Zajtrk #3 / Smoothie-ji #4

Hitro, preprosto in zelooooo dobro!

Potrebovala pa sem le...

• 2 jabolki srednje velikosti
• 250 ml navadnega jogurta (0,1% mlečne maščobe)

Vse skupaj samo zmešate z mešalnikom in to je to. Ja, dejansko je tako preprosto. :)

Zajtrk #2

Ste za sadni zajtrk? Ne samo sadje, a vseeno - SADJE! Njam!

Takle je bil danes moj.

Potrebovala pa sem...

• 1 večje jabolko
• 2 mandarini
• 250 ml navadnega jogurta (0,1% mlečne maščobe)
• 5 suhih sliv 

Mmmm! :)

Zdrava pečica: Krvavice

Krvavice na zdrav način? No, če ste kdaj mislili, da ni možno, ste se motili.

Idejo sem dobila od sosede in sem jo čimprej morala poskusiti. Rezultat? No, ja. Glede na to, da je v originalu treba takšno klobaso kar dolgo peči, na olju, ki se ne osmodi prehitro, ta pa velikokrat zna še pršeti naokoli in tako naredi svinjarijo ravno takrat in tam, ko in kjer ni treba... Enostavno ne more biti večje razlike. Res! Nobenega olja. Klobasa tako ali tako ostane v zaprti posodi, katero na koncu brez problema očistiš s programom za čiščenje, vsa odvečna maščoba pa pricurlja ven ter na dno posode. Ja, pri tem primeru je še bolj očitno.

Celoten postopek pa je bil čisto preprost. Potrebovala sem...

• 2 krvavici

 Ja, samo to! In pa pečico, seveda.

Klobasi sem postavila na spodnjo mrežico, nastavila na 250 stopinj Celzija ter najprej dala 12 minut. V tem času se je sicer lepo opekla. Vseeno pa je ponavadi boljša, če je res dobro zapečena. Zato sem na isti temperaturi nastavila še na dodatnih 10 minutk.

Po pretečenem času je samo še romala na krožnik.

Res, nobenih dodatnih maščob, tudi svojih ni imela preveč - ravno prav. Okus pa fenomenalen! Aja, pa ste zasledili, da je bilo vse skupaj pripravljeno v borih 20 oz. 22 minutah? Ja, prav tako brez dela, brez svinjarije. Le božanski vonj med samo peko. Sploh vidite kje kakšno sled maščobe na krožniku? 

Zajtrk #1

Ker že kar nekaj časa z energijo ne pridem skozi dan tako kot bi morala, sem se odločila nekaj stvari spremeniti. Včasih (sicer še ne tako daleč nazaj, a vseeno) sem namreč redno tekla, hodila v fitness, ipd. Potem pa je kar naenkrat energije zmanjkalo in je nekako nikoli ne naberem dovolj, da bi z redno telovadbo nadaljevala. Pa jo že zelooo pogrešam. Tako sem se odločila, da najprej pogledam svoj dan s strani prehranjevanja ter prišla do naslednjega zaključka.

Potrebno bo začeti jesti 5-krat na dan. Po malem, a petkrat. Kar imam v bistvu še raje, ker potem vsaj ne bo nepotrebnih 'lušt'. Hehe... Pa še energije bo več. Za tek, fitness, ipd.

Danes je bil torej 'D-day'. Prvi zajtrk. Pravi zajtrk. Po ne vem kolikih letih. Na samem začetku sicer mešani občutki, ampak... I like it!

Za začetek sem izbrala naslednje:

• 250 ml navadnega jogurta (0,1% mlečne maščobe) - ja, samo pol
• 2 mandarini 
• cca. 2 pesti mešanih nesladkanih kosmičev (obožujem 1-kilogramske iz Hoferja)

Najprej, seveda zmešam jogurt in kosmiče ter vse skupaj pustim, da se kosmiči napijejo in napihnejo. V takšni obliki so namreč boljši za prebavo. Ta čas pa si počasi (ker letos drugače enostavno ne gre - mandarine očitno zebe) olupim sadje, ločim na kose ter jih dodam prej pripravljeni mešanici. Premešam in nato enostavno 'dober tek'!

Dobro jutrooo!

Zdrava pečica: Pečen piščanec in pečen puran

Za letošnje Martinovo smo pri nas izbrali piščanca in purana. Seveda, mi je takoj na misel prišla uporaba moje pečice. 'Pa da potestiram še to,' sem si rekla. Predvsem me je zanimalo, če bo dejansko možno obe vrsti mesa pripraviti na takšen način, da bosta po koncu pečenja oba še dovolj sočna in ne suha.

Da ni okus čisto navaden, sem se odločila poiskati kakšno dobro marinado. Na koncu sta ostali dve, kateri pa sem se odločila primerno združiti. Vsaka izmed njih je namreč imela vsaj eno sestavino, katero enostavno nisem hotela izpustiti. Ena je za piščanca po Ptujsko, druga pa je brez imena, a slastna. Razmišljala sem, katero bi Vam predstavila pa sem nekako prišla do zaključka, da kar obe, na koncu pa še mojo verzijo.

Druga je takšna:

• 1 žlička olivnega olja
• 2 stroka nasekljanega česna
• 1 žlica gorčice
• 0,5 žlice sojine omake
• 0,5 žličke mletega čilija
• 0,5 žličke timijana
• 0,5 vejice rožmarina
• 0,5 žličke majarona
• 0,5 žličke sesekljane sveže bazilike

To vse skupaj zmešamo, nato pa z mešanico piščanca dobro premažemo. V marinadi naj bo vsaj 30 minut, toplo pa se priporoča čez noč.

Marinada za piščanca po ptujsko pa je naslednja (nekako rahlo pod vplivom oddaje Riba na oko v tem tednu):

• 1/4 dl belega olja (sicer prvič slišim za ta izraz, a mišljeno je pač rastlinsko ali pa sončnično)
• 1 žlička soli
• 1 žlička gorčice
• 1 žlička rdeče paprike
• 2 stroka drobno nasekljanega česna
• poper (po okusu)
• 2-3 žlički balzamičnega kisa
• manjša količina nasekljanega peteršilja
• manjša količina nasekljane bazilike

Postopek pri marinadi pa je isti kot zgoraj.

1. V prvem mi je všeč sojina omaka, čili, olivno olje in vsa našteta zelišča. Pri drugem pa nekako nisem za belo olje, bi pa sigurno uporabila peteršilj in balzamični kis.
2. Do kombinacije obeh je prišlo tudi zaradi tega, ker sem nekako raje uporabila sojino omako kot sol (čeprav nimam nič proti soli) ter čili namesto rdeče paprike in popra (ja, kljub temu, da imam rada vse tri začimbe).
3. Prvi recept pa ima več dišavnic, med njimi tudi rožmarin, majaron in timijan (vse to imam letos svoje, domače, sveže).

 Iiiiin, tako sem posledično zaključila s takšno kombinacijo:

• 1 žlička olivnega olja (to bo tako ali tako med samim pečenjem odteklo, marinada ga pač nekako mora imeti)
• 2 stroka nasekljanega česna
• 1 žlica gorčice
• 0,5 žlice sojine omake (ravno prav slano, da res ne potrebujete soli ali pa vegete)
• 0,5 žličke mletega čilija (super nadomesti rdečo papriko in poper)
• 0,5 žličke timijana
• 0,5 vejice rožmarina
• 0,5 žličke majarona
• 0,5 žličke bazilike
• 3 žlički balzamičnega kisa (sicer na začetku s skepticizmom, a res naredi fenomenalno ravnovesje v kombinaciji z ostalimi sestavinami)
• manjša količina nasekljanega peteršilja

Ko zadevo zmešate, predlagam, da jo preiskusite. Jaz sem bila navdušena že nad vonjem, okus pa je bil še boljši. Marinado sem dobro vtrla v vsak kos posebej, meso zaprla v plastično posodo s pokrovom in ga čez noč (no, ja, v bistvu še dlje - do kosila naslednji dan) pustila v hladilniku.

Potem pa samo - pečico ven, meso na mrežice. Vklopim na 200 stopinj Celzija, časovnik pa nastavim na 20 minut. Meso mora tokrat biti na spodnji mrežici. Naj samo še toliko omenim, da se čas lahko razlikuje pri različnih kosih ter različnih velikostih le-teh. Predlagam, da po pretečenem času enostavno vzamete zobotrebec in ga zapičite v vsak kos mesa posebej. Če na njem ni sledu krvi, potem je meso pečeno.

Če so Vam že kdaj razlagali, da lahko dejansko gledate, kako odvečna maščoba odteka na dno posode, potem Vam tokrat lahko sama potrdim, da so govorili resnico. Če poleg vsega še želite, da bi bilo meso lepo sočno (če Vam slučajno na takšen način ni dovolj), lahko dno posode na samem začetku pokrijete z vodo. Verjetno tako ali tako že poznate verzijo pri pečenju na štedilniku, kjer meso najprej dobro popečete, nato pa ga rahlo zalijete z vodo, posodo pokrijete in pustite rahlo vreti kratek čas. V tem primeru pa bo voda na dnu med pečenjem krožila pod mesom, vročina bo ustvarjala paro, meso pa naredila resnično (!) sočno.

Brez odvečnih maščob, zdravo, ravno prav zapečeno in enostavno wow!!

Ajdovi žganci

Ja, ena izmed mojih kulinaričnih strasti so sigurno stare slovenske jedi. Saj si moderen pa poskušaš razno razne stvari, ker je ravno v tem čar. A včasih enostavno moraš moraš MORAŠ zaužiti nekaj čisto domačega, slovenskega. Da si malce nostalgičen, da ti je še bolj toplo pri srčku, da si spet malo otrok.

Žgančki! Jaaa! Hehe, in tokrat sem jih prvič delala sama. Perfektni v kombinaciji z domačo gobovo juhico. Mmmmm!

Potrebovala pa sem...

• cca. 1 l vode
• sol
• olivno olje
• 200 g ajdove moke (za dve osebi jo je ravno prav)

Vodo zavrem, nato pa ji dodam sol in olivno olje. Med samim vretjem v njo stresem ajdovo moko. Naj ta naredi kopico. Tako naj tudi ostane in na zmanjšanem ognju vre približno 15 minut. Po pretečenem času s kuhalnico naredim luknjo. Sploh ne kompliciram - enostavno se grem Mojzesa (če temu lahko tako rečem) in kopico razdelim na dva dela, med katerima je kanalček. Tako pustim, da vre še nadaljnjih 10 minut.

Potem vodo odlijem, a je ne zavržem. Bodoče žgance namreč začnem mešati na takšen način, da na koncu moka sploh ne bo več vidna. Torej, ne sme biti suhih delov. Sama ne mešam kot bi vsak to razumel pod to besedo - torej, ne krožno. Začnem namreč na robu kopice in delam škrge. Malo po malo torej 'trgam' od glavne kopice tako, da grem vsakič do dna. Vodo, katero sem prihranila, dodam po potrebi, a ne pretiravam. Še vedno mora namreč ostati gosto. Torej, poskusite najti nekakšno vmesno točko med suhim in mokrim.

Ko vse dobro zmešam, vzamem poleg kuhalnice še vilice in dokončam žgance. Kako? Najprej en del te mešanice zajamem s kuhalnico, nato pa posamezne delčke z robom vilice 'režem' stran in jih sproti nalagam na krožnik.

Takšne žgančke lahko dodate (kot sem že prej omenila) gobovi juhici, lahko poleg kisle repe, kislega zelja, super se poda tudi kakršnemu koli golažu. Kombinacije so odvisne čisto od vas samih.

Če pa želite res domače žgančke, le-tem dodajte tudi kakšne (če je le možno) domače ocvirke. Saj ni treba, da pretiravate - vsaj za okus. Lahko jih dodate nekaj že med samim 'mešanjem', da so bolj voljni. Preostale pa potem dodate na koncu, ko so že na krožniku.

Baklava

Jaaaaa, končno je prišel čas, ko sem jo enostavno naredila!! Prvič v življenju, a preizkuševalci pravijo, da je res res RES uspela. iLike!

Na samem začetku je bil rahel strah, ker vedno ljudje to jed predstavljajo kot nekaj zelo zakompliciranega in oh-in-sploh težko za naredit. Potem pa sem našla recept, kjer imam že tako ali tako zbrane srbske/bosanske jedi ter iz njega razbrala, da ima jed resnično enostaven postopek. Sama sem se odločila, da uporabim kupljeno vlečeno testo. Sem sicer na splošno zagovornik domačega, pri tej jedi pa je enostavno potrebno biti zelo precizen, če želiš, da res izpade tudi vizualno lepa. Malo več časa, dovolj orehov (po možnosti, da jih že med samim mletjem ne poješ preveč, hehe), potem pa.... mmmmmmmm!

Potrebovala pa sem...

• 500 g kupljenega vlečenega testa (uporabila sem Hokus)
• 500 g zmletih orehov
• 2,5 dcl olja
• 1 kg sladkorja
• 2 čajni žlički vanili sladkorja (oz. 1 paketek)
• 6 dcl vode
• sok 1 limone

Na samem začetku sem naoljila pekač. Izbrala sem si manjši pekač, ker je jed, kot verjetno že veste, zelo nasitna, v končni fazi pa je tako ali tako pride zelo veliko. Plasti (v mojem paketku je bilo 5 večjih plasti, katere sem glede na velikost pekača razrezala na 10 manjših; ker pa mi je še ostalo orehov in prostora v pekaču, sem porabila še preostale manjše kose ter naredila dodatne plasti baklave) začnem počasi polagati v pekač. Na začetku so tri - vsako posebej, seveda, naoljim z oljem, katerega sem zavrela. Na tri plasti dam plast zmletih orehov. Zatem nadaljujem z dvema plastema testa - obe, spet vsako posebej, naoljim. Nato spet plast orehov in 2 plasti testa. Tako nadaljujem dokler mi ne zmanjka orehov in testa. Bodočo baklavo zaključim s tremi plastmi testa (spet je vsaka izmed njih posebej namazana z oljem). Na tej točki vzamem zelo oster nož ter kar bo na koncu baklava razrežem na manjše kose; lahko rombe, trikotnike, kvadratke, ... Pazite, da razrežete do dna. Nato porabim še zadnje ostanke olja ter vse skupaj še enkrat dobro premažem.

Tako pustim stati 1 uro. Olje se mora namreč dobro vpiti v testo.

Po eni uri vstavim pekač v pečico segreto na 170 stopinj Celzija. Moj recept sicer pravi, da jo pečemo dokler se lepo ne zapeče (lepo zlato zarjavi). Če pa imate raje podatek o času, naj bo ta nekje med 30 in 40 minut. Po 30 minutah sem preverila napredek ter vse skupaj v pečici pustila še približno 10 minut.

V tem času sem na ognju pripravila sladkorni sirup. V posodo dam sladkor, vanili sladkor in vodo ter pustim, da se vse skupaj stopi. Vmes vsake toliko časa premešam. Ko zavre, pustim na manjšem ognju počasi vreti približno 5 minutk. Zmes se tako rahlo zgosti. Nato odstavim z ognja in mu vmešam limonin sok.

Vrelega polijem po še vroči baklavi. Naj vas opozorim, da bo zadevca malce trajala. Vsake toliko časa bo treba pekač namreč preveriti, ker bo baklavica zeloooo žejna. Seveda, je odvisno od tega, koliko bo pila - toliko boste dejansko porabili sirupa. Jaz sem ga tokrat nekje od 2/3 do 3/4. Mogoče se zgodi tudi, da zgornji 'lističi' malce odstopijo in se na koncih dvignejo. A ne skrbite - tako ali tako ste jih polili s sirupom, kar jih obteži in 'napije' tako, da bodo sčasoma sami padli nazaj na svoje mesto.

Vse skupaj pustite stati kar nekaj časa. Priporoča se čez noč. Zjutraj pa je zadevica božanska - lepo svetleča, prelepa tako ali drugače, dovolj napita in božaaaansko dobra.