Bučkina juha za poletne dni

Pa poglejmo trenutno stanje...

• V torek so mi odstranili prvi modrostni zob. (One down, two to go) Preventiva. Ker se ga s ščetko sploh ne da doseči, zato ga torej ne morem redno dovolj čistiti. Vse tri. Torej, nekaj dni je potrebna lahka hrana. Mehka hrana. S čim manj grizenja, če je le možno. Aja, mimogrede, ne boli več, a nočem razdražiti.
• Zunaj je že vsaj četrti dan zelooooo vroče. Ja, imamo veter - zadnje dva dni. A nekako ne prija težka hrana. Tudi kuhana ne, ker po nepotrebnem preveč segreva telo. Torej, preklopimo na hladne jedi. Poleg solat.
• Tri bučke Greyzini se mi že kar nekaj časa 'valjajo' v shrambi. Ja, saj so na hladnem, a vseeno nočem, da propadejo - enostavno mi jih je škoda.

Ergo?

Gremo na hladne juhe. Bučkino juho tokrat. Namig sem sicer dobila že večkrat, a se nekako nisem odločila za takšne juhe, ker pač nimam v lasti paličnega mešalnika za pasiranje. No, ja. Tako sem vsaj ta leta mislila. Pa ugotovim po 28 letih (!!), da je ves ta čas tudi del kompleta, samo uporabljali ga nismo.

Knock, knock, knock - anyone there? Hehe... Anyway...

Tokrat sem potrebovala...

• 3 Greyzini bučke
• voda
• sol
• poper
• kajenski poper
• vegeta
• muškatni orešček
• čebula
• česen
• olivno olje

Bučke najprej operem, odstranim del s semeni, jih olupim in narežem na poljubno velike koščke. Ta čas zavrem vodo. Vroči dodam sol, vegeto, poper, kajenski poper in muškatni orešček ter zmanjšam plin nekje na srednjo moč. V takšno dodam bučke. Počakam, da zavrejo, nato pa jih pustim rahlo vreti približno 10 minut oziroma, da postanejo dovolj mehke.

Ko so kuhane, jim odstranim večino vode. To prihranim v posodi, iz katere bom lahko po potrebi dolivala. Vzamem napravico za pasiranje (yaaay, tole je pa luštno!) in iz njih naredim čežani podobno zadevo. Po potrebi dodam prej odvzeto začinjeno vodo. Nato odstavim z ognja.

Na olivnem olju prepražim čebulo (do zlato rumene barve) in česen (da zadiši) ter vse skupaj vmešam v prej pripravljeno spasirano juhico. To slednjo vrnem na ogenj in po potrebi razredčim s prej omenjeno vodo. Posodo pokrijem in pustim, da še malce povre. Čebula in česen morata namreč oddati svoj okus.

Ko juho odstavim z ognja, ji po potrebi še dodam začinjeno vodo. Samo vrenje jo namreč malce bolj zgosti, a je ta faza potrebna, če želimo imeti okus čebule in česna.

Pustim ohladiti.

Beli delci v juhici so koščki česna. Sama jih v večini primerov rada pustim v takšnih kosih, ker se mi zdi, da še potem jedi dajejo okus. Lahko pa zadevo tudi stisnete ali sesekljate.

Ko serviram, na mizo dodam tudi kislo smetano. To namreč po želji lahko dodate v juhico.

Tu je uporabljena kisla smetana iz lončka in ni tekoča, zato so kontrasti mogoče malce čudni. A mogoče je ravno to tisto luštno - da je malce drugačno!

Uff, uff... yumm, yumm!

Domači njoki

Sigurno ste že kdaj prišli v situacijo, ko vam je ostalo vsaj nekaj pire krompirja od kosila. Kljub temu, da je ta jed res božanska, jo je pač včasih dovolj in pač ostane. Zanimivo pa je tudi to dejstvo, da za njoke, katere lahko iz pireja naredimo, sploh ni potrebna velika količina krompirja. Tudi tokrat jih ni ostalo veliko. Njokov pa... uff!

Ja, sploh ni velika znanost. Pa poglejmo!

Potrebovala sem...

• krompir (kolikor, ga pač potrebujete)
  
• mleko
• maslo ali margarina (po okusu posameznika)
  
• česen (po okusu posameznika)
  
• sol
• voda
  

• pšenični zdrob (cca. 1-2 jedilni žlici)
  
• 1 jajce
• moka (po potrebi)
  

Prva skupina sestavin je potrebna za pripravo pire krompirja. Krompir olupim, narežem na kocke ter ga dam kuhat v osoljeno vrelo vodo. Pustim ga, da se skuha malce bolj kot bi ga drugače skuhali v oblicah. Tako ga namreč še lažje pretlačim. Skuhanemu odlijem vodo, dodam maslo ali margarino (sama najraje uporabim Becel, ker pač enostavno da najboljši okus; količina pa je spet odvisna od okusa posameznika) in česen, katerega stisnem. Medtem pogrejem mleko*, katerega med stiskanjem krompirja dodajam, da mi olajša samo delo, poleg tega pa jed naredi božansko kremasto. Yumm!!

Na ohlajen pire nato dam malce pšeničnega zdroba, 1 celo jajce ter začnem mesiti testo. Med samim mesenjem postopoma dodajam moko. Testo se v končni fazi ne sme lepiti na roke, prav tako pa ne sme biti trdo (preveč moke!).

Le-tega nato postopoma valjam v kače (seveda, na pomokani površini, ker je testo tako enostavno lažje obdelovati), z rezilom noža (a ne ostrim delom*) pa jih razrežem na približno centimetrske kose. Te naložim na pomokan pladenj, katerega zatem za približno 24 ur vstavim v zamrzovalno skrinjo*. Po pretečenem času lahko njoke dam v vrečko in nazaj v skrinjo ali zamrzovalnik. Tako jih lahko postopoma jemljem ven, kolikor jih pač takrat potrebujem.



Lahko pa, seveda, njoke takoj uporabite.

Opombe!!

• * Mleko je potrebno pogreti, ker je krompir po kuhanju vroč. Če ga boste polili z mrzlim (ali celo pri sobni temperaturi) mlekom, bo zakrknil ter bo zato trd. Dajmo mu torej približno enako temperaturo mleka.
• * Top del noža testo lepo 'zapre', kar omogoči, da se njoki lepše skuhajo.
• * Pri prvi fazi zamrznitve uporabim pladenj zato, da se vsak njok zamrzne zase. Tako, ko ga dam kot takšnega v vrečko, lahko kasneje lažje količinsko vzamem ven, ostale pa spravim nazaj na mrzlo. Če bi takoj sveže dala v vrečko, bi se zlepili. Doziranje kak drug dan pa bi bilo ubijalsko, če bi sploh bilo možno.

Smoothie-ji #3

Ja, ja, smo le padli v izdelavo le-teh. Ob koncu dneva včasih res ni potrebno nič več kot le osvežujoč napitek, ki je obenem še zelo prijetna sladica. Dobra stran le-tega je tudi v tem, da ga lahko naredimo 'težkega' čisto po svojem okusu; z dodanim polnomastnim jogurtom, smetano, mascarponejem, 'težjim' sadjem, ipd. Ustvarjanje na višku! Ali pa včasih poraba sadja, katero je še ostalo in za katerega nočemo, da pride preč.

Tokrat je bila moja izbira takšna:

• 2 zreli banani
• polovica melone
• 1 nektarina
• 2 breskvi
• 1 srednje velika hruška (Viljamovka, ker res da veliko arome)
• 2 mali kisli jabolki
• 4 kepice sladoleda

V mešalnik najprej dam banani in polovico melone. To najprej dobro zmiksam (spet, da vidim, koliko tekočine bo melona dala od sebe). Tej mešanici dodam nektarino in breskvi ter spet vklopim mešalnik. Dodam še kose hruške in jabolk. To dvoje sem dodala, ker je mešanica pred tem zame bila, sicer dobra, a rahlo presladka. Viljamovka in kisli jabolki pa so dodale rahlo grenkobo in kislost. V to mešanico dodam še sladoled (spet najprej dve kepici, potem pa še dve).

Smoothie-ji #2

Pa nadaljujmo lansko prakso. Sicer ne vem, zakaj sem tako dolgo potrebovala, da jih spet začnem delati. Verjetno vreme. Pa veliko ostalega dela. Pa dejstvo, da imam blazno rada sadje kar takšno kot je. Vseeno pa sem pozabila, da je tudi v verziji smoothie-jev zeloooo dobro.

Danes pa, ker je ravno deževen dan in se tudi v obdobju, ko ne dežuje, ne da narediti popolnoma nič (blata je ... uff ... pa še v stilu, da stopiš in se pelješ... bljeh!), prav tako pa je bilo potrebno porabiti melono in banano, sem si kooooončno vzela čas.

Sem pa tokrat potrebovala...

• polovica melone
• 1 (že mehkejša) banana
• 1 Granny Smith jabolko
• 6 malih kepic sadnega sladoleda (tokrat sem uporabila verzijo iz Eurospina - yumm!)

Banano olupim in narežem na koleščke. Melono ločim od lupine in jo narežem na kocke. Oboje vstavim v mešalnik in zmeljem. Na tej točki bi namreč rada ugotovila, če bo še potrebno dodati tekočine. Ker pa jo melona že sama da kar veliko, najprej poskusim brez. Mogoče bo na začetku hotel mešalnik teči kar v prazno (kar ponavadi pomeni, da je vse skupaj pregosto in je res potrebno dodati tekočino), a se potrudite in z žlico ali s čim drugim rahlo potiskajte navzdol (pazite na rezilo, zato ne pregloboko!). Melono je treba najprej 'stestirati'. Nato narežem še jabolko, jo dodam in ponovno zmeljem. Čisto na koncu pa ostane še sladoled (najprej 3 in po prvem mešanju spet 3).

Celotna mešanica je za tri do štiri večje skodelice za čaj.

Še enkrat - yumm!!

Brancin z limono in rožmarinom

Hm, pri receptih, kot je tale, vsakič znova ugotovim, da znam biti grozljivo čudna. V končni fazi sem namreč dobila tudi komentar, če bomo tole ribo danes sploh videli ali ne. Zakaj? Ker sem začela komplicirati na polno.

Brancina sem sicer že jedla. A to je bilo pred leti v neki res fantastični toskanski restavraciji v Ljubljani. Tisti je bil sicer pečen v soli na grilu in je bil res fantastičen (ja, tudi takšen še pride na vrsto v prihodnosti). Tokrat pa sem se odločila za limono in rožmarin. Leta nazaj sem zadnji dve sestavini res zavračala v kombinaciji z ribo. Razlog? Nekje sem namreč jedla skušo z njima in je bila (se opravičujem že vnaprej) nagravžna. Riba se sploh ni okusila, je pa zato bila limona, prav tako pa tudi rožmarin, glavnina jedi. Ja, oboje imam rada. V bistvu vse tri sestavine. Ta kombinacija pa je bila ubijalska. Zadnje nekaj let pa sem se počasi privajala tudi na to in enostavno zaključila, da je takrat bila sama količina začimb enostavno prevelika.

Tako sem se torej spravila na internet in preiskala tisoč in en recept. Na koncu pa me je vseeno skrbelo to, koliko se bo osmradila sama pečica. Pri nas se ribe namreč večinoma pečejo zunaj; v 'pizzapanu' ali pa dejansko na žaru. Za ta recept pa to nekako ni primerno. Vsaj mislim, da ne. Dunno! Anyway... Upoštevala sem številne nasvete za preprečevanje smradu (nekako nočem v prihodnosti okušati ribe na sladicah) in mislim, da mi je uspelo. Yaaay, me!

Potrebovala pa sem:

• 2 brancina (moja dva sta skupaj tehtala približno 700g)
• 2 vejici svežega rožmarina
• 4 rezine limone
• sol
• poper
• vegeta
• olivno olje
• peko papir in alu folija*

Malce me je sicer zmotilo, ker sem pričakovala, da bosta ribi že očiščeni. Vedno se namreč pri nakupu odločim za takšne. Tokrat očitno niso bile - bo treba našega ribarja malce okregati, hehe.

Ribo dam na peko papir, katerega sem predhodno položila na alu folijo. V trebušček ji dam sol, poper, vegeto in pa vejico svežega rožmarina. Ribo na vrhu nekajkrat rahlo zarežem, jo še malo posolim tudi tu, po tem pa dam dve rezini limone, eno zraven druge, seveda. Čisto na koncu pokapam še z olivnim oljem in ribo dobro zaprem v alu folijo.

Isto naredim še z drugo ribo. Vsako, seveda, zavijem v svojo folijo. Obe vstavim v pekač, tega pa v pečico, ogreto na 200 stopinj Celzija. Ribi pečem približno 25 do 30 minut.

Na koncu jih serviram skupaj z alu folijo. Vsak naj si namreč sam odvije paketek in enostavno uživa v jedi.

Yumm!!

Opombe!!

• Koža te ribe baje sploh ni užitna. Se pa brez problema odstrani, ko je jed končana.
• * Alu folijo sem uporabila ravno zato, da lahko ribo zaprem in tako preprečim, da osmradi pečico. Poleg tega omogoči, da se riba še lepše skuha, obdrži svoj sok in sprejme dodane začimbe ter dišave. Peko papir pa sem uporabila, ker sem nekje prebrala, da hrano nekako ni priporočljivo kuhati v direktnem stiku z alu folijo. Pobere lahko namreč škodljive snovi iz slednje. Nekateri sicer priporočajo, da uporabiš samo peko papir, a se le-tega ne da tako lepo zapreti kot alu folije.
• Pretiran vonj po ribi lahko baje omilimo tudi tako, da jih operemo v slani vodi. V originalu naj bi se te ribe oprale direktno v morski vodi. Če pa jih kupimo pri ribarju, potem naj bi jih dali v posodo, malce posolili in nato na njih nalili mrzlo vodo. S tem naj bi jih v končni fazi umili/očistili.
• Vonj same pečice pa lahko omilimo tako, da takoj, ko damo ribe na krožnik, v pekač vlijemo sok stisnjene polovice limone pomešan z vodo - nekako naj bi bilo dno pekača pokrito v celoti. Tega vrnemo v toplo pečico in pustimo, da tekočina v celoti povre. Zadeva v končni fazi res diši!

Samo še kratka pripomba - slik ni, ker sem že tako ali tako dovolj nepotrebnih stvari okoli sebe osmradila preprosto tako, da sem se jih dotaknila. Torej - se oproščam, da ni slikic.

Skutini žepki z marmelado

Tale recept je v bistvu prišel na vrsto čisto po naključju. Prišla sem pač do zaključka, da bo treba kaj sladkega speči pa se mi sploh ni sanjalo, kaj. Pustimo tudi to dejstvo, da je v naši shrambi že tako ali tako čiiiiiisto preveč sladkega, kar je enostavno čisto prevelika skušnjava. Ampak, ja, treba je bilo nekaj speči. Tudi za goste. Za katere, še vedno ne vem točno, kdaj dejansko pridejo. Anyway...

V hladilniku se že nekaj časa gužva sicer zeloooo dobra kupljena marmelada. Ker pa sem letos končno prišla do časa, da sem 'u nulo' pospravila shrambo, sem tako prišla tudi do številnih domačih marmelad, ki so, roko na srce, še boljše. Kupljeno pa je enostavno potrebno porabiti. Torej, tale recept!

Potrebovala sem:

• 600g moke
• 200g margarine
• 400g puste skute (lahko tudi malce preko 500g - preverjeno!)
• 1 ščepec soli
• 6 jedilnih žlic sladkorja
• 1/2 čajne žličke pecilnega praška
• 1 čajna žlička vanili sladkorja
• marmelada
• 1 jajce (oz. po potrebi)

Sama najprej moko stehtam, zatem jo obvezno presejem - testo je tako enostavno lepše. Dodam margarino sobne temperature narezano na kockice (tako se margarina lažje obdela), ščepec soli, pecilni prašek in vanili sladkor, sladkor in skuto (uff, tole je bilo pa tako luuuuuštno stiskati, hihi). Vse skupaj dobro premešam in pregnetem. Če so vse sestavine na sobni temperaturi (še posebej margarina in skuta), je to res res RES lahko. Testo na koncu namreč pride takoooo mehko. Kroglo testa zavijem v plastično folijo in jo za približno 1 uro dam v hladilnik.

Po pretečenem času testo razdelim na manjše kose (štiri manjše kose sem dobila z nožem, katerega sem pred samim rezanjem 'namočila' v moko, da se ne prijema na testo). Vsakega posebej razvaljam na približno 2-4 mm debelo, nato pa z okroglim modelom (lahko je model za krofe ali pa šalica primerne velikosti) 'izrežem' kroge. Vsakega posebej še malce povaljam ter dodam marmelado direktno na sredino. Krog prepognem na polovico in žepek stisnem skupaj s pomočjo vilice, katero sem prav tako namočila v moko. Na takšen način se testo lepo zlepi, obenem pa naredite res lep vzorec.

Te naložim na peko papir, s katerim sem prej obložila pekač. Tik preden jih vstavim v pečico, jih premažem s stepenim jajcem (lahko tudi samo z rumenjakom, ampak zakaj bi komplicirali).



Pečem jih na 180 stopinj Celzija približno 20 minut oziroma toliko časa, da lepo porjavijo. Na koncu jih pustim, da se dobro ohladijo.



Nekako sumim, da bom danes pokonci tudi do 1-ih zjutraj. Ampak se bo s.p.l.a.č.a.l.o.

Bučkine polpetke oz. palačinke

Bučke, bučke, bučkeee! Hehe, ja, to kar raste in raste in raste. Me pa veseli, da mi letos kar uspe najti nekaj dobrih receptov. Današnji sem v večini povzela po Barefoot Contessa - Ini Garten. Všeč mi je ravno zato, ker je lahka jed, saj ni potrebno uporabiti preveč moke. Polpetke pa so odlične! Sama jih bom sigurno še delala.

Originalni recept je tule.

Potrebovala pa sem:

• 2 manjši bučki (uporabila sem bučki Greyzini)
• 3 majhne rdeče čebule
• česen (po okusu)
• 2 jajci
• moka (po potrebi)
• sol
• poper
• olivno olje
  

Bučki najprej operem, razpolovim in odstranim predel s semeni. Pri tej vrsti mi je ravno tega najbolj žal. Ta predel je kar velik in poln semen. Tako imam včasih celo občutek, da vržem stran čisto preveč. Kakor koli že... Nato jih olupim, ker imajo kar debel olupek, ter naribam. Na tej točki dodam sol, dobro premešam in pustim v kovinskem cedilu, ki stoji v dodatni posodi. Zaradi soli bo bučka namreč oddala kar nekaj tekočine v dokaj kratkem obdobju.

Tačas olupim in nasekljam (ali pa naribam) čebule, pripravim pa tudi česen. Slednjega pripravite po vašem okusu. Lahko ga stisnete v bučke, če pa vas ne moti, ga nasekljajte. Ubijem tudi jajci in jih malce stepem z vilico.

Sedaj se vrnem k bučkam in jih dobro ožamem. Nočem namreč, da bi mi odvečna tekočina delala probleme pri sestavi te mešanice - tako ali tako jo bo še ostalo dovolj. Nato dodam čebule, česen, poper in jajci. Vse z rokami dobro premešam, zatem pa začnem postopoma dodajati moko. Tudi tu lahko rečem, da se moka lahko dodaja po vašem lastnem okusu. Če pa želite, da jed ostane rahla, jo uporabite ravno toliko, da se mešanica začne vezati. Verjemite, sigurno jo bo dovolj.

Na močnem ognju segrejem olivno olje, nato pa ogenj zmanjšam na srednjega. S pomočjo jedilne žlice testo začnem vnašati v olje. Za vsako polpetko je dovolj ena polna žlica, vsak vnos pa potem malce potlačite in tako oblikujte.



Pečem na srednjem ognju približno 4 minutke, nato jo lepo obrnem, da se zapeče še na drugi strani.



Komentarji k originalnemu receptu:

• Ina uporablja 4 Zucchini bučke. Sama sem uporabila zgoraj omenjene Greyzini, ker sem jih pač imela na zalogi. V vsakem primeru vam bo sigurno tudi ta izbira všeč, ker so res dobre.
• V originalu naj bi se uporabil tudi pecilni prašek, ker naj bi po mnenju avtorice palačinkice lepo narasle. Meni osebno se je ta zdel nepotreben, zato ga nisem uporabila.
• Ina bučk ne ožame. Sol doda istočasno z vsemi ostalimi sestavinami. Načeloma se lahko odločite tudi za ta način, a naj vas opozorim, da imate lahko čisto preveč težav z odvečno tekočino. V vsakem primeru, izbira je vaša.
• Pri dodajanju moke je prav tako bolje, da se ne držite čisto točno 6 oz. 8 jedilnih žlic moke. Lahko, da bo res ravno toliko potrebno, ni pa rečeno, da je to sigurno prava količina. Vsaka posamezna bučka ima svojo količino tekočine. Dodajajte raje po potrebi.
• Ina uporablja pri pečenju tudi maslo. Sicer res doda pri okusu, če pa želite bolj zdravo verzijo, lahko le-tega spustite. Jaz sem ga.
• Avtorica predlaga tudi uporabo pečice. Ta verzija je sicer mene na samem začetku malce presenetila. Ne morem pa reči, da v končni fazi ne razumem, zakaj. Polpetke namreč ne morete speči vse naenkrat in jih tako lahko dlje obdržite tople. Naj pa vam iz izkušenj namignem, da če polpetke nalagate pečene na krožnik eno na drugo, le-te tako ali tako grejejo ena drugo. Preverjeno! Naj pa vseeno omenim to, kar je opozorila že Ina - ta jed naj se pripravi tik pred obrokom. Za shranjevanje namreč ni ravno primerna.
• Naj na koncu pripomnim še nekaj. Medtem, ko se določena količina polpetk peče, preostalo testo, seveda, stoji. V tem času bučke še vedno oddajajo tekočino. A ne ustrašite se prehitro. Tik preden boste novo količino testa dodali v peko, na hitro malce premešajte.