Zelo hitro pečena potica

Danes sem prvič poskusila nov način pečenja klasične potice. Naj na samem začetku poudarim dve stvari:

1. Recept sem uporabila isti, kakršnega uporabimo pri nas vsako leto in ga lahko najdete tule. Razlika je bila samo v tem, da sem uporabila polovično maso.
2. Tale objava je dodana tudi po oznako 'zdravo brez olja', ker sem dajem vse primere pečenja s halogeno pečico. Ja, potico sem pekla v tej pečici!

Zakaj hitro? Potica je bila pečena v 20 minutah na 175 stopinjah Celzija. Sicer sem jo pustila še dodatnih 10 minut, v vsakem primeru pa je ostala ekstremno mehka, lahka, orehova masa pa je ostala dovolj vlažna.

Enostavno ne morem dovolj poudariti, kako navdušena sem nad današnjim poskusom.

Zdrava pečica: Krvavice

Krvavice na zdrav način? No, če ste kdaj mislili, da ni možno, ste se motili.

Idejo sem dobila od sosede in sem jo čimprej morala poskusiti. Rezultat? No, ja. Glede na to, da je v originalu treba takšno klobaso kar dolgo peči, na olju, ki se ne osmodi prehitro, ta pa velikokrat zna še pršeti naokoli in tako naredi svinjarijo ravno takrat in tam, ko in kjer ni treba... Enostavno ne more biti večje razlike. Res! Nobenega olja. Klobasa tako ali tako ostane v zaprti posodi, katero na koncu brez problema očistiš s programom za čiščenje, vsa odvečna maščoba pa pricurlja ven ter na dno posode. Ja, pri tem primeru je še bolj očitno.

Celoten postopek pa je bil čisto preprost. Potrebovala sem...

• 2 krvavici

 Ja, samo to! In pa pečico, seveda.

Klobasi sem postavila na spodnjo mrežico, nastavila na 250 stopinj Celzija ter najprej dala 12 minut. V tem času se je sicer lepo opekla. Vseeno pa je ponavadi boljša, če je res dobro zapečena. Zato sem na isti temperaturi nastavila še na dodatnih 10 minutk.

Po pretečenem času je samo še romala na krožnik.

Res, nobenih dodatnih maščob, tudi svojih ni imela preveč - ravno prav. Okus pa fenomenalen! Aja, pa ste zasledili, da je bilo vse skupaj pripravljeno v borih 20 oz. 22 minutah? Ja, prav tako brez dela, brez svinjarije. Le božanski vonj med samo peko. Sploh vidite kje kakšno sled maščobe na krožniku? 

Zdrava pečica: Pečen piščanec in pečen puran

Za letošnje Martinovo smo pri nas izbrali piščanca in purana. Seveda, mi je takoj na misel prišla uporaba moje pečice. 'Pa da potestiram še to,' sem si rekla. Predvsem me je zanimalo, če bo dejansko možno obe vrsti mesa pripraviti na takšen način, da bosta po koncu pečenja oba še dovolj sočna in ne suha.

Da ni okus čisto navaden, sem se odločila poiskati kakšno dobro marinado. Na koncu sta ostali dve, kateri pa sem se odločila primerno združiti. Vsaka izmed njih je namreč imela vsaj eno sestavino, katero enostavno nisem hotela izpustiti. Ena je za piščanca po Ptujsko, druga pa je brez imena, a slastna. Razmišljala sem, katero bi Vam predstavila pa sem nekako prišla do zaključka, da kar obe, na koncu pa še mojo verzijo.

Druga je takšna:

• 1 žlička olivnega olja
• 2 stroka nasekljanega česna
• 1 žlica gorčice
• 0,5 žlice sojine omake
• 0,5 žličke mletega čilija
• 0,5 žličke timijana
• 0,5 vejice rožmarina
• 0,5 žličke majarona
• 0,5 žličke sesekljane sveže bazilike

To vse skupaj zmešamo, nato pa z mešanico piščanca dobro premažemo. V marinadi naj bo vsaj 30 minut, toplo pa se priporoča čez noč.

Marinada za piščanca po ptujsko pa je naslednja (nekako rahlo pod vplivom oddaje Riba na oko v tem tednu):

• 1/4 dl belega olja (sicer prvič slišim za ta izraz, a mišljeno je pač rastlinsko ali pa sončnično)
• 1 žlička soli
• 1 žlička gorčice
• 1 žlička rdeče paprike
• 2 stroka drobno nasekljanega česna
• poper (po okusu)
• 2-3 žlički balzamičnega kisa
• manjša količina nasekljanega peteršilja
• manjša količina nasekljane bazilike

Postopek pri marinadi pa je isti kot zgoraj.

1. V prvem mi je všeč sojina omaka, čili, olivno olje in vsa našteta zelišča. Pri drugem pa nekako nisem za belo olje, bi pa sigurno uporabila peteršilj in balzamični kis.
2. Do kombinacije obeh je prišlo tudi zaradi tega, ker sem nekako raje uporabila sojino omako kot sol (čeprav nimam nič proti soli) ter čili namesto rdeče paprike in popra (ja, kljub temu, da imam rada vse tri začimbe).
3. Prvi recept pa ima več dišavnic, med njimi tudi rožmarin, majaron in timijan (vse to imam letos svoje, domače, sveže).

 Iiiiin, tako sem posledično zaključila s takšno kombinacijo:

• 1 žlička olivnega olja (to bo tako ali tako med samim pečenjem odteklo, marinada ga pač nekako mora imeti)
• 2 stroka nasekljanega česna
• 1 žlica gorčice
• 0,5 žlice sojine omake (ravno prav slano, da res ne potrebujete soli ali pa vegete)
• 0,5 žličke mletega čilija (super nadomesti rdečo papriko in poper)
• 0,5 žličke timijana
• 0,5 vejice rožmarina
• 0,5 žličke majarona
• 0,5 žličke bazilike
• 3 žlički balzamičnega kisa (sicer na začetku s skepticizmom, a res naredi fenomenalno ravnovesje v kombinaciji z ostalimi sestavinami)
• manjša količina nasekljanega peteršilja

Ko zadevo zmešate, predlagam, da jo preiskusite. Jaz sem bila navdušena že nad vonjem, okus pa je bil še boljši. Marinado sem dobro vtrla v vsak kos posebej, meso zaprla v plastično posodo s pokrovom in ga čez noč (no, ja, v bistvu še dlje - do kosila naslednji dan) pustila v hladilniku.

Potem pa samo - pečico ven, meso na mrežice. Vklopim na 200 stopinj Celzija, časovnik pa nastavim na 20 minut. Meso mora tokrat biti na spodnji mrežici. Naj samo še toliko omenim, da se čas lahko razlikuje pri različnih kosih ter različnih velikostih le-teh. Predlagam, da po pretečenem času enostavno vzamete zobotrebec in ga zapičite v vsak kos mesa posebej. Če na njem ni sledu krvi, potem je meso pečeno.

Če so Vam že kdaj razlagali, da lahko dejansko gledate, kako odvečna maščoba odteka na dno posode, potem Vam tokrat lahko sama potrdim, da so govorili resnico. Če poleg vsega še želite, da bi bilo meso lepo sočno (če Vam slučajno na takšen način ni dovolj), lahko dno posode na samem začetku pokrijete z vodo. Verjetno tako ali tako že poznate verzijo pri pečenju na štedilniku, kjer meso najprej dobro popečete, nato pa ga rahlo zalijete z vodo, posodo pokrijete in pustite rahlo vreti kratek čas. V tem primeru pa bo voda na dnu med pečenjem krožila pod mesom, vročina bo ustvarjala paro, meso pa naredila resnično (!) sočno.

Brez odvečnih maščob, zdravo, ravno prav zapečeno in enostavno wow!!

Zdrava pečica: Pečen/Ocvrt krompir

Tokrat napovedujem, poleg rednih receptov, novo kategorijo in tematiko - priprava jedi v konvekcijsko-halogeno-infrardeči pečici (sem zakomplicirala, ane?). Nekaj časa sem namreč že razmišljala o tem, kako čimbolj odstraniti nepotrebne maščobe s hrane. Tako, recimo, zelo rada pripravim bučke v solati, a me vedno moti, koliko olja je dejansko potrebno uporabiti, da jih spravim skozi prvo fazo. Poskušala sem tako pa drugače pa spet malce drugače pa malce mešano. A v večini primerov je enostavno bilo potrebno uporabiti maščobo. Ne toliko zaradi okusa, ampak zaradi razlogov, kot so ustvariti plast, da se hrana med pečenjem ne prime, ipd. Kakšni dve leti nazaj sem razmišljala o zgoraj omenjeni pečici, a se mi je zdelo, da so bile cene le-teh enostavno previsoke za moj okus. Letos pa sem prvič doživela res lepo znižanje, katerega pa sem zaradi svojega omahovanja v prvo zamudila. Vseeno pa sem bila optimistična in kakšen teden nazaj doživela ponovno znižanje. Jaaa, imam jo!! Seveda, je torej na meni tudi, da jo preiskusim na različne načine. Aja, nova kategorija pa je 'zdravo brez olja'.


Prvi preiskus je bil danes na krompirju. Lansko leto sem prvič, čisto po naključju, jedla v restavraciji krompir, ki je bil pripravljen popolnoma brez maščobe. Seveda, sem takoj vedela, kako. A kaj ko nisem imela 'orodja' za to. Malce sicer s skepticizmom (preprosto zato, ker sem pač jaz jaz) sem vse nastavila in opazovala.


Naj opišem nekaj svojih opažanj. Na samem začetku nisem bila prepričana, kako dejansko lahko postavim krompir v pečico. Je potrebno narediti samo eno plast na en nivo ali jih lahko več. Zakaj? V navodilih piše, da če ga postaviš na spodnjo mrežico in daš na 250 stopinj Celzija, po koncu procesa dobiš pečen krompir. Če pa ga postaviš na zgornjo mrežico in daš na 200 stopinj Celzija, bo le ta ocvrt (kot pommes frites). Tako sem za prvo pokušino izbrala nekakšno vmesno verzijo. Krompir sem narezala na cca. 0,5 cm debele kolobarje, jih naložila na obe mrežici in vklopila na 200 stopinj Celzija za približno 15 minut. Nato še enkrat 15. Ok, saj vem, da mogoče kompliciram. Gre pa le za novo zadevo, prvi poskus, zato grem raje malo po malo. Po teh 30 minutah sem krompir z zgornjega nivoja lahko odstranila, ker je bil res lepo pečen. 'Spodnjega' sem vklopila še enkrat za približno 5-10 minut na 250 stopinj. V tem res kratkem času se je že pečen krompir (oz. ocvrt) malce 'odpočil' in je bil res okusen ter ravno prav mehak.

Ker pa je bilo krompirja vseeno malo več, mi ni preostalo drugega kot da naredim še eno plast in ga pač opazujem, kako se peče. Zaključek? Sploh ni problema, če je v dodatni plasti. Tako se bom drugič lahko odločila samo za pečenega ali pa samo za ocvrtega. Bil je popolnoma enako pečen/ocvrt.

Prvi poskus je torej uspel! S krompirčkom sem bila zelo zadovoljna! Naj samo še toliko omenim, da ga lahko začinite s čimer koli tik preden gre v pečico. Načeloma lahko uporabite tudi kaj bolj mastnega. Za okus, pač. Meni je bil všeč kot tak. Dodala sem le še sol, vegeto in malo črnega popra. Sicer bi zase dodala še kaj drugega, ker imam čezdalje bolj rada začinjene jedi. A sem kuhala tudi za druge. V vsakem primeru - iLike!

Samo še enkrat poudarek - ko se krompirček speče, ga vsaj za kakšno minutko do dve pustite na krožniku, da pridobi na mehkobi.