Translate

nedelja, 30. oktober 2011

Zdrava pečica: Pečen/Ocvrt krompir

Tokrat napovedujem, poleg rednih receptov, novo kategorijo in tematiko - priprava jedi v konvekcijsko-halogeno-infrardeči pečici (sem zakomplicirala, ane?). Nekaj časa sem namreč že razmišljala o tem, kako čimbolj odstraniti nepotrebne maščobe s hrane. Tako, recimo, zelo rada pripravim bučke v solati, a me vedno moti, koliko olja je dejansko potrebno uporabiti, da jih spravim skozi prvo fazo. Poskušala sem tako pa drugače pa spet malce drugače pa malce mešano. A v večini primerov je enostavno bilo potrebno uporabiti maščobo. Ne toliko zaradi okusa, ampak zaradi razlogov, kot so ustvariti plast, da se hrana med pečenjem ne prime, ipd. Kakšni dve leti nazaj sem razmišljala o zgoraj omenjeni pečici, a se mi je zdelo, da so bile cene le-teh enostavno previsoke za moj okus. Letos pa sem prvič doživela res lepo znižanje, katerega pa sem zaradi svojega omahovanja v prvo zamudila. Vseeno pa sem bila optimistična in kakšen teden nazaj doživela ponovno znižanje. Jaaa, imam jo!! Seveda, je torej na meni tudi, da jo preiskusim na različne načine. Aja, nova kategorija pa je 'zdravo brez olja'.


Prvi preiskus je bil danes na krompirju. Lansko leto sem prvič, čisto po naključju, jedla v restavraciji krompir, ki je bil pripravljen popolnoma brez maščobe. Seveda, sem takoj vedela, kako. A kaj ko nisem imela 'orodja' za to. Malce sicer s skepticizmom (preprosto zato, ker sem pač jaz jaz) sem vse nastavila in opazovala.


Naj opišem nekaj svojih opažanj. Na samem začetku nisem bila prepričana, kako dejansko lahko postavim krompir v pečico. Je potrebno narediti samo eno plast na en nivo ali jih lahko več. Zakaj? V navodilih piše, da če ga postaviš na spodnjo mrežico in daš na 250 stopinj Celzija, po koncu procesa dobiš pečen krompir. Če pa ga postaviš na zgornjo mrežico in daš na 200 stopinj Celzija, bo le ta ocvrt (kot pommes frites). Tako sem za prvo pokušino izbrala nekakšno vmesno verzijo. Krompir sem narezala na cca. 0,5 cm debele kolobarje, jih naložila na obe mrežici in vklopila na 200 stopinj Celzija za približno 15 minut. Nato še enkrat 15. Ok, saj vem, da mogoče kompliciram. Gre pa le za novo zadevo, prvi poskus, zato grem raje malo po malo. Po teh 30 minutah sem krompir z zgornjega nivoja lahko odstranila, ker je bil res lepo pečen. 'Spodnjega' sem vklopila še enkrat za približno 5-10 minut na 250 stopinj. V tem res kratkem času se je že pečen krompir (oz. ocvrt) malce 'odpočil' in je bil res okusen ter ravno prav mehak.

Ker pa je bilo krompirja vseeno malo več, mi ni preostalo drugega kot da naredim še eno plast in ga pač opazujem, kako se peče. Zaključek? Sploh ni problema, če je v dodatni plasti. Tako se bom drugič lahko odločila samo za pečenega ali pa samo za ocvrtega. Bil je popolnoma enako pečen/ocvrt.

Prvi poskus je torej uspel! S krompirčkom sem bila zelo zadovoljna! Naj samo še toliko omenim, da ga lahko začinite s čimer koli tik preden gre v pečico. Načeloma lahko uporabite tudi kaj bolj mastnega. Za okus, pač. Meni je bil všeč kot tak. Dodala sem le še sol, vegeto in malo črnega popra. Sicer bi zase dodala še kaj drugega, ker imam čezdalje bolj rada začinjene jedi. A sem kuhala tudi za druge. V vsakem primeru - iLike!

Samo še enkrat poudarek - ko se krompirček speče, ga vsaj za kakšno minutko do dve pustite na krožniku, da pridobi na mehkobi.

petek, 30. september 2011

Pečen losos

Po dolgem času se nam je spet uspelo spraviti na morsko hrano. Sicer, hm, ni čisto 100% morska. Baje, da tale ribica začne svoje življenje najprej v reki, potem plava proti morju in se nato spet vrne v sladke vode, kjer se razmnožuje. Pravijo, da je celo zelo natančna in se zna vrniti v isto, v kateri je bila na samem začetku.

Brala sem še nekaj več stvari o njej. Priporočljiv je divji losos - torej, takšnega, kakršnega lovijo v njihovih naravnih habitatih. Ta vsebuje veliko omega-3 maščobnih kislin, ima visoko vsebnost beljakovin in vitamina D. Ravno zaradi teh lastnosti je treba biti pozoren, da se ne odločimo za gojenega. Ta sicer zgleda zelo podobno; pravzaprav ga verjetno na pogled niti ne bi razločili. Je pa dolgoročno gledano bolj škodljiv, ker vsebuje večjo količino omega-6 kislin, tisto lepo oranžno barvo pa največkrat dobi z dodatnim umetnim barvanjem.
Divji losos je boljši tudi zato, ker se skoti in razvija v naravnih okoliščinah - prehranjuje se z manjšimi morskimi živalmi, več prostora ima za gibanje in se tako lažje ter boljše razvija. Gojeni pa ima omejen življenjski prostor ter tako omejeno gibanje, prehranjuje pa se predvsem s sojo, hidroliziranim perjem perutnine in ostanki perutnine. Zaradi tega, na žalost, razvije več slabih maščob, prav tako pa manj vitamina D in več onesnaževalcev. Naj omenim samo še to, da dokler riba nima nekega posebnega vonja (ta del mi je bil še najbolj všeč, ker tudi na rokah in posodi ne pusti skoraj nič vonja; če pa ga že, ga brez problema odstraniš, ko pač pomiješ posodo), je še v redu. Takoj, ko razvije kakršen koli vonj, ni več dobra. Zato je priporočljivo, da se riba kupi na dan, ko jo boste pripravili, najdlje pa lahko počaka do 24 ur.

OK, v vsakem primeru - dovolj podatkov, hehe.

Nekako tokrat nisem bila za pečenje v pečici in sem iskala bolj možnosti v ponvi oziroma, nasplošno, na štedilniku. Ker pečenega še nisem jedla (imela pa sem ga možnost jesti za letošnji dan žena pečenega v soli, a v restavraciji -- Yu-uum!!), sem se za prvo pripravo le-tega odločila za kar preprost recept.

Potrebovala sem...
  • 2 fileja divjega lososa
  • olivno olje
  • sol
  • poper
  • rožmarin
Če ste ga predhodno dali v hladilnik (oziroma ste ga verjetno tako ali tako dobili od ribarja, ki ga je hranil na hladnem), ga je priporočljivo dati ven vsaj 30 minut pred dejansko pripravo. Najboljše je namreč, da dobi sobno temperaturo.

Po 30 minutah sem mu odstranila kožo (tu se baje nahaja največ škodljivcev in pa škodljive maščobe), ga oprala v slani vodi (to nekako velja kar za vse ribe), nato pa osušila s papirnato brisačko.

V posebni posodi pripravim malo olivnega olja, dodam sol in poper ter rožmarin (po okusu posameznika). Tu naj poudarim, da sem sama tokrat uporabila suhega. Trenutno se namreč ukvarjamo z obdobjem občutljivega želodca enega izmed nas, zato se nekako nismo upali spustiti v svežega. Dobro premešam in to mešanico vtrem v ribo. Takšno pustim stati še približno pol ure. V tem času namreč lahko pripravite ostale priloge. Naj pa samo namignem, da ravno pretiravati v količini ne, ker je losos kar nasitna riba. Se pa vseeno lepo prebavi.


Ponev zelo dobro segrejem. Olja skoraj ni potrebno dodajati, ker ga ima riba dovolj v marinadi, poleg tega pa tudi sama spada med t.i. 'mastne ribe'. Če pa že morate, lahko uporabite kar tega iz marinade - ga vsaj ne bo potrebno zavreči. Ribo na vsaki strani pečem cca. 3 minute, nato postopek ponovim še enkrat - se pravi 3 minute na eni, 3 na drugi, nato pa spet 3 minute na prvi in 3 na drugi. Če je file malce debelejši, čas malce podaljšajte, a vseeno ne preveč.

Sama sem na krožniku dodala še limono, ki pečeni ribi čisto na koncu doda res fenomenalen okus. Za prilogo pa sem popekla nekaj bučk Greyzini, ki so (ja, na koncu septembra) spet na novo zrasle (in ŠE rastejo - go figure!).

četrtek, 25. avgust 2011

Bučkina juha za poletne dni

Pa poglejmo trenutno stanje...
  • V torek so mi odstranili prvi modrostni zob. (One down, two to go) Preventiva. Ker se ga s ščetko sploh ne da doseči, zato ga torej ne morem redno dovolj čistiti. Vse tri. Torej, nekaj dni je potrebna lahka hrana. Mehka hrana. S čim manj grizenja, če je le možno. Aja, mimogrede, ne boli več, a nočem razdražiti.
  • Zunaj je že vsaj četrti dan zelooooo vroče. Ja, imamo veter - zadnje dva dni. A nekako ne prija težka hrana. Tudi kuhana ne, ker po nepotrebnem preveč segreva telo. Torej, preklopimo na hladne jedi. Poleg solat.
  • Tri bučke Greyzini se mi že kar nekaj časa 'valjajo' v shrambi. Ja, saj so na hladnem, a vseeno nočem, da propadejo - enostavno mi jih je škoda.
Ergo?

Gremo na hladne juhe. Bučkino juho tokrat. Namig sem sicer dobila že večkrat, a se nekako nisem odločila za takšne juhe, ker pač nimam v lasti paličnega mešalnika za pasiranje. No, ja. Tako sem vsaj ta leta mislila. Pa ugotovim po 28 letih (!!), da je ves ta čas tudi del kompleta, samo uporabljali ga nismo.

Knock, knock, knock - anyone there? Hehe... Anyway...

Tokrat sem potrebovala...
  • 3 Greyzini bučke
  • voda
  • sol
  • poper
  • kajenski poper
  • vegeta
  • muškatni orešček
  • čebula
  • česen
  • olivno olje
Bučke najprej operem, odstranim del s semeni, jih olupim in narežem na poljubno velike koščke. Ta čas zavrem vodo. Vroči dodam sol, vegeto, poper, kajenski poper in muškatni orešček ter zmanjšam plin nekje na srednjo moč. V takšno dodam bučke. Počakam, da zavrejo, nato pa jih pustim rahlo vreti približno 10 minut oziroma, da postanejo dovolj mehke.

Ko so kuhane, jim odstranim večino vode. To prihranim v posodi, iz katere bom lahko po potrebi dolivala. Vzamem napravico za pasiranje (yaaay, tole je pa luštno!) in iz njih naredim čežani podobno zadevo. Po potrebi dodam prej odvzeto začinjeno vodo. Nato odstavim z ognja.

Na olivnem olju prepražim čebulo (do zlato rumene barve) in česen (da zadiši) ter vse skupaj vmešam v prej pripravljeno spasirano juhico. To slednjo vrnem na ogenj in po potrebi razredčim s prej omenjeno vodo. Posodo pokrijem in pustim, da še malce povre. Čebula in česen morata namreč oddati svoj okus.

Ko juho odstavim z ognja, ji po potrebi še dodam začinjeno vodo. Samo vrenje jo namreč malce bolj zgosti, a je ta faza potrebna, če želimo imeti okus čebule in česna.

Pustim ohladiti.


Beli delci v juhici so koščki česna. Sama jih v večini primerov rada pustim v takšnih kosih, ker se mi zdi, da še potem jedi dajejo okus. Lahko pa zadevo tudi stisnete ali sesekljate.

Ko serviram, na mizo dodam tudi kislo smetano. To namreč po želji lahko dodate v juhico.


Tu je uporabljena kisla smetana iz lončka in ni tekoča, zato so kontrasti mogoče malce čudni. A mogoče je ravno to tisto luštno - da je malce drugačno!

Uff, uff... yumm, yumm!

ponedeljek, 8. avgust 2011

Domači njoki

Sigurno ste že kdaj prišli v situacijo, ko vam je ostalo vsaj nekaj pire krompirja od kosila. Kljub temu, da je ta jed res božanska, jo je pač včasih dovolj in pač ostane. Zanimivo pa je tudi to dejstvo, da za njoke, katere lahko iz pireja naredimo, sploh ni potrebna velika količina krompirja. Tudi tokrat jih ni ostalo veliko. Njokov pa... uff!

Ja, sploh ni velika znanost. Pa poglejmo!

Potrebovala sem...
  • krompir (kolikor, ga pač potrebujete)
  • mleko
  • maslo ali margarina (po okusu posameznika)
  • česen (po okusu posameznika)
  • sol
  • voda
  • pšenični zdrob (cca. 1-2 jedilni žlici)
  • 1 jajce
  • moka (po potrebi)
Prva skupina sestavin je potrebna za pripravo pire krompirja. Krompir olupim, narežem na kocke ter ga dam kuhat v osoljeno vrelo vodo. Pustim ga, da se skuha malce bolj kot bi ga drugače skuhali v oblicah. Tako ga namreč še lažje pretlačim. Skuhanemu odlijem vodo, dodam maslo ali margarino (sama najraje uporabim Becel, ker pač enostavno da najboljši okus; količina pa je spet odvisna od okusa posameznika) in česen, katerega stisnem. Medtem pogrejem mleko*, katerega med stiskanjem krompirja dodajam, da mi olajša samo delo, poleg tega pa jed naredi božansko kremasto. Yumm!!

Na ohlajen pire nato dam malce pšeničnega zdroba, 1 celo jajce ter začnem mesiti testo. Med samim mesenjem postopoma dodajam moko. Testo se v končni fazi ne sme lepiti na roke, prav tako pa ne sme biti trdo (preveč moke!).

Le-tega nato postopoma valjam v kače (seveda, na pomokani površini, ker je testo tako enostavno lažje obdelovati), z rezilom noža (a ne ostrim delom*) pa jih razrežem na približno centimetrske kose. Te naložim na pomokan pladenj, katerega zatem za približno 24 ur vstavim v zamrzovalno skrinjo*. Po pretečenem času lahko njoke dam v vrečko in nazaj v skrinjo ali zamrzovalnik. Tako jih lahko postopoma jemljem ven, kolikor jih pač takrat potrebujem.



Lahko pa, seveda, njoke takoj uporabite.

Opombe!!
  • * Mleko je potrebno pogreti, ker je krompir po kuhanju vroč. Če ga boste polili z mrzlim (ali celo pri sobni temperaturi) mlekom, bo zakrknil ter bo zato trd. Dajmo mu torej približno enako temperaturo mleka.
  • * Top del noža testo lepo 'zapre', kar omogoči, da se njoki lepše skuhajo.
  • * Pri prvi fazi zamrznitve uporabim pladenj zato, da se vsak njok zamrzne zase. Tako, ko ga dam kot takšnega v vrečko, lahko kasneje lažje količinsko vzamem ven, ostale pa spravim nazaj na mrzlo. Če bi takoj sveže dala v vrečko, bi se zlepili. Doziranje kak drug dan pa bi bilo ubijalsko, če bi sploh bilo možno.

petek, 5. avgust 2011

Smoothie-ji #3

Ja, ja, smo le padli v izdelavo le-teh. Ob koncu dneva včasih res ni potrebno nič več kot le osvežujoč napitek, ki je obenem še zelo prijetna sladica. Dobra stran le-tega je tudi v tem, da ga lahko naredimo 'težkega' čisto po svojem okusu; z dodanim polnomastnim jogurtom, smetano, mascarponejem, 'težjim' sadjem, ipd. Ustvarjanje na višku! Ali pa včasih poraba sadja, katero je še ostalo in za katerega nočemo, da pride preč.

Tokrat je bila moja izbira takšna:

  • 2 zreli banani
  • polovica melone
  • 1 nektarina
  • 2 breskvi
  • 1 srednje velika hruška (Viljamovka, ker res da veliko arome)
  • 2 mali kisli jabolki
  • 4 kepice sladoleda
V mešalnik najprej dam banani in polovico melone. To najprej dobro zmiksam (spet, da vidim, koliko tekočine bo melona dala od sebe). Tej mešanici dodam nektarino in breskvi ter spet vklopim mešalnik. Dodam še kose hruške in jabolk. To dvoje sem dodala, ker je mešanica pred tem zame bila, sicer dobra, a rahlo presladka. Viljamovka in kisli jabolki pa so dodale rahlo grenkobo in kislost. V to mešanico dodam še sladoled (spet najprej dve kepici, potem pa še dve).

nedelja, 24. julij 2011

Smoothie-ji #2

Pa nadaljujmo lansko prakso. Sicer ne vem, zakaj sem tako dolgo potrebovala, da jih spet začnem delati. Verjetno vreme. Pa veliko ostalega dela. Pa dejstvo, da imam blazno rada sadje kar takšno kot je. Vseeno pa sem pozabila, da je tudi v verziji smoothie-jev zeloooo dobro.

Danes pa, ker je ravno deževen dan in se tudi v obdobju, ko ne dežuje, ne da narediti popolnoma nič (blata je ... uff ... pa še v stilu, da stopiš in se pelješ... bljeh!), prav tako pa je bilo potrebno porabiti melono in banano, sem si kooooončno vzela čas.

Sem pa tokrat potrebovala...
  • polovica melone
  • 1 (že mehkejša) banana
  • 1 Granny Smith jabolko
  • 6 malih kepic sadnega sladoleda (tokrat sem uporabila verzijo iz Eurospina - yumm!)
Banano olupim in narežem na koleščke. Melono ločim od lupine in jo narežem na kocke. Oboje vstavim v mešalnik in zmeljem. Na tej točki bi namreč rada ugotovila, če bo še potrebno dodati tekočine. Ker pa jo melona že sama da kar veliko, najprej poskusim brez. Mogoče bo na začetku hotel mešalnik teči kar v prazno (kar ponavadi pomeni, da je vse skupaj pregosto in je res potrebno dodati tekočino), a se potrudite in z žlico ali s čim drugim rahlo potiskajte navzdol (pazite na rezilo, zato ne pregloboko!). Melono je treba najprej 'stestirati'. Nato narežem še jabolko, jo dodam in ponovno zmeljem. Čisto na koncu pa ostane še sladoled (najprej 3 in po prvem mešanju spet 3).

Celotna mešanica je za tri do štiri večje skodelice za čaj.

Še enkrat - yumm!!

sobota, 16. julij 2011

Brancin z limono in rožmarinom

Hm, pri receptih, kot je tale, vsakič znova ugotovim, da znam biti grozljivo čudna. V končni fazi sem namreč dobila tudi komentar, če bomo tole ribo danes sploh videli ali ne. Zakaj? Ker sem začela komplicirati na polno.

Brancina sem sicer že jedla. A to je bilo pred leti v neki res fantastični toskanski restavraciji v Ljubljani. Tisti je bil sicer pečen v soli na grilu in je bil res fantastičen (ja, tudi takšen še pride na vrsto v prihodnosti). Tokrat pa sem se odločila za limono in rožmarin. Leta nazaj sem zadnji dve sestavini res zavračala v kombinaciji z ribo. Razlog? Nekje sem namreč jedla skušo z njima in je bila (se opravičujem že vnaprej) nagravžna. Riba se sploh ni okusila, je pa zato bila limona, prav tako pa tudi rožmarin, glavnina jedi. Ja, oboje imam rada. V bistvu vse tri sestavine. Ta kombinacija pa je bila ubijalska. Zadnje nekaj let pa sem se počasi privajala tudi na to in enostavno zaključila, da je takrat bila sama količina začimb enostavno prevelika.

Tako sem se torej spravila na internet in preiskala tisoč in en recept. Na koncu pa me je vseeno skrbelo to, koliko se bo osmradila sama pečica. Pri nas se ribe namreč večinoma pečejo zunaj; v 'pizzapanu' ali pa dejansko na žaru. Za ta recept pa to nekako ni primerno. Vsaj mislim, da ne. Dunno! Anyway... Upoštevala sem številne nasvete za preprečevanje smradu (nekako nočem v prihodnosti okušati ribe na sladicah) in mislim, da mi je uspelo. Yaaay, me!

Potrebovala pa sem:
  • 2 brancina (moja dva sta skupaj tehtala približno 700g)
  • 2 vejici svežega rožmarina
  • 4 rezine limone
  • sol
  • poper
  • vegeta
  • olivno olje
  • peko papir in alu folija*
Malce me je sicer zmotilo, ker sem pričakovala, da bosta ribi že očiščeni. Vedno se namreč pri nakupu odločim za takšne. Tokrat očitno niso bile - bo treba našega ribarja malce okregati, hehe.

Ribo dam na peko papir, katerega sem predhodno položila na alu folijo. V trebušček ji dam sol, poper, vegeto in pa vejico svežega rožmarina. Ribo na vrhu nekajkrat rahlo zarežem, jo še malo posolim tudi tu, po tem pa dam dve rezini limone, eno zraven druge, seveda. Čisto na koncu pokapam še z olivnim oljem in ribo dobro zaprem v alu folijo.

Isto naredim še z drugo ribo. Vsako, seveda, zavijem v svojo folijo. Obe vstavim v pekač, tega pa v pečico, ogreto na 200 stopinj Celzija. Ribi pečem približno 25 do 30 minut.

Na koncu jih serviram skupaj z alu folijo. Vsak naj si namreč sam odvije paketek in enostavno uživa v jedi.

Yumm!!

Opombe!!
  • Koža te ribe baje sploh ni užitna. Se pa brez problema odstrani, ko je jed končana.
  • * Alu folijo sem uporabila ravno zato, da lahko ribo zaprem in tako preprečim, da osmradi pečico. Poleg tega omogoči, da se riba še lepše skuha, obdrži svoj sok in sprejme dodane začimbe ter dišave. Peko papir pa sem uporabila, ker sem nekje prebrala, da hrano nekako ni priporočljivo kuhati v direktnem stiku z alu folijo. Pobere lahko namreč škodljive snovi iz slednje. Nekateri sicer priporočajo, da uporabiš samo peko papir, a se le-tega ne da tako lepo zapreti kot alu folije.
  • Pretiran vonj po ribi lahko baje omilimo tudi tako, da jih operemo v slani vodi. V originalu naj bi se te ribe oprale direktno v morski vodi. Če pa jih kupimo pri ribarju, potem naj bi jih dali v posodo, malce posolili in nato na njih nalili mrzlo vodo. S tem naj bi jih v končni fazi umili/očistili.
  • Vonj same pečice pa lahko omilimo tako, da takoj, ko damo ribe na krožnik, v pekač vlijemo sok stisnjene polovice limone pomešan z vodo - nekako naj bi bilo dno pekača pokrito v celoti. Tega vrnemo v toplo pečico in pustimo, da tekočina v celoti povre. Zadeva v končni fazi res diši!
Samo še kratka pripomba - slik ni, ker sem že tako ali tako dovolj nepotrebnih stvari okoli sebe osmradila preprosto tako, da sem se jih dotaknila. Torej - se oproščam, da ni slikic.
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...