Zdrava pečica: Pečen piščanec in pečen puran

Za letošnje Martinovo smo pri nas izbrali piščanca in purana. Seveda, mi je takoj na misel prišla uporaba moje pečice. 'Pa da potestiram še to,' sem si rekla. Predvsem me je zanimalo, če bo dejansko možno obe vrsti mesa pripraviti na takšen način, da bosta po koncu pečenja oba še dovolj sočna in ne suha.

Da ni okus čisto navaden, sem se odločila poiskati kakšno dobro marinado. Na koncu sta ostali dve, kateri pa sem se odločila primerno združiti. Vsaka izmed njih je namreč imela vsaj eno sestavino, katero enostavno nisem hotela izpustiti. Ena je za piščanca po Ptujsko, druga pa je brez imena, a slastna. Razmišljala sem, katero bi Vam predstavila pa sem nekako prišla do zaključka, da kar obe, na koncu pa še mojo verzijo.

Druga je takšna:

• 1 žlička olivnega olja
• 2 stroka nasekljanega česna
• 1 žlica gorčice
• 0,5 žlice sojine omake
• 0,5 žličke mletega čilija
• 0,5 žličke timijana
• 0,5 vejice rožmarina
• 0,5 žličke majarona
• 0,5 žličke sesekljane sveže bazilike

To vse skupaj zmešamo, nato pa z mešanico piščanca dobro premažemo. V marinadi naj bo vsaj 30 minut, toplo pa se priporoča čez noč.

Marinada za piščanca po ptujsko pa je naslednja (nekako rahlo pod vplivom oddaje Riba na oko v tem tednu):

• 1/4 dl belega olja (sicer prvič slišim za ta izraz, a mišljeno je pač rastlinsko ali pa sončnično)
• 1 žlička soli
• 1 žlička gorčice
• 1 žlička rdeče paprike
• 2 stroka drobno nasekljanega česna
• poper (po okusu)
• 2-3 žlički balzamičnega kisa
• manjša količina nasekljanega peteršilja
• manjša količina nasekljane bazilike

Postopek pri marinadi pa je isti kot zgoraj.

1. V prvem mi je všeč sojina omaka, čili, olivno olje in vsa našteta zelišča. Pri drugem pa nekako nisem za belo olje, bi pa sigurno uporabila peteršilj in balzamični kis.
2. Do kombinacije obeh je prišlo tudi zaradi tega, ker sem nekako raje uporabila sojino omako kot sol (čeprav nimam nič proti soli) ter čili namesto rdeče paprike in popra (ja, kljub temu, da imam rada vse tri začimbe).
3. Prvi recept pa ima več dišavnic, med njimi tudi rožmarin, majaron in timijan (vse to imam letos svoje, domače, sveže).

 Iiiiin, tako sem posledično zaključila s takšno kombinacijo:

• 1 žlička olivnega olja (to bo tako ali tako med samim pečenjem odteklo, marinada ga pač nekako mora imeti)
• 2 stroka nasekljanega česna
• 1 žlica gorčice
• 0,5 žlice sojine omake (ravno prav slano, da res ne potrebujete soli ali pa vegete)
• 0,5 žličke mletega čilija (super nadomesti rdečo papriko in poper)
• 0,5 žličke timijana
• 0,5 vejice rožmarina
• 0,5 žličke majarona
• 0,5 žličke bazilike
• 3 žlički balzamičnega kisa (sicer na začetku s skepticizmom, a res naredi fenomenalno ravnovesje v kombinaciji z ostalimi sestavinami)
• manjša količina nasekljanega peteršilja

Ko zadevo zmešate, predlagam, da jo preiskusite. Jaz sem bila navdušena že nad vonjem, okus pa je bil še boljši. Marinado sem dobro vtrla v vsak kos posebej, meso zaprla v plastično posodo s pokrovom in ga čez noč (no, ja, v bistvu še dlje - do kosila naslednji dan) pustila v hladilniku.

Potem pa samo - pečico ven, meso na mrežice. Vklopim na 200 stopinj Celzija, časovnik pa nastavim na 20 minut. Meso mora tokrat biti na spodnji mrežici. Naj samo še toliko omenim, da se čas lahko razlikuje pri različnih kosih ter različnih velikostih le-teh. Predlagam, da po pretečenem času enostavno vzamete zobotrebec in ga zapičite v vsak kos mesa posebej. Če na njem ni sledu krvi, potem je meso pečeno.

Če so Vam že kdaj razlagali, da lahko dejansko gledate, kako odvečna maščoba odteka na dno posode, potem Vam tokrat lahko sama potrdim, da so govorili resnico. Če poleg vsega še želite, da bi bilo meso lepo sočno (če Vam slučajno na takšen način ni dovolj), lahko dno posode na samem začetku pokrijete z vodo. Verjetno tako ali tako že poznate verzijo pri pečenju na štedilniku, kjer meso najprej dobro popečete, nato pa ga rahlo zalijete z vodo, posodo pokrijete in pustite rahlo vreti kratek čas. V tem primeru pa bo voda na dnu med pečenjem krožila pod mesom, vročina bo ustvarjala paro, meso pa naredila resnično (!) sočno.

Brez odvečnih maščob, zdravo, ravno prav zapečeno in enostavno wow!!

Pečen losos

Po dolgem času se nam je spet uspelo spraviti na morsko hrano. Sicer, hm, ni čisto 100% morska. Baje, da tale ribica začne svoje življenje najprej v reki, potem plava proti morju in se nato spet vrne v sladke vode, kjer se razmnožuje. Pravijo, da je celo zelo natančna in se zna vrniti v isto, v kateri je bila na samem začetku.

Brala sem še nekaj več stvari o njej. Priporočljiv je divji losos - torej, takšnega, kakršnega lovijo v njihovih naravnih habitatih. Ta vsebuje veliko omega-3 maščobnih kislin, ima visoko vsebnost beljakovin in vitamina D. Ravno zaradi teh lastnosti je treba biti pozoren, da se ne odločimo za gojenega. Ta sicer zgleda zelo podobno; pravzaprav ga verjetno na pogled niti ne bi razločili. Je pa dolgoročno gledano bolj škodljiv, ker vsebuje večjo količino omega-6 kislin, tisto lepo oranžno barvo pa največkrat dobi z dodatnim umetnim barvanjem.
Divji losos je boljši tudi zato, ker se skoti in razvija v naravnih okoliščinah - prehranjuje se z manjšimi morskimi živalmi, več prostora ima za gibanje in se tako lažje ter boljše razvija. Gojeni pa ima omejen življenjski prostor ter tako omejeno gibanje, prehranjuje pa se predvsem s sojo, hidroliziranim perjem perutnine in ostanki perutnine. Zaradi tega, na žalost, razvije več slabih maščob, prav tako pa manj vitamina D in več onesnaževalcev. Naj omenim samo še to, da dokler riba nima nekega posebnega vonja (ta del mi je bil še najbolj všeč, ker tudi na rokah in posodi ne pusti skoraj nič vonja; če pa ga že, ga brez problema odstraniš, ko pač pomiješ posodo), je še v redu. Takoj, ko razvije kakršen koli vonj, ni več dobra. Zato je priporočljivo, da se riba kupi na dan, ko jo boste pripravili, najdlje pa lahko počaka do 24 ur.

OK, v vsakem primeru - dovolj podatkov, hehe.

Nekako tokrat nisem bila za pečenje v pečici in sem iskala bolj možnosti v ponvi oziroma, nasplošno, na štedilniku. Ker pečenega še nisem jedla (imela pa sem ga možnost jesti za letošnji dan žena pečenega v soli, a v restavraciji -- Yu-uum!!), sem se za prvo pripravo le-tega odločila za kar preprost recept.

Potrebovala sem...

• 2 fileja divjega lososa
• olivno olje
• sol
• poper
• rožmarin

Če ste ga predhodno dali v hladilnik (oziroma ste ga verjetno tako ali tako dobili od ribarja, ki ga je hranil na hladnem), ga je priporočljivo dati ven vsaj 30 minut pred dejansko pripravo. Najboljše je namreč, da dobi sobno temperaturo.

Po 30 minutah sem mu odstranila kožo (tu se baje nahaja največ škodljivcev in pa škodljive maščobe), ga oprala v slani vodi (to nekako velja kar za vse ribe), nato pa osušila s papirnato brisačko.

V posebni posodi pripravim malo olivnega olja, dodam sol in poper ter rožmarin (po okusu posameznika). Tu naj poudarim, da sem sama tokrat uporabila suhega. Trenutno se namreč ukvarjamo z obdobjem občutljivega želodca enega izmed nas, zato se nekako nismo upali spustiti v svežega. Dobro premešam in to mešanico vtrem v ribo. Takšno pustim stati še približno pol ure. V tem času namreč lahko pripravite ostale priloge. Naj pa samo namignem, da ravno pretiravati v količini ne, ker je losos kar nasitna riba. Se pa vseeno lepo prebavi.


Ponev zelo dobro segrejem. Olja skoraj ni potrebno dodajati, ker ga ima riba dovolj v marinadi, poleg tega pa tudi sama spada med t.i. 'mastne ribe'. Če pa že morate, lahko uporabite kar tega iz marinade - ga vsaj ne bo potrebno zavreči. Ribo na vsaki strani pečem cca. 3 minute, nato postopek ponovim še enkrat - se pravi 3 minute na eni, 3 na drugi, nato pa spet 3 minute na prvi in 3 na drugi. Če je file malce debelejši, čas malce podaljšajte, a vseeno ne preveč.

Sama sem na krožniku dodala še limono, ki pečeni ribi čisto na koncu doda res fenomenalen okus. Za prilogo pa sem popekla nekaj bučk Greyzini, ki so (ja, na koncu septembra) spet na novo zrasle (in ŠE rastejo - go figure!).

Brancin z limono in rožmarinom

Hm, pri receptih, kot je tale, vsakič znova ugotovim, da znam biti grozljivo čudna. V končni fazi sem namreč dobila tudi komentar, če bomo tole ribo danes sploh videli ali ne. Zakaj? Ker sem začela komplicirati na polno.

Brancina sem sicer že jedla. A to je bilo pred leti v neki res fantastični toskanski restavraciji v Ljubljani. Tisti je bil sicer pečen v soli na grilu in je bil res fantastičen (ja, tudi takšen še pride na vrsto v prihodnosti). Tokrat pa sem se odločila za limono in rožmarin. Leta nazaj sem zadnji dve sestavini res zavračala v kombinaciji z ribo. Razlog? Nekje sem namreč jedla skušo z njima in je bila (se opravičujem že vnaprej) nagravžna. Riba se sploh ni okusila, je pa zato bila limona, prav tako pa tudi rožmarin, glavnina jedi. Ja, oboje imam rada. V bistvu vse tri sestavine. Ta kombinacija pa je bila ubijalska. Zadnje nekaj let pa sem se počasi privajala tudi na to in enostavno zaključila, da je takrat bila sama količina začimb enostavno prevelika.

Tako sem se torej spravila na internet in preiskala tisoč in en recept. Na koncu pa me je vseeno skrbelo to, koliko se bo osmradila sama pečica. Pri nas se ribe namreč večinoma pečejo zunaj; v 'pizzapanu' ali pa dejansko na žaru. Za ta recept pa to nekako ni primerno. Vsaj mislim, da ne. Dunno! Anyway... Upoštevala sem številne nasvete za preprečevanje smradu (nekako nočem v prihodnosti okušati ribe na sladicah) in mislim, da mi je uspelo. Yaaay, me!

Potrebovala pa sem:

• 2 brancina (moja dva sta skupaj tehtala približno 700g)
• 2 vejici svežega rožmarina
• 4 rezine limone
• sol
• poper
• vegeta
• olivno olje
• peko papir in alu folija*

Malce me je sicer zmotilo, ker sem pričakovala, da bosta ribi že očiščeni. Vedno se namreč pri nakupu odločim za takšne. Tokrat očitno niso bile - bo treba našega ribarja malce okregati, hehe.

Ribo dam na peko papir, katerega sem predhodno položila na alu folijo. V trebušček ji dam sol, poper, vegeto in pa vejico svežega rožmarina. Ribo na vrhu nekajkrat rahlo zarežem, jo še malo posolim tudi tu, po tem pa dam dve rezini limone, eno zraven druge, seveda. Čisto na koncu pokapam še z olivnim oljem in ribo dobro zaprem v alu folijo.

Isto naredim še z drugo ribo. Vsako, seveda, zavijem v svojo folijo. Obe vstavim v pekač, tega pa v pečico, ogreto na 200 stopinj Celzija. Ribi pečem približno 25 do 30 minut.

Na koncu jih serviram skupaj z alu folijo. Vsak naj si namreč sam odvije paketek in enostavno uživa v jedi.

Yumm!!

Opombe!!

• Koža te ribe baje sploh ni užitna. Se pa brez problema odstrani, ko je jed končana.
• * Alu folijo sem uporabila ravno zato, da lahko ribo zaprem in tako preprečim, da osmradi pečico. Poleg tega omogoči, da se riba še lepše skuha, obdrži svoj sok in sprejme dodane začimbe ter dišave. Peko papir pa sem uporabila, ker sem nekje prebrala, da hrano nekako ni priporočljivo kuhati v direktnem stiku z alu folijo. Pobere lahko namreč škodljive snovi iz slednje. Nekateri sicer priporočajo, da uporabiš samo peko papir, a se le-tega ne da tako lepo zapreti kot alu folije.
• Pretiran vonj po ribi lahko baje omilimo tudi tako, da jih operemo v slani vodi. V originalu naj bi se te ribe oprale direktno v morski vodi. Če pa jih kupimo pri ribarju, potem naj bi jih dali v posodo, malce posolili in nato na njih nalili mrzlo vodo. S tem naj bi jih v končni fazi umili/očistili.
• Vonj same pečice pa lahko omilimo tako, da takoj, ko damo ribe na krožnik, v pekač vlijemo sok stisnjene polovice limone pomešan z vodo - nekako naj bi bilo dno pekača pokrito v celoti. Tega vrnemo v toplo pečico in pustimo, da tekočina v celoti povre. Zadeva v končni fazi res diši!

Samo še kratka pripomba - slik ni, ker sem že tako ali tako dovolj nepotrebnih stvari okoli sebe osmradila preprosto tako, da sem se jih dotaknila. Torej - se oproščam, da ni slikic.