Prebranac (po originalnem srbskem receptu)

Po zelooooo dolgem času sem spet nazaj. Ne, nisem pozabila. Pa kuhati tudi nisem prenehala. Bila pa sem res zaposlena na polno, zato sploh ni bilo časa za zapise.

Tokrat sem se odločila preiskusiti originalni recept za Prebranac. Ena verzija je zapisana že tule. Prav tako sem prebrala tudi številne druge, nikoli pa si še nisem vzela čas za 'the original'. In ker je vse enkrat prvič, sem se danes spravila v že zdavnaj kupljeno srbsko kuharico in malenkost prilagodila količine.

Takole je bilo:

• 800 g kuhanega fižola (jaz sem uporabila belega, podobnega tetovcu)
• 500 g čebule (lahko pa greste čisto po svojem okusu, tudi sama sem šla čisto po občutku, ker original predpisuje 1,5 kg na 500 g fižola, kar pa mi je skoraj malce preveč)
• 3 stroki česna
• 1 zravnana jedilna žlica moke
• 1 zravnana čajna žlička in pol sladke paprike v prahu
• sol (po okusu)
• poper (po okusu)
• 1 zravnana jedilna žlica paradižnikovega pireja
• 10 jedilnih žlic vode, v kateri se je fižol kuhal
• 1 rezina slanine
• 1 rezina pršuta
• 2 rezini pikantne suhe salame
• olivno olje

Najprej čebulo olupim in jo narežem na rebra, zatem pa jo dobro prepražim na olivnem olju. Tej dodam žlico moke, malce prepražim, nato pa prepražim še dodano sladko papriko v prahu. Vse skupaj zalijem z 10-imi žlicami vode, v kateri se je prej kuhal fižol. Temu dodam še sol, poper, nasekljan česen in paradižnikov pire. Odmaknem z ognja ter vse skupaj, s fižolom, dobro premešam. Na manjše kose narežem še slanino, pršut in suho salamo, katere vmešam v zgoraj opisano mešanico.

Glinen pekač namastim ter ga napolnim z mešanico.

Pečem na 200 stopinj Celzija približno 45 minut.

Prijatno!

Fižolov golaž

Fižoooolček! Jap! A tokrat ne v zrnu. Stročji. Tisti mladi. Mehak. Mmmmm!

Tale jed je res ena takšna preprosta zadeva, ko morate narediti nekaj na hitro, obenem pa ne bi jedli nekaj preveč nasitnega. Primeren je tako za tiste, ki imate radi klasične okuse, kjer pač enostavno občutite dodane začimbe, kot tudi za tiste, ki imate radi, da jed peče. Lahko z mesom, lahko brez. In, ne, seveda, da se ne kuha tako dolgo kot klasičen golaž. :)

Potrebujem...

• stročji fižol (količina je čisto odvisna od posameznika)
• 1 večja čebula
• česen (količina prav tako po okusu posameznika)
• olivno olje
• sol
• poper
• kajenski poper
• kumina (meni v to jed najbolj paše mleta)
• vegeta
• moka
• sladka paprika v prahu
• lovorjev list

Na segretem olivnem olju najprej prepražim čebulo, nato dodam sesekljan česen. Ko le-ta zadiši, pride na vrsto fižol. Vse skupaj še malo prepražim, potem pa solim, popram, začinim pa tudi s kajenskim poprom, vegeto in mleto kumino. Premešam, nato pa posujem s sladko papriko in moko ter vse skupaj še na hitro popražim. Priporočljivo je namreč, da tudi moka malce zadiši. Uf, da ne omenjam vonja sladke paprike. Vse skupaj nato zalijem z mlačno (!!) vodo ter dodam lovorjev list.

Pustim, da zavre, nato ogenj zmanjšam, jed pa naj vre v nepokriti posodi. Priporočljivo je vsaj 15 minut, da se v tem času moka pokuha in s tem primerno zgosti tekočino. Mora pa se dovolj skuhati tudi fižol.

Naj samo še nekaj stvari pripomnim. Sama pikantnost te jedi je odvisna od količine posameznih začimb zgoraj (česen, poper, kajenski poper). Lahko jih uporabite manj, lahko pa več. Jaz jo zelo rada naredim pikantno, ker mi je le takšna res najboljša.

Zraven lahko jeste različne priloge. Lahko je to samo kruh, v mojem primeru (na sliki) je bila to polenta, mogoče celo kruhovi cmoki, ipd.

Zdrava pečica: Krvavice

Krvavice na zdrav način? No, če ste kdaj mislili, da ni možno, ste se motili.

Idejo sem dobila od sosede in sem jo čimprej morala poskusiti. Rezultat? No, ja. Glede na to, da je v originalu treba takšno klobaso kar dolgo peči, na olju, ki se ne osmodi prehitro, ta pa velikokrat zna še pršeti naokoli in tako naredi svinjarijo ravno takrat in tam, ko in kjer ni treba... Enostavno ne more biti večje razlike. Res! Nobenega olja. Klobasa tako ali tako ostane v zaprti posodi, katero na koncu brez problema očistiš s programom za čiščenje, vsa odvečna maščoba pa pricurlja ven ter na dno posode. Ja, pri tem primeru je še bolj očitno.

Celoten postopek pa je bil čisto preprost. Potrebovala sem...

• 2 krvavici

 Ja, samo to! In pa pečico, seveda.

Klobasi sem postavila na spodnjo mrežico, nastavila na 250 stopinj Celzija ter najprej dala 12 minut. V tem času se je sicer lepo opekla. Vseeno pa je ponavadi boljša, če je res dobro zapečena. Zato sem na isti temperaturi nastavila še na dodatnih 10 minutk.

Po pretečenem času je samo še romala na krožnik.

Res, nobenih dodatnih maščob, tudi svojih ni imela preveč - ravno prav. Okus pa fenomenalen! Aja, pa ste zasledili, da je bilo vse skupaj pripravljeno v borih 20 oz. 22 minutah? Ja, prav tako brez dela, brez svinjarije. Le božanski vonj med samo peko. Sploh vidite kje kakšno sled maščobe na krožniku? 

Zdrava pečica: Pečen piščanec in pečen puran

Za letošnje Martinovo smo pri nas izbrali piščanca in purana. Seveda, mi je takoj na misel prišla uporaba moje pečice. 'Pa da potestiram še to,' sem si rekla. Predvsem me je zanimalo, če bo dejansko možno obe vrsti mesa pripraviti na takšen način, da bosta po koncu pečenja oba še dovolj sočna in ne suha.

Da ni okus čisto navaden, sem se odločila poiskati kakšno dobro marinado. Na koncu sta ostali dve, kateri pa sem se odločila primerno združiti. Vsaka izmed njih je namreč imela vsaj eno sestavino, katero enostavno nisem hotela izpustiti. Ena je za piščanca po Ptujsko, druga pa je brez imena, a slastna. Razmišljala sem, katero bi Vam predstavila pa sem nekako prišla do zaključka, da kar obe, na koncu pa še mojo verzijo.

Druga je takšna:

• 1 žlička olivnega olja
• 2 stroka nasekljanega česna
• 1 žlica gorčice
• 0,5 žlice sojine omake
• 0,5 žličke mletega čilija
• 0,5 žličke timijana
• 0,5 vejice rožmarina
• 0,5 žličke majarona
• 0,5 žličke sesekljane sveže bazilike

To vse skupaj zmešamo, nato pa z mešanico piščanca dobro premažemo. V marinadi naj bo vsaj 30 minut, toplo pa se priporoča čez noč.

Marinada za piščanca po ptujsko pa je naslednja (nekako rahlo pod vplivom oddaje Riba na oko v tem tednu):

• 1/4 dl belega olja (sicer prvič slišim za ta izraz, a mišljeno je pač rastlinsko ali pa sončnično)
• 1 žlička soli
• 1 žlička gorčice
• 1 žlička rdeče paprike
• 2 stroka drobno nasekljanega česna
• poper (po okusu)
• 2-3 žlički balzamičnega kisa
• manjša količina nasekljanega peteršilja
• manjša količina nasekljane bazilike

Postopek pri marinadi pa je isti kot zgoraj.

1. V prvem mi je všeč sojina omaka, čili, olivno olje in vsa našteta zelišča. Pri drugem pa nekako nisem za belo olje, bi pa sigurno uporabila peteršilj in balzamični kis.
2. Do kombinacije obeh je prišlo tudi zaradi tega, ker sem nekako raje uporabila sojino omako kot sol (čeprav nimam nič proti soli) ter čili namesto rdeče paprike in popra (ja, kljub temu, da imam rada vse tri začimbe).
3. Prvi recept pa ima več dišavnic, med njimi tudi rožmarin, majaron in timijan (vse to imam letos svoje, domače, sveže).

 Iiiiin, tako sem posledično zaključila s takšno kombinacijo:

• 1 žlička olivnega olja (to bo tako ali tako med samim pečenjem odteklo, marinada ga pač nekako mora imeti)
• 2 stroka nasekljanega česna
• 1 žlica gorčice
• 0,5 žlice sojine omake (ravno prav slano, da res ne potrebujete soli ali pa vegete)
• 0,5 žličke mletega čilija (super nadomesti rdečo papriko in poper)
• 0,5 žličke timijana
• 0,5 vejice rožmarina
• 0,5 žličke majarona
• 0,5 žličke bazilike
• 3 žlički balzamičnega kisa (sicer na začetku s skepticizmom, a res naredi fenomenalno ravnovesje v kombinaciji z ostalimi sestavinami)
• manjša količina nasekljanega peteršilja

Ko zadevo zmešate, predlagam, da jo preiskusite. Jaz sem bila navdušena že nad vonjem, okus pa je bil še boljši. Marinado sem dobro vtrla v vsak kos posebej, meso zaprla v plastično posodo s pokrovom in ga čez noč (no, ja, v bistvu še dlje - do kosila naslednji dan) pustila v hladilniku.

Potem pa samo - pečico ven, meso na mrežice. Vklopim na 200 stopinj Celzija, časovnik pa nastavim na 20 minut. Meso mora tokrat biti na spodnji mrežici. Naj samo še toliko omenim, da se čas lahko razlikuje pri različnih kosih ter različnih velikostih le-teh. Predlagam, da po pretečenem času enostavno vzamete zobotrebec in ga zapičite v vsak kos mesa posebej. Če na njem ni sledu krvi, potem je meso pečeno.

Če so Vam že kdaj razlagali, da lahko dejansko gledate, kako odvečna maščoba odteka na dno posode, potem Vam tokrat lahko sama potrdim, da so govorili resnico. Če poleg vsega še želite, da bi bilo meso lepo sočno (če Vam slučajno na takšen način ni dovolj), lahko dno posode na samem začetku pokrijete z vodo. Verjetno tako ali tako že poznate verzijo pri pečenju na štedilniku, kjer meso najprej dobro popečete, nato pa ga rahlo zalijete z vodo, posodo pokrijete in pustite rahlo vreti kratek čas. V tem primeru pa bo voda na dnu med pečenjem krožila pod mesom, vročina bo ustvarjala paro, meso pa naredila resnično (!) sočno.

Brez odvečnih maščob, zdravo, ravno prav zapečeno in enostavno wow!!

Brancin z limono in rožmarinom

Hm, pri receptih, kot je tale, vsakič znova ugotovim, da znam biti grozljivo čudna. V končni fazi sem namreč dobila tudi komentar, če bomo tole ribo danes sploh videli ali ne. Zakaj? Ker sem začela komplicirati na polno.

Brancina sem sicer že jedla. A to je bilo pred leti v neki res fantastični toskanski restavraciji v Ljubljani. Tisti je bil sicer pečen v soli na grilu in je bil res fantastičen (ja, tudi takšen še pride na vrsto v prihodnosti). Tokrat pa sem se odločila za limono in rožmarin. Leta nazaj sem zadnji dve sestavini res zavračala v kombinaciji z ribo. Razlog? Nekje sem namreč jedla skušo z njima in je bila (se opravičujem že vnaprej) nagravžna. Riba se sploh ni okusila, je pa zato bila limona, prav tako pa tudi rožmarin, glavnina jedi. Ja, oboje imam rada. V bistvu vse tri sestavine. Ta kombinacija pa je bila ubijalska. Zadnje nekaj let pa sem se počasi privajala tudi na to in enostavno zaključila, da je takrat bila sama količina začimb enostavno prevelika.

Tako sem se torej spravila na internet in preiskala tisoč in en recept. Na koncu pa me je vseeno skrbelo to, koliko se bo osmradila sama pečica. Pri nas se ribe namreč večinoma pečejo zunaj; v 'pizzapanu' ali pa dejansko na žaru. Za ta recept pa to nekako ni primerno. Vsaj mislim, da ne. Dunno! Anyway... Upoštevala sem številne nasvete za preprečevanje smradu (nekako nočem v prihodnosti okušati ribe na sladicah) in mislim, da mi je uspelo. Yaaay, me!

Potrebovala pa sem:

• 2 brancina (moja dva sta skupaj tehtala približno 700g)
• 2 vejici svežega rožmarina
• 4 rezine limone
• sol
• poper
• vegeta
• olivno olje
• peko papir in alu folija*

Malce me je sicer zmotilo, ker sem pričakovala, da bosta ribi že očiščeni. Vedno se namreč pri nakupu odločim za takšne. Tokrat očitno niso bile - bo treba našega ribarja malce okregati, hehe.

Ribo dam na peko papir, katerega sem predhodno položila na alu folijo. V trebušček ji dam sol, poper, vegeto in pa vejico svežega rožmarina. Ribo na vrhu nekajkrat rahlo zarežem, jo še malo posolim tudi tu, po tem pa dam dve rezini limone, eno zraven druge, seveda. Čisto na koncu pokapam še z olivnim oljem in ribo dobro zaprem v alu folijo.

Isto naredim še z drugo ribo. Vsako, seveda, zavijem v svojo folijo. Obe vstavim v pekač, tega pa v pečico, ogreto na 200 stopinj Celzija. Ribi pečem približno 25 do 30 minut.

Na koncu jih serviram skupaj z alu folijo. Vsak naj si namreč sam odvije paketek in enostavno uživa v jedi.

Yumm!!

Opombe!!

• Koža te ribe baje sploh ni užitna. Se pa brez problema odstrani, ko je jed končana.
• * Alu folijo sem uporabila ravno zato, da lahko ribo zaprem in tako preprečim, da osmradi pečico. Poleg tega omogoči, da se riba še lepše skuha, obdrži svoj sok in sprejme dodane začimbe ter dišave. Peko papir pa sem uporabila, ker sem nekje prebrala, da hrano nekako ni priporočljivo kuhati v direktnem stiku z alu folijo. Pobere lahko namreč škodljive snovi iz slednje. Nekateri sicer priporočajo, da uporabiš samo peko papir, a se le-tega ne da tako lepo zapreti kot alu folije.
• Pretiran vonj po ribi lahko baje omilimo tudi tako, da jih operemo v slani vodi. V originalu naj bi se te ribe oprale direktno v morski vodi. Če pa jih kupimo pri ribarju, potem naj bi jih dali v posodo, malce posolili in nato na njih nalili mrzlo vodo. S tem naj bi jih v končni fazi umili/očistili.
• Vonj same pečice pa lahko omilimo tako, da takoj, ko damo ribe na krožnik, v pekač vlijemo sok stisnjene polovice limone pomešan z vodo - nekako naj bi bilo dno pekača pokrito v celoti. Tega vrnemo v toplo pečico in pustimo, da tekočina v celoti povre. Zadeva v končni fazi res diši!

Samo še kratka pripomba - slik ni, ker sem že tako ali tako dovolj nepotrebnih stvari okoli sebe osmradila preprosto tako, da sem se jih dotaknila. Torej - se oproščam, da ni slikic.

Tunini polpeti a.k.a. Tuna burger

"Kaj bi pa danes za kosilo kuhali?"
"Ne vem... Kaj bi pa ti?"
"A bi ribe?"

Ob tem pogovoru sem se spomnila na jed, katero že res dolgo obljubljam. Pri nas imamo namreč zelo radi polpete oz. "faširaje" (kot se reče pri nas). Sicer jih večinoma delamo iz mešanega mletega mesa (goveje-svinjsko; 50/50), enkrat vmes smo uporabili tudi puranje. Zakaj, torej, ne bi tokrat poskusili nekaj drugačnega? Sicer je pri nas praksa, da se v maso da kruh, katerega smo prej namočili, potem pa dobro oželi. Tokrat sem posegla po drugem načinu. In, seveda, spet drugem mesu. Uff, dobro je bilo!

Potrebovala sem...

• 500g-ska pločevinka tune (vsebovala je nekaj čez 400g tunine)
• šopek peteršilja
• 1 jajce
• čebula - po okusu posameznika
• česen - po okusu posameznika
• krušne drobtine - po potrebi
• olje

Tuni sem najprej odcedila olje, v katerem je bila konzervirana. To isto sem potem uporabila tudi za nadaljnjo pripravo. Na olju tako najprej prepražim čebulo in česen ter pustim, da se rahlo ohladita. Tačas nasekljam svež peteršilj, dodam jajce in čisto na koncu še prepraženo čebulo in česen. Maso začnem mešati tako, da jo stiskam in vsakič znova pustim, da gre skozi prste. Na takšen način jo je namreč najlažje res enakomerno premešati. Postopoma dodajam drobtine. O količini tu ne bom pisala, ker je ta vrednost res odvisna od večih dejavnikov. Naj povem samo tako, da jih je dovolj takrat, ko vidimo, da se masa začne počasi sprijemati skupaj. To namreč pomeni, da bomo lahko delali polpete. (Mimogrede, sama jih nisem uporabila veliko, ker sem kmalu dosegla to točko priprave)

Iz mase postopoma naredim več kroglic, katere nato sploščim. Pečem na segretem olju na srednje močnem ognju.




Opombe!!

• Polpetki se spečejo res hitro zato ne priporočam, da zraven delate še kaj drugega.
• S samo maso bodite ob oblikovanju nežni, ker se drugače lahko polpeti čisto prehitro 'lomijo' in razpadejo. Ko so enkrat zapečeni, ta problem ni več prisoten.
• Zgornjim sestavinam lahko po lastnem okusu in presoji dodate še številne ostale začimbe.
  

Piščančji zrezek v gorčično-čebulni omaki

Včeraj sem čistila zamrzovalno skrinjo in našla piščanca. Ja, perutnine tudi že zelo dolgo nismo jedli. Lušte pa... uff! Tako je bila takoj ideja za današnje kosilo.

Potrebovala sem naslednje:

• 4 piščančji zrezki
• vegeta
• čili
  
• curry
• olivno olje
  
• 1 srednje velika čebula (lahko tudi večja)
• česen v prahu
  
• suho belo vino - jaz sem uporabila Malvazijo
• voda
• 1 polna žlička gorčice

V zrezke najprej vtrem vegeto, curry in chili po eni strani. S to stranjo navzdol jih postavim na segreto olivno olje. Zgoraj omenjene začimbe nanesem še na drugo stran. Meso z obeh strani popečem. Nato jih vzamem iz posode.

Na istem olju nato popražim čebulo, da lepo porjavi in zadiši, ter dodam česen v prahu. Ko zadiši tudi ta, zrezke vrnem v posodo ter jih za nekaj sekund z obeh strani ponovno segrejem. Nato zalijem z vinom toliko, da je 3/4 zrezka potopljenega. Posodo pokrijem in pustim, da se vino pokuha. Ko tekočine zmanjka, zrezke zalijem še z vodo (toliko, da so celi potopljeni) in počakam, da zavre. Zmanjšam ogenj, zrezki pa naj nekaj časa rahlo vrejo. Nekje med samim vretjem dodam še gorčico in še nekaj časa pustim kuhati (5-10 minut) v pokriti posodi.

Meso tako postopoma vpije vino, kar mu poleg začimb da super okus, voda pa poskrbi, da meso ni suho.

Res res res za prste obliznit!

(In, ja, spet se moram opravičiti, ker ni slik. Perutnina pri nas res čisto prehitro gre - preden jaz privlečem fotoaparat, hehe. Bom poskusila kdaj naknadno dodat slikce.)

Srbski Prebranac

Pred leti sem začela prakticirati poseben recept za srbski Prebranac in se enostavno zaljubila vanj. Sicer sem ga sčasoma še sama malce izboljšala, sedaj pa ga ne zamenjam za nobeno ceno. Še ne tako dolgo nazaj so me prepričevali, da zelenjava nima kaj početi v Prebrancu, jaz pa se še danes ne strinjam. Noben namreč ne pomisli, da v tem primeru ni mišljeno, da ješ fižol z zelenjavo. Slednja v tem primeru igra vlogo različnih začimb, brez katerih Prebranac enostavno ne bi bil to, kar enostavno mora biti.

Torej, kaj potrebujem...

• fižol (tu sploh ne kompliciram; nekateri vztrajno pravijo, da mora biti tetovec, spet drugi, da mora biti neka druga vrsta - sama sem jih poskusila že več in čisto vsak je bil super!)
• 3 veliki paradižniki (ali pač toliko več manjših, da dobimo pravo skupno količino)
• 1 velika zelena paprika (isti komentar kot pri paradižniku; ni nujno, da je zelena)
• 1 par kranjske klobase ali približno ista količina suhega mesa (sama preferiram prvo)
  
• 1 zelo velika ali 2 srednji čebuli
• Vegeta
• sol
• poper
• 2 žlici Fanta za fižolove prikuhe (v 2dcl mlačne vode)

Fižol skuham, paradižnike, papriko in čebulo narežem. Klobaso narežem na kolobarje poljubne debeline. Nekje na tej točki zmešam tudi 2 žlici Fanta z 2dcl mlačne vode, dobro premešam in pustim stati.

Nato namastim pekač (najbolje glinen) in v njega najprej naložim plast narezane čebule. Na njo dam fižol (seveda, brez vode, v kateri se je kuhal), nato paradižnik in kot naslednjo papriko. Zaključim s plastjo klobas in začinim s soljo, Vegeto, poprom ter polijem s Fantovo mešanico.

Pekač postavim v pečico, katero sem prej ogrela na 250 stopinj Celzija. Peklo naj bi se nekje od 45 minut do 1 ure. Tekočina mora namreč povečini povreti. Sama, ko se plast klobase zelo dobro popeče, vzamem pekač iz pečice in mešanico dobro premešam. Nato jo vrnem v pečico, da se peče še naprej. Tako namreč zavarujem klobaso, da se ne zažge, poleg tega pa zapečena klobasa da samemu Prebrancu dodatno aromo, ko se še malo pokuha.



Ko Prebranec na koncu vzamem iz pečice, ga pustim še nekaj minut stati. Tako namreč jed neha vreti, odda odvečno vlago in zrak ter omogoči, da se jed ravno prav zgosti. Tisti čas (krajši) tako npr. pripravim mizo, narežem kruh, ipd.



Opombe!!

• Če želite imeti zadevo še bolj začinjeno oziroma pekočo, lahko po okusu dodate tudi kakšen pekoč feferon.

Segedin

Nekaj časa je bilo tišine. Bila sem namreč cel november čisto zaposlena. Ampak uspešen je pa bil! To je glavno! :)

In ker se počasi približujejo prazniki, bomo spet začeli peči. Uff, moja domišljija že teče maratone! :) Ampak o tem kasneje - ko bo čas za to.

Že nekaj časa imam močno željo po kislem. Pri naši hiši namreč obožujemo kislo, sploh kislo zelje. In ker smo bili proti jeseni pridni in smo ga pripravili za ozimnico, ga sedaj lahko papcamo. Njamsi! Tako je včeraj zvečer padla ideja, da bo danes za kosilo Segedin. Tokrat sem ga prvič naredila sama.

Potrebovala pa sem:

• 1 srednje velika čebula
• 3-4 veliki stroki česna
• 4 srednje debeli goveji zrezki
  
• sol, poper, vegeta
• moka, sladka paprika, voda, paradižnikov koncentrat
• suho meso ali prekajena klobasa
• kislo zelje
• kumina, lovorjev list
• olivno olje

V večjo posodo (pri nas ponavadi naredimo za večkrat, ker se takšna jed ne splača delati za enkrat - nekako ne pride tako dobra) nalijem vodo, solim in dam na plin. Medtem narežem kislo zelje (če delam z glavami kislega zelja; v nasprotnem primeru pa je tako ali tako že narezano) in ga dam v vrelo vodo (načeloma tudi ni nič narobe, če ga dam preden zavre). Dodam lovorjev list (ne glede na količino končnega izdelka je priporočljivo dati manjšo količino, saj je lovorjev list zelo aromatičen - princip 'less-is-more') in kumino. Zmanjšam ogenj in pustim, da počasi vre.

Na olivnem olju prepražim nasekljano čebulo (da zarjavi) in dodam česen. Goveje zrezke narežem na kocke poljubne velikosti (priporočam, da niso prevelike, ker se bo meso tako hitreje skuhalo) in jih dodam čebuli in česnu. Medtem, ko se meso praži, dodam sol, poper in vegeto - želim namreč, da meso vpije nekaj okusa teh začimb še preden naredi rahlo skorjico. Ko res lepo zarjavi (takšno da namreč še boljši okus kasneje), dodam moko in sladko papriko ter dobro premešam. Zalijem z mrzlo vodo in dodam zelo polno čajno žličko paradižnikovega koncentrata. Dobro premešam, da se le-ta dobro zmeša s tekočino. Če je pregosto, dodam še vode. Nekaj minut pustim vreti, medtem pa na kocke narežem še suho meso (ali prekajeno klobaso). Tega vmešam v paradižnikovo omako, premešam in vmešam v kislo zelje, ki je ves ta čas počasi vrelo. Dobro premešam in pustim vreti še cca. 20 minut. Po tem času poskusim, če je meso že dovolj mehko in če je celotna zadeva dovolj začinjena.



Opombe!

• V originalu se uporablja svinjsko meso. V tem primeru prekajeno meso ni potrebno dodajati - svinjsko meso ima namreč samo dovolj arome. Je pa res težje prebavljivo.
• Ko zalijemo meso, na katerem je že dodana moka, mora biti voda obvezno MRZLA - v nasprotnem primeru se lahko naredijo nepotrebne kepe.
• Pri večini stvari zgoraj nisem omenjala dejanskih količin (količina suhega mesa, moke, ostalih začimb, vode, kislega zelja), ker je spet stvar okusa vsakega posameznika.
• Kislo zelje, ki je kisano doma (včasih tudi kupljeno), je pred samim kuhanjem potrebno preprati, da Segedin ne bo prekisel. Lahko pa se znajdemo tudi tako, da ga že dejansko damo kuhati. Ko nekaj časa vre, poskusimo vodo; če je prekisla, vodo odlijemo in nalijemo novo ter spet damo na ogenj (seveda, skupaj z zeljem).
  

Puran v smetanovi omaki

Perutnina že sama po sebi predstavlja lažji obrok. Jaz osebno imam rada piščanca, tudi kokoš, in pa purana. Ravno prav nasitijo pa še pretežki niso za želodec.

Naj vam danes predstavim recept, katerega sem pred leti našla na enem izmed številnih forumov. Priprava je popolnoma preprosta, hitra je pa še nasiti ravno prav. Kdo bi lahko celo kdaj rekel, da zna biti malce kalorijske bombe. ;)

Skozi leta sem jo malce priredila po svojem okusu, da je zadeva še boljša...

Takole gre...

Sestavine:

• puranje zrezke
  
• olivno olje
• čili v prahu
• curry v prahu
• kajenski poper
• sladka smetana
• sojina omaka

Puranje zrezke lahko uporabite takoj sveže iz trgovine, lahko pa tudi zamrznjene. V slednjem primeru predlagam, da so popolnoma odmrznjeni. Sama se rada držim nasveta Nigelle, da je dobro zvečer preden boste naredili to jed prestaviti zrezke iz zamrzovalnika v hladilnik, da se preko noči počasi in lepo topijo. Jaz jih ponavadi nekje dopoldne naslednji dan dam še ven na sobno temperaturo, če se slučajno še niso stopili do konca. Zrezke je namreč priporočljivo še prej malo potolči, da jih stanjšamo. Tako bodo potem bolj dobri pa še hitreje se bodo opekli.

Na olivnem olju nato segrejem olivno olje, na eno stran zrezkov posujem čili in curry ter jih položim v olje na to stran z začimbami. Ko so vsi zrezki na olju, posujem z istima dvema začimbama še drugo stran, dodam pa še kajenski poper. Zrezke počasi popečem na obeh straneh, priporočljivo do zlato rumene barve, nato pa rahlo zalijem, da se na hitro podušijo. Ko voda izhlapi, zrezke še malce popečem, da dobijo lepo barvo, nato pa zalijem s sladko smetano. Sama priporočam tekočo, ker je enostavno boljša za omako. Če pa ne gre drugače, bolj čvrsto razredčim z mlekom. Po okusu še kanem nekaj malega sojine omake. Vse skupaj pustim pol minute do minuto, da povre, nato serviram.

** Hehe, slika zgoraj je prva faza pečenja zrezkov. Končna slika na žalost ni uspela, ker te jedi pri nas prehitro zmanjka, da bi jo sploh imela čas slikati. :) **