Fižolov golaž

Fižoooolček! Jap! A tokrat ne v zrnu. Stročji. Tisti mladi. Mehak. Mmmmm!

Tale jed je res ena takšna preprosta zadeva, ko morate narediti nekaj na hitro, obenem pa ne bi jedli nekaj preveč nasitnega. Primeren je tako za tiste, ki imate radi klasične okuse, kjer pač enostavno občutite dodane začimbe, kot tudi za tiste, ki imate radi, da jed peče. Lahko z mesom, lahko brez. In, ne, seveda, da se ne kuha tako dolgo kot klasičen golaž. :)

Potrebujem...

• stročji fižol (količina je čisto odvisna od posameznika)
• 1 večja čebula
• česen (količina prav tako po okusu posameznika)
• olivno olje
• sol
• poper
• kajenski poper
• kumina (meni v to jed najbolj paše mleta)
• vegeta
• moka
• sladka paprika v prahu
• lovorjev list

Na segretem olivnem olju najprej prepražim čebulo, nato dodam sesekljan česen. Ko le-ta zadiši, pride na vrsto fižol. Vse skupaj še malo prepražim, potem pa solim, popram, začinim pa tudi s kajenskim poprom, vegeto in mleto kumino. Premešam, nato pa posujem s sladko papriko in moko ter vse skupaj še na hitro popražim. Priporočljivo je namreč, da tudi moka malce zadiši. Uf, da ne omenjam vonja sladke paprike. Vse skupaj nato zalijem z mlačno (!!) vodo ter dodam lovorjev list.

Pustim, da zavre, nato ogenj zmanjšam, jed pa naj vre v nepokriti posodi. Priporočljivo je vsaj 15 minut, da se v tem času moka pokuha in s tem primerno zgosti tekočino. Mora pa se dovolj skuhati tudi fižol.

Naj samo še nekaj stvari pripomnim. Sama pikantnost te jedi je odvisna od količine posameznih začimb zgoraj (česen, poper, kajenski poper). Lahko jih uporabite manj, lahko pa več. Jaz jo zelo rada naredim pikantno, ker mi je le takšna res najboljša.

Zraven lahko jeste različne priloge. Lahko je to samo kruh, v mojem primeru (na sliki) je bila to polenta, mogoče celo kruhovi cmoki, ipd.

Piščančji zrezek v gorčično-čebulni omaki

Včeraj sem čistila zamrzovalno skrinjo in našla piščanca. Ja, perutnine tudi že zelo dolgo nismo jedli. Lušte pa... uff! Tako je bila takoj ideja za današnje kosilo.

Potrebovala sem naslednje:

• 4 piščančji zrezki
• vegeta
• čili
  
• curry
• olivno olje
  
• 1 srednje velika čebula (lahko tudi večja)
• česen v prahu
  
• suho belo vino - jaz sem uporabila Malvazijo
• voda
• 1 polna žlička gorčice

V zrezke najprej vtrem vegeto, curry in chili po eni strani. S to stranjo navzdol jih postavim na segreto olivno olje. Zgoraj omenjene začimbe nanesem še na drugo stran. Meso z obeh strani popečem. Nato jih vzamem iz posode.

Na istem olju nato popražim čebulo, da lepo porjavi in zadiši, ter dodam česen v prahu. Ko zadiši tudi ta, zrezke vrnem v posodo ter jih za nekaj sekund z obeh strani ponovno segrejem. Nato zalijem z vinom toliko, da je 3/4 zrezka potopljenega. Posodo pokrijem in pustim, da se vino pokuha. Ko tekočine zmanjka, zrezke zalijem še z vodo (toliko, da so celi potopljeni) in počakam, da zavre. Zmanjšam ogenj, zrezki pa naj nekaj časa rahlo vrejo. Nekje med samim vretjem dodam še gorčico in še nekaj časa pustim kuhati (5-10 minut) v pokriti posodi.

Meso tako postopoma vpije vino, kar mu poleg začimb da super okus, voda pa poskrbi, da meso ni suho.

Res res res za prste obliznit!

(In, ja, spet se moram opravičiti, ker ni slik. Perutnina pri nas res čisto prehitro gre - preden jaz privlečem fotoaparat, hehe. Bom poskusila kdaj naknadno dodat slikce.)

Tatarska omaka - domača

Nekako sem že ves čas mnenja, da je prava tatarska samo tista, katero se naredi doma. Preprosto zato, ker mora mora mora (!!) biti narejena po okusu posameznika. Ta pogoj pa 'trgovinske' ne izpolnjujejo.

Tooooorej...

Potrebujem:

• majoneza (jaz osebno vedno izberem Hellmanns, ker ni premastna in je ravno prav aromatična)
• kisla kumarica (1 dokaj velika)
• mala čebula
• česen (po okusu posameznika)
• peteršilj (obvezno svež - je boljši)
• poper, sol, kis, belo vino (ali sok limone)

Pri tem ni drugega kot da se vse skupaj dobro zmeša. Poudarila bi samo naslednje:

1. majoneza - količina je čisto po izbiri posameznika in samih potreb
   
2. kumarica se nariba na manjši ribežen
3. čebula se prav tako nariba na manjši ribežen
4. česen - stroki se, seveda, olupijo in operejo, nato pa se stisnejo (npr. s takšno napravco) v majonezo
5. peteršilj - sesekljamo na drobno
6. poper in sol - po okusu posameznika
7. kis in belo vino (ali sok limone) - tu upoštevam samo gostoto mešanice, ko enkrat vse skupaj že zmešam (tu še brez kisa, vina ali soka limone), dodam pa kis in vino v vsakem primeru - za okus vsaj, če že ni potrebno za redčenje

** Sama priporočam uporabo belega vina prej kot sok limone. Sicer imam limone zelo rada, a mi nekako ne dajo tistega pravega okusa v tej prilogi.


** Tatarsko omako priporočam, da se naredi prej in da potem nekaj časa stoji v hladilniku. Tako se potem primerno ohladi pa še vse prave okuse 'pobere' iz vseh dodanih sestavin.

Puran v smetanovi omaki

Perutnina že sama po sebi predstavlja lažji obrok. Jaz osebno imam rada piščanca, tudi kokoš, in pa purana. Ravno prav nasitijo pa še pretežki niso za želodec.

Naj vam danes predstavim recept, katerega sem pred leti našla na enem izmed številnih forumov. Priprava je popolnoma preprosta, hitra je pa še nasiti ravno prav. Kdo bi lahko celo kdaj rekel, da zna biti malce kalorijske bombe. ;)

Skozi leta sem jo malce priredila po svojem okusu, da je zadeva še boljša...

Takole gre...

Sestavine:

• puranje zrezke
  
• olivno olje
• čili v prahu
• curry v prahu
• kajenski poper
• sladka smetana
• sojina omaka

Puranje zrezke lahko uporabite takoj sveže iz trgovine, lahko pa tudi zamrznjene. V slednjem primeru predlagam, da so popolnoma odmrznjeni. Sama se rada držim nasveta Nigelle, da je dobro zvečer preden boste naredili to jed prestaviti zrezke iz zamrzovalnika v hladilnik, da se preko noči počasi in lepo topijo. Jaz jih ponavadi nekje dopoldne naslednji dan dam še ven na sobno temperaturo, če se slučajno še niso stopili do konca. Zrezke je namreč priporočljivo še prej malo potolči, da jih stanjšamo. Tako bodo potem bolj dobri pa še hitreje se bodo opekli.

Na olivnem olju nato segrejem olivno olje, na eno stran zrezkov posujem čili in curry ter jih položim v olje na to stran z začimbami. Ko so vsi zrezki na olju, posujem z istima dvema začimbama še drugo stran, dodam pa še kajenski poper. Zrezke počasi popečem na obeh straneh, priporočljivo do zlato rumene barve, nato pa rahlo zalijem, da se na hitro podušijo. Ko voda izhlapi, zrezke še malce popečem, da dobijo lepo barvo, nato pa zalijem s sladko smetano. Sama priporočam tekočo, ker je enostavno boljša za omako. Če pa ne gre drugače, bolj čvrsto razredčim z mlekom. Po okusu še kanem nekaj malega sojine omake. Vse skupaj pustim pol minute do minuto, da povre, nato serviram.

** Hehe, slika zgoraj je prva faza pečenja zrezkov. Končna slika na žalost ni uspela, ker te jedi pri nas prehitro zmanjka, da bi jo sploh imela čas slikati. :) **

Buča buča

Hehe, najprej opozorilo, če bo vmes kakšen neumesen komentar. Bučk namreč nikoli nisem marala. Kot majhna sem hodila okoli bikov, kokošk, tudi prašičev, ker sem pač iz vasi, kjer je kaj nekaj kmetij, pa tudi mi smo včasih imeli nekaj malega od zgoraj naštetega. In kot posledica tega sem se že takrat navadila, da pač buče jedo prašiči. Samo prašiči.

In čeprav mi pravijo doma drugače, jih mi nikoli nismo jedli. Kasneje pa so v naši družini postali čisto navdušeni nad njimi. Seveda, drugačnimi, jedilnimi. Ampak v meni je še vedno prepričanje, da pač tega ljudje enostavno ne jemo. In pika. Pa smo se vsakič znova kregali, ker pač tega nisem hotela jesti. Počasi, ampak res počaaaaaaaaasi, sem jih poskusila uživati tako, da so se narezale na kolobarčke in se potem popekle z obeh strani. Lahko jih prej pomokaš, jih spaniraš kot dunajske, ali pa enostavno samo malo dodatka k jedem (ali vegeto) vtreš z ene ali obeh strani (lahko tudi malo suhega česna v prahu) in jih tako dobro popečeš. Pa še to bolj omejeno, ker me čisto prehitro nasitijo, pri nas pa se to vedno DODA k neki že glavni jedi. Potem se pa nažreš – dobesedno.

Letos pa mi presenetljivo prijajo. Nek večer sem jih spet popekla – samo na vegeti in česnu, da je vsaj malce manj nasitno – in sem si jih, po pravici povedano, prav zaželela. Sploh v tej vročini.

Danes pa sem sama sebe presenetila. In, po mojem, tudi mamo. Hehe, sem dejansko razmišljala, da verjetno misli, da mi je tale vročina že počasi v glavo stopila. :) Za kosilo smo si poleg čisto mladega domačega pečenega krompirja privoščile neke vrste omakco. Takole sem jo naredila:

• 1 dokaj velika bučka (svetla, bela, ne tista zgoraj ali tista, katero ponavadi lahko kupiš v naših trgovinah)

• 2 srednje velika paradižnika

• 2 beli papriki

• 3 kar velike stroke česna

• 1 srednja bela čebula

• vegeta, sol, olivno olje (izraz ‘oljčno’ še vedno ne priznavam), črni poper, kajenski poper

Na olivnem olju prepražimo na drobno nasekljano čebulo. Ko zarumeni, dodamo na kockice narezan česen in pustimo nekaj sekund, da se prepraži toliko, da zadiši. Nato bučko narežemo na kocke (velikost je poljubna, po okusu posameznika) brez, da jo olupimo, ker gre še za zelo mlado bučko. Premešamo, da se prepraži, in malo zalijemo, da se nekaj minutk duši. Nato dodamo narezane paprike (na trakce, na krajše trakce – po želji) in pustimo, da tekočina še malo izpari. Čisto na koncu pa dodamo paradižnike narezane na kocke. Ko od sebe dajo tekočino, dodamo vegeto, sol, poper in kajenski poper, vse skupaj premešamo in pustimo, da se še nekaj časa duši. Sama sem poleg začimb dodala še malo sojine omake in nato pustila dušit. Še manj kot čajno žličko.

Nato postrežemo.

Jaz osebno sem dala to kar zraven pečenega krompirja, da se je še ta malo nalezel okusa. Njamsi!! :) :)