Limonine kocke za vodo z okusom limone

Ste ljubitelj/ica vod z okusom? Mogoče vode z okusom limone? Jaz sem pred leti na takšen način začela piti vodo. Čisto na začetku se je pojavila ravno s tem okusom. Glede na to, da čez dan spijem zelo veliko tekočine, je takšna voda zame zelo osvežilna. Sicer že zelo dolgo za žejo in hidratacijo telesa pijem samo vodo, ker me takšna res najbolj odžeja. Včasih pa enostavno paše tudi z limono.

Sem pa že kar nekaj časa nazaj prenehala kupovati takšno vodo v trgovinah. Zakaj? Največ jih ima dodan sladkor, ki okus (vsaj zame) popolnoma uniči. Če pa že tega ni, so pa, seveda, dodani drugi konzervansi, kateri pa enostavno ne morejo skriti okusa po kemikalijah. Še tista verzija, ki je bila popolnoma po mojem okusu, ni več na voljo. Tako jo najraje naredim doma. Sicer obožujem limonado - ja, spet naravno, iz pravih limon! A včasih enostavno paše le rahel okus po teh res okusnih citrusih.

Poskusila sem jo narediti že na več načinov pa mi nekako sploh ni uspelo ujeti pravega okusa - takšnega, da mi bo res všeč in da v končni fazi ne bo limonada.

In, wham! Kar naenkrat ideja! Saj mogoče ni nova. Mogoče jo kdo že pozna. Ampak naj jo vseeno delim za vse tiste, kateri pa jo mogoče ne.

Potrebovala sem...

• 3 limone (kar velike in, yes!!, zelooo sveže ter polne soka)

Količina je spet, seveda, odvisna od vsakega posameznika - pač, koliko tega dejansko hoče narediti.

Limone enostavno ožamem, sok pa nalijem v posodice za led. Ja, v posodice za led.



Tako zamrznjene potem, količinsko gledano, po želji dodamo v kozarec ali steklenico vode. Pijačo tako prijetno ohladi, pa še okus da.

Reeeees enostavno in hitro, a ne?

Pomarančni kolač

Ta vikend sem enostavno potrebovala nekaj svežega, ne preveč polnega in ne preveč mastnega. Saj ne, da ni že zunaj dovolj sveže, ampak, ok - želodec je druga zgodba, hehe. In ko sem že obupala nad iskanjem in enostavno izbrala nek zanimiv recept, se je le-ta izkazal za res res res RES dobrega. Kljub temu, da je v osnovi biskvitno testo, je zelo lahko in zelo sveže. Uff!

Potrebovala sem...

• 4 jajca
• 150g margarine (zmehčane na sobni temperaturi)
  
• 200g sladkorja
• 1 vanili sladkor
• sok in lupina dveh pomaranč
• 300g moke
• 1/2 pecilnega praška
• nekaj žlic mleka (če je potrebno)

Na samem začetku vklopim pečico na 180 stopinj Celzija. Podolgovat pekač namastim z malo margarine ter ga nato posujem še z moko. Originalni recept (zasledila pa sem že nekaj podobnih namigov, čeprav mi je to bedarija in popolnoma nelogičen postopek) sicer predlaga, da na namaščen pekač daš še peko papir, a se tega zaradi zgoraj navedenega ne poslužujem (ali eno ali drugo). Na tej točki še naribam lupinico, ožamem pomaranči in dobro premešam.

Z mešalnikom penasto stepem maslo, dodam rumenjake, sladkor in vanili sladkor. Sama postopoma dodajam vsako sestavino posebej, vmes pa res dobro zmešam posamezno mešanico, ker le tako dobiš res lepo in homogeno zmes. Ta naj bo čimbolj penasta. V njo nato postopoma dodajam sok in lupino dveh pomaranč, čisto na koncu pa še moko pomešano s pecilnim praškom. Tako nastane zelo lepa rahlo zgoščena zmes nežne rumene barve.

Iz beljakov (katerim dodam ščepec soli, da bo sneg lepši in trši) nato stepem trd sneg ter ga narahlo dodajam 'rumeni' masi. Če je končna masa pregosta, dodam tam nekje do 5 jedilnih žlic mleka. Najbolje pa, da se ga poslužujete čisto po potrebi.

Maso vlijem v pekač in pečem 50 minut.

Ohlajen kolač po želji lahko prelijete s kakšnim prelivom ali pa celo glazuro.

Jaz sem tokrat naredila samo iz polovične mase za pokušino. Bom pa sigurno pekla tale kolač še večkrat in z originalnimi količinami. Uff!

Aja, pa da ne pozabim, pomaranče lahko brez problema zamenjate za limone (v originalu je bil recept za limonin kolač), limete, grapefruit,... Let your imagination run wiiiiiild! Hihihi...

Jabolčna čežana

Ste bili kdaj v situaciji, ko ste imeli doma kar nekaj jabolk, katere so bile tik na tem, da zgnijejo? Pa so vseeno imele še kar nekaj lepega mesa in vam bi jih bilo tako žal vreči stran? Ni vam jih treba. Jaz sem to situacijo danes rešila na čisto preprost in zelo okusen način.

Potrebovala sem...

• jabolka
• cimet
• sladkor
• vanili sladkor

Jabolka obrežem in olupim ter jih nato narežem na kose. Vse te potem dam v vodo, v katero sem po okusu dodala cimet, sladkor (ta načeloma niti ne bi bil potreben, ker je čežana, vsaj meni osebno, najboljša kisla; potrebujete pa konzervans, da prekuhano sadje ne propade prehitro) in vanili sladkor.

Počakam, da zavre, nato pa zmanjšam ogenj in pustim rahlo vreti. Jabolka so dovolj kuhana, ko so res mehka.

Ta zatem pustim, da se malce ohladijo, nato pa jih polovim iz vode. Na tej točki jih nisem želela precediti, ker bi 'vodo' tako morala zavreči. Prekuhane kose jabolk dam v drugo posodo. Sama sem se odločila, da pri tem postopku uporabim kar tlačilec za pripravo pire krompirja. Nekako se mi ni dalo vleči ven vseh strojev za mletje, po drugi strani pa niti niso potrebni.


Kose dobro pretlačim, po potrebi dodam še sok, v katerem so se kuhali.

Tak pripravek nato dam v kozarce, v katerih jih lahko dlje časa hranim. Uporabim ga lahko za številne sladice (te še pridejo sem gor v prihodnosti), lahko pa se jo poje kar tako.

Mešanici lahko dodate še številne dodatke med samo pripravo ali pa kasneje ob uporabi. Tako lahko dolijete limonin sok (ali sok katerega drugega citrusa), uporabite lahko tudi kakšne druge začimbe in dišave, katere pa so Vam mogoče bolj po godu. Test, test, test!

Tako čisto mimogrede...
Sok, ki Vam je ostal, lahko uporabite kot naraven in zelo okusen napitek, lahko pa ga tudi zmrznete in uporabite za lučke poleti.

Kakavovi muffini

Spet smo ustvarjali. Tokrat za materinski dan. Moja mami ima namreč zelo rada sladko; čokolado, kakav, ipd. pa sploh. Zato sem se odločila, da tokrat muffine poskusim na takle način.


Potrebovala torej sem (za 12 muffinov)...

• 250g bele moke
• 2 žlički pecilnega praška
• 80ml olja
• 125g sladkorja
• malo vanili sladkorja (za okus)
• 2 jajci
• 250g navadnega jogurta (0,1% mlečne maščobe)
• 3 žlice kakava
• bela kuvertura (za okras - količina po okusu in potrebi posameznika)

Skupaj zmešam moko in pecilni.

V drugi posodi najprej stepem jajci, nato pa jima dodam sladkor in vanili sladkor ter spet dobro zmešam. Dodam olje in ponovno dobro zmešam.

V tretjo posodo dam kakav in mu postopoma dodajam navadni jogurt, da dobim homogeno zmes.

Slednjo vmešam v drugo (mokro) zmes.

Čisto na koncu postopoma dodam še suho mešanico, da dobim lepo testo.

Končni izdelek nato enakomerno porazdelim po 12-ih posodicah.

Pečem na 180 stopinj Celzija nekje med 20 in 25 minut.

Ko se muffini ohladijo izven pekača, na vodni kopeli stopim belo kuverturo do srednje tekočega stanja. S pomočjo žličke vsakega posebej poljubno okrasim in pustim, da se okraski ohladijo in strdijo.

So luštni, ane?

Zelenjavne bučke iz pečice

Zima se že končno počasi poslavlja in pojavljajo se prvi sončni žarki, kateri dejansko že imajo nekaj moči. Jap, martinčkanje se počasi začenja. Yippie!!

Ravno zaradi tega lahko tudi počasi začnemo razmišljati o malce lažji hrani, ker telo ne bo več potrebovalo toliko energije, da se segreje. Včasih pa tako ali tako potrebujemo malce lažji obrok.

Tokrat sem se odločila porabiti bučke, ki so v zmrzovalniku ostale še od prejšnjega leta. Za solato so bile malce preveč na debelo narezane, so pa ravno pravi kolobarji za pečenje v pečici. Ja, in smo spet malce na hitro ustvarjali.

Potrebujem torej...

• zelene bučke narezane na malce debelejše kolobarje (količina je spet odvisna od vašega okusa)
• domača paradižnikova omaka (pri nas jo že leta pripravljamo sami, lahko pa uporabite tudi kupljeno - količina spet odvisna od posameznika)
• 1 srednja čebula
• 1 jajce
• kisla smetana (količina tudi po okusu posameznika)
• sol, poper, suh mlet česen

Na samem začetku sem dobro stopila bučke (fyi, bile so zmrznjene). Ko so se zmehčale, sem jih nasolila, napoprala, dodala kar nekaj česna v prahu ter jih pustila stati kakšno uro. V tem času namreč oddajo odvečno vodo (za to spet poskrbi sol), obenem pa nase potegnejo okus dodanih začimb.


Glinen pekač (ali pa kak drugačen) namastim (sama sem uporabila kar navadno sončnično olje). Bučke dobro ožamem in jih popivnam še s papirnato brisačko. V pekač jih naložim v obliki lusk ter vstavim na 200-250 stopinj Celzija vročo pečico. Ta bo najprej pobrala še dodatno tekočino (uff, ja, te imajo bučke ogrooooomno), potem pa jih bo rahlo zapekla.

Približno na tej točki pekač vzamem iz pečice ter bučke prelijem z domačo paradižnikovo omako. Pečico tokrat preklopim na 200 stopinj Celzija (če ni bila na teh stopinjah že prej) in pekač ponovno dam v pečico, da se bučke malce 'pokuhajo' v omaki, malce pa da se tudi slednja popeče in da še boljši okus.

Čisto na koncu zmešam kislo smetano, 1 jajce, poper in sol. Na drobno nasekljam 1 srednjo čebulo, katero posujem po popečeni paradižnikovi omaki. Na koncu enakomerno polijem še z mešanico kisle smetane. Celotno zadevo vrnem v pečico še za cca. 15 minut, da se kisla smetana in pa jajce v njej ravno prav zapečeta.


Takšne bučke lahko jeste same kot lahek obrok. Lahko pa zraven postrežete tudi kakšen krompirček, riž, ipd.

Kokosovi poljubčki

Ker so mi pri pripravi pustnih krofov to leto ostali beljaki, sem se odločila, da jih porabim za eno izmed res preprostih in izredno hitro pripravljenih sladic - poljubčkov. Torej, če se vam poleg tega doma že nekaj časa valja tudi malce preveč sladkorja, še posebej, če je ta v prahu in kar enostavno ne gre v promet, in pa kokosove moke, vam jo res toplo priporočam. Pripravljena je res res res ekstremno hitro.

Tokrat sem potrebovala samo tele sestavine:

• 4 beljaki
• sol
  
• 200g sladkorja v prahu
• 1 čajna žlička cimeta
• 200g kokosove moke

Ja, res samo tole!

Najprej v beljake dam ščepec soli, da jih lahko lepše stepem v sneg. Ko je že tik na tem, da nastane sneg, začnem počasi dodajati sladkor v prahu, katerega sem predhodno zmešala s cimetom. Na tej točki zmes začne postajati gostejša - tako vem, da sem sneg stepala ravno prav. Na koncu še previdno s spatulo vmešam kokosovo moko.



Z dvema žličkama nato oblikujem poljubčke kot bi hotela oblikovati žličnike za nedeljsko juho.




Pečem jih pri 130 stopinj Celzija približno 35 minut. Ko jih vzamem iz pečice, jih še pustim, da se na sobni temperaturi ohladijo in s tem rahlo otrdijo.



To je to! Res lahko, a ne?

Opombe!!

• Za beljake je priporočljivo, da jih iz hladnilnika vzamete šele tik pred samo obdelavo. Lepše se jih namreč skupaj s soljo stepe v sneg, če so hladni.
• Sama beljake ponavadi stepem z mešalnikom, tega pa uporabim v tem procesu samo do vnašanja sladkorja in cimeta. Kokosovo moko nato počasi vnesem s kuhalnico ali pa spatulo.
  

Pustni krofi

Tokrat dodajam samo enega izmed receptov. Pri nas namreč vsako leto preiskušamo drugega. Letos je bil na vrsti tale...

Potrebovala sem:

• 500g gladke moke
• 7g suhega kvasa
• 80g kristalnega sladkorja
• 3dcl mleka
• 4 rumenjaki
• 40g zmehčane margarine
• sol
• sladkor v prahu za posip
• 2 žlički vanili sladkorja
• 2 žlici ruma
  
• sončnično olje za cvretje
• (po želji lahko tudi marmelada)

Kvas v posodici zmešam z žlico sladkorja in toliko mlačnega mleka, da dobim gosto enakomerno zmešano zmes. Malce pomokam, posodico dam na toplo površino in pustim vzhajati. Tačas pripravim moko, v katero vmešam malce soli (ta bo namreč okuse še bolj poudarila, ne bo pa testa solila). Zmešam rumenjake s sladkorjem, vanili sladkorjem, margarino in rumom, da dobim homogeno zmes. V tem obdobju je prej pripravljen kvasec že lepo vzhajal, zato ga dodam soljeni moki. Dodam še jajčno zmes in dobro zmešam. Vmes postopoma dodajam mlačno mleko in začnem testo mirno mešati z malce večjo kuhalnico.

Vse skupaj nato pustim vzhajati. Čas sicer sama merim tako, da testo vzhaja v posodi, ki je posebej namenjena temu. Pri njej se namreč pokrov sam odpre, ko je testo že dovolj vzhajalo.

Po tem pretečenem času testo še enkrat nežno pregnetem ter ga nato oblikujem v klobaso. To razrežem v več približno enakih kosov. Iz njih oblikujem kroglice, dam na pomokan prt in jih rahlo pritisnem ob njega, da oblikujem ploščice.

Te pustim vzhajati toliko časa, da pridobijo na vsaj še enkratni velikosti. Torej, so enkrat večji.



Na koncu segrejem olje, katerega naj bo toliko, da je gladina olja približno 2-3 cm nad dnom posode. Krofi morajo namreč plavati v njem in se ne smejo dotikati tal posode. Ko je dovolj vroče, dam plin na manj, ker bom krofe cvrela počasi. Ko vstavim krofe, pokrijem posodo za približno minuto, nato odkrijem. Ko na eni strani dobi ravno prav barve, ga obrnem. Tokrat posode ne pokrijem.

Pustim jih, da se malce ohladijo na papirnati brisački. Tam namreč oddajo tudi odvečno maščobo. Nato jih posujem s sladkorjem v prahu.



Opombe!!

• Pred samim začetkom dela prostor dobro segrejem, saj bo toplota v prostoru močno pripomogla vzhajanju testa.
• Predhodno ogrejem tudi prt, katerega bom kasneje pomokala in uporabila za oblikovanje krofov.
• Olje je dovolj segreto takrat, ko v njega namočim zobotrebec in okoli le-tega začne rahlo cvrčati (okoli njega se namreč ustvarjajo mehurčki ali pa pena).
• Krofi so pečeni takrat, ko v njih zapičim zobotrebec in na njem ne ostane niti kanček testa, ko ga potegnem ven.
• Kvasec je pripravljen na uporabo, ko vidim, da je rahlo narasel in ima v sebi majhne mehurčke. Ti se včasih vidijo tudi v obliki manjših temnejših lis.
• Če krofe cvrem počasi, bodo v olju rastli počasi in enakomerno ter tako ne bodo naredili lukenj.
• Posodo na začetku zaprem za kakšno minuto ravno zaradi tega, da bo krof lepo začel rasti.
  
• Med samim cvrenjem krofe vsake toliko časa malce premikam po olju, da se med seboj ne sprimejo.
• Ko krofe vstaljam v olje, je potrebno zgornjo stran krofa obrniti navzdol v olje. Ta je prej namreč vzhajala in zaenkrat vsebuje največ zraka. To bi potem lahko spet povzročilo luknje.
• Če je prstan, ki nastane ob cvrenju, nekje na sredini, potem so ravno prav vzhajali.
• Če so vzhajali preveč, se ponavadi v olju sami obračajo.