Mlečni riž (malo drugače)

Že od nekdaj obožujem riž. Na kateri koli način. Pa če je slan ali sladek. Zato me je danes presenetilo, da v vsem tem času še nisem napisala niti enega recepta, v katerem je ponavadi le-ta glavna sestavina. Ko pride čas za mlečni riž, je zame priporočljivo, da jih zraven je več ali pa da se te jedi naredi res samo za enkrat in, seveda, normalna porcija. Zakaj? Preprosto zato, ker se pri taki jedi res ne morem zadržati, da ne bi vzela dodatka. Ja! Ker mi je reeeees dober! :) In tudi zato bo tale recept napisan za 1 osebo. Za več pač enostavno pomnožite.

Tako sem včeraj čisto po naključju naletela na tale recept. Ja, spet Ina Garten. :) Pa so 'lušte' spet tu. Sicer sem ga zopet malce prilagodila, enako pa lahko naredi tudi kdo izmed vas - sestavine pač uporabite po svojem okusu.

Moje so bile takšne...

• 80 g riža
• voda (glej razlago spodaj)
• 1/4 čajne žličke soli
• 2 čajni žlički sladkorja
• mleko 1,5% (po potrebi)
• 1 čajna žlička vanilijeve arome
• 7 lešnikov
• 4 orehi
• 4 velike suhe slive (narezane na koščke)
• 10 g rozin (malih)
• cimet (po okusu)

Na samem začetku odmerim količino vode tako, da v neki manjši posodi odtehtam 80 g riža. Ob tem pogledam, do kam v posodi sam riž sega in do tja nalijem vodo po tem, ko riž že stresem v posodo, v kateri se bo kuhal. Oboje solim. Posodo pokrijem in počakam, da voda zavre. Nato zmanjšam ogenj na najmanjšo vrednost, premešam in pustim, da tekočina povre. Ko je riž že skoraj na suhem, počasi začnem z dolivanjem mleka. Vsakič ga namreč nalijem toliko, da pokrije količino riža v posodi. Ogenj je še vedno na najmanjši vrednosti oziroma na takšni, da jed ves čas rahlo vre. Na tej točki priporočam, da ostanete pri štedilniku, ker je treba redno mešati, da se vam ne prime na dno posode. Vsakič znova - ko tekočine (v tem primeru mleka) že skoraj zmanjka, ga ponovno dolijem. Le-ta zelo hitro ponovno zavre. Še enkrat, ne pozabite mešati!

Nekje na pol poti dodam sladkor. Sama sem sicer dala žličko po žličko, ker mi namreč že mleko (po mojem okusu) jed kar lepo zasladi, kasneje pa bodo tudi nekatere ostale sestavine pridale k sami sladkosti. Zato ne pretiravajte, sploh če nimate radi preveč sladko.

Ko sem nekje vmes riž poskusila in je že lepo v stilu al dente, dodam vanilijevo aromo in cimet ter spet dobro premešam.

Lešnike in orehe nasekljam ali pa narežem na manjše kose ter jih v suhi ponvi na hitro popražim. Samo, da zadišijo pa bo dovolj.

Ina sicer priporoča, da rozine prej namočite. Sama se nekako nisem odločila za to verzijo, ker se mi zdi, da bi se potem preveč ovlažile. To vlogo pa bo tako ali tako odigralo mleko. Zato jih, tik preden zadnje mleko povre in je riž že res dovolj skuhan, dodam kar tako, istočasno pa tudi prepražene zgoraj omenjene oreščke ter narezane suhe slive.

Dobro vse skupaj premešam iiiiin postrežem.

Uff, a se zavedate, kako težko je bilo počakati, da tole poslikam? :)

Fižolov golaž

Fižoooolček! Jap! A tokrat ne v zrnu. Stročji. Tisti mladi. Mehak. Mmmmm!

Tale jed je res ena takšna preprosta zadeva, ko morate narediti nekaj na hitro, obenem pa ne bi jedli nekaj preveč nasitnega. Primeren je tako za tiste, ki imate radi klasične okuse, kjer pač enostavno občutite dodane začimbe, kot tudi za tiste, ki imate radi, da jed peče. Lahko z mesom, lahko brez. In, ne, seveda, da se ne kuha tako dolgo kot klasičen golaž. :)

Potrebujem...

• stročji fižol (količina je čisto odvisna od posameznika)
• 1 večja čebula
• česen (količina prav tako po okusu posameznika)
• olivno olje
• sol
• poper
• kajenski poper
• kumina (meni v to jed najbolj paše mleta)
• vegeta
• moka
• sladka paprika v prahu
• lovorjev list

Na segretem olivnem olju najprej prepražim čebulo, nato dodam sesekljan česen. Ko le-ta zadiši, pride na vrsto fižol. Vse skupaj še malo prepražim, potem pa solim, popram, začinim pa tudi s kajenskim poprom, vegeto in mleto kumino. Premešam, nato pa posujem s sladko papriko in moko ter vse skupaj še na hitro popražim. Priporočljivo je namreč, da tudi moka malce zadiši. Uf, da ne omenjam vonja sladke paprike. Vse skupaj nato zalijem z mlačno (!!) vodo ter dodam lovorjev list.

Pustim, da zavre, nato ogenj zmanjšam, jed pa naj vre v nepokriti posodi. Priporočljivo je vsaj 15 minut, da se v tem času moka pokuha in s tem primerno zgosti tekočino. Mora pa se dovolj skuhati tudi fižol.

Naj samo še nekaj stvari pripomnim. Sama pikantnost te jedi je odvisna od količine posameznih začimb zgoraj (česen, poper, kajenski poper). Lahko jih uporabite manj, lahko pa več. Jaz jo zelo rada naredim pikantno, ker mi je le takšna res najboljša.

Zraven lahko jeste različne priloge. Lahko je to samo kruh, v mojem primeru (na sliki) je bila to polenta, mogoče celo kruhovi cmoki, ipd.

Piškoti iz ovsenih kosmičev

Uff, uff, uff! Tale recept je z moje strani še čisto svež. Takoj po kosilu sem se namreč končno spravila preiskusiti recept, na katerega sem naletela tule.

Nekaj časa že iščem dober recept ali pa namig, kako narediti ovsene piškote na čimbolj zdrav način. To je predvsem za tisti moment, ko se ti reeeees 'lušta' nekaj sladkega, nisi pa za neke težke ogljikove hidrate. Tule jih sploh ni veliko pa še lahki so. Piškoti so prav tako primerni za prigrizek v službi ali pa kje po opravkih. Celo eden je čisto dovolj.

Torej, kako to, da so tako zdravi? Pa poglejmo.

Potrebovala sem...

• 75 g kokosovega masla
• 125 g grobih ovsenih kosmičev
• 75 g rjavega sladkorja
• 1 jajce
• 1 čajna žlička vanilijeve esence
• 50 g polnozrnate pirine moke
• 1 zvrhana čajna žlička pecilnega
• (uporabite lahko tudi različne oreščke in suho sadje)

Kokosovo maslo raztopim in v njega, ko je še na plinu, stresem ovsene kosmiče. Dobro premešam in jih malo prepražim (mmm, kako lepo zadiši vse skupaj na tej točki). Nato jih odstavim in pustim, da se ohladijo.

V drugi posodi zmešam moko in pecilni.

V tretji pa stepem jajce, postopoma dodajam sladkor, na koncu pa še vanilijevo esenco. Sam proces stepanja zaključim, ko že vidim, da se mešanica dejansko začne rahlo peniti ali enostavno, ko se sladkor v njej raztopi.

V to slednjo nato postopoma dodajam mešanico moke in pecilnega.

Na tej točki mešalnik zamenjam za spatulo ali kuhalnico (seveda, spet odvisno od vas, kaj rajši uporabljate). V pripravljeno mešanico čisto na koncu tako vmešam še na kokosovem maslu prepražene ovsene kosmiče.

Edino, kar še preostane, je oblikovanje bodočih piškotov. Sama sem enostavno uporabila tole. Že nekaj časa vsak dan opazujem, kako jo Američani uporabljajo v svojih oddajah pa sem se koooončno odločila poskusiti tudi sama. Res, dejansko imate najmanj problemov. Super zadevca!

Takole naj bi zgledale kepice. Te se med samim pečenjem še razlezejo v prave piškote tako, da se res ne ustrašiti, ko boste zagledali, da se ploščijo. :)

Pečete jih na 175 do 200 stopinj Celzija (seveda, odvisno od pečice) približno 12-15 minut. Konec pečenja lahko prepoznate tako, da prostor začne res lepo dišati po pečenih ovsenih kosmičih z ostalimi dišavami; v vsakem primeru pa takrat, ko se surovo jajce ne vonja več. Ko jih vzamete iz pečice, jih je potrebno nekaj časa pustiti, da se ohladijo in tako strdijo.

Potem pa... uh! :)) No, pa saj mi ni potrebno povedati, kaj sledi, a ne? ;)

So rekli, da jih komot lahko naredim še kdaj! ;)

Zelo hitro pečena potica

Danes sem prvič poskusila nov način pečenja klasične potice. Naj na samem začetku poudarim dve stvari:

1. Recept sem uporabila isti, kakršnega uporabimo pri nas vsako leto in ga lahko najdete tule. Razlika je bila samo v tem, da sem uporabila polovično maso.
2. Tale objava je dodana tudi po oznako 'zdravo brez olja', ker sem dajem vse primere pečenja s halogeno pečico. Ja, potico sem pekla v tej pečici!

Zakaj hitro? Potica je bila pečena v 20 minutah na 175 stopinjah Celzija. Sicer sem jo pustila še dodatnih 10 minut, v vsakem primeru pa je ostala ekstremno mehka, lahka, orehova masa pa je ostala dovolj vlažna.

Enostavno ne morem dovolj poudariti, kako navdušena sem nad današnjim poskusom.

Čokoladni liker

Ja, božič bo. Torej, nekako lahko sklepam, da zraven potrebujemo tudi  nekaj mlečnega in alkoholnega. Liker? Američani imajo redno navado delati domači jajčni liker. Ker pa sem takšnega poskusila samo enkrat in kar hitro ugotovila, da ne maram surovih jajc, v nobeni obliki, sem se odločila, da raje naredim čokoladnega. Prva izbira je bil čisto preprost in osnoven, z mlekom. Ker pa čokoladni liker enostavno mora biti malce kremast, je na koncu prevladal s pudingom.

Za tega pa sem potrebovala...

• 1 kg sladkorja
• 1 l mleka
• 1/2 l žganja (najboljši je domači)
• 2 čokoladna pudinga
• cca 1 dcl ruma
• 200 g jedilne čokolade

V večji posodi zmešam mleko, sladkor in prah dveh pudingov. Vse skupaj dam na plin in počakam, da zavre. Vmes občasno premešam. Ko zavre, na zmernem, lahko tudi zmanjšanem, ognju mešanico vrem približno 15 minut ter zraven redno mešam. V tem času se puding začne rahlo gostiti.

Na vodni kopeli stopim jedilno čokolado.

Ko se rahlo ohladi in ko 15 minut vrenja zgoraj omenjene mešanice poteče, čokolado v slednjo počasi vmešam. Homogeno zmes odstavim z ognja ter pustim, da se ohladi. Lahko se odločite tudi, da v še večjo posodo (ali pa v pomivalno korito) natočite res hladno vodo, posodo z mešanico v njo potopite in nekaj časa mešate, da se le-ta dovolj ohladi.

Nato združim žganje in rum ter ju počasi vmešam v mešanico. Le-to prelijem v steklenice in pustim nekaj časa stati. Sama jo bom pustila čez noč. V tem času bo liker ravno prav močan in zelo okusen.

Čin čin!!

Parklji (ali pa angelčki)

Odločitev za tele je bila nekaj, čemur Američani pravijo 'spur of the moment'. Delala sem jih prvič, a sem se vseeno odločila recept rahlo spremeniti. Tokrat nimam drugih komentarjev kot le to, da sem popolnoma navdušena.

Potrebovala sem...

• 2 in 1/2 paketa suhega kvasa
• 1 kg bele moke
• 5 dl mleka
• 40 g sladkorja
• 125 g kokosovega masla
• 5 g soli
• 1 jajce
• 2 žlici sladkorja
• 2 žlici mleka
• rozine
• rdeč papir (za parkljeve jezičke)

Moko presejem, nato pa ji dodam sladkor, sol in kvas. Vse skupaj z vilico dobro, a narahlo premešam. Tačas v eni kozici pogrejem mleko, v drugi pa stopim kokosovo maslo. Slednjega občasno premešam. Oboje pustim, da se ohladi do mlačnega, nato pa ju zmešam skupaj in ju med mešanjem z mešalnikom postopoma zlijem v mešanico z moko. Iz tega nastane zelo gladko testo, ki odstopa od sten posode. Če slučajno na dnu le-te ostane še nekaj malega moke (ker mešalnik ni dosegel do dna), jo narahlo vgnetem še z rokami. Testo oblikujem v kroglo ter ga v rahlo namokani posodi pustim vzhajati 1 uro.

Naj tukaj nekaj poudarim. Sama sicer za vzhajano testo ponavadi uporabljam posodo za vzhajanje (vidna na spodnji sliki), katera ima, seveda, svoj pokrov. Ta je sicer v večini najboljša opcija. Pri takem testu pa sem se jo raje odločila pokriti s čisto krpo. Tako testo res počasi vzhaja, a veliko več pridobi na samem volumnu. Po eni uri ga je bilo enkrat toliko kot na začetku, bilo pa je res mehko.

Po pretečenem času ga dam na pomokano površino (bodite pozorni, da je le-ta sobne temperature, ker testa nočemo 'šokirati') in ga še enkrat pregnetem. Razdelim ga na 16 delov, katere oblikujem v štručke.

Vsako posebej enakomerno sploščim, na zgornjem delu (recimo, da približno 1/4 celotne štručke) malce bolj. V ta del z ostrim tankim nožem zarežem z vrha in s tem oblikujem dva rožička. Razpolovim tudi spodnji del ter tako dobim noge. Zarežem še ob strani, da naš parkeljček dobi roke.V glavo zapičim dve rozini za oči, pod njima pa s škarjami naredim zarezo za usta. Ko so spečeni, vsakemu izmed njih s pomočjo škarij ali pa noža rdeče papirčke (katere sem oblikovala v podolgovate trikotnike) vtaknem ravno na tem mestu. Tako dobijo srčkane jezičke.


Če se odločite za angelčke, je postopek takle. Vsak del testa najprej oblikujem v kroglo, katero sploščim. Tak krog najprej razrežem na polovico, isto pa naredim še z eno izmed teh polovic. S to slednjo potezo dobim krila. Ta dva manjša dela namreč spojim skupaj, kjer je ošpičen del. Večji del najprej oblikujem v valj, katerega na enem delu stisnem, da dobim glavo. Vse skupaj pritisnem na krila. Mora se dobro sprijeti. Tudi pri teh lahko uporabite rozine. Lahko so na krilih, lahko so kot oči, ...

Čisto na koncu stepem eno jajce, dodam 2 žlici sladkorja in 2 žlici mleka (tudi ta mora biti vsaj sobne temperature, ker bi v nasprotnem primeru testo spet lahko 'šokirali' in bi zato upadlo). S to mešanico s čopičem namažem vsako figurico.

Oboje sem pekla na peko papirju pri 200 stopinj Celzija približno 10 do 15 minut. V vsakem primeru, glejte, da se le-ti lepo zlato obarvajo.

Guacamole

Guacamole tu, guacamole tam. Hehe, recepte res najdeš na vsakem koraku. Potem greš še po trgovinah in vidiš, da je avokado na voljo v skoraj vsaki izmed njih. Pa te počasi začne 'firbec matrat'. Postopek res ni težek, kaj šele dolg. Samo nekaj namigov je potrebno poznati, da ti vse skupaj olajša. In, ja, to je to!

Naj najprej na samem začetku razložim, kako veste, kakšen avokado je potrebno kupiti. Najbolj pomembno je namreč, da je na otip že mehkejši. Jaz imam sicer to navado že kar nekaj let pri jabolkah, tu pa je skoraj obvezna. Torej, avokado ob izbiri primite v roko in ga rahlo stisnite. Pod vašimi prsti se mora rahlo vdati. Jaz osebno sem ga cca. 3 dni še pustila na sobni temperaturi, da je malce bolj dozorel. Vseeno pa ne pretiravati. Meso znotraj sadeža mora namreč biti svetlo zelene barve in gosto (čeprav mehko kot maslo na sobni temperaturi). Če že temni, ni več dobro.


No pa začnimo s pripravo priloge... Potrebovala sem...

• 1 paradižnik (Ina Garten predlaga, da semena odstranite, da omako ne naredijo preveč tekočo)
• 1 čebula srednje velikosti
• 1 avokado
• 1,5 žlice kisle smetane
• sok 1/2 limone
• ščepec soli
• ščepec popra
• ščepec čilija
• 2 stroka česna (ta sicer ni potreben, vendar doda res super okus, obenem pa mešanico naredi ravno prav pikantno)

Paradižnik narežem na kocke (sama semen nisem odstranila, a vseeno nisem imela nobenih težav z odvečno tekočino). Čebulo nasekljam, stroka česna pa stisnem.
Pri avokadu je nekakšen tipičen postopek. Tega namreč najprej prerežemo na pol. Zatem z nožem (z rezilom) 'udarimo' po koščici (sploh ni potrebna neka močna sila, ker je koščica zelo mehka, nož pa se takoj zarije v njo). Nož zavrtimo in koščico na takšen način odstranimo. Na tej točki pa je vaša odločitev. Vsako polovico lahko posebej olupite, ker se olupek z zrelega avokada res brez problemov odstrani. Ali pa vzamete žlico in meso z njo 'izbrskate' kot bi to naredili pri kiviju ali kakiju. Če ga olupite, potem meso narežete na manjše kocke ter ga dodate prej pripravljeni zelenjavi. Na tej točki je priporočljivo, da dodate sok limone. Ta bo sicer sami mešanici dal svež okus, obenem pa bo (tako kot pri jabolkah) poskrbel, da avokado ne bo počrnel.
Solim, popram, dodam kislo smetano in čili. Najprej vse skupaj dobro premešam, potem pa z vilico vse skupaj še malo pretlačim. Naj samo toliko poudarim, da mora jed vseeno imeti nekaj teksture, torej, nekaj koščkov le pustite. In še namig - jed še izboljšajo.

Guacamole se uporabi kot pomaka ob čipsu, tortilla chips-u, ipd. Lahko pa se odločite za mojo verzijo - s koruznimi tortiljami. Te slednje lahko brez problema zamenjate s pšeničnimi ali pa preprosto naredite navadne/polnozrnate palačinke, katere zavijete in pooooojeste!! :)