Hm, pri receptih, kot je tale, vsakič znova ugotovim, da znam biti grozljivo čudna. V končni fazi sem namreč dobila tudi komentar, če bomo tole ribo danes sploh videli ali ne. Zakaj? Ker sem začela komplicirati na polno.
Brancina sem sicer že jedla. A to je bilo pred leti v neki res fantastični toskanski restavraciji v Ljubljani. Tisti je bil sicer pečen v soli na grilu in je bil res fantastičen
(ja, tudi takšen še pride na vrsto v prihodnosti). Tokrat pa sem se odločila za limono in rožmarin. Leta nazaj sem zadnji dve sestavini res zavračala v kombinaciji z ribo. Razlog? Nekje sem namreč jedla skušo z njima in je bila
(se opravičujem že vnaprej) nagravžna. Riba se sploh ni okusila, je pa zato bila limona, prav tako pa tudi rožmarin, glavnina jedi. Ja, oboje imam rada. V bistvu vse tri sestavine. Ta kombinacija pa je bila ubijalska. Zadnje nekaj let pa sem se počasi privajala tudi na to in enostavno zaključila, da je takrat bila sama količina začimb enostavno prevelika.
Tako sem se torej spravila na internet in preiskala tisoč in en recept. Na koncu pa me je vseeno skrbelo to, koliko se bo osmradila sama pečica. Pri nas se ribe namreč večinoma pečejo zunaj; v 'pizzapanu' ali pa dejansko na žaru. Za ta recept pa to nekako ni primerno. Vsaj mislim, da ne. Dunno! Anyway... Upoštevala sem številne nasvete za preprečevanje smradu
(nekako nočem v prihodnosti okušati ribe na sladicah) in mislim, da mi je uspelo. Yaaay, me!
Potrebovala pa sem:
- 2 brancina (moja dva sta skupaj tehtala približno 700g)
- 2 vejici svežega rožmarina
- 4 rezine limone
- sol
- poper
- vegeta
- olivno olje
- peko papir in alu folija*
Malce me je sicer zmotilo, ker sem pričakovala, da bosta ribi že očiščeni. Vedno se namreč pri nakupu odločim za takšne. Tokrat očitno niso bile - bo treba našega ribarja malce okregati, hehe.
Ribo dam na peko papir, katerega sem predhodno položila na alu folijo. V trebušček ji dam sol, poper, vegeto in pa vejico svežega rožmarina. Ribo na vrhu nekajkrat rahlo zarežem, jo še malo posolim tudi tu, po tem pa dam dve rezini limone, eno zraven druge, seveda. Čisto na koncu pokapam še z olivnim oljem in ribo dobro zaprem v alu folijo.
Isto naredim še z drugo ribo. Vsako, seveda, zavijem v svojo folijo. Obe vstavim v pekač, tega pa v pečico, ogreto na
200 stopinj Celzija. Ribi pečem približno
25 do 30 minut.
Na koncu jih serviram skupaj z alu folijo. Vsak naj si namreč sam odvije paketek in enostavno uživa v jedi.
Yumm!!
Opombe!!- Koža te ribe baje sploh ni užitna. Se pa brez problema odstrani, ko je jed končana.
- * Alu folijo sem uporabila ravno zato, da lahko ribo zaprem in tako preprečim, da osmradi pečico. Poleg tega omogoči, da se riba še lepše skuha, obdrži svoj sok in sprejme dodane začimbe ter dišave. Peko papir pa sem uporabila, ker sem nekje prebrala, da hrano nekako ni priporočljivo kuhati v direktnem stiku z alu folijo. Pobere lahko namreč škodljive snovi iz slednje. Nekateri sicer priporočajo, da uporabiš samo peko papir, a se le-tega ne da tako lepo zapreti kot alu folije.
- Pretiran vonj po ribi lahko baje omilimo tudi tako, da jih operemo v slani vodi. V originalu naj bi se te ribe oprale direktno v morski vodi. Če pa jih kupimo pri ribarju, potem naj bi jih dali v posodo, malce posolili in nato na njih nalili mrzlo vodo. S tem naj bi jih v končni fazi umili/očistili.
- Vonj same pečice pa lahko omilimo tako, da takoj, ko damo ribe na krožnik, v pekač vlijemo sok stisnjene polovice limone pomešan z vodo - nekako naj bi bilo dno pekača pokrito v celoti. Tega vrnemo v toplo pečico in pustimo, da tekočina v celoti povre. Zadeva v končni fazi res diši!
Samo še kratka pripomba - slik ni, ker sem že tako ali tako dovolj nepotrebnih stvari okoli sebe osmradila preprosto tako, da sem se jih dotaknila. Torej - se oproščam, da ni slikic.
