Kislo zelje

Jap, nadaljujemo z ozimnico. Tokrat priprava zelja za kislo zelje. Ker je enostavno maaaaarvelous v solati, ob zimskih klobasah, kot prikuha in pa, seveda, kot sarmaaaa. Njams! :)

Za to opravilo si je potrebno vzeti čas, ker ga vzame kar nekaj. Recimo nekje od dveh do treh ur, odvisno od same hitrosti dela, ipd.

Torej, potrebujem:

• zeljne glave
• cel črn poper
• sol (fino mleta)
• cela kumina
• voda (po potrebi)

Kot pripomočki pa še:

• čeber za kisanje zelja (prostornina tega je, seveda, odvisna od vaše izbire)
• ribežen
• ostalo pa enostavno po potrebi

Med samim delom je treba paziti na več različnih stvari.

1. Pri nas poleg ribanega zelja kisamo tudi polovice zeljnih glavic, ker jih imamo kasneje za sarmice. Tako je dobro nekaj večjih glavic prihraniti, da ne bodo 'padle na ribežen'. Te enostavno očistim, odstranim storž tudi znotraj glavice in potopim v vodo, da iz njih izplava, kar pač že ima za izplavat. :D Ne bom naštevala, da se nekaterim ne bo potem zamerilo to delo. XD
2. Pri malce večjih glavah je dobro prihraniti tudi nekaj večjih listov zelja ('vehe'), s katerimi bom na koncu pokrila vse skupaj. Ostalo razložim na koncu.
3. Predvsem pa pazite na prste. Pri čiščenju glav in samem ribanju.

Torej, vsako glavo najprej očistim, prepolovim in odstranim storž, zunaj in znotraj. Nato ga z odrezanim delom navzdol pomočim v vodo in tam pustim toliko časa, da očistim vse glavice. Tako se zelje dodobra očisti pa še vse živo zleze ven. Skoraj mi ne bi verjeli, kako dobro se dejansko zelje opere na takšen način. Če se slučajno naredi, da ni dovolj, vsako polovico lahko še vedno oplaknemo pod tekočo vodo.


Nato izberem tiste polovice glavic za ribanje in jih naribam. Priporočam velik lesen ribežen, ki je narejen posebej za takšno pripravo zelenjave. Ponavadi se zelo kvalitetne dobi kar pri suhi robi na kakšnih sejmih, včasih pa jih prodajajo tudi kar zunaj pred velikimi nakupovalnimi centri. Sigurno ste že kdaj opazili kakšne tovornjake s takšno vsebino. ;)


Nato začnem z naribanim zeljem. V zato pripravljen čeber najprej naložim približno 4 do 5 cm zelja, ga nasolim, dodam kumino in cel poper ter vse skupaj dobro premešam. O količinah začimb tudi tokrat ne govorim, ker je spet odvisno od okusa. Pričakuje pa se, da je ob premešanju zelje slano malo bolj kot bi ga drugače naredili za solato. Vseeno je bolje, da je bolj slano kot premalo. Če je premalo, se bo zelje sicer zmehčalo, a ne bo dovolj soli za začetek kisanja in bo tako po nepotrebnem zgnilo. Tega pa nočemo, a ne? ;) Ko je zelje premešano, ga dobro potlačim - kar potrudite se tule. ;) Na takšen način naredim vsaj 3 plasti ribanega zelja, vsako posebej pomešam in dobro pretlačim.


Nato uporabim polovice glavic za sarme. Te sem predhodno že tako ali tako očistila in oprala. Sedaj pa vsako polovico posebej obrnem z odrezanim delom navzdol in jo dam na prej pripravljene plasti ribanega zelja. Te polovice naložim eno zraven druge po celi površini tako, da oblikujem eno plast. To plast malo solim.

Nadaljujem spet z ribanim zeljem. Postopek je isti kot zgoraj - 3 plasti, solim, dodam kumino in cel poper, premešam in pretlačim.

Zgoraj opisana postopka izmenjaje ponavljam dokler imam sestavine in pa prostor v čebru. Vso zadevo naj bi zaključila z ribanim zeljem. Vsako plast je potrebno res dobro pretlačiti - sčasoma to lahko vidimo tako, da se ob pritisku začne dvigati voda, katero je zaradi soli oddalo zelje.

Čisto na koncu vso mešanico zaščitim. Nekateri to delajo kar s krpami. Ker pa nikoli ne vemo, kako se bodo te 'odzvale', vam raje predlagam, da to naredimo z večjimi listi zelja, katere sem omenila na samem začetku. Te naložim enega zraven drugega in enega čez drugega.


Če se vam zdi, da vode kljub vsemu ni dovolj, jo lahko dotočite. Ponavadi do te meje, da zelje prekrije. Praviloma pa voda ni potrebna, ker če je zelje dovolj pretlačeno, bo to vodo v zadostni količini oddalo samo. Dodajanje vode je samo izjemoma.

Ne pozabite, da je potrebno mešanico tudi obtežiti. Tu ste sicer lahko ustvarjalni. Lahko pa uporabite preprost način, kakršnega sem uporabila tudi sama. Na plast zaključnih listov dam pokrov, ki je manjši od samega čebra (tako, da preprosto pade v čeber). Na njega dam vedro, katerega sem prej do roba napolnila z vodo in mu s tem dala težo. To vedro zaprem in na njega dam še pokrov od glavnega velikega vedra, v katerem je zeljna mešanica. Vse skupaj potem še pokrijem z neko večjo krpo. S tem preprečim, da bi kakršna koli umazanija za čas kisanja padla noter.


Vedro na samem začetku postavim v razmeroma toplejši prostor, ker bom s tem pripomogla k uspešnejšemu vretju. Tam ga pustim približno 3 tedne. Nato zelje poskusim. Ko je kislo, ga prestavim v hladnejši prostor in vedro dobro zaprem.
------------------------------------------------------------------------------
Naj omenim samo še toliko. Sama sem opisala postopek, po katerem kislo zelje pripravljamo pri nas - t.j. s polovičkami glav za sarme. Veliko ljudi se odloči samo za ribano kislo zelje. Ta postopek je lažji že zato, ker poteka hitreje, obenem pa tudi prej pri tlačenju zelja iztisnete vodo - pri dodanih zeljnih glavah le-te malce otežijo vse skupaj. Vseeno pa to ne pomeni, da se voda sploh ne iztisne. Torej, če imate radi sarme, brez skrbi. ;)

***

Naj dodam še eno priporočilo. Ta nasvet smo pri nas začeli upoštevati šele pred nekaj leti, a je super. Ste že kdaj slišali za vinobran? Tole (>> click! <<) je super zadevca. Sicer sem iz firbca iskala po internetu, kjer ljudje pravijo, da ga dodajo že kar takoj. Jaz pa vam po izkušnjah povem, da to ni prav. Zadeva namreč zaustavi kisanje.
Ko je zelje dobro skisano, nastalo smetano na vrhu poberemo, če vode ni dovolj, dodamo še vode, in šele takrat dodamo vinobran (navodila za mešanje le-tega so na samem paketku). Ta bo ob ravno pravem času zaustavil kisanje in obenem obdržal zelje dovolj čvrsto veliko dlje kot bi bilo drugače. Veste namreč, da se kisanje po določenem času lahko pretvori tudi v gnitje (če zadeva reeeees predolgo stoji). Vinobran to prepreči.

Kosilo: Domača gobova juha in kruh

Tu se, seveda, nanašam na gobovo juho z zelenjavo (recept najdete >>tule<<) in ne kremno gobovo juho. Ponavadi je nekako navada, da se zraven poje kakšen kos kruha. Nekateri se potem odločijo še za nadaljevanje obroka s kakšno sladko zadevo, kot so npr. slivovi cmoki.



Sama pa imam največkrat rada striktno samo juho in kos kruha. Tokrat malce drugačen namig. Ste mogoče že kdaj poskusili namesto kruha dodati kar pečene palačinke? Nenamazane in slane. Jaz sem jih za povrhu spekla še na olivnem olju, lahko pa dodate v samo maso še kakšno začimbo po vašem okusu.



Poskusite! Dejansko je boljše!

Zelenjavna lazanja

Zelenjavno lazanjo sem prvič jedla ob neplaniranem izletu na obalo za časa študija. Jed mi je bila tako všeč, da sem prisegla, da jo naredim tudi sama doma. No, da povem, koliko časa je od takrat preteklo... Bila sem tretji letnik faksa - torej, leta 2006 (uff, štiri leta!). Ampak! Jasmina drži obljubo! Pa četudi leta kasneje! ;)

Odločila sem se za združitev večih receptov. Pod ključnimi besedami je tudi 'testenine', ker sem jih tokrat dodala. Zakaj, razložim kasneje.

Nekaj časa nazaj sem namreč našla recept, kjer je predlog, da namesto testenin uporabimo bučke. Lahko navadne bučke, lahko jajčevce, lahko pa tudi oboje. Tokrat sem imela na zalogi samo jajčevec - enega, zato mi je ravno malo zmanjkalo. Ampak ni predstavljalo nekega problema. Med samo pripravo sem zakuhala zraven še nekaj malega testenin za dopolnitev. In, ne, to verjetno že veste, da niso potrebne ravno tiste široke za lazanjo. Lahko so katere koli - od polžkov, peresnikov, širših rezancev, itd.

Torej, takole je šlo...

Potrebovala sem:

• 1 jajčevec srednje velikosti
• mešanico zelenjave (po lastni izbiri in lastnem okusu, tudi količina - jaz sem imela stročji fižol, cvetačo, krompir, korenček,...)
• paradižnik (po okusu - moja izbira je bil že prej pečen paradižnik v kombinaciji s papriko, feferoni, čebulo in česnom ter, seveda, zelišči)
• testenine (jaz sem potrebovala približno 6 gnezdecev širših rezancev)
• bešamel (sestavine malce naprej)

Na samem začetku sem pripravila vse potrebno. V slano vodo sem dala kuhat zelenjavo, v drugo posodo pa sem v vodo dodala olivno olje in sol ter tam skuhala testenine. Med samim kuhanjem sem oprala jajčevec in ga narezala na vzdolžne plošče srednje debeline. Te solim in jih pustim stati približno 15 minut. Po pretečenem času jih s papirnato brisačko popivnam (sol je namreč tudi tu poskrbela, da jajčevec odda vodo) in jih na hitro popečem na žaru na obeh straneh. Nato jih odložim na krožnik, kjer jih pustim, da se ohladijo. V tem času je skuhana tudi zelenjava in testenine (oboje, seveda, odcedim in jih pustim, da se ohladijo), zato mi ostane le še priprava bešamela.
---------------------------
BEŠAMEL:

• 1,2 do 1,5 l mleka
• 100g ostre moke
• 100g masla (ali margarine)
• 50g naribanega parmezana ali katerega drugega sira (moja izbira je bil na drobno nariban Ementaler)
• sol, poper, muškatni orešček, 2 žlički vegete

Na maslu ali margarini, ko se na ognju stopi, zelo na hitro prepražim moko (najbolje, da takoj ko rahlo (!) spremeni barvo). Med stalnim mešanjem dodajam mleko. Nato dodam sol, poper, muškatni orešček, vegeto ter mešam naprej. Tu malenkost dlje traja, ker je potrebno, da se mešanica dovolj zgosti. Gosta naj bi bila malo manj od kuhanega pudinga. Čisto na koncu dodam še nariban sir in zmešam toliko, da se stopi.
--------------------------
V pekač (sama sem izbrala glinenega) najprej dam del bešamela. V njega naložim nekaj jajčevcev. Ker sem jih sama imela premalo, sem tu dodala še nekaj malega prej omenjenih testenin. Na to sem dodala pečen paradižnik (omakco) in kuhano zelenjavo. Ker je bešamela še kar nekaj, sem se odločila, da ga polijem že po zelenjavi, da lepo drži skupaj. Nato pa dodam še preostale jajčevce in testenine ter prelijem s preostalim bešamelom.

Seveda, če imate več sestavin (polnila in testenin ali jajčevcev), lahko naredite več plasti. Pomembno je, da vse skupaj zaključite z bešamelom in da tega prelijete preden daste naslednjo plast testenin oz. jajčevcev.

Pečico vnaprej segrejem na 200 stopinj Celzija in lazanjo pečem približno 30 minut.

**Sedaj pa pozor (!! tudi meni !!)! >>> Ko je lazanja pečena in jo vzamemo iz pečice, je priporočljivo, da jo pustimo nekaj časa stati na sobni temperaturi. Vsaj toliko, da se bešamel malce strdi. Tako boste namreč imeli manj problemov s prestavljanjem kosov na krožnik pa še vse skupaj bo bolj držalo skupaj. Ko je še topel, namreč, še vedno teče. Ne pozabimo namreč, da se v originalu lazanja servira kar v pekaču, v katerem se peče. Če pa tega nimamo doma, je pač zadevo potrebno servirati drugače.

Jaz osebno, priznam, vedno pozabim. :/

Ampak! Dober tek! Dobra pa je!! :)

** Druga slika je posledica tega, da sem jo servirala prehitro in je malce teklo... :/

Srbska solata

Itak sem že letos dobila komentar, da sem kot medo, ki se pripravlja na zimo... hehe, ampak ok... Tole solato že dolgo nisem jedla, ker prejšnje leto ni bilo uspeha pri paradižniku. Uporabiti je namreč potrebno tudi zelenega, kupiti pa ga ni možno.

Vlaganje se lahko izvede na različne načine. Pri nas pa že kar nekaj let damo celotno količino samo v eno večje vedro s pokrovom; to je vsako leto posebej rezervirano samo za srbsko solato.

Najboljše strani te solate so številne. Če naštejem res res RES najboljše:

• Lahko jo naredimo v večjih količinah in spravimo vse skupaj v samo eno posodo. Ta verzija se je izkazala za najboljšo ravno zato, ker se celotna letina kisa istočasno. Verjetno pa že tako ali tako sami veste, da je vsaka jed boljša, če jo naredimo v večjih količinah. Tudi pri kuhanju.
• Solata s časom postaja samo še boljša in boljša in boljša... uff! Vsakič, ko jo vzameš na novo za posamezen obrok, je bolj kisla in bolj okusna. S časom namreč bolj in bolj vpija vsa možna zelišča in začimbe, katere smo dodali na samem začetku.

Torej, potrebujem pa naslednje:

• paradižnik - rdeči
• paradižnik - zeleni (ne bi si nikoli mislil, da je ta veliko bolj aromatičen kot zreli)
• paprika (priporočljivo je uporabiti miks različnih vrst - zelene, rumene, rdeče)
• 2 cela česna
• 3-4 čebule
• 3-4 velika korenja
• kumare - sveže in neolupljene
• 3 glave srednje velikosti svežega zelja
• sol - po okusu
• sladkor
  
• kis
• voda
• cel (črn) poper

Vse sestavine narežemo ali naribamo.

Jaz osebno narežem...

• rdeč paradižnik (ker je bolj zrel in ga je ponavadi malce težje ribati)
• paprika (ker jo je prej potrebno razkoščičiti in je tako lažje narezati na trakce)
• čebula (kot za vsako drugo solato - na lističe)
• česen (na lističe)
• zelje (da ni potrebno mazati ribežna, ki ga imamo v originalu za pripravo zelja za kisanje)

Ostalo pa naribam na manjši ribežen:

• zelen paradižnik (na lističe ga je tako lažje, ker je še trši)
• korenje (ta je že tako ali tako trši)
• kumare (tudi te so ponavadi trše in pri ribanju nimaš težav)

Ko je vse narezano/naribano, dodam sol po okusu in dobro premešam. Nato vso zmes pretlačim in pustim do naslednjega dne stati. V tem času bo zelenjava oddala odvečno vodo, da bo lahko kasneje sprejela kis in začela svoj proces kisanja.
---------------------------------------------------------------------------------
Naslednji dan zadevca zgleda približno takole:

Uff, in blazno diši! :)

Sedaj je na vrsti še mešanica kisa in vode. Po standardu naj bi bila kis in voda v razmerju 2 (voda) : 1 (kis). Jaz sem glede na količino uporabila 1 liter in pol kisa ter 3 litre vode. V to dodam še cel črn poper in dam posodo na ogenj. Medtem, ko čakam, da mešanica zavre, dodam še 3 žlice soli (malce bolj polne, a ne prepolne) in 2 žlici sladkorja (da je količina približno zravnana z robom žlice).

Preden mešanico zelenjave dam v posodo, v kateri bo stala, jo dobro ožamem. Čez noč je namreč oddala kar veliko količino vode.

Ko 'kisla mešanica' zavre, jo pustim, da se ohladi. Nato zelenjavo zalijem z njo, posodo zaprem in shranim za zimo v nek temnejši prostor, ki je bolj ali manj hladen.


Pozimi pa si to solato že lahko privoščimo. Naj še enkrat poudarim, da je z vsakim odvzemom boljša. Uff, komaj čakam! :)

Pečene paprike polnjene s krompirjem

Ker so paprike pač paprike in so enostavno dobre tako ali drugače, so bile tokrat na vrsti polnjene in pečene v pečici.

Potrebovala sem:

• 7 paprik (lahko so kakršne koli vrste, pač po vašem okusu, samo, da so prave velikosti za polnit)
• krompir (tu je količina odvisna od posameznika - kako polnjene dejansko želite, ipd.)
• 1 korenček
• 1 čebula
• 5-6 strokov česna (spet odvisno od vašega okusa in pa same velikosti strokov česna)
• svež peteršilj
• 1 jajce
• vegeta, sol, poper, kajenski poper
• 1 kisla smetana - 200g
• olje
  

Na samem začetku 'razpečkam' paprike tako, da jim odstranim pokrovček, ter jih sperem pod vodo. Sama jih rada nekaj minutk pustim v vodi, da vsi pečki odplavajo. Nato jih postavim na papirnato brisačko, da se odtečejo in posušijo. Paprike se bodo namreč pekle v pečici, zato jih je dobro prej osušiti, da ne bodo po nepotrebnem pokale. Medtem nasesekljam čebulo in česen. Najprej zlato rumeno popražim prvo, šele nato dodam česen, da zadiši. Olupim in naribam krompir in korenček ter ju dodam v posodo, kjer sta že čebula in česen. Svež peteršilj sesekljam in ga dodam mešanici. Tja strem še eno jajce ter dodam sol, vegeto, poper in kajenski poper. Vse skupaj z roko dobro premešam. Zmes je tako pripravljena na polnjenje paprik.

Vsako napolnjeno postavim v pekač, katerega sem prej rahlo namastila. Od same mase za polnjenje ostane na koncu tekočina. Že sam krompir, predvsem pa ob pomoči vegete in soli, odda vodo, tu pa je pomešana še z jajcem in vsemi začimbami. To tekočino enostavno prelijem preko vseh paprik ter pekač vstavim v pečico, katero sem prej ogrela na 250 stopinj Celzija.

Samo pečenje je, seveda, potrebno opazovati, ker je popolnoma odvisno od sestavin, kako hitro se bo nekaj speklo. Pri meni je prvo pečenje trajalo približno 30 minut. Nato sem dodala kislo smetano in paprike vrnila v pečico na isto temperaturo še za približno 20 minutk.

Potem pa enostavno samo še dober tek!! :)