Piškoti iz ovsenih kosmičev

Uff, uff, uff! Tale recept je z moje strani še čisto svež. Takoj po kosilu sem se namreč končno spravila preiskusiti recept, na katerega sem naletela tule.

Nekaj časa že iščem dober recept ali pa namig, kako narediti ovsene piškote na čimbolj zdrav način. To je predvsem za tisti moment, ko se ti reeeees 'lušta' nekaj sladkega, nisi pa za neke težke ogljikove hidrate. Tule jih sploh ni veliko pa še lahki so. Piškoti so prav tako primerni za prigrizek v službi ali pa kje po opravkih. Celo eden je čisto dovolj.

Torej, kako to, da so tako zdravi? Pa poglejmo.

Potrebovala sem...

• 75 g kokosovega masla
• 125 g grobih ovsenih kosmičev
• 75 g rjavega sladkorja
• 1 jajce
• 1 čajna žlička vanilijeve esence
• 50 g polnozrnate pirine moke
• 1 zvrhana čajna žlička pecilnega
• (uporabite lahko tudi različne oreščke in suho sadje)

Kokosovo maslo raztopim in v njega, ko je še na plinu, stresem ovsene kosmiče. Dobro premešam in jih malo prepražim (mmm, kako lepo zadiši vse skupaj na tej točki). Nato jih odstavim in pustim, da se ohladijo.

V drugi posodi zmešam moko in pecilni.

V tretji pa stepem jajce, postopoma dodajam sladkor, na koncu pa še vanilijevo esenco. Sam proces stepanja zaključim, ko že vidim, da se mešanica dejansko začne rahlo peniti ali enostavno, ko se sladkor v njej raztopi.

V to slednjo nato postopoma dodajam mešanico moke in pecilnega.

Na tej točki mešalnik zamenjam za spatulo ali kuhalnico (seveda, spet odvisno od vas, kaj rajši uporabljate). V pripravljeno mešanico čisto na koncu tako vmešam še na kokosovem maslu prepražene ovsene kosmiče.

Edino, kar še preostane, je oblikovanje bodočih piškotov. Sama sem enostavno uporabila tole. Že nekaj časa vsak dan opazujem, kako jo Američani uporabljajo v svojih oddajah pa sem se koooončno odločila poskusiti tudi sama. Res, dejansko imate najmanj problemov. Super zadevca!

Takole naj bi zgledale kepice. Te se med samim pečenjem še razlezejo v prave piškote tako, da se res ne ustrašiti, ko boste zagledali, da se ploščijo. :)

Pečete jih na 175 do 200 stopinj Celzija (seveda, odvisno od pečice) približno 12-15 minut. Konec pečenja lahko prepoznate tako, da prostor začne res lepo dišati po pečenih ovsenih kosmičih z ostalimi dišavami; v vsakem primeru pa takrat, ko se surovo jajce ne vonja več. Ko jih vzamete iz pečice, jih je potrebno nekaj časa pustiti, da se ohladijo in tako strdijo.

Potem pa... uh! :)) No, pa saj mi ni potrebno povedati, kaj sledi, a ne? ;)

So rekli, da jih komot lahko naredim še kdaj! ;)

Parklji (ali pa angelčki)

Odločitev za tele je bila nekaj, čemur Američani pravijo 'spur of the moment'. Delala sem jih prvič, a sem se vseeno odločila recept rahlo spremeniti. Tokrat nimam drugih komentarjev kot le to, da sem popolnoma navdušena.

Potrebovala sem...

• 2 in 1/2 paketa suhega kvasa
• 1 kg bele moke
• 5 dl mleka
• 40 g sladkorja
• 125 g kokosovega masla
• 5 g soli
• 1 jajce
• 2 žlici sladkorja
• 2 žlici mleka
• rozine
• rdeč papir (za parkljeve jezičke)

Moko presejem, nato pa ji dodam sladkor, sol in kvas. Vse skupaj z vilico dobro, a narahlo premešam. Tačas v eni kozici pogrejem mleko, v drugi pa stopim kokosovo maslo. Slednjega občasno premešam. Oboje pustim, da se ohladi do mlačnega, nato pa ju zmešam skupaj in ju med mešanjem z mešalnikom postopoma zlijem v mešanico z moko. Iz tega nastane zelo gladko testo, ki odstopa od sten posode. Če slučajno na dnu le-te ostane še nekaj malega moke (ker mešalnik ni dosegel do dna), jo narahlo vgnetem še z rokami. Testo oblikujem v kroglo ter ga v rahlo namokani posodi pustim vzhajati 1 uro.

Naj tukaj nekaj poudarim. Sama sicer za vzhajano testo ponavadi uporabljam posodo za vzhajanje (vidna na spodnji sliki), katera ima, seveda, svoj pokrov. Ta je sicer v večini najboljša opcija. Pri takem testu pa sem se jo raje odločila pokriti s čisto krpo. Tako testo res počasi vzhaja, a veliko več pridobi na samem volumnu. Po eni uri ga je bilo enkrat toliko kot na začetku, bilo pa je res mehko.

Po pretečenem času ga dam na pomokano površino (bodite pozorni, da je le-ta sobne temperature, ker testa nočemo 'šokirati') in ga še enkrat pregnetem. Razdelim ga na 16 delov, katere oblikujem v štručke.

Vsako posebej enakomerno sploščim, na zgornjem delu (recimo, da približno 1/4 celotne štručke) malce bolj. V ta del z ostrim tankim nožem zarežem z vrha in s tem oblikujem dva rožička. Razpolovim tudi spodnji del ter tako dobim noge. Zarežem še ob strani, da naš parkeljček dobi roke.V glavo zapičim dve rozini za oči, pod njima pa s škarjami naredim zarezo za usta. Ko so spečeni, vsakemu izmed njih s pomočjo škarij ali pa noža rdeče papirčke (katere sem oblikovala v podolgovate trikotnike) vtaknem ravno na tem mestu. Tako dobijo srčkane jezičke.


Če se odločite za angelčke, je postopek takle. Vsak del testa najprej oblikujem v kroglo, katero sploščim. Tak krog najprej razrežem na polovico, isto pa naredim še z eno izmed teh polovic. S to slednjo potezo dobim krila. Ta dva manjša dela namreč spojim skupaj, kjer je ošpičen del. Večji del najprej oblikujem v valj, katerega na enem delu stisnem, da dobim glavo. Vse skupaj pritisnem na krila. Mora se dobro sprijeti. Tudi pri teh lahko uporabite rozine. Lahko so na krilih, lahko so kot oči, ...

Čisto na koncu stepem eno jajce, dodam 2 žlici sladkorja in 2 žlici mleka (tudi ta mora biti vsaj sobne temperature, ker bi v nasprotnem primeru testo spet lahko 'šokirali' in bi zato upadlo). S to mešanico s čopičem namažem vsako figurico.

Oboje sem pekla na peko papirju pri 200 stopinj Celzija približno 10 do 15 minut. V vsakem primeru, glejte, da se le-ti lepo zlato obarvajo.

Ajdovi žganci

Ja, ena izmed mojih kulinaričnih strasti so sigurno stare slovenske jedi. Saj si moderen pa poskušaš razno razne stvari, ker je ravno v tem čar. A včasih enostavno moraš moraš MORAŠ zaužiti nekaj čisto domačega, slovenskega. Da si malce nostalgičen, da ti je še bolj toplo pri srčku, da si spet malo otrok.

Žgančki! Jaaa! Hehe, in tokrat sem jih prvič delala sama. Perfektni v kombinaciji z domačo gobovo juhico. Mmmmm!

Potrebovala pa sem...

• cca. 1 l vode
• sol
• olivno olje
• 200 g ajdove moke (za dve osebi jo je ravno prav)

Vodo zavrem, nato pa ji dodam sol in olivno olje. Med samim vretjem v njo stresem ajdovo moko. Naj ta naredi kopico. Tako naj tudi ostane in na zmanjšanem ognju vre približno 15 minut. Po pretečenem času s kuhalnico naredim luknjo. Sploh ne kompliciram - enostavno se grem Mojzesa (če temu lahko tako rečem) in kopico razdelim na dva dela, med katerima je kanalček. Tako pustim, da vre še nadaljnjih 10 minut.

Potem vodo odlijem, a je ne zavržem. Bodoče žgance namreč začnem mešati na takšen način, da na koncu moka sploh ne bo več vidna. Torej, ne sme biti suhih delov. Sama ne mešam kot bi vsak to razumel pod to besedo - torej, ne krožno. Začnem namreč na robu kopice in delam škrge. Malo po malo torej 'trgam' od glavne kopice tako, da grem vsakič do dna. Vodo, katero sem prihranila, dodam po potrebi, a ne pretiravam. Še vedno mora namreč ostati gosto. Torej, poskusite najti nekakšno vmesno točko med suhim in mokrim.

Ko vse dobro zmešam, vzamem poleg kuhalnice še vilice in dokončam žgance. Kako? Najprej en del te mešanice zajamem s kuhalnico, nato pa posamezne delčke z robom vilice 'režem' stran in jih sproti nalagam na krožnik.

Takšne žgančke lahko dodate (kot sem že prej omenila) gobovi juhici, lahko poleg kisle repe, kislega zelja, super se poda tudi kakršnemu koli golažu. Kombinacije so odvisne čisto od vas samih.

Če pa želite res domače žgančke, le-tem dodajte tudi kakšne (če je le možno) domače ocvirke. Saj ni treba, da pretiravate - vsaj za okus. Lahko jih dodate nekaj že med samim 'mešanjem', da so bolj voljni. Preostale pa potem dodate na koncu, ko so že na krožniku.

Domači njoki

Sigurno ste že kdaj prišli v situacijo, ko vam je ostalo vsaj nekaj pire krompirja od kosila. Kljub temu, da je ta jed res božanska, jo je pač včasih dovolj in pač ostane. Zanimivo pa je tudi to dejstvo, da za njoke, katere lahko iz pireja naredimo, sploh ni potrebna velika količina krompirja. Tudi tokrat jih ni ostalo veliko. Njokov pa... uff!

Ja, sploh ni velika znanost. Pa poglejmo!

Potrebovala sem...

• krompir (kolikor, ga pač potrebujete)
  
• mleko
• maslo ali margarina (po okusu posameznika)
  
• česen (po okusu posameznika)
  
• sol
• voda
  

• pšenični zdrob (cca. 1-2 jedilni žlici)
  
• 1 jajce
• moka (po potrebi)
  

Prva skupina sestavin je potrebna za pripravo pire krompirja. Krompir olupim, narežem na kocke ter ga dam kuhat v osoljeno vrelo vodo. Pustim ga, da se skuha malce bolj kot bi ga drugače skuhali v oblicah. Tako ga namreč še lažje pretlačim. Skuhanemu odlijem vodo, dodam maslo ali margarino (sama najraje uporabim Becel, ker pač enostavno da najboljši okus; količina pa je spet odvisna od okusa posameznika) in česen, katerega stisnem. Medtem pogrejem mleko*, katerega med stiskanjem krompirja dodajam, da mi olajša samo delo, poleg tega pa jed naredi božansko kremasto. Yumm!!

Na ohlajen pire nato dam malce pšeničnega zdroba, 1 celo jajce ter začnem mesiti testo. Med samim mesenjem postopoma dodajam moko. Testo se v končni fazi ne sme lepiti na roke, prav tako pa ne sme biti trdo (preveč moke!).

Le-tega nato postopoma valjam v kače (seveda, na pomokani površini, ker je testo tako enostavno lažje obdelovati), z rezilom noža (a ne ostrim delom*) pa jih razrežem na približno centimetrske kose. Te naložim na pomokan pladenj, katerega zatem za približno 24 ur vstavim v zamrzovalno skrinjo*. Po pretečenem času lahko njoke dam v vrečko in nazaj v skrinjo ali zamrzovalnik. Tako jih lahko postopoma jemljem ven, kolikor jih pač takrat potrebujem.



Lahko pa, seveda, njoke takoj uporabite.

Opombe!!

• * Mleko je potrebno pogreti, ker je krompir po kuhanju vroč. Če ga boste polili z mrzlim (ali celo pri sobni temperaturi) mlekom, bo zakrknil ter bo zato trd. Dajmo mu torej približno enako temperaturo mleka.
• * Top del noža testo lepo 'zapre', kar omogoči, da se njoki lepše skuhajo.
• * Pri prvi fazi zamrznitve uporabim pladenj zato, da se vsak njok zamrzne zase. Tako, ko ga dam kot takšnega v vrečko, lahko kasneje lažje količinsko vzamem ven, ostale pa spravim nazaj na mrzlo. Če bi takoj sveže dala v vrečko, bi se zlepili. Doziranje kak drug dan pa bi bilo ubijalsko, če bi sploh bilo možno.

Skutini žepki z marmelado

Tale recept je v bistvu prišel na vrsto čisto po naključju. Prišla sem pač do zaključka, da bo treba kaj sladkega speči pa se mi sploh ni sanjalo, kaj. Pustimo tudi to dejstvo, da je v naši shrambi že tako ali tako čiiiiiisto preveč sladkega, kar je enostavno čisto prevelika skušnjava. Ampak, ja, treba je bilo nekaj speči. Tudi za goste. Za katere, še vedno ne vem točno, kdaj dejansko pridejo. Anyway...

V hladilniku se že nekaj časa gužva sicer zeloooo dobra kupljena marmelada. Ker pa sem letos končno prišla do časa, da sem 'u nulo' pospravila shrambo, sem tako prišla tudi do številnih domačih marmelad, ki so, roko na srce, še boljše. Kupljeno pa je enostavno potrebno porabiti. Torej, tale recept!

Potrebovala sem:

• 600g moke
• 200g margarine
• 400g puste skute (lahko tudi malce preko 500g - preverjeno!)
• 1 ščepec soli
• 6 jedilnih žlic sladkorja
• 1/2 čajne žličke pecilnega praška
• 1 čajna žlička vanili sladkorja
• marmelada
• 1 jajce (oz. po potrebi)

Sama najprej moko stehtam, zatem jo obvezno presejem - testo je tako enostavno lepše. Dodam margarino sobne temperature narezano na kockice (tako se margarina lažje obdela), ščepec soli, pecilni prašek in vanili sladkor, sladkor in skuto (uff, tole je bilo pa tako luuuuuštno stiskati, hihi). Vse skupaj dobro premešam in pregnetem. Če so vse sestavine na sobni temperaturi (še posebej margarina in skuta), je to res res RES lahko. Testo na koncu namreč pride takoooo mehko. Kroglo testa zavijem v plastično folijo in jo za približno 1 uro dam v hladilnik.

Po pretečenem času testo razdelim na manjše kose (štiri manjše kose sem dobila z nožem, katerega sem pred samim rezanjem 'namočila' v moko, da se ne prijema na testo). Vsakega posebej razvaljam na približno 2-4 mm debelo, nato pa z okroglim modelom (lahko je model za krofe ali pa šalica primerne velikosti) 'izrežem' kroge. Vsakega posebej še malce povaljam ter dodam marmelado direktno na sredino. Krog prepognem na polovico in žepek stisnem skupaj s pomočjo vilice, katero sem prav tako namočila v moko. Na takšen način se testo lepo zlepi, obenem pa naredite res lep vzorec.

Te naložim na peko papir, s katerim sem prej obložila pekač. Tik preden jih vstavim v pečico, jih premažem s stepenim jajcem (lahko tudi samo z rumenjakom, ampak zakaj bi komplicirali).



Pečem jih na 180 stopinj Celzija približno 20 minut oziroma toliko časa, da lepo porjavijo. Na koncu jih pustim, da se dobro ohladijo.



Nekako sumim, da bom danes pokonci tudi do 1-ih zjutraj. Ampak se bo s.p.l.a.č.a.l.o.

Bučkine polpetke oz. palačinke

Bučke, bučke, bučkeee! Hehe, ja, to kar raste in raste in raste. Me pa veseli, da mi letos kar uspe najti nekaj dobrih receptov. Današnji sem v večini povzela po Barefoot Contessa - Ini Garten. Všeč mi je ravno zato, ker je lahka jed, saj ni potrebno uporabiti preveč moke. Polpetke pa so odlične! Sama jih bom sigurno še delala.

Originalni recept je tule.

Potrebovala pa sem:

• 2 manjši bučki (uporabila sem bučki Greyzini)
• 3 majhne rdeče čebule
• česen (po okusu)
• 2 jajci
• moka (po potrebi)
• sol
• poper
• olivno olje
  

Bučki najprej operem, razpolovim in odstranim predel s semeni. Pri tej vrsti mi je ravno tega najbolj žal. Ta predel je kar velik in poln semen. Tako imam včasih celo občutek, da vržem stran čisto preveč. Kakor koli že... Nato jih olupim, ker imajo kar debel olupek, ter naribam. Na tej točki dodam sol, dobro premešam in pustim v kovinskem cedilu, ki stoji v dodatni posodi. Zaradi soli bo bučka namreč oddala kar nekaj tekočine v dokaj kratkem obdobju.

Tačas olupim in nasekljam (ali pa naribam) čebule, pripravim pa tudi česen. Slednjega pripravite po vašem okusu. Lahko ga stisnete v bučke, če pa vas ne moti, ga nasekljajte. Ubijem tudi jajci in jih malce stepem z vilico.

Sedaj se vrnem k bučkam in jih dobro ožamem. Nočem namreč, da bi mi odvečna tekočina delala probleme pri sestavi te mešanice - tako ali tako jo bo še ostalo dovolj. Nato dodam čebule, česen, poper in jajci. Vse z rokami dobro premešam, zatem pa začnem postopoma dodajati moko. Tudi tu lahko rečem, da se moka lahko dodaja po vašem lastnem okusu. Če pa želite, da jed ostane rahla, jo uporabite ravno toliko, da se mešanica začne vezati. Verjemite, sigurno jo bo dovolj.

Na močnem ognju segrejem olivno olje, nato pa ogenj zmanjšam na srednjega. S pomočjo jedilne žlice testo začnem vnašati v olje. Za vsako polpetko je dovolj ena polna žlica, vsak vnos pa potem malce potlačite in tako oblikujte.



Pečem na srednjem ognju približno 4 minutke, nato jo lepo obrnem, da se zapeče še na drugi strani.



Komentarji k originalnemu receptu:

• Ina uporablja 4 Zucchini bučke. Sama sem uporabila zgoraj omenjene Greyzini, ker sem jih pač imela na zalogi. V vsakem primeru vam bo sigurno tudi ta izbira všeč, ker so res dobre.
• V originalu naj bi se uporabil tudi pecilni prašek, ker naj bi po mnenju avtorice palačinkice lepo narasle. Meni osebno se je ta zdel nepotreben, zato ga nisem uporabila.
• Ina bučk ne ožame. Sol doda istočasno z vsemi ostalimi sestavinami. Načeloma se lahko odločite tudi za ta način, a naj vas opozorim, da imate lahko čisto preveč težav z odvečno tekočino. V vsakem primeru, izbira je vaša.
• Pri dodajanju moke je prav tako bolje, da se ne držite čisto točno 6 oz. 8 jedilnih žlic moke. Lahko, da bo res ravno toliko potrebno, ni pa rečeno, da je to sigurno prava količina. Vsaka posamezna bučka ima svojo količino tekočine. Dodajajte raje po potrebi.
• Ina uporablja pri pečenju tudi maslo. Sicer res doda pri okusu, če pa želite bolj zdravo verzijo, lahko le-tega spustite. Jaz sem ga.
• Avtorica predlaga tudi uporabo pečice. Ta verzija je sicer mene na samem začetku malce presenetila. Ne morem pa reči, da v končni fazi ne razumem, zakaj. Polpetke namreč ne morete speči vse naenkrat in jih tako lahko dlje obdržite tople. Naj pa vam iz izkušenj namignem, da če polpetke nalagate pečene na krožnik eno na drugo, le-te tako ali tako grejejo ena drugo. Preverjeno! Naj pa vseeno omenim to, kar je opozorila že Ina - ta jed naj se pripravi tik pred obrokom. Za shranjevanje namreč ni ravno primerna.
• Naj na koncu pripomnim še nekaj. Medtem, ko se določena količina polpetk peče, preostalo testo, seveda, stoji. V tem času bučke še vedno oddajajo tekočino. A ne ustrašite se prehitro. Tik preden boste novo količino testa dodali v peko, na hitro malce premešajte.

Ribezovo polnilo za ribezov zavitek (štrudelj)

Na samem začetku moram priznati, da v otroštvu nisem bila prevelik oboževalec ribeza. Ne vem, enostavno mi ni bil všeč okus. Pri nas smo ga vedno imeli veliko, mene pa kar ni bilo mogoče prepričati, da bi užila vsaj eno jagodo tega sadeža.

Odkar kuham sama in sem v tem našla res izjemen užitek, se je moj okus popolnoma spremenil. Ja, prej sem že omenjala, da nisem marala buč. Ne ravno zaradi istega razloga, a, ja, tudi ribez mi ni bil ravno po godu. Letos pa sem nekako kar komaj čakala, da vidim, kako izpade ribezov štrudelj. Rezultat? F.e.n.o.m.e.n.a.l.n.o. Pa ne zato, ker sem ga naredila jaz. Ampak ker je enostavno super okus!

Uporabila sem, seveda, vlečeno testo po tem receptu. Za polnilo pa je potrebno naslednje:

• sveže nabran ribez (pri meni je bila kombinacija rdečega in črnega)
  
• sladkor
• vanili sladkor
• cimet

Postopek je res čisto preprost. Ribez enostavno dobro operem in odcedim. Sama namreč v takih primerih ne maram odvečne vode, ker vzame preveč arome kasneje dodanih arom. V sadje dodam sladkor, vanili sladkor in cimet - vse, količinsko gledano, po lastnem okusu. Dobro premešam in pustim nekaj časa stati, da ribez pobere dovolj arome.

Naj omenim samo še to. Ker v take zavitke najraje ne dodajam skute*, takoj na razvlečeno testo dam malo na maslo porjavelih drobtin. Dajo namreč super okus in teksturo sami sladici.

Na te drobtine pa enakomerno nanesem mešanico skupaj s tekočino, ki nastane ob stanju.
-----------------------------------------------------------------
*Skuto sicer obožujem. Je pa res nekaj stvari:

1. Najbolj pomembno dejstvo je to, da imam ravno zaradi tega rajši štrudelj s samo skuto in posutimi rozinami. Yumm!!
2. Skuta je že sama po sebi zelo nasitna, v kombinaciji s sadjem pa naredi sladico res res RES zelo nasitno. Vsaj zame.
   
3. Zavitek najraje jem takoj toplega. Opažam pa, da mi topla skuta, kljub temu, da obožujem tudi tako, očitno naredi nekaj narobe v želodcu, saj mi je potem blazno hudo. Tako, ko delam zavitek s skuto, raje počakam, da se ohladi in nato jem takšnega.
   

Pomarančni kolač

Ta vikend sem enostavno potrebovala nekaj svežega, ne preveč polnega in ne preveč mastnega. Saj ne, da ni že zunaj dovolj sveže, ampak, ok - želodec je druga zgodba, hehe. In ko sem že obupala nad iskanjem in enostavno izbrala nek zanimiv recept, se je le-ta izkazal za res res res RES dobrega. Kljub temu, da je v osnovi biskvitno testo, je zelo lahko in zelo sveže. Uff!

Potrebovala sem...

• 4 jajca
• 150g margarine (zmehčane na sobni temperaturi)
  
• 200g sladkorja
• 1 vanili sladkor
• sok in lupina dveh pomaranč
• 300g moke
• 1/2 pecilnega praška
• nekaj žlic mleka (če je potrebno)

Na samem začetku vklopim pečico na 180 stopinj Celzija. Podolgovat pekač namastim z malo margarine ter ga nato posujem še z moko. Originalni recept (zasledila pa sem že nekaj podobnih namigov, čeprav mi je to bedarija in popolnoma nelogičen postopek) sicer predlaga, da na namaščen pekač daš še peko papir, a se tega zaradi zgoraj navedenega ne poslužujem (ali eno ali drugo). Na tej točki še naribam lupinico, ožamem pomaranči in dobro premešam.

Z mešalnikom penasto stepem maslo, dodam rumenjake, sladkor in vanili sladkor. Sama postopoma dodajam vsako sestavino posebej, vmes pa res dobro zmešam posamezno mešanico, ker le tako dobiš res lepo in homogeno zmes. Ta naj bo čimbolj penasta. V njo nato postopoma dodajam sok in lupino dveh pomaranč, čisto na koncu pa še moko pomešano s pecilnim praškom. Tako nastane zelo lepa rahlo zgoščena zmes nežne rumene barve.

Iz beljakov (katerim dodam ščepec soli, da bo sneg lepši in trši) nato stepem trd sneg ter ga narahlo dodajam 'rumeni' masi. Če je končna masa pregosta, dodam tam nekje do 5 jedilnih žlic mleka. Najbolje pa, da se ga poslužujete čisto po potrebi.

Maso vlijem v pekač in pečem 50 minut.

Ohlajen kolač po želji lahko prelijete s kakšnim prelivom ali pa celo glazuro.

Jaz sem tokrat naredila samo iz polovične mase za pokušino. Bom pa sigurno pekla tale kolač še večkrat in z originalnimi količinami. Uff!

Aja, pa da ne pozabim, pomaranče lahko brez problema zamenjate za limone (v originalu je bil recept za limonin kolač), limete, grapefruit,... Let your imagination run wiiiiiild! Hihihi...

Kakavovi muffini

Spet smo ustvarjali. Tokrat za materinski dan. Moja mami ima namreč zelo rada sladko; čokolado, kakav, ipd. pa sploh. Zato sem se odločila, da tokrat muffine poskusim na takle način.


Potrebovala torej sem (za 12 muffinov)...

• 250g bele moke
• 2 žlički pecilnega praška
• 80ml olja
• 125g sladkorja
• malo vanili sladkorja (za okus)
• 2 jajci
• 250g navadnega jogurta (0,1% mlečne maščobe)
• 3 žlice kakava
• bela kuvertura (za okras - količina po okusu in potrebi posameznika)

Skupaj zmešam moko in pecilni.

V drugi posodi najprej stepem jajci, nato pa jima dodam sladkor in vanili sladkor ter spet dobro zmešam. Dodam olje in ponovno dobro zmešam.

V tretjo posodo dam kakav in mu postopoma dodajam navadni jogurt, da dobim homogeno zmes.

Slednjo vmešam v drugo (mokro) zmes.

Čisto na koncu postopoma dodam še suho mešanico, da dobim lepo testo.

Končni izdelek nato enakomerno porazdelim po 12-ih posodicah.

Pečem na 180 stopinj Celzija nekje med 20 in 25 minut.

Ko se muffini ohladijo izven pekača, na vodni kopeli stopim belo kuverturo do srednje tekočega stanja. S pomočjo žličke vsakega posebej poljubno okrasim in pustim, da se okraski ohladijo in strdijo.

So luštni, ane?

Kokosovi poljubčki

Ker so mi pri pripravi pustnih krofov to leto ostali beljaki, sem se odločila, da jih porabim za eno izmed res preprostih in izredno hitro pripravljenih sladic - poljubčkov. Torej, če se vam poleg tega doma že nekaj časa valja tudi malce preveč sladkorja, še posebej, če je ta v prahu in kar enostavno ne gre v promet, in pa kokosove moke, vam jo res toplo priporočam. Pripravljena je res res res ekstremno hitro.

Tokrat sem potrebovala samo tele sestavine:

• 4 beljaki
• sol
  
• 200g sladkorja v prahu
• 1 čajna žlička cimeta
• 200g kokosove moke

Ja, res samo tole!

Najprej v beljake dam ščepec soli, da jih lahko lepše stepem v sneg. Ko je že tik na tem, da nastane sneg, začnem počasi dodajati sladkor v prahu, katerega sem predhodno zmešala s cimetom. Na tej točki zmes začne postajati gostejša - tako vem, da sem sneg stepala ravno prav. Na koncu še previdno s spatulo vmešam kokosovo moko.



Z dvema žličkama nato oblikujem poljubčke kot bi hotela oblikovati žličnike za nedeljsko juho.




Pečem jih pri 130 stopinj Celzija približno 35 minut. Ko jih vzamem iz pečice, jih še pustim, da se na sobni temperaturi ohladijo in s tem rahlo otrdijo.



To je to! Res lahko, a ne?

Opombe!!

• Za beljake je priporočljivo, da jih iz hladnilnika vzamete šele tik pred samo obdelavo. Lepše se jih namreč skupaj s soljo stepe v sneg, če so hladni.
• Sama beljake ponavadi stepem z mešalnikom, tega pa uporabim v tem procesu samo do vnašanja sladkorja in cimeta. Kokosovo moko nato počasi vnesem s kuhalnico ali pa spatulo.
  

Pustni krofi

Tokrat dodajam samo enega izmed receptov. Pri nas namreč vsako leto preiskušamo drugega. Letos je bil na vrsti tale...

Potrebovala sem:

• 500g gladke moke
• 7g suhega kvasa
• 80g kristalnega sladkorja
• 3dcl mleka
• 4 rumenjaki
• 40g zmehčane margarine
• sol
• sladkor v prahu za posip
• 2 žlički vanili sladkorja
• 2 žlici ruma
  
• sončnično olje za cvretje
• (po želji lahko tudi marmelada)

Kvas v posodici zmešam z žlico sladkorja in toliko mlačnega mleka, da dobim gosto enakomerno zmešano zmes. Malce pomokam, posodico dam na toplo površino in pustim vzhajati. Tačas pripravim moko, v katero vmešam malce soli (ta bo namreč okuse še bolj poudarila, ne bo pa testa solila). Zmešam rumenjake s sladkorjem, vanili sladkorjem, margarino in rumom, da dobim homogeno zmes. V tem obdobju je prej pripravljen kvasec že lepo vzhajal, zato ga dodam soljeni moki. Dodam še jajčno zmes in dobro zmešam. Vmes postopoma dodajam mlačno mleko in začnem testo mirno mešati z malce večjo kuhalnico.

Vse skupaj nato pustim vzhajati. Čas sicer sama merim tako, da testo vzhaja v posodi, ki je posebej namenjena temu. Pri njej se namreč pokrov sam odpre, ko je testo že dovolj vzhajalo.

Po tem pretečenem času testo še enkrat nežno pregnetem ter ga nato oblikujem v klobaso. To razrežem v več približno enakih kosov. Iz njih oblikujem kroglice, dam na pomokan prt in jih rahlo pritisnem ob njega, da oblikujem ploščice.

Te pustim vzhajati toliko časa, da pridobijo na vsaj še enkratni velikosti. Torej, so enkrat večji.



Na koncu segrejem olje, katerega naj bo toliko, da je gladina olja približno 2-3 cm nad dnom posode. Krofi morajo namreč plavati v njem in se ne smejo dotikati tal posode. Ko je dovolj vroče, dam plin na manj, ker bom krofe cvrela počasi. Ko vstavim krofe, pokrijem posodo za približno minuto, nato odkrijem. Ko na eni strani dobi ravno prav barve, ga obrnem. Tokrat posode ne pokrijem.

Pustim jih, da se malce ohladijo na papirnati brisački. Tam namreč oddajo tudi odvečno maščobo. Nato jih posujem s sladkorjem v prahu.



Opombe!!

• Pred samim začetkom dela prostor dobro segrejem, saj bo toplota v prostoru močno pripomogla vzhajanju testa.
• Predhodno ogrejem tudi prt, katerega bom kasneje pomokala in uporabila za oblikovanje krofov.
• Olje je dovolj segreto takrat, ko v njega namočim zobotrebec in okoli le-tega začne rahlo cvrčati (okoli njega se namreč ustvarjajo mehurčki ali pa pena).
• Krofi so pečeni takrat, ko v njih zapičim zobotrebec in na njem ne ostane niti kanček testa, ko ga potegnem ven.
• Kvasec je pripravljen na uporabo, ko vidim, da je rahlo narasel in ima v sebi majhne mehurčke. Ti se včasih vidijo tudi v obliki manjših temnejših lis.
• Če krofe cvrem počasi, bodo v olju rastli počasi in enakomerno ter tako ne bodo naredili lukenj.
• Posodo na začetku zaprem za kakšno minuto ravno zaradi tega, da bo krof lepo začel rasti.
  
• Med samim cvrenjem krofe vsake toliko časa malce premikam po olju, da se med seboj ne sprimejo.
• Ko krofe vstaljam v olje, je potrebno zgornjo stran krofa obrniti navzdol v olje. Ta je prej namreč vzhajala in zaenkrat vsebuje največ zraka. To bi potem lahko spet povzročilo luknje.
• Če je prstan, ki nastane ob cvrenju, nekje na sredini, potem so ravno prav vzhajali.
• Če so vzhajali preveč, se ponavadi v olju sami obračajo.
  

Pirini muffini z rozinami in suhimi slivami

Kadar ni veliko časa, sladko pa bi enostavno imeli pri hiši, se spravim eksperimentirati z muffini. Ja, za to je vedno dovolj časa, hehe. Zelo rada jih imam s pirino moko, ker se veliko lažje prebavijo. Poskusila sem jih že kar nekaj in vsi so bili dobri. Tale pa je nekako naletel na najboljši odziv.

Potrebovala sem (za 12 muffinov)...

• 250g pirine moke
• 2 žlički pecilnega praška
• 80ml olja
• 125g sladkorja
• 2 jajci
• 250g navadnega jogurta (0,1% mlečne maščobe)
• ščepec soli
• 1 žlička vanili sladkorja
• 50g rozin
• 50 g suhih sliv (narezanih na manjše kose, seveda)

Najprej skupaj zmešam pirino moko, pecilni prašek in ščepec soli. Delček te mase (kakšno žlico) stresem med suho sadje (rozine in suhe slive) ter premešam, ker bo to pomagalo, da ne bo v sami masi padlo na dno testa, ampak bo enakomerno razporejeno.

Nato v drugi posodi zmešam najprej jajci, dodam sladkor in vanili sladkor ter spet dobro zmešam. Sledi olje, nato spet dobro zmešam. Dodam še jogurt ter zmešam, da dobim homogeno zmes. Kot zadnje pride na vrsto še suho sadje. Ja, spet dobro zmešam, hehe.

Na tej točki postopoma združim suho in mokro mešanico ter skupno zmes razporedim po pekaču za 12 muffinov.

Pečem nekje med 20-imi in 25-imi minutami na 180 stopinj Celzija. Če so dejansko pečeni, preverim tako, da v muffin zapičim zobotrebec. Če na njem ni testa, ko ga izvlečem, so muffini pečeni.


Tile imajo dodano še manjšo količino ovsenih kosmičev. Njamsi!!

Potica a.k.a The Potitza :)

Ena izmed najbolj značilnih slovenskih sladic, katera se ponavadi peče za božič oz. božični večer, tradicionalna pa je tudi ob Veliki noči. Uff, to leto sem jo reeees težko dočakala. Pa te spomni sneg, ko začne počasi padati in ceste pokrije tako kot bi narahlo posul sladkor v prahu na potico. Ali pa začne sredi zasnežene narave pihati veter in nasuje zgornjo svežo plast snega na spluženo cesto in spet asociacija na posladkano sveže spečeno potico. Jajks! :)

Samo delo sicer vzame kar nekaj časa. Ampak sam rezultat je 100% vreden!

Potrebujem:

• 500g mehke moke
• 1 in 1/4 suhega kvasa
• naribano lupinico limone
• sol
• rum
• 300g mletih orehov
• cimet, sladkor, grenek kakav, med (1 jedilna žlica), vroče mleko, rum
• 2 jajci
• 150g sladkorja
• 150g margarine
• 1 vanili sladkor
• 200g rozin
• sladkor v prahu (za posipanje na koncu - ni pa obvezen)

Takole pa sem začela:

Najprej rozine namočim v rum - količina je čisto odvisna od okusa posameznika.



Zatem pripravim orehovo maso. V mlete orehe dam cimet (po okusu), kakav (po okusu), sladkor in dobro premešam. Nato te orehe poparim z vročim mlekom (tudi, če vam je med gretjem mleka le-to zavrelo, ni popolnoma nič narobe - v bistvu je še boljše). Dobro premešam, da pride masa v obliki paste, NE tekočine. Temu nato dodam še 1 jedilno žlico medu in 2 žlici ruma (tudi ta je lahko čisto po okusu posameznika). Vse skupaj dobro premešam in poskusim. Nato pustim stati.

Na tej točki začnem s pripravo testa. Moko presejem in ji dodam malček soli ter kvas. Za okus naribam tudi nekaj limonine lupinice. Z vilico dobro premešam.
Nato v dveh posodi ločim jajci - beljake in rumenjake. V posodo z rumenjaki dodam margarino, sladkor, vanili sladkor, 1 jedilno žličko ruma (lahko pa spet po okusu posameznika) ter z mešalnikom zmešam, da dobim gostejšo, a enakomerno maso. Da bo malce mehkejša, dodam malo mlačnega mleka in spet z mešalnikom premešam.
To slednjo zmes dodam zmesi moke in pričnem mešati z mešalnikom. Mešalnik namreč samemu testu doda kanček več zraka in ga zato naredi mehkejšega. Postopoma dodajam mlačno mleko in zraven še naprej mešam z mešalnikom. Ko začne testo počasi odstopati od posode, še rahlo zmesim z roko in malce moke, potem pa posodo za vzhajanje zaprem ter jo nastavim na nekaj toplega. Spodaj si lahko pogledate moj primer. V posodi spodaj je pogreto mleko (lahko je tudi voda - samo, da nekaj oddaja toploto).



Ko se posoda odpre (na tej točki je testo dovolj vzhajano), testo na pomokani površini razvaljam na debelino prsta. (**) Zgornji del razvaljanega testa rahlo naoljim, da bom lažje nanesla orehovo maso (da bo dejansko ostala na testu in ne bo sledila žlici :) ). Na to dam orehovo maso in jo razmažem po celi površini. Čisto na koncu posujem še namočene rozine, rum, ki pa ostane, enostavno polijem po masi. Na tej točki testo zvijem v zavitek.

Pekač namastim z margarino in čez njo nasujem malce moke ali pa drobtin (da se med pečenjem testo ne prime). 'Zvitek' v poljubni obliki vstavim v pekač, z vilico pa ga celega prepikam. Skozi te luknjice bo med samim pečenjem izhajal odvečen zrak. Pekač z zvitkom pokrijem s krpo, ga postavim zopet na toplo površino in ga pustim vzhajati toliko časa, da dvakratno pridobi na količini.

-------------------------------------------------------------------------------------------------
** V tem času preostala jajčna beljaka stepem z malce soli v trd sneg in ga postopoma vmešam v orehovo maso, da bo mehkejša in bolj voljna.


-------------------------------------------------------------------------------------------------

Ko potica že dobro vzhaja, pečico vklopim na 200 stopinj Celzija.

Tik preden gre testo v pečico, zgornji del premažem s stepenim jajcem ali pa samo z oljem tako, da nastane gladka površina (to namreč ustvari lepo barvo med pečenjem).

Potico pečem cca. 1 uro. Potem preverim, če je pečena tako, da z nožem sladico zabodem. Če se na nožu še pojavi testo, potem, seveda, zadevo vrnem nazaj v pečico, da se do konca zapeče.

Ko je pečena, jo lahko rahlo posujem s sladkorjem v prahu.

Opombe!

• Sestavine, kot so margarina, moka in jajca, je priporočljivo dati na sobno temperaturo za vsaj polovico dneva. Če imajo takšno temperaturo, se namreč veliko lažje dela z njimi.
• Samo delo potice je priporočljivo v dobro segreti kuhinji, še posebej v času vzhajanja.

Hihihi, a vidite, zakaj me potem rahel sneg spominja na potičko? :))

Bo dovolj opotičena?

Božični sadni kruh

Za vsak Božič enostavno mora biti tudi božični sadni kruh. Ne vem, sama namreč ugotavljam, da imam bolj in bolj rada peciva, ki vsebujejo delčke suhega sadja; vse od tistih sadežev, kateri so dejansko sušeni, do suhega sadja v obliki oreščkov. Takšna peciva so potem velikokrat v končni fazi še bolj zdrava od ostalih.

To leto sem poskusila recept, katerega sem zasledila v letošnji prilogi Nedeljskega dnevnika Nika. Samega postopka, katerega so zapisali tam, ne bom pisala, ker je to še vedno njihov recept. Če vas slučajno ta zanima, potem predlagam, da si le-tega preberete v njej. Napisala pa bom sestavine, katere sem tokrat sama spet malce prilagodila.

Potrebovala sem...

• 150g margarine
• 150g sladkorja
• 5 jajc
• 250g moke
• 1/2 zavitka pecilnega praška
• 2 žlici ruma
• 50g orehov*
• 250g mešanice Študentske hrane*
• 100g mešanega kandiranega sadja*
  

Na samem začetku pripravim dodatke in jih zmešam skupaj - torej, v isto posodo dam mešanico Študentske hrane, mešano kandirano sadje in rahlo narezane orehe. To novo nastalo mešanico prelijem z dvema žlicama ruma in dobro premešam. Nato vse skupaj posujem še s 3 žlicami moke ter spet dobro premešam.**

Margarino pustim na sobni temperaturi vsaj polovico dneva, nato pa jo narežem na manjše koščke (tako bom z njo še lažje delala kot z večjim kosom). Dodam ji sladkor in jajca ter vse skupaj dobro spenim.

V moko nato dodam pecilni prašek in spet dobro premešam.

Na tej točki se moj postopek spremeni. Tu namreč uporabljam pečico, katero v originalu uporabljam za pečenje kruha. Zadevo namreč naredi res dobro.
Najprej sam pekač namastim in vstavim v pečico. Nato v njega nalijem najprej spenjeno jajčno mešanico. Kot zadnjo sestavino v posodo stresem še mešanico moke in pecilnega praška. Program nastavim na tistega, ki dela približno 3 ure in 30 minut. Ta mi namreč da znak, kdaj vstaviti dodatke oziroma suho sadje, poleg tega pa ima še vmesna vzhajanja, katera kruh naredijo resnično dober. Samo večkratno in različno mešanje pa resnično dobro premeša vse skupaj.



Opombe!
* Količinsko gledano tega res pride veliko, ampak ravno zaradi tega pride kruh še boljši.
** Na mešanico suhega sadja in dodatkov sem dodala tri žlice moke zato, da le-ti, ker so pač težji, ne bi v samem testu padli na 'dno' ampak ostanejo po celotnem testu.

Modelni keksi z ingverjem, cimetom in muškatnim oreščkom

V originalu sem delala čisto preproste modelne kekse. Letos pa sem na eni izmed spletnih strani našla podoben recept z dodanimi zgoraj naštetimi začimbami. Ingver je tokrat zame novost, a sem ugotovila, da je poleg kokosa in cimeta moja nova strast. Mmmmm!

Recept sem priredila takole:

• 500g mehke moke
• 200g margarine
• 3 rumenjaki
• 200g sladkorja
• 1 dcl mrzle vode
• 1 pecilni prašek
• 1 vanili sladkor
• limonina lupinica (po okusu posameznika)
• 1 čajna žlička mletega cimeta
• 2 čajni žlički mletega ingverja
• četrt čajne žličke muškatnega oreščka
• četrt čajne žličke soli

Najprej zmešam suhe sestavine. V moko dam pecilni prašek, cimet, ingver, muškatni orešček in sol ter dobro premešam. Na tej točki mešanica močnooooo zadiši. :)

Naslednji korak so 'mokre' sestavine. Rumenjake dobro premešam, dodam naribano limonino lupinico (jaz se tule kar potrudim in zribam celo limono, ker mi je res všeč okus, ki ga da), vanili sladkor, sladkor in na sobni temperaturi ogreto margarino. Vse to zmešam z mešalnikom v enakomerno zmes. Dodam še vodo ter spet dobro premešam.

Na tej točki začnem postopoma dodajati mešanico z moko in začimbami. Nekaj časa testo še mešam z mešalnikom. Ko pa se dobro zgosti, preostalo mešanico moke in začimb vnesem z gnetenjem testa z rokami.

Testo nato razvaljam na pomokani površini in oblikujem kekse.

Te dam v pekač, katerega sem prej obložila s peko papirjem. Pečem jih na 180 stopinj Celzija do željene barve.

Meni so sicer všeč takšni kot so na tej sliki - brez dodatkov. Lahko pa jih tudi posujete s sladkorjem, polijete s čokolado, dodate mandlje, orehe, ipd.

Iz te količine pa jih pride ogromnoooooo!! :))

Vlečeno testo

Bolj in bolj opažam v trgovinah, da se danes vse kupuje. Tudi slaščice in samo testo za slaščice. Res ne razumem, zakaj, in vsakič znova sem razočarana. Doma narejeno testo je sigurno veliko boljše in sploh ne vzame veliko časa. Tudi če se vam mudi.

Zato sem se odločila, da z vami delim svoj recept za to testo. Resnično je preprost, način je res hiter, testo pa je fenomenalno.

Pri nas namreč velikokrat delamo razne zavitke (štrudle), štruklje ali pa burek. To testo namreč lahko uporabite za vse to, sigurno pa še za kakšno drugo idejo.

Potrebujem pa tole:

• 300g moke (lahko je bela, polnozrnata, črna - preizkušajte ;) )
• 1 čajna žlička olja (sončnično ali po vašem okusu)
• 1 čajna žlička kisa
• 2 ščepca soli
• mlačna voda (ne vroča!)

Postopek pa je resnično preprost. Toliko, da testa sigurno ni potrebno kupiti v trgovini.

V posodo nasujem moko, posolim (cca. 2 ščepca, a ne prevelika), dodam olje, kis in začnem mešati z vilico. Nato počasi dodajam vodo in redno mešam z vilico. Sami lahko opazite, kdaj bo ta mešanica ravno prava, da začnete zadevo mesiti z roko. V končni fazi mora biti testo ravno prava mešanica mehkobe in trdote. Ne sme biti premehko, ker imate potem lahko probleme pri vlečenju testa. Testo namreč v tem primeru leze nazaj. Naj samo opomnim, da se vseeno lahko naredi, da malo leze nazaj, zato se ne prehitro ustrašiti. Bodite vztrajni. Slej ali prej se bo ustavil. :)

Ko ga do konca zmesim, malo kopico testa naoljim po celotni površini, pokrijem s servetom in ga pustim na sobni temperaturi počivati približno 3o minut. Načeloma tu ni preveč skrbi, da bi testo predolgo stalo. Če pač nanese tako, da testo dlje stoji oz. počiva, je dejansko še boljše.

Po 'počitku' ga na pomokani površini razvaljam in na koncu še razvlečem počasi in nežno z rokami čimbolj na tanko.

Na njega potem lahko daste kar koli vam je pač všeč. Lahko so to naribana jabolka za jabolčni zavitek, češnje, kakšno drugo sadje (pri kakršnem koli sadju imam sama navado, da stopim nekaj masla oz. margarine in na tem porjavim krušne drobtine - to potem namažem direktno na testo, potem pa na to dodam sadje), skuto oz. skutno mešanico (sladko ali slano), meso, zelenjavo, itd. Let your imagination run wild!! ;)

Tole je eden izmed rezultatov - tokrat zvit kot burek, v resnici pa je češnjev zavitek. Njamsi!