Polnjene bučke s tunino

Ja, spet smo pri bučkah. :D Nisem obsedena z njimi. Res ne. Le zanimalo me je, kako bo izpadla polnjena bučka glede na to, da so mi jih že leta hvalili.

Odločila sem se, da za kosilo naredim malce lažjo verzijo. Vsi so mi večinoma govorili o mletem mesu kot polnilo. Sicer ga imam zelo rada, a kot sem že prej omenila, me bučke čisto prehitro nasitijo, zato sem se odločila za tunino. Kako izgleda? Takole je šlo.

Potrebovala sem:

• eno belo bučko,
• dve konzervi tunine v olivnem olju,
• tri paradižnike,
• čebulo (po okusu),
  
• česen (po okusu),
  
• nariban sir (jaz ponavadi uporabim kar Ementaler),
• origano (pri meni se pri tunini skoraj vedno uporablja origano), poper ter kajenski poper.
  

In gremo...

Na olivnem olju (uporabila sem kar tega iz tunine konzerve - samo iz ene, iz druge sem ga potem porabila za pripravo priloge -, ker ga drugače vržemo stran) prepražim čebulo; ko zarumeni, dodam sesekljan česen (velikost sesekljanih koščkov je čisto odvisna od posameznika), da zadiši. Paradižnike narežem na kocke in jih dodam čebuli in česnu. Premešam in nekaj časa pustim, da odda vodo ter da se je nekaj tudi pokuha. Nato dodam tunino in na hitro zmes premešam, ko je še na ognju. Ko jo umaknem z ognja, dodam polovico naribanega sira in še toplo premešam, da se sir stopi s pomočjo toplote zmesi (in NE toplote ognja, ker drugače bo v posodi polomija). To polnilo nisem niti solila, niti nisem dodala vegete, ker je ponavadi že tunina dovolj slana. Lahko pa po okusu dodamo poper in kajenski poper ter origano.

Bučko prerežem na pol po dolgem. Odstranim mehkejši del s pečkami (jušna žlica je pri tem zelo priročna) in z zgoraj opisanim polnilom napolnem vdolbine. Po vrhu še posujem preostali sir ter malo origana za okus in aromo. Bučki naložim na peko papir in jih dam v pečico na 180-200⁰C. Koliko časa se peče je čisto odvisno od bučke in pa, seveda, pečice.

Jaz sem zraven naredila še zelenjavni 'gemišt', lahko pa dodate kar koli drugega.


Dober tek!

In ker buč še ni dovolj...

Odločila sem se, da dodam še eno jed iz bučk. Do sedaj sem jo jedla dvakrat, ker mi je bila prvič tako všeč. Sicer je priprava zadevce čisto preprosta, vseeno pa jo moram deliti. :)

• bučke (količina je, seveda, odvisna od tega, koliko jih dejansko mislite pojesti, koliko vas je, ipd.)

• Vegeta

• olivno olje (lahko tudi kakšno drugo, jaz pa nekako najraje delam na tem)

• česen (po okusu posameznika)

• kis (jaz zadnje mesece uporabljam domačega iz jabolk – njamsi!)

Bučke narežem na kolobarje. Jaz jih rada na dokaj tanke, ker se hitreje popečejo in v končni fazi niso ‘pocaste’ (približno 3-4 mm). Vsak kolobar samo po eni strani na tanko vtrem vegeto in jih naložim en kolobar na drug tako, da vegeto prenesejo še na vsak naslednji kolobar, kamor je nisem posebej nanesla. Ne pozabite, da se bo tako ali tako nekaj vegete pri peki streslo v olje in bo tudi ta dajal aromo in okus samim bučkam. Nato v ponvi segrejem olivno olje in vanj položim kolobarje tako, da gre stran z vtreno Vegeto v olje. Popečem z obeh strani in jih na koncu zložim na krožnik, na katerega sem že prej naložila papirnate brisačke, da popijejo odvečno olje. Vmes, med dodatnim nalaganjem kolobarjev v ponev, že pečene s krožnika prenesem v večjo posodo, kjer se bodo do konca ohladile. Odvečno olje so že tako ali tako oddale. Naj opomnim, da če se gre tu za večjo količino bučk, bo peka vzela kar nekaj časa, ker jih je treba kar nekajkrat naložiti v ponev in na koncu ven. Ko se bučke ohladijo, dodamo nasesekljan česen. Jaz ga ponavadi nasesekljam na malo večje kose, ker da tako več arome. Količina pa je spet odvisna od posameznika. Na tej točki soli in olja, seveda, ni potrebno dodajati, po okusu samo še polijemo s kisom in premešamo. Lahko takoj postrežemo, še boljše pa so, če jih za nekaj časa pustimo stati (lahko tudi v hladilniku).

Uff… in jaz včasih nisem jedla bučk… Ajajajajaj! :)

Buča buča

Hehe, najprej opozorilo, če bo vmes kakšen neumesen komentar. Bučk namreč nikoli nisem marala. Kot majhna sem hodila okoli bikov, kokošk, tudi prašičev, ker sem pač iz vasi, kjer je kaj nekaj kmetij, pa tudi mi smo včasih imeli nekaj malega od zgoraj naštetega. In kot posledica tega sem se že takrat navadila, da pač buče jedo prašiči. Samo prašiči.

In čeprav mi pravijo doma drugače, jih mi nikoli nismo jedli. Kasneje pa so v naši družini postali čisto navdušeni nad njimi. Seveda, drugačnimi, jedilnimi. Ampak v meni je še vedno prepričanje, da pač tega ljudje enostavno ne jemo. In pika. Pa smo se vsakič znova kregali, ker pač tega nisem hotela jesti. Počasi, ampak res počaaaaaaaaasi, sem jih poskusila uživati tako, da so se narezale na kolobarčke in se potem popekle z obeh strani. Lahko jih prej pomokaš, jih spaniraš kot dunajske, ali pa enostavno samo malo dodatka k jedem (ali vegeto) vtreš z ene ali obeh strani (lahko tudi malo suhega česna v prahu) in jih tako dobro popečeš. Pa še to bolj omejeno, ker me čisto prehitro nasitijo, pri nas pa se to vedno DODA k neki že glavni jedi. Potem se pa nažreš – dobesedno.

Letos pa mi presenetljivo prijajo. Nek večer sem jih spet popekla – samo na vegeti in česnu, da je vsaj malce manj nasitno – in sem si jih, po pravici povedano, prav zaželela. Sploh v tej vročini.

Danes pa sem sama sebe presenetila. In, po mojem, tudi mamo. Hehe, sem dejansko razmišljala, da verjetno misli, da mi je tale vročina že počasi v glavo stopila. :) Za kosilo smo si poleg čisto mladega domačega pečenega krompirja privoščile neke vrste omakco. Takole sem jo naredila:

• 1 dokaj velika bučka (svetla, bela, ne tista zgoraj ali tista, katero ponavadi lahko kupiš v naših trgovinah)

• 2 srednje velika paradižnika

• 2 beli papriki

• 3 kar velike stroke česna

• 1 srednja bela čebula

• vegeta, sol, olivno olje (izraz ‘oljčno’ še vedno ne priznavam), črni poper, kajenski poper

Na olivnem olju prepražimo na drobno nasekljano čebulo. Ko zarumeni, dodamo na kockice narezan česen in pustimo nekaj sekund, da se prepraži toliko, da zadiši. Nato bučko narežemo na kocke (velikost je poljubna, po okusu posameznika) brez, da jo olupimo, ker gre še za zelo mlado bučko. Premešamo, da se prepraži, in malo zalijemo, da se nekaj minutk duši. Nato dodamo narezane paprike (na trakce, na krajše trakce – po želji) in pustimo, da tekočina še malo izpari. Čisto na koncu pa dodamo paradižnike narezane na kocke. Ko od sebe dajo tekočino, dodamo vegeto, sol, poper in kajenski poper, vse skupaj premešamo in pustimo, da se še nekaj časa duši. Sama sem poleg začimb dodala še malo sojine omake in nato pustila dušit. Še manj kot čajno žličko.

Nato postrežemo.

Jaz osebno sem dala to kar zraven pečenega krompirja, da se je še ta malo nalezel okusa. Njamsi!! :) :)

smoothie-ji

V teh toplih dneh (katere enostavno obožujem!!) sem se vrgla na doma narejene smoothie-je. Kar tako. Brez posebnih receptov. Kar imamo doma in mi tisti moment paše. In vsakič znova sem navdušena nad njimi pa še osvežilni in nenasitni so. Tule so tisti, katere sem že preizkusila:

smoothie #1

• 1 manjša pločevinka ananasa (sama imam raje tistega light, ker nima toliko sladkorja in je vse nekako malce bolj naravno; soka ne uporabim)

• 1 odrezan kos lubenice (pri lupini je širok približno 2-3 cm)

• pest borovnic

• pest črnega ribeza (lahko tudi rdečega ali pa mešano)

• 6 kepic mešanega sladoleda okusa Planica* (6, ker sem delala za dve osebi)

Vse to v mešalnik, VKLOP in voilà!

——————

* samo namig: do pred kakim mesecem sem bila leta totalni navdušenec nad sladoledom Planica, katerega ni prekašal noben drug – vsi so bili neke blede kopije. Sedaj pa sem našla še eno verzijo, kjer ga dobiš več in je, ja, ljudje, JE dejansko veliko bolj okusen kot Planica. Wanna know? Ask! ;)

——————

smoothie #2

• 1 manjša pločevinka ananasa (spet iste opombe kot zgoraj)

• lubenica (glej zgoraj!)

• 2 olupljeni jabolki Granny Smith (Meni enostavno najboljše! Obvezno morajo biti še trde – toliko, da jih tudi v trgovini sploh ne moreš stisniti -, ker so take še najbolj sočne. In ne nasedajte kopijam samo zato, ker so zelene. Glej obvezno napis na vrečki ali pri ceni, morajo pa biti tudi izrazito temno zelena, da so prava.)

• 6 kepic sladoleda (isti kot zgoraj, ker je enostavno najboljši!)

——————

** Tule mi je sicer manjkal okus ribeza, ker ga ravno takrat nisem imela. Bi pa prišel prav, ker sem pogrešala nekaj, kar bi vsaj malo zagrenilo. Verjetno bi potem bil primeren tudi kakšen grapefruit, a z njim ni za pretiravat, ker da sicer fenomenalen okus, a če ga je preveč, vse uniči.

——————

V vsakem primeru pa mix mix mix in dober tek! :)

smoothie #3

• 1 manjša pločevinka ananasa (ja, spet :D )

• polovica vrečke zmrznjenih gozdnih sadežev (jaz sem jih tokrat kupila kar v Lidlu – 750g; drugače pa rdeči ribez, črni ribez, maline, borovnice)

• 2 še zelo hrustljavi nektarini (ker nad mehkimi nisem preveč navdušena – so preveč pocaste in v končni fazi tudi preveč sladke)

• 3 kepice sladoleda (ja, isti kot zgoraj, a tokrat samo tri kepice, ker so gozdni sadeži bili še zelo hladni, poleg tega pa sem želela tokrat celotno zadevo malenkost manj mlečno)

Tu sicer pride zadeva malce bolj gosta, ampak izpade fenomenalno!! Mix mix mix in že imate. :)

Začetki...

Naj na samem začetku poudarim, da nisem kuharica. Oziroma nisem izučena kuharica. V resnici sem kakšno leto nazaj diplomirala iz čisto druge smeri. Ker pa so trenutno časi kakršni so, je težje najti neko redno zaposlitev. Imam srečo, da občasno delam v svoji smeri. V prostem času pa zato poskušam veliko ostalih stvari, za katere med študijem ni bilo časa. Ena izmed teh stvari je tudi kuha. Kuham, pečem, mešam, ... In ravno v tem letu sem odkrila, da mi je to zelo velika strast.

Tale blog ni mišljen kot ustvarjanje novih receptov v obliki kuharske knjige. Prav tako ne mislim soliti pamet. Preprosto bodo zapisi receptov, katere bom preiskusila, novi recepti, katere bom mogoče ustvarila,... Vesela pa bom, če mi namenite tudi kakšen komentar, nasvet, idejo, svoja mišljenja, ker bodo le tako preiskušene jedi še boljše.

Tako lahko rečem, da bo to moje osebno zbiranje receptov. Fizična oblika zbirke že obstaja, dodala pa bom še nove v tem blogu. Mogoče pride prav tudi kateremu izmed vas.

Pozdravčki...

JJ