da nastane sneg, začnem počasi dodajati sladkor v prahu, katerega sem predhodno zmešala s cimetom. Na tej točki zmes začne postajati gostejša - tako vem, da sem sneg stepala ravno prav. Na koncu še previdno s spatulo vmešam kokosovo moko.



Z dvema žličkama nato oblikujem poljubčke kot bi hotela oblikovati žličnike za nedeljsko juho.




Pečem jih pri 130 stopinj Celzija približno 35 minut. Ko jih vzamem iz pečice, jih še pustim, da se na sobni temperaturi ohladijo in s tem rahlo otrdijo.



To je to! Res lahko, a ne?

Opombe!!

• Za beljake je priporočljivo, da jih iz hladnilnika vzamete šele tik pred samo obdelavo. Lepše se jih namreč skupaj s soljo stepe v sneg, če so hladni.
• Sama beljake ponavadi stepem z mešalnikom, tega pa uporabim v tem procesu samo do vnašanja sladkorja in cimeta. Kokosovo moko nato počasi vnesem s kuhalnico ali pa spatulo.
  

Pustni krofi

Tokrat dodajam samo enega izmed receptov. Pri nas namreč vsako leto preiskušamo drugega. Letos je bil na vrsti tale...

Potrebovala sem:

• 500g gladke moke
• 7g suhega kvasa
• 80g kristalnega sladkorja
• 3dcl mleka
• 4 rumenjaki
• 40g zmehčane margarine
• sol
• sladkor v prahu za posip
• 2 žlički vanili sladkorja
• 2 žlici ruma
  
• sončnično olje za cvretje
• (po želji lahko tudi marmelada)

Kvas v posodici zmešam z žlico sladkorja in toliko mlačnega mleka, da dobim gosto enakomerno zmešano zmes. Malce pomokam, posodico dam na toplo površino in pustim vzhajati. Tačas pripravim moko, v katero vmešam malce soli (ta bo namreč okuse še bolj poudarila, ne bo pa testa solila). Zmešam rumenjake s sladkorjem, vanili sladkorjem, margarino in rumom, da dobim homogeno zmes. V tem obdobju je prej pripravljen kvasec že lepo vzhajal, zato ga dodam soljeni moki. Dodam še jajčno zmes in dobro zmešam. Vmes postopoma dodajam mlačno mleko in začnem testo mirno mešati z malce večjo kuhalnico.

Vse skupaj nato pustim vzhajati. Čas sicer sama merim tako, da testo vzhaja v posodi, ki je posebej namenjena temu. Pri njej se namreč pokrov sam odpre, ko je testo že dovolj vzhajalo.

Po tem pretečenem času testo še enkrat nežno pregnetem ter ga nato oblikujem v klobaso. To razrežem v več približno enakih kosov. Iz njih oblikujem kroglice, dam na pomokan prt in jih rahlo pritisnem ob njega, da oblikujem ploščice.

Te pustim vzhajati toliko časa, da pridobijo na vsaj še enkratni velikosti. Torej, so enkrat večji.



Na koncu segrejem olje, katerega naj bo toliko, da je gladina olja približno 2-3 cm nad dnom posode. Krofi morajo namreč plavati v njem in se ne smejo dotikati tal posode. Ko je dovolj vroče, dam plin na manj, ker bom krofe cvrela počasi. Ko vstavim krofe, pokrijem posodo za približno minuto, nato odkrijem. Ko na eni strani dobi ravno prav barve, ga obrnem. Tokrat posode ne pokrijem.

Pustim jih, da se malce ohladijo na papirnati brisački. Tam namreč oddajo tudi odvečno maščobo. Nato jih posujem s sladkorjem v prahu.



Opombe!!

• Pred samim začetkom dela prostor dobro segrejem, saj bo toplota v prostoru močno pripomogla vzhajanju testa.
• Predhodno ogrejem tudi prt, katerega bom kasneje pomokala in uporabila za oblikovanje krofov.
• Olje je dovolj segreto takrat, ko v njega namočim zobotrebec in okoli le-tega začne rahlo cvrčati (okoli njega se namreč ustvarjajo mehurčki ali pa pena).
• Krofi so pečeni takrat, ko v njih zapičim zobotrebec in na njem ne ostane niti kanček testa, ko ga potegnem ven.
• Kvasec je pripravljen na uporabo, ko vidim, da je rahlo narasel in ima v sebi majhne mehurčke. Ti se včasih vidijo tudi v obliki manjših temnejših lis.
• Če krofe cvrem počasi, bodo v olju rastli počasi in enakomerno ter tako ne bodo naredili lukenj.
• Posodo na začetku zaprem za kakšno minuto ravno zaradi tega, da bo krof lepo začel rasti.
  
• Med samim cvrenjem krofe vsake toliko časa malce premikam po olju, da se med seboj ne sprimejo.
• Ko krofe vstaljam v olje, je potrebno zgornjo stran krofa obrniti navzdol v olje. Ta je prej namreč vzhajala in zaenkrat vsebuje največ zraka. To bi potem lahko spet povzročilo luknje.
• Če je prstan, ki nastane ob cvrenju, nekje na sredini, potem so ravno prav vzhajali.
• Če so vzhajali preveč, se ponavadi v olju sami obračajo.
  

Pirini muffini z rozinami in suhimi slivami

Kadar ni veliko časa, sladko pa bi enostavno imeli pri hiši, se spravim eksperimentirati z muffini. Ja, za to je vedno dovolj časa, hehe. Zelo rada jih imam s pirino moko, ker se veliko lažje prebavijo. Poskusila sem jih že kar nekaj in vsi so bili dobri. Tale pa je nekako naletel na najboljši odziv.

Potrebovala sem (za 12 muffinov)...

• 250g pirine moke
• 2 žlički pecilnega praška
• 80ml olja
• 125g sladkorja
• 2 jajci
• 250g navadnega jogurta (0,1% mlečne maščobe)
• ščepec soli
• 1 žlička vanili sladkorja
• 50g rozin
• 50 g suhih sliv (narezanih na manjše kose, seveda)

Najprej skupaj zmešam pirino moko, pecilni prašek in ščepec soli. Delček te mase (kakšno žlico) stresem med suho sadje (rozine in suhe slive) ter premešam, ker bo to pomagalo, da ne bo v sami masi padlo na dno testa, ampak bo enakomerno razporejeno.

Nato v drugi posodi zmešam najprej jajci, dodam sladkor in vanili sladkor ter spet dobro zmešam. Sledi olje, nato spet dobro zmešam. Dodam še jogurt ter zmešam, da dobim homogeno zmes. Kot zadnje pride na vrsto še suho sadje. Ja, spet dobro zmešam, hehe.

Na tej točki postopoma združim suho in mokro mešanico ter skupno zmes razporedim po pekaču za 12 muffinov.

Pečem nekje med 20-imi in 25-imi minutami na 180 stopinj Celzija. Če so dejansko pečeni, preverim tako, da v muffin zapičim zobotrebec. Če na njem ni testa, ko ga izvlečem, so muffini pečeni.


Tile imajo dodano še manjšo količino ovsenih kosmičev. Njamsi!!

Sadna kupa #1

Dolgo časa sem tuhtala, kaj bi dejansko naredila za Valentinovo. Nekako sem vseeno mnenja, da je najlepše darilo neka gesta, nekaj, kar narediš sam, nekaj, kar se spomniš sam, ipd. Tudi z rožami in čokoladicami ni nič narobe, vseeno pa se ne dotakne srca s takšno močjo. Vsaj pri meni. :)

Tokrat pa sem prišla na idejo čisto po naključju. In nastalo je tole:




Narejeno je bilo razmeroma hitro, z enim vmesnim izletom do trgovine, okus pa je fenomenalen!

Potrebovala sem:

• borovnice (nekaj smo jih še poleti spravili v zamrzovalnik - ja, čisto iz sezone so :) )
• rdeči ribez (imamo tudi še črnega, a ker so pač borovnice že črne/plave...)
• jabolka (kisla)
• mandarine
• grapefruit (rdeč)
  
• cimet
• sladka smetana - stepena, rastlinska
• čokoladni preliv (jaz sem uporabila tegale)

Jabolka olupim in narežem na kocke. Mandarine in grapefruit olupim in krhlje narežem na manjše kose (lažje se je, poleg tega pa tako 'spodbudimo' sadež, da odda vsaj nekaj svojega soka). Vse zmešam skupaj, dodam cimet po okusu (pri meni ga je kar veliko - saj sem že omenila, da obožujem cimet, a ne?) in spet zelooooo dobro premešam. Potem pustim mešanico, da malce postoji. Okusi različnih vrst sadja in cimeta se morajo namreč dobro zmešati.

Čez nekaj časa spet dobro premešam. Nato postrežem s smetano in čokoladnim prelivom. Hehe, in nisem ga samo enkrat!

Dober tek!!

Orehova krema

Pa da omenim še orehovo kremo, katero lahko dodate kot polnilo za torte ali pa kaj drugega. Sama sem jo najprej uporabila kot polnilo za mamino torto za 60 let (eno izmed polnil), pred kratkim pa je bila ena izmed polnil za rojstnodnevno torto za sestričinega sina.

Začetek je podoben orehovem polnilu za potico, vendar je samo ta sam po sebi preredek. Torej, naredim takole...

Potrebujem:

• 250g margarine
• 250g sladkorja
• 1,5dcl vode
• nekaj kapljic limoninega soka
• vanili sladkor
• 150g zmletih orehov
• rum, cimet, med
• vroče mleko (lahko tudi vrelo)

Najprej začnem z orehovim 'delom', ker je potrebno, da se shladi za nadaljnjo uporabo. Zmeljem orehe, medtem pa grejem mleko. To mora biti obvezno vsaj vroče, lahko pa se ga tudi zavre. Pomembno je namreč, da se orehi poparijo. Z vročim mlekom torej postopoma polivam zmlete orehe in jih dobro premešam, da dobim gosto zmes. Nato jo pustim, da se ohladi.

Med tem časom na ogenj dam posodo, kamor sem dala sladkor, vanili sladkor, vodo in malo limoninega soka. Dobro premešam in pustim, da zavre. Nato ogenj zmanjšam na minimum in pustim, da rahlo vre. Vsake toliko časa premešam. Ko je sirup dovolj gost, ga odstavim z ognja in pustim, da se ohladi. Načeloma ga lahko daste (s posodo vred) tudi v večjo posodo, katero ste prej napolnili z zelo hladno vodo, in ga počasi mešate, da se hitreje ohladi. Tudi ta namreč ne sme biti pretopel, ker je lahko končni produkt pretekoč.

Medtem, ko se sirup hladi, v drugo posodo dam margarino in jo penasto vmešam. Ohlajen sirup med mešanjem postopoma dodajam margarini. Mešam tako dolgo, da postane zelo gladka.

Na samem koncu v poparjene ohlajene orehe vmešam še polno žlico medu, cimet (po okusu; sama ponavadi pravim, da ne smem skopariti z njim) in dva pokrovčka ruma. Mešanico dobro premešam in postopoma vmešam v margarinino mešanico.

Krema je tako pripravljena za uporabo. Uff, njamsi!! :))

Opombe!!

• V orehe cimet, med in rum dodamo šele, ko se ohladijo, ker drugače 'začimbe' izgubijo preveč arome, katera je bistvenega pomena v tej mešanici.
• Sladkorni sirup se mora obvezno dovolj ohladiti (najbolje je, da ni niti mlačen!), ker pretopel lahko preveč stopi margarino in tako naredi končno kremo pretekočo.
• Za kakršno koli kremo, ki je na osnovi temeljne maslene kreme je priporočljivo uporabljati zelo kvalitetno margarino, ki je res primerna za peko. Le tako se jo da res dobro obdelovati oziroma v tem primeru dobro speniti. Sama imam najraje t.i. 'zlato margarino' (>> click! <<).