Prebranac (po originalnem srbskem receptu)

Po zelooooo dolgem času sem spet nazaj. Ne, nisem pozabila. Pa kuhati tudi nisem prenehala. Bila pa sem res zaposlena na polno, zato sploh ni bilo časa za zapise.

Tokrat sem se odločila preiskusiti originalni recept za Prebranac. Ena verzija je zapisana že tule. Prav tako sem prebrala tudi številne druge, nikoli pa si še nisem vzela čas za 'the original'. In ker je vse enkrat prvič, sem se danes spravila v že zdavnaj kupljeno srbsko kuharico in malenkost prilagodila količine.

Takole je bilo:

• 800 g kuhanega fižola (jaz sem uporabila belega, podobnega tetovcu)
• 500 g čebule (lahko pa greste čisto po svojem okusu, tudi sama sem šla čisto po občutku, ker original predpisuje 1,5 kg na 500 g fižola, kar pa mi je skoraj malce preveč)
• 3 stroki česna
• 1 zravnana jedilna žlica moke
• 1 zravnana čajna žlička in pol sladke paprike v prahu
• sol (po okusu)
• poper (po okusu)
• 1 zravnana jedilna žlica paradižnikovega pireja
• 10 jedilnih žlic vode, v kateri se je fižol kuhal
• 1 rezina slanine
• 1 rezina pršuta
• 2 rezini pikantne suhe salame
• olivno olje

Najprej čebulo olupim in jo narežem na rebra, zatem pa jo dobro prepražim na olivnem olju. Tej dodam žlico moke, malce prepražim, nato pa prepražim še dodano sladko papriko v prahu. Vse skupaj zalijem z 10-imi žlicami vode, v kateri se je prej kuhal fižol. Temu dodam še sol, poper, nasekljan česen in paradižnikov pire. Odmaknem z ognja ter vse skupaj, s fižolom, dobro premešam. Na manjše kose narežem še slanino, pršut in suho salamo, katere vmešam v zgoraj opisano mešanico.

Glinen pekač namastim ter ga napolnim z mešanico.

Pečem na 200 stopinj Celzija približno 45 minut.

Prijatno!

Fižolov golaž

Fižoooolček! Jap! A tokrat ne v zrnu. Stročji. Tisti mladi. Mehak. Mmmmm!

Tale jed je res ena takšna preprosta zadeva, ko morate narediti nekaj na hitro, obenem pa ne bi jedli nekaj preveč nasitnega. Primeren je tako za tiste, ki imate radi klasične okuse, kjer pač enostavno občutite dodane začimbe, kot tudi za tiste, ki imate radi, da jed peče. Lahko z mesom, lahko brez. In, ne, seveda, da se ne kuha tako dolgo kot klasičen golaž. :)

Potrebujem...

• stročji fižol (količina je čisto odvisna od posameznika)
• 1 večja čebula
• česen (količina prav tako po okusu posameznika)
• olivno olje
• sol
• poper
• kajenski poper
• kumina (meni v to jed najbolj paše mleta)
• vegeta
• moka
• sladka paprika v prahu
• lovorjev list

Na segretem olivnem olju najprej prepražim čebulo, nato dodam sesekljan česen. Ko le-ta zadiši, pride na vrsto fižol. Vse skupaj še malo prepražim, potem pa solim, popram, začinim pa tudi s kajenskim poprom, vegeto in mleto kumino. Premešam, nato pa posujem s sladko papriko in moko ter vse skupaj še na hitro popražim. Priporočljivo je namreč, da tudi moka malce zadiši. Uf, da ne omenjam vonja sladke paprike. Vse skupaj nato zalijem z mlačno (!!) vodo ter dodam lovorjev list.

Pustim, da zavre, nato ogenj zmanjšam, jed pa naj vre v nepokriti posodi. Priporočljivo je vsaj 15 minut, da se v tem času moka pokuha in s tem primerno zgosti tekočino. Mora pa se dovolj skuhati tudi fižol.

Naj samo še nekaj stvari pripomnim. Sama pikantnost te jedi je odvisna od količine posameznih začimb zgoraj (česen, poper, kajenski poper). Lahko jih uporabite manj, lahko pa več. Jaz jo zelo rada naredim pikantno, ker mi je le takšna res najboljša.

Zraven lahko jeste različne priloge. Lahko je to samo kruh, v mojem primeru (na sliki) je bila to polenta, mogoče celo kruhovi cmoki, ipd.

Guacamole

Guacamole tu, guacamole tam. Hehe, recepte res najdeš na vsakem koraku. Potem greš še po trgovinah in vidiš, da je avokado na voljo v skoraj vsaki izmed njih. Pa te počasi začne 'firbec matrat'. Postopek res ni težek, kaj šele dolg. Samo nekaj namigov je potrebno poznati, da ti vse skupaj olajša. In, ja, to je to!

Naj najprej na samem začetku razložim, kako veste, kakšen avokado je potrebno kupiti. Najbolj pomembno je namreč, da je na otip že mehkejši. Jaz imam sicer to navado že kar nekaj let pri jabolkah, tu pa je skoraj obvezna. Torej, avokado ob izbiri primite v roko in ga rahlo stisnite. Pod vašimi prsti se mora rahlo vdati. Jaz osebno sem ga cca. 3 dni še pustila na sobni temperaturi, da je malce bolj dozorel. Vseeno pa ne pretiravati. Meso znotraj sadeža mora namreč biti svetlo zelene barve in gosto (čeprav mehko kot maslo na sobni temperaturi). Če že temni, ni več dobro.


No pa začnimo s pripravo priloge... Potrebovala sem...

• 1 paradižnik (Ina Garten predlaga, da semena odstranite, da omako ne naredijo preveč tekočo)
• 1 čebula srednje velikosti
• 1 avokado
• 1,5 žlice kisle smetane
• sok 1/2 limone
• ščepec soli
• ščepec popra
• ščepec čilija
• 2 stroka česna (ta sicer ni potreben, vendar doda res super okus, obenem pa mešanico naredi ravno prav pikantno)

Paradižnik narežem na kocke (sama semen nisem odstranila, a vseeno nisem imela nobenih težav z odvečno tekočino). Čebulo nasekljam, stroka česna pa stisnem.
Pri avokadu je nekakšen tipičen postopek. Tega namreč najprej prerežemo na pol. Zatem z nožem (z rezilom) 'udarimo' po koščici (sploh ni potrebna neka močna sila, ker je koščica zelo mehka, nož pa se takoj zarije v njo). Nož zavrtimo in koščico na takšen način odstranimo. Na tej točki pa je vaša odločitev. Vsako polovico lahko posebej olupite, ker se olupek z zrelega avokada res brez problemov odstrani. Ali pa vzamete žlico in meso z njo 'izbrskate' kot bi to naredili pri kiviju ali kakiju. Če ga olupite, potem meso narežete na manjše kocke ter ga dodate prej pripravljeni zelenjavi. Na tej točki je priporočljivo, da dodate sok limone. Ta bo sicer sami mešanici dal svež okus, obenem pa bo (tako kot pri jabolkah) poskrbel, da avokado ne bo počrnel.
Solim, popram, dodam kislo smetano in čili. Najprej vse skupaj dobro premešam, potem pa z vilico vse skupaj še malo pretlačim. Naj samo toliko poudarim, da mora jed vseeno imeti nekaj teksture, torej, nekaj koščkov le pustite. In še namig - jed še izboljšajo.

Guacamole se uporabi kot pomaka ob čipsu, tortilla chips-u, ipd. Lahko pa se odločite za mojo verzijo - s koruznimi tortiljami. Te slednje lahko brez problema zamenjate s pšeničnimi ali pa preprosto naredite navadne/polnozrnate palačinke, katere zavijete in pooooojeste!! :)

Bučkina juha za poletne dni

Pa poglejmo trenutno stanje...

• V torek so mi odstranili prvi modrostni zob. (One down, two to go) Preventiva. Ker se ga s ščetko sploh ne da doseči, zato ga torej ne morem redno dovolj čistiti. Vse tri. Torej, nekaj dni je potrebna lahka hrana. Mehka hrana. S čim manj grizenja, če je le možno. Aja, mimogrede, ne boli več, a nočem razdražiti.
• Zunaj je že vsaj četrti dan zelooooo vroče. Ja, imamo veter - zadnje dva dni. A nekako ne prija težka hrana. Tudi kuhana ne, ker po nepotrebnem preveč segreva telo. Torej, preklopimo na hladne jedi. Poleg solat.
• Tri bučke Greyzini se mi že kar nekaj časa 'valjajo' v shrambi. Ja, saj so na hladnem, a vseeno nočem, da propadejo - enostavno mi jih je škoda.

Ergo?

Gremo na hladne juhe. Bučkino juho tokrat. Namig sem sicer dobila že večkrat, a se nekako nisem odločila za takšne juhe, ker pač nimam v lasti paličnega mešalnika za pasiranje. No, ja. Tako sem vsaj ta leta mislila. Pa ugotovim po 28 letih (!!), da je ves ta čas tudi del kompleta, samo uporabljali ga nismo.

Knock, knock, knock - anyone there? Hehe... Anyway...

Tokrat sem potrebovala...

• 3 Greyzini bučke
• voda
• sol
• poper
• kajenski poper
• vegeta
• muškatni orešček
• čebula
• česen
• olivno olje

Bučke najprej operem, odstranim del s semeni, jih olupim in narežem na poljubno velike koščke. Ta čas zavrem vodo. Vroči dodam sol, vegeto, poper, kajenski poper in muškatni orešček ter zmanjšam plin nekje na srednjo moč. V takšno dodam bučke. Počakam, da zavrejo, nato pa jih pustim rahlo vreti približno 10 minut oziroma, da postanejo dovolj mehke.

Ko so kuhane, jim odstranim večino vode. To prihranim v posodi, iz katere bom lahko po potrebi dolivala. Vzamem napravico za pasiranje (yaaay, tole je pa luštno!) in iz njih naredim čežani podobno zadevo. Po potrebi dodam prej odvzeto začinjeno vodo. Nato odstavim z ognja.

Na olivnem olju prepražim čebulo (do zlato rumene barve) in česen (da zadiši) ter vse skupaj vmešam v prej pripravljeno spasirano juhico. To slednjo vrnem na ogenj in po potrebi razredčim s prej omenjeno vodo. Posodo pokrijem in pustim, da še malce povre. Čebula in česen morata namreč oddati svoj okus.

Ko juho odstavim z ognja, ji po potrebi še dodam začinjeno vodo. Samo vrenje jo namreč malce bolj zgosti, a je ta faza potrebna, če želimo imeti okus čebule in česna.

Pustim ohladiti.

Beli delci v juhici so koščki česna. Sama jih v večini primerov rada pustim v takšnih kosih, ker se mi zdi, da še potem jedi dajejo okus. Lahko pa zadevo tudi stisnete ali sesekljate.

Ko serviram, na mizo dodam tudi kislo smetano. To namreč po želji lahko dodate v juhico.

Tu je uporabljena kisla smetana iz lončka in ni tekoča, zato so kontrasti mogoče malce čudni. A mogoče je ravno to tisto luštno - da je malce drugačno!

Uff, uff... yumm, yumm!

Bučkine polpetke oz. palačinke

Bučke, bučke, bučkeee! Hehe, ja, to kar raste in raste in raste. Me pa veseli, da mi letos kar uspe najti nekaj dobrih receptov. Današnji sem v večini povzela po Barefoot Contessa - Ini Garten. Všeč mi je ravno zato, ker je lahka jed, saj ni potrebno uporabiti preveč moke. Polpetke pa so odlične! Sama jih bom sigurno še delala.

Originalni recept je tule.

Potrebovala pa sem:

• 2 manjši bučki (uporabila sem bučki Greyzini)
• 3 majhne rdeče čebule
• česen (po okusu)
• 2 jajci
• moka (po potrebi)
• sol
• poper
• olivno olje
  

Bučki najprej operem, razpolovim in odstranim predel s semeni. Pri tej vrsti mi je ravno tega najbolj žal. Ta predel je kar velik in poln semen. Tako imam včasih celo občutek, da vržem stran čisto preveč. Kakor koli že... Nato jih olupim, ker imajo kar debel olupek, ter naribam. Na tej točki dodam sol, dobro premešam in pustim v kovinskem cedilu, ki stoji v dodatni posodi. Zaradi soli bo bučka namreč oddala kar nekaj tekočine v dokaj kratkem obdobju.

Tačas olupim in nasekljam (ali pa naribam) čebule, pripravim pa tudi česen. Slednjega pripravite po vašem okusu. Lahko ga stisnete v bučke, če pa vas ne moti, ga nasekljajte. Ubijem tudi jajci in jih malce stepem z vilico.

Sedaj se vrnem k bučkam in jih dobro ožamem. Nočem namreč, da bi mi odvečna tekočina delala probleme pri sestavi te mešanice - tako ali tako jo bo še ostalo dovolj. Nato dodam čebule, česen, poper in jajci. Vse z rokami dobro premešam, zatem pa začnem postopoma dodajati moko. Tudi tu lahko rečem, da se moka lahko dodaja po vašem lastnem okusu. Če pa želite, da jed ostane rahla, jo uporabite ravno toliko, da se mešanica začne vezati. Verjemite, sigurno jo bo dovolj.

Na močnem ognju segrejem olivno olje, nato pa ogenj zmanjšam na srednjega. S pomočjo jedilne žlice testo začnem vnašati v olje. Za vsako polpetko je dovolj ena polna žlica, vsak vnos pa potem malce potlačite in tako oblikujte.



Pečem na srednjem ognju približno 4 minutke, nato jo lepo obrnem, da se zapeče še na drugi strani.



Komentarji k originalnemu receptu:

• Ina uporablja 4 Zucchini bučke. Sama sem uporabila zgoraj omenjene Greyzini, ker sem jih pač imela na zalogi. V vsakem primeru vam bo sigurno tudi ta izbira všeč, ker so res dobre.
• V originalu naj bi se uporabil tudi pecilni prašek, ker naj bi po mnenju avtorice palačinkice lepo narasle. Meni osebno se je ta zdel nepotreben, zato ga nisem uporabila.
• Ina bučk ne ožame. Sol doda istočasno z vsemi ostalimi sestavinami. Načeloma se lahko odločite tudi za ta način, a naj vas opozorim, da imate lahko čisto preveč težav z odvečno tekočino. V vsakem primeru, izbira je vaša.
• Pri dodajanju moke je prav tako bolje, da se ne držite čisto točno 6 oz. 8 jedilnih žlic moke. Lahko, da bo res ravno toliko potrebno, ni pa rečeno, da je to sigurno prava količina. Vsaka posamezna bučka ima svojo količino tekočine. Dodajajte raje po potrebi.
• Ina uporablja pri pečenju tudi maslo. Sicer res doda pri okusu, če pa želite bolj zdravo verzijo, lahko le-tega spustite. Jaz sem ga.
• Avtorica predlaga tudi uporabo pečice. Ta verzija je sicer mene na samem začetku malce presenetila. Ne morem pa reči, da v končni fazi ne razumem, zakaj. Polpetke namreč ne morete speči vse naenkrat in jih tako lahko dlje obdržite tople. Naj pa vam iz izkušenj namignem, da če polpetke nalagate pečene na krožnik eno na drugo, le-te tako ali tako grejejo ena drugo. Preverjeno! Naj pa vseeno omenim to, kar je opozorila že Ina - ta jed naj se pripravi tik pred obrokom. Za shranjevanje namreč ni ravno primerna.
• Naj na koncu pripomnim še nekaj. Medtem, ko se določena količina polpetk peče, preostalo testo, seveda, stoji. V tem času bučke še vedno oddajajo tekočino. A ne ustrašite se prehitro. Tik preden boste novo količino testa dodali v peko, na hitro malce premešajte.

Zelenjavne bučke iz pečice

Zima se že končno počasi poslavlja in pojavljajo se prvi sončni žarki, kateri dejansko že imajo nekaj moči. Jap, martinčkanje se počasi začenja. Yippie!!

Ravno zaradi tega lahko tudi počasi začnemo razmišljati o malce lažji hrani, ker telo ne bo več potrebovalo toliko energije, da se segreje. Včasih pa tako ali tako potrebujemo malce lažji obrok.

Tokrat sem se odločila porabiti bučke, ki so v zmrzovalniku ostale še od prejšnjega leta. Za solato so bile malce preveč na debelo narezane, so pa ravno pravi kolobarji za pečenje v pečici. Ja, in smo spet malce na hitro ustvarjali.

Potrebujem torej...

• zelene bučke narezane na malce debelejše kolobarje (količina je spet odvisna od vašega okusa)
• domača paradižnikova omaka (pri nas jo že leta pripravljamo sami, lahko pa uporabite tudi kupljeno - količina spet odvisna od posameznika)
• 1 srednja čebula
• 1 jajce
• kisla smetana (količina tudi po okusu posameznika)
• sol, poper, suh mlet česen

Na samem začetku sem dobro stopila bučke (fyi, bile so zmrznjene). Ko so se zmehčale, sem jih nasolila, napoprala, dodala kar nekaj česna v prahu ter jih pustila stati kakšno uro. V tem času namreč oddajo odvečno vodo (za to spet poskrbi sol), obenem pa nase potegnejo okus dodanih začimb.


Glinen pekač (ali pa kak drugačen) namastim (sama sem uporabila kar navadno sončnično olje). Bučke dobro ožamem in jih popivnam še s papirnato brisačko. V pekač jih naložim v obliki lusk ter vstavim na 200-250 stopinj Celzija vročo pečico. Ta bo najprej pobrala še dodatno tekočino (uff, ja, te imajo bučke ogrooooomno), potem pa jih bo rahlo zapekla.

Približno na tej točki pekač vzamem iz pečice ter bučke prelijem z domačo paradižnikovo omako. Pečico tokrat preklopim na 200 stopinj Celzija (če ni bila na teh stopinjah že prej) in pekač ponovno dam v pečico, da se bučke malce 'pokuhajo' v omaki, malce pa da se tudi slednja popeče in da še boljši okus.

Čisto na koncu zmešam kislo smetano, 1 jajce, poper in sol. Na drobno nasekljam 1 srednjo čebulo, katero posujem po popečeni paradižnikovi omaki. Na koncu enakomerno polijem še z mešanico kisle smetane. Celotno zadevo vrnem v pečico še za cca. 15 minut, da se kisla smetana in pa jajce v njej ravno prav zapečeta.


Takšne bučke lahko jeste same kot lahek obrok. Lahko pa zraven postrežete tudi kakšen krompirček, riž, ipd.

Srbski Prebranac

Pred leti sem začela prakticirati poseben recept za srbski Prebranac in se enostavno zaljubila vanj. Sicer sem ga sčasoma še sama malce izboljšala, sedaj pa ga ne zamenjam za nobeno ceno. Še ne tako dolgo nazaj so me prepričevali, da zelenjava nima kaj početi v Prebrancu, jaz pa se še danes ne strinjam. Noben namreč ne pomisli, da v tem primeru ni mišljeno, da ješ fižol z zelenjavo. Slednja v tem primeru igra vlogo različnih začimb, brez katerih Prebranac enostavno ne bi bil to, kar enostavno mora biti.

Torej, kaj potrebujem...

• fižol (tu sploh ne kompliciram; nekateri vztrajno pravijo, da mora biti tetovec, spet drugi, da mora biti neka druga vrsta - sama sem jih poskusila že več in čisto vsak je bil super!)
• 3 veliki paradižniki (ali pač toliko več manjših, da dobimo pravo skupno količino)
• 1 velika zelena paprika (isti komentar kot pri paradižniku; ni nujno, da je zelena)
• 1 par kranjske klobase ali približno ista količina suhega mesa (sama preferiram prvo)
  
• 1 zelo velika ali 2 srednji čebuli
• Vegeta
• sol
• poper
• 2 žlici Fanta za fižolove prikuhe (v 2dcl mlačne vode)

Fižol skuham, paradižnike, papriko in čebulo narežem. Klobaso narežem na kolobarje poljubne debeline. Nekje na tej točki zmešam tudi 2 žlici Fanta z 2dcl mlačne vode, dobro premešam in pustim stati.

Nato namastim pekač (najbolje glinen) in v njega najprej naložim plast narezane čebule. Na njo dam fižol (seveda, brez vode, v kateri se je kuhal), nato paradižnik in kot naslednjo papriko. Zaključim s plastjo klobas in začinim s soljo, Vegeto, poprom ter polijem s Fantovo mešanico.

Pekač postavim v pečico, katero sem prej ogrela na 250 stopinj Celzija. Peklo naj bi se nekje od 45 minut do 1 ure. Tekočina mora namreč povečini povreti. Sama, ko se plast klobase zelo dobro popeče, vzamem pekač iz pečice in mešanico dobro premešam. Nato jo vrnem v pečico, da se peče še naprej. Tako namreč zavarujem klobaso, da se ne zažge, poleg tega pa zapečena klobasa da samemu Prebrancu dodatno aromo, ko se še malo pokuha.



Ko Prebranec na koncu vzamem iz pečice, ga pustim še nekaj minut stati. Tako namreč jed neha vreti, odda odvečno vlago in zrak ter omogoči, da se jed ravno prav zgosti. Tisti čas (krajši) tako npr. pripravim mizo, narežem kruh, ipd.



Opombe!!

• Če želite imeti zadevo še bolj začinjeno oziroma pekočo, lahko po okusu dodate tudi kakšen pekoč feferon.

Domača gobova juha

Odločila sem se, da z vami delim tudi recept za domačo gobovo juho, katero sem že omenjala prej pod 'kratki namigi'.

Ker sem si jo zaželela ravno včeraj, sem se odločila, da jo danes po dolgem času naredim za kosilo.

Tole sem potrebovala:

• 2 velika krompirja
• gobe (nekako so mi tu najbolj všeč štorovke)
  
• 1 por
• 2 stroka česna
• 1 manjša čebula
• 2 srednje velika korenja
• zelena, peteršilj, šetraj, lovorjev list
• sol, vegeta, poper, zelenjavna kocka
• moka, sladka paprika, olivno olje
• 1 polna žlička paradižnikovega koncentrata
• ( lahko tudi koleraba )

Najprej solim vodo in jo dam na ogenj. V njo dodam gobe, 1 lovorjev list, zeleno, peteršilj in šetraj ter pustim, da počasi vre.

Na olivnem olju prepražim čebulo, por in česen. Dodam narezano korenje (in kolerabo) in na kocke narezan krompir. Vse skupaj dobro prepražim. Sama rada zelenjavo za juho dobro prepražim, ker da juhi kasneje res boljši okus. Nato dodam moko, sladko papriko, dobro premešam in zalijem s toplo vodo (!! glej opombe spodaj !!). Vodo z gobami in začimbami prelijem k zelenjavi. Solim, popram, dodam vegeto in zelenjavno kocko ter pustim spet nekaj časa vreti.

Čez čas poskusim krompir, če je dovolj skuhan. Ko dejansko je skuhan, dodam še polno žličko paradižnikovega koncentrata. Dobro premešam in pustim vreti še cca. 5-10 minut. Poskusim in po potrebi še dodatno začinim.

Opombe!

• Ko prepraženo zelenjavo zalijem z vodo, mora obvezno biti TOPLA. Ne sme biti mrzla, ker bo zaradi tega zakrknil krompir, ki se je medtem že dovolj segrel. Prav tako pa ne sme biti vroča, ker bo škodila moki.
• Preden dodam paradižnikovo mezgo, mora OBVEZNO krompir že biti dovolj kuhan. Kislina v koncentratu namreč zaustavi kuhanje, krompir pa postane trd.
  

Segedin

Nekaj časa je bilo tišine. Bila sem namreč cel november čisto zaposlena. Ampak uspešen je pa bil! To je glavno! :)

In ker se počasi približujejo prazniki, bomo spet začeli peči. Uff, moja domišljija že teče maratone! :) Ampak o tem kasneje - ko bo čas za to.

Že nekaj časa imam močno željo po kislem. Pri naši hiši namreč obožujemo kislo, sploh kislo zelje. In ker smo bili proti jeseni pridni in smo ga pripravili za ozimnico, ga sedaj lahko papcamo. Njamsi! Tako je včeraj zvečer padla ideja, da bo danes za kosilo Segedin. Tokrat sem ga prvič naredila sama.

Potrebovala pa sem:

• 1 srednje velika čebula
• 3-4 veliki stroki česna
• 4 srednje debeli goveji zrezki
  
• sol, poper, vegeta
• moka, sladka paprika, voda, paradižnikov koncentrat
• suho meso ali prekajena klobasa
• kislo zelje
• kumina, lovorjev list
• olivno olje

V večjo posodo (pri nas ponavadi naredimo za večkrat, ker se takšna jed ne splača delati za enkrat - nekako ne pride tako dobra) nalijem vodo, solim in dam na plin. Medtem narežem kislo zelje (če delam z glavami kislega zelja; v nasprotnem primeru pa je tako ali tako že narezano) in ga dam v vrelo vodo (načeloma tudi ni nič narobe, če ga dam preden zavre). Dodam lovorjev list (ne glede na količino končnega izdelka je priporočljivo dati manjšo količino, saj je lovorjev list zelo aromatičen - princip 'less-is-more') in kumino. Zmanjšam ogenj in pustim, da počasi vre.

Na olivnem olju prepražim nasekljano čebulo (da zarjavi) in dodam česen. Goveje zrezke narežem na kocke poljubne velikosti (priporočam, da niso prevelike, ker se bo meso tako hitreje skuhalo) in jih dodam čebuli in česnu. Medtem, ko se meso praži, dodam sol, poper in vegeto - želim namreč, da meso vpije nekaj okusa teh začimb še preden naredi rahlo skorjico. Ko res lepo zarjavi (takšno da namreč še boljši okus kasneje), dodam moko in sladko papriko ter dobro premešam. Zalijem z mrzlo vodo in dodam zelo polno čajno žličko paradižnikovega koncentrata. Dobro premešam, da se le-ta dobro zmeša s tekočino. Če je pregosto, dodam še vode. Nekaj minut pustim vreti, medtem pa na kocke narežem še suho meso (ali prekajeno klobaso). Tega vmešam v paradižnikovo omako, premešam in vmešam v kislo zelje, ki je ves ta čas počasi vrelo. Dobro premešam in pustim vreti še cca. 20 minut. Po tem času poskusim, če je meso že dovolj mehko in če je celotna zadeva dovolj začinjena.



Opombe!

• V originalu se uporablja svinjsko meso. V tem primeru prekajeno meso ni potrebno dodajati - svinjsko meso ima namreč samo dovolj arome. Je pa res težje prebavljivo.
• Ko zalijemo meso, na katerem je že dodana moka, mora biti voda obvezno MRZLA - v nasprotnem primeru se lahko naredijo nepotrebne kepe.
• Pri večini stvari zgoraj nisem omenjala dejanskih količin (količina suhega mesa, moke, ostalih začimb, vode, kislega zelja), ker je spet stvar okusa vsakega posameznika.
• Kislo zelje, ki je kisano doma (včasih tudi kupljeno), je pred samim kuhanjem potrebno preprati, da Segedin ne bo prekisel. Lahko pa se znajdemo tudi tako, da ga že dejansko damo kuhati. Ko nekaj časa vre, poskusimo vodo; če je prekisla, vodo odlijemo in nalijemo novo ter spet damo na ogenj (seveda, skupaj z zeljem).
  

Kislo zelje

Jap, nadaljujemo z ozimnico. Tokrat priprava zelja za kislo zelje. Ker je enostavno maaaaarvelous v solati, ob zimskih klobasah, kot prikuha in pa, seveda, kot sarmaaaa. Njams! :)

Za to opravilo si je potrebno vzeti čas, ker ga vzame kar nekaj. Recimo nekje od dveh do treh ur, odvisno od same hitrosti dela, ipd.

Torej, potrebujem:

• zeljne glave
• cel črn poper
• sol (fino mleta)
• cela kumina
• voda (po potrebi)

Kot pripomočki pa še:

• čeber za kisanje zelja (prostornina tega je, seveda, odvisna od vaše izbire)
• ribežen
• ostalo pa enostavno po potrebi

Med samim delom je treba paziti na več različnih stvari.

1. Pri nas poleg ribanega zelja kisamo tudi polovice zeljnih glavic, ker jih imamo kasneje za sarmice. Tako je dobro nekaj večjih glavic prihraniti, da ne bodo 'padle na ribežen'. Te enostavno očistim, odstranim storž tudi znotraj glavice in potopim v vodo, da iz njih izplava, kar pač že ima za izplavat. :D Ne bom naštevala, da se nekaterim ne bo potem zamerilo to delo. XD
2. Pri malce večjih glavah je dobro prihraniti tudi nekaj večjih listov zelja ('vehe'), s katerimi bom na koncu pokrila vse skupaj. Ostalo razložim na koncu.
3. Predvsem pa pazite na prste. Pri čiščenju glav in samem ribanju.

Torej, vsako glavo najprej očistim, prepolovim in odstranim storž, zunaj in znotraj. Nato ga z odrezanim delom navzdol pomočim v vodo in tam pustim toliko časa, da očistim vse glavice. Tako se zelje dodobra očisti pa še vse živo zleze ven. Skoraj mi ne bi verjeli, kako dobro se dejansko zelje opere na takšen način. Če se slučajno naredi, da ni dovolj, vsako polovico lahko še vedno oplaknemo pod tekočo vodo.


Nato izberem tiste polovice glavic za ribanje in jih naribam. Priporočam velik lesen ribežen, ki je narejen posebej za takšno pripravo zelenjave. Ponavadi se zelo kvalitetne dobi kar pri suhi robi na kakšnih sejmih, včasih pa jih prodajajo tudi kar zunaj pred velikimi nakupovalnimi centri. Sigurno ste že kdaj opazili kakšne tovornjake s takšno vsebino. ;)


Nato začnem z naribanim zeljem. V zato pripravljen čeber najprej naložim približno 4 do 5 cm zelja, ga nasolim, dodam kumino in cel poper ter vse skupaj dobro premešam. O količinah začimb tudi tokrat ne govorim, ker je spet odvisno od okusa. Pričakuje pa se, da je ob premešanju zelje slano malo bolj kot bi ga drugače naredili za solato. Vseeno je bolje, da je bolj slano kot premalo. Če je premalo, se bo zelje sicer zmehčalo, a ne bo dovolj soli za začetek kisanja in bo tako po nepotrebnem zgnilo. Tega pa nočemo, a ne? ;) Ko je zelje premešano, ga dobro potlačim - kar potrudite se tule. ;) Na takšen način naredim vsaj 3 plasti ribanega zelja, vsako posebej pomešam in dobro pretlačim.


Nato uporabim polovice glavic za sarme. Te sem predhodno že tako ali tako očistila in oprala. Sedaj pa vsako polovico posebej obrnem z odrezanim delom navzdol in jo dam na prej pripravljene plasti ribanega zelja. Te polovice naložim eno zraven druge po celi površini tako, da oblikujem eno plast. To plast malo solim.

Nadaljujem spet z ribanim zeljem. Postopek je isti kot zgoraj - 3 plasti, solim, dodam kumino in cel poper, premešam in pretlačim.

Zgoraj opisana postopka izmenjaje ponavljam dokler imam sestavine in pa prostor v čebru. Vso zadevo naj bi zaključila z ribanim zeljem. Vsako plast je potrebno res dobro pretlačiti - sčasoma to lahko vidimo tako, da se ob pritisku začne dvigati voda, katero je zaradi soli oddalo zelje.

Čisto na koncu vso mešanico zaščitim. Nekateri to delajo kar s krpami. Ker pa nikoli ne vemo, kako se bodo te 'odzvale', vam raje predlagam, da to naredimo z večjimi listi zelja, katere sem omenila na samem začetku. Te naložim enega zraven drugega in enega čez drugega.


Če se vam zdi, da vode kljub vsemu ni dovolj, jo lahko dotočite. Ponavadi do te meje, da zelje prekrije. Praviloma pa voda ni potrebna, ker če je zelje dovolj pretlačeno, bo to vodo v zadostni količini oddalo samo. Dodajanje vode je samo izjemoma.

Ne pozabite, da je potrebno mešanico tudi obtežiti. Tu ste sicer lahko ustvarjalni. Lahko pa uporabite preprost način, kakršnega sem uporabila tudi sama. Na plast zaključnih listov dam pokrov, ki je manjši od samega čebra (tako, da preprosto pade v čeber). Na njega dam vedro, katerega sem prej do roba napolnila z vodo in mu s tem dala težo. To vedro zaprem in na njega dam še pokrov od glavnega velikega vedra, v katerem je zeljna mešanica. Vse skupaj potem še pokrijem z neko večjo krpo. S tem preprečim, da bi kakršna koli umazanija za čas kisanja padla noter.


Vedro na samem začetku postavim v razmeroma toplejši prostor, ker bom s tem pripomogla k uspešnejšemu vretju. Tam ga pustim približno 3 tedne. Nato zelje poskusim. Ko je kislo, ga prestavim v hladnejši prostor in vedro dobro zaprem.
------------------------------------------------------------------------------
Naj omenim samo še toliko. Sama sem opisala postopek, po katerem kislo zelje pripravljamo pri nas - t.j. s polovičkami glav za sarme. Veliko ljudi se odloči samo za ribano kislo zelje. Ta postopek je lažji že zato, ker poteka hitreje, obenem pa tudi prej pri tlačenju zelja iztisnete vodo - pri dodanih zeljnih glavah le-te malce otežijo vse skupaj. Vseeno pa to ne pomeni, da se voda sploh ne iztisne. Torej, če imate radi sarme, brez skrbi. ;)

***

Naj dodam še eno priporočilo. Ta nasvet smo pri nas začeli upoštevati šele pred nekaj leti, a je super. Ste že kdaj slišali za vinobran? Tole (>> click! <<) je super zadevca. Sicer sem iz firbca iskala po internetu, kjer ljudje pravijo, da ga dodajo že kar takoj. Jaz pa vam po izkušnjah povem, da to ni prav. Zadeva namreč zaustavi kisanje.
Ko je zelje dobro skisano, nastalo smetano na vrhu poberemo, če vode ni dovolj, dodamo še vode, in šele takrat dodamo vinobran (navodila za mešanje le-tega so na samem paketku). Ta bo ob ravno pravem času zaustavil kisanje in obenem obdržal zelje dovolj čvrsto veliko dlje kot bi bilo drugače. Veste namreč, da se kisanje po določenem času lahko pretvori tudi v gnitje (če zadeva reeeees predolgo stoji). Vinobran to prepreči.

Kosilo: Domača gobova juha in kruh

Tu se, seveda, nanašam na gobovo juho z zelenjavo (recept najdete >>tule<<) in ne kremno gobovo juho. Ponavadi je nekako navada, da se zraven poje kakšen kos kruha. Nekateri se potem odločijo še za nadaljevanje obroka s kakšno sladko zadevo, kot so npr. slivovi cmoki.



Sama pa imam največkrat rada striktno samo juho in kos kruha. Tokrat malce drugačen namig. Ste mogoče že kdaj poskusili namesto kruha dodati kar pečene palačinke? Nenamazane in slane. Jaz sem jih za povrhu spekla še na olivnem olju, lahko pa dodate v samo maso še kakšno začimbo po vašem okusu.



Poskusite! Dejansko je boljše!

Zelenjavna lazanja

Zelenjavno lazanjo sem prvič jedla ob neplaniranem izletu na obalo za časa študija. Jed mi je bila tako všeč, da sem prisegla, da jo naredim tudi sama doma. No, da povem, koliko časa je od takrat preteklo... Bila sem tretji letnik faksa - torej, leta 2006 (uff, štiri leta!). Ampak! Jasmina drži obljubo! Pa četudi leta kasneje! ;)

Odločila sem se za združitev večih receptov. Pod ključnimi besedami je tudi 'testenine', ker sem jih tokrat dodala. Zakaj, razložim kasneje.

Nekaj časa nazaj sem namreč našla recept, kjer je predlog, da namesto testenin uporabimo bučke. Lahko navadne bučke, lahko jajčevce, lahko pa tudi oboje. Tokrat sem imela na zalogi samo jajčevec - enega, zato mi je ravno malo zmanjkalo. Ampak ni predstavljalo nekega problema. Med samo pripravo sem zakuhala zraven še nekaj malega testenin za dopolnitev. In, ne, to verjetno že veste, da niso potrebne ravno tiste široke za lazanjo. Lahko so katere koli - od polžkov, peresnikov, širših rezancev, itd.

Torej, takole je šlo...

Potrebovala sem:

• 1 jajčevec srednje velikosti
• mešanico zelenjave (po lastni izbiri in lastnem okusu, tudi količina - jaz sem imela stročji fižol, cvetačo, krompir, korenček,...)
• paradižnik (po okusu - moja izbira je bil že prej pečen paradižnik v kombinaciji s papriko, feferoni, čebulo in česnom ter, seveda, zelišči)
• testenine (jaz sem potrebovala približno 6 gnezdecev širših rezancev)
• bešamel (sestavine malce naprej)

Na samem začetku sem pripravila vse potrebno. V slano vodo sem dala kuhat zelenjavo, v drugo posodo pa sem v vodo dodala olivno olje in sol ter tam skuhala testenine. Med samim kuhanjem sem oprala jajčevec in ga narezala na vzdolžne plošče srednje debeline. Te solim in jih pustim stati približno 15 minut. Po pretečenem času jih s papirnato brisačko popivnam (sol je namreč tudi tu poskrbela, da jajčevec odda vodo) in jih na hitro popečem na žaru na obeh straneh. Nato jih odložim na krožnik, kjer jih pustim, da se ohladijo. V tem času je skuhana tudi zelenjava in testenine (oboje, seveda, odcedim in jih pustim, da se ohladijo), zato mi ostane le še priprava bešamela.
---------------------------
BEŠAMEL:

• 1,2 do 1,5 l mleka
• 100g ostre moke
• 100g masla (ali margarine)
• 50g naribanega parmezana ali katerega drugega sira (moja izbira je bil na drobno nariban Ementaler)
• sol, poper, muškatni orešček, 2 žlički vegete

Na maslu ali margarini, ko se na ognju stopi, zelo na hitro prepražim moko (najbolje, da takoj ko rahlo (!) spremeni barvo). Med stalnim mešanjem dodajam mleko. Nato dodam sol, poper, muškatni orešček, vegeto ter mešam naprej. Tu malenkost dlje traja, ker je potrebno, da se mešanica dovolj zgosti. Gosta naj bi bila malo manj od kuhanega pudinga. Čisto na koncu dodam še nariban sir in zmešam toliko, da se stopi.
--------------------------
V pekač (sama sem izbrala glinenega) najprej dam del bešamela. V njega naložim nekaj jajčevcev. Ker sem jih sama imela premalo, sem tu dodala še nekaj malega prej omenjenih testenin. Na to sem dodala pečen paradižnik (omakco) in kuhano zelenjavo. Ker je bešamela še kar nekaj, sem se odločila, da ga polijem že po zelenjavi, da lepo drži skupaj. Nato pa dodam še preostale jajčevce in testenine ter prelijem s preostalim bešamelom.

Seveda, če imate več sestavin (polnila in testenin ali jajčevcev), lahko naredite več plasti. Pomembno je, da vse skupaj zaključite z bešamelom in da tega prelijete preden daste naslednjo plast testenin oz. jajčevcev.

Pečico vnaprej segrejem na 200 stopinj Celzija in lazanjo pečem približno 30 minut.

**Sedaj pa pozor (!! tudi meni !!)! >>> Ko je lazanja pečena in jo vzamemo iz pečice, je priporočljivo, da jo pustimo nekaj časa stati na sobni temperaturi. Vsaj toliko, da se bešamel malce strdi. Tako boste namreč imeli manj problemov s prestavljanjem kosov na krožnik pa še vse skupaj bo bolj držalo skupaj. Ko je še topel, namreč, še vedno teče. Ne pozabimo namreč, da se v originalu lazanja servira kar v pekaču, v katerem se peče. Če pa tega nimamo doma, je pač zadevo potrebno servirati drugače.

Jaz osebno, priznam, vedno pozabim. :/

Ampak! Dober tek! Dobra pa je!! :)

** Druga slika je posledica tega, da sem jo servirala prehitro in je malce teklo... :/