Bučkina juha za poletne dni

Pa poglejmo trenutno stanje...

• V torek so mi odstranili prvi modrostni zob. (One down, two to go) Preventiva. Ker se ga s ščetko sploh ne da doseči, zato ga torej ne morem redno dovolj čistiti. Vse tri. Torej, nekaj dni je potrebna lahka hrana. Mehka hrana. S čim manj grizenja, če je le možno. Aja, mimogrede, ne boli več, a nočem razdražiti.
• Zunaj je že vsaj četrti dan zelooooo vroče. Ja, imamo veter - zadnje dva dni. A nekako ne prija težka hrana. Tudi kuhana ne, ker po nepotrebnem preveč segreva telo. Torej, preklopimo na hladne jedi. Poleg solat.
• Tri bučke Greyzini se mi že kar nekaj časa 'valjajo' v shrambi. Ja, saj so na hladnem, a vseeno nočem, da propadejo - enostavno mi jih je škoda.

Ergo?

Gremo na hladne juhe. Bučkino juho tokrat. Namig sem sicer dobila že večkrat, a se nekako nisem odločila za takšne juhe, ker pač nimam v lasti paličnega mešalnika za pasiranje. No, ja. Tako sem vsaj ta leta mislila. Pa ugotovim po 28 letih (!!), da je ves ta čas tudi del kompleta, samo uporabljali ga nismo.

Knock, knock, knock - anyone there? Hehe... Anyway...

Tokrat sem potrebovala...

• 3 Greyzini bučke
• voda
• sol
• poper
• kajenski poper
• vegeta
• muškatni orešček
• čebula
• česen
• olivno olje

Bučke najprej operem, odstranim del s semeni, jih olupim in narežem na poljubno velike koščke. Ta čas zavrem vodo. Vroči dodam sol, vegeto, poper, kajenski poper in muškatni orešček ter zmanjšam plin nekje na srednjo moč. V takšno dodam bučke. Počakam, da zavrejo, nato pa jih pustim rahlo vreti približno 10 minut oziroma, da postanejo dovolj mehke.

Ko so kuhane, jim odstranim večino vode. To prihranim v posodi, iz katere bom lahko po potrebi dolivala. Vzamem napravico za pasiranje (yaaay, tole je pa luštno!) in iz njih naredim čežani podobno zadevo. Po potrebi dodam prej odvzeto začinjeno vodo. Nato odstavim z ognja.

Na olivnem olju prepražim čebulo (do zlato rumene barve) in česen (da zadiši) ter vse skupaj vmešam v prej pripravljeno spasirano juhico. To slednjo vrnem na ogenj in po potrebi razredčim s prej omenjeno vodo. Posodo pokrijem in pustim, da še malce povre. Čebula in česen morata namreč oddati svoj okus.

Ko juho odstavim z ognja, ji po potrebi še dodam začinjeno vodo. Samo vrenje jo namreč malce bolj zgosti, a je ta faza potrebna, če želimo imeti okus čebule in česna.

Pustim ohladiti.

Beli delci v juhici so koščki česna. Sama jih v večini primerov rada pustim v takšnih kosih, ker se mi zdi, da še potem jedi dajejo okus. Lahko pa zadevo tudi stisnete ali sesekljate.

Ko serviram, na mizo dodam tudi kislo smetano. To namreč po želji lahko dodate v juhico.

Tu je uporabljena kisla smetana iz lončka in ni tekoča, zato so kontrasti mogoče malce čudni. A mogoče je ravno to tisto luštno - da je malce drugačno!

Uff, uff... yumm, yumm!