Doma narejeni čokoladni trufli

Trapast prevod, kar se mene tiče. Ampak, ok. Se vsaj original toliko bolje sliši, okus pa tako ali tako preseže vse. Yuuuuum!!

Bodimo iskreni in si enostavno priznajmo, da je to ena izmed najbolj božanskih (in bi skoraj lahko rekla DOBESEDNO božanskih) oblik čokolade. Najprej je zame bila na prvem mestu čokolada s celimi lešniki. In na nek nostalgičen način še vedno je in vedno bo. Potem je božanskost okusa napredovala pri raznih verzijah čokoladnih pralinejev (ok, original je še vedno najboljši, ampak vseeno). Sedaj pa mislim, da je vse presegel truffle. The truffle has entered the building! :)

Tako kot pri vseh ostalih zadevah, seveda, lahko tudi tukaj ustvarjamo in okus ne ravno izboljšujemo, ampak mu dajemo dodatne odtenke. Kot ženske, ko dodajamo nova oblačila, nove modne dodatke. Včasih se mi je truffle zdel enostavno preveč božanski tudi pri sami izdelavi. Enostavno sem bila nekega omejenega ter samoumevnega mnenja, da je verjetno tudi postopek čisto nekaj posebnega. Zato se s tem nisem preveč ukvarjala. Je samo okus nadomestil vse, hehe. Nato pa (kot ponavadi) čisto mimogrede naletim na samo izdelavo in enostavno izbuljim oči. Sicer že nekaj let nazaj, a nekako kar nikoli ni bilo tistega pravega časa, da bi se ga spravila preiskusiti. Po tolikem času pa mi res res RES ni dal več miru.

Eno izmed, po mojem okusu, najboljših italijanskih čokolad za kuhanje sem še imela in jo je bilo počasi potrebno že porabiti. Veste, to je ena izmed tistih, za katero bi skoraj sveto lahko verjela, da njene kalorije že ob samem uživanju sproti tudi porabljaš. Čokolada je namreč hudo trda, obenem pa tudi debela skoraj dva centimentra. In če se odločiš za proces zajčka in jo počasi 'zobljaš', se skoraj sigurno zraven rabijo še njene kalorije preden so dejansko zaužite. Hehe... Ker pa je njen okus enostavno fenomenalen, jo rada uporabljam za razne sladice. Ergo? Obvezno je bilo tokrat potrebno kupiti še preostale sestavine in truffle končno narediti.

Potrebovala sem:

• 200 g jedilne čokolade (italijanske za kuhanje)
• 1 dcl oz. malenkost več sladke smetane za stepanje
• mleti orehi
• grenek kakav v prahu
• *mleti lešniki, rum, cimet, drugi oreščki, ...

* po izbiri, niso pa obvezni

Za čokolado sem si, seveda, tudi pri tem postopku morala vzeti čas. Z nožem (lahko jo tudi naribate) narezljam čokolado na približno iste koščke in jo stresem v kovinsko posodo. Smetano nalijem v kozico ter jo počasi segrevam. Ta obvezno NE SME zavreti, mora pa se kljub vsemu zelo dobro segreti. Dobro, torej, pazite na njo. Vročo polijem po koščkih čokolade in dobro premešam, da 'objame' vse. Nato z šibo mešanico mešam toliko časa, da se čokolada popolnoma stopi, obenem pa vse skupaj rahlo naraste (opazite namreč, da se v njej nabira zrak). S tem ste prvi del zaključili. Narejen je t.i. ganache.

Vse skupaj se mora namreč zelo dobro ohladiti, obenem pa tudi strditi. Zato predlagam, da mešanico spravite nekam na hladno. Če imate dovolj prostora v hladilniku, je še boljše. Priporočljivo je, da stoji vsaj čez noč, da bo res dovolj trdna.

Naslednji dan se začne drugi del priprave. Predvsem pazite, da tokrat vse skupaj ne počnete na preveč toplem mestu. Če pa že, si redno hladite dlani. Sicer je dobro, da se mešanica vsaj malce omehča med postopkom, saj vam bo olajšalo delo. Ne sme pa preveč. To boste tako ali tako lahko opazovali tudi sami. Če opazite, da so dlani že pretople, jih enostavno vsake toliko časa operite pod mrzlo vodo.

S čajno žličko vsakič znova zajamem nekaj mešanice, jo vzamem v dlan ter jo oblikujem v kroglico (ali pa kakšno drugo obliko). To kos nato povaljam v kakavu, orehih, lešnikih, ... Čisto vaša izbira in vaš okus. Predlagam pa vam, da je to slednje nesladkega okusa, saj bo razmerje sladke mešanice in nečesa nesladkega enostavno fenomenalno.

Ko ste končali, priporočam, da jih za nekaj časa še vrnete na hladno, da se spet primerno strdijo.

Potem pa dober tek!

Prebranac (po originalnem srbskem receptu)

Po zelooooo dolgem času sem spet nazaj. Ne, nisem pozabila. Pa kuhati tudi nisem prenehala. Bila pa sem res zaposlena na polno, zato sploh ni bilo časa za zapise.

Tokrat sem se odločila preiskusiti originalni recept za Prebranac. Ena verzija je zapisana že tule. Prav tako sem prebrala tudi številne druge, nikoli pa si še nisem vzela čas za 'the original'. In ker je vse enkrat prvič, sem se danes spravila v že zdavnaj kupljeno srbsko kuharico in malenkost prilagodila količine.

Takole je bilo:

• 800 g kuhanega fižola (jaz sem uporabila belega, podobnega tetovcu)
• 500 g čebule (lahko pa greste čisto po svojem okusu, tudi sama sem šla čisto po občutku, ker original predpisuje 1,5 kg na 500 g fižola, kar pa mi je skoraj malce preveč)
• 3 stroki česna
• 1 zravnana jedilna žlica moke
• 1 zravnana čajna žlička in pol sladke paprike v prahu
• sol (po okusu)
• poper (po okusu)
• 1 zravnana jedilna žlica paradižnikovega pireja
• 10 jedilnih žlic vode, v kateri se je fižol kuhal
• 1 rezina slanine
• 1 rezina pršuta
• 2 rezini pikantne suhe salame
• olivno olje

Najprej čebulo olupim in jo narežem na rebra, zatem pa jo dobro prepražim na olivnem olju. Tej dodam žlico moke, malce prepražim, nato pa prepražim še dodano sladko papriko v prahu. Vse skupaj zalijem z 10-imi žlicami vode, v kateri se je prej kuhal fižol. Temu dodam še sol, poper, nasekljan česen in paradižnikov pire. Odmaknem z ognja ter vse skupaj, s fižolom, dobro premešam. Na manjše kose narežem še slanino, pršut in suho salamo, katere vmešam v zgoraj opisano mešanico.

Glinen pekač namastim ter ga napolnim z mešanico.

Pečem na 200 stopinj Celzija približno 45 minut.

Prijatno!

Smoothie-ji #6

Še eden... Če Vam slučajno kdaj zmanjka idej...

Potrebovala sem... (2 osebi)

• 2 pomaranči
• 4 manjše kivije
• 1 večja hruška
• 1 jabolko
• 1 banana
• cimet

Naj dodam samo nekaj nasvetov. Glede na to, da je tako ali tako priporočljivo, da je na samem začetku vsaj malce tekočine, ker se preostalo sadje tako lažje, hitreje in bolj enakomerno zmelje, predlagam, da najprej olupite pomaranči in jih zmeljete takoj na začetku, same. Ustvarijo namreč dovolj soka, poleg tega pa lahko na takšen način takoj vidite, če bo tekočino sploh potrebno še dodati ali bo le-te dovolj. Isto sem v tem primeru nadaljevala s kiviji, ki je prav tako dajo veliko. Bili so naslednji in ko so vsi v mešalniku, ga spet posebej vklopim.

Banano v nasprotju z zgoraj omenjenim sadjem pa rada uporabim predvsem za zgoščevanje smoothie-jev. Zato vam predlagam svojo prakso - da jo pač uporabite na koncu, če je potrebna oziroma če se sploh v končni fazi odločite zanjo.

Torej, bzz bzz in čin čin! ;)

Smoothie-ji #5

Jap, z zvišanjem temperature zunaj seveda pridejo tudi prehladi. Pa kih pa šmrk pa kreh... Eh... Sigurno ne nekaj, v čemer lahko uživamo. Jaz sicer zaenkrat hodim še nekje po robu. Sem premagala boleče grlo pa začetno polna pljuča. Je bilo že skoraj bolje pa se vračam na občutljiv nos, ki ne neha dražit tako, da vsake toliko časa pride na vrsto čudna faca, kihanje ali pa solzno oko (jap, samo eno, go figure!).

Tako sem torej spet na pripravljanju smoothijev. No, to je sigurno prijeten del vsega zgoraj opisanega. Pa naj spet kakšnega delim tudi z vami.

Pri tem sem, na primer, potrebovala... (1 oseba)

• 1/2 dcl juice-a (po potrebi)
• 1 pomaranča
• 2 manjša kivija
• 1 banana
• 1 jabolko
• cimet*

* Nutricionisti predlagajo uporabo cimeta kot boljši in bolj zdrav nadomestek za sladilo. Sama bi sicer lahko čisto brez sladkega, obožujem pa okus in vonj cimeta, zato ga enostavno moram dodati. Naj pa ne pozabim tudi omeniti, da je le-ta zelo dober antioksidant, zato je prav tako zelo primeren dodatek pri različnih zajtrkih.

Mlečni riž (malo drugače)

Že od nekdaj obožujem riž. Na kateri koli način. Pa če je slan ali sladek. Zato me je danes presenetilo, da v vsem tem času še nisem napisala niti enega recepta, v katerem je ponavadi le-ta glavna sestavina. Ko pride čas za mlečni riž, je zame priporočljivo, da jih zraven je več ali pa da se te jedi naredi res samo za enkrat in, seveda, normalna porcija. Zakaj? Preprosto zato, ker se pri taki jedi res ne morem zadržati, da ne bi vzela dodatka. Ja! Ker mi je reeeees dober! :) In tudi zato bo tale recept napisan za 1 osebo. Za več pač enostavno pomnožite.

Tako sem včeraj čisto po naključju naletela na tale recept. Ja, spet Ina Garten. :) Pa so 'lušte' spet tu. Sicer sem ga zopet malce prilagodila, enako pa lahko naredi tudi kdo izmed vas - sestavine pač uporabite po svojem okusu.

Moje so bile takšne...

• 80 g riža
• voda (glej razlago spodaj)
• 1/4 čajne žličke soli
• 2 čajni žlički sladkorja
• mleko 1,5% (po potrebi)
• 1 čajna žlička vanilijeve arome
• 7 lešnikov
• 4 orehi
• 4 velike suhe slive (narezane na koščke)
• 10 g rozin (malih)
• cimet (po okusu)

Na samem začetku odmerim količino vode tako, da v neki manjši posodi odtehtam 80 g riža. Ob tem pogledam, do kam v posodi sam riž sega in do tja nalijem vodo po tem, ko riž že stresem v posodo, v kateri se bo kuhal. Oboje solim. Posodo pokrijem in počakam, da voda zavre. Nato zmanjšam ogenj na najmanjšo vrednost, premešam in pustim, da tekočina povre. Ko je riž že skoraj na suhem, počasi začnem z dolivanjem mleka. Vsakič ga namreč nalijem toliko, da pokrije količino riža v posodi. Ogenj je še vedno na najmanjši vrednosti oziroma na takšni, da jed ves čas rahlo vre. Na tej točki priporočam, da ostanete pri štedilniku, ker je treba redno mešati, da se vam ne prime na dno posode. Vsakič znova - ko tekočine (v tem primeru mleka) že skoraj zmanjka, ga ponovno dolijem. Le-ta zelo hitro ponovno zavre. Še enkrat, ne pozabite mešati!

Nekje na pol poti dodam sladkor. Sama sem sicer dala žličko po žličko, ker mi namreč že mleko (po mojem okusu) jed kar lepo zasladi, kasneje pa bodo tudi nekatere ostale sestavine pridale k sami sladkosti. Zato ne pretiravajte, sploh če nimate radi preveč sladko.

Ko sem nekje vmes riž poskusila in je že lepo v stilu al dente, dodam vanilijevo aromo in cimet ter spet dobro premešam.

Lešnike in orehe nasekljam ali pa narežem na manjše kose ter jih v suhi ponvi na hitro popražim. Samo, da zadišijo pa bo dovolj.

Ina sicer priporoča, da rozine prej namočite. Sama se nekako nisem odločila za to verzijo, ker se mi zdi, da bi se potem preveč ovlažile. To vlogo pa bo tako ali tako odigralo mleko. Zato jih, tik preden zadnje mleko povre in je riž že res dovolj skuhan, dodam kar tako, istočasno pa tudi prepražene zgoraj omenjene oreščke ter narezane suhe slive.

Dobro vse skupaj premešam iiiiin postrežem.

Uff, a se zavedate, kako težko je bilo počakati, da tole poslikam? :)

Fižolov golaž

Fižoooolček! Jap! A tokrat ne v zrnu. Stročji. Tisti mladi. Mehak. Mmmmm!

Tale jed je res ena takšna preprosta zadeva, ko morate narediti nekaj na hitro, obenem pa ne bi jedli nekaj preveč nasitnega. Primeren je tako za tiste, ki imate radi klasične okuse, kjer pač enostavno občutite dodane začimbe, kot tudi za tiste, ki imate radi, da jed peče. Lahko z mesom, lahko brez. In, ne, seveda, da se ne kuha tako dolgo kot klasičen golaž. :)

Potrebujem...

• stročji fižol (količina je čisto odvisna od posameznika)
• 1 večja čebula
• česen (količina prav tako po okusu posameznika)
• olivno olje
• sol
• poper
• kajenski poper
• kumina (meni v to jed najbolj paše mleta)
• vegeta
• moka
• sladka paprika v prahu
• lovorjev list

Na segretem olivnem olju najprej prepražim čebulo, nato dodam sesekljan česen. Ko le-ta zadiši, pride na vrsto fižol. Vse skupaj še malo prepražim, potem pa solim, popram, začinim pa tudi s kajenskim poprom, vegeto in mleto kumino. Premešam, nato pa posujem s sladko papriko in moko ter vse skupaj še na hitro popražim. Priporočljivo je namreč, da tudi moka malce zadiši. Uf, da ne omenjam vonja sladke paprike. Vse skupaj nato zalijem z mlačno (!!) vodo ter dodam lovorjev list.

Pustim, da zavre, nato ogenj zmanjšam, jed pa naj vre v nepokriti posodi. Priporočljivo je vsaj 15 minut, da se v tem času moka pokuha in s tem primerno zgosti tekočino. Mora pa se dovolj skuhati tudi fižol.

Naj samo še nekaj stvari pripomnim. Sama pikantnost te jedi je odvisna od količine posameznih začimb zgoraj (česen, poper, kajenski poper). Lahko jih uporabite manj, lahko pa več. Jaz jo zelo rada naredim pikantno, ker mi je le takšna res najboljša.

Zraven lahko jeste različne priloge. Lahko je to samo kruh, v mojem primeru (na sliki) je bila to polenta, mogoče celo kruhovi cmoki, ipd.

Piškoti iz ovsenih kosmičev

Uff, uff, uff! Tale recept je z moje strani še čisto svež. Takoj po kosilu sem se namreč končno spravila preiskusiti recept, na katerega sem naletela tule.

Nekaj časa že iščem dober recept ali pa namig, kako narediti ovsene piškote na čimbolj zdrav način. To je predvsem za tisti moment, ko se ti reeeees 'lušta' nekaj sladkega, nisi pa za neke težke ogljikove hidrate. Tule jih sploh ni veliko pa še lahki so. Piškoti so prav tako primerni za prigrizek v službi ali pa kje po opravkih. Celo eden je čisto dovolj.

Torej, kako to, da so tako zdravi? Pa poglejmo.

Potrebovala sem...

• 75 g kokosovega masla
• 125 g grobih ovsenih kosmičev
• 75 g rjavega sladkorja
• 1 jajce
• 1 čajna žlička vanilijeve esence
• 50 g polnozrnate pirine moke
• 1 zvrhana čajna žlička pecilnega
• (uporabite lahko tudi različne oreščke in suho sadje)

Kokosovo maslo raztopim in v njega, ko je še na plinu, stresem ovsene kosmiče. Dobro premešam in jih malo prepražim (mmm, kako lepo zadiši vse skupaj na tej točki). Nato jih odstavim in pustim, da se ohladijo.

V drugi posodi zmešam moko in pecilni.

V tretji pa stepem jajce, postopoma dodajam sladkor, na koncu pa še vanilijevo esenco. Sam proces stepanja zaključim, ko že vidim, da se mešanica dejansko začne rahlo peniti ali enostavno, ko se sladkor v njej raztopi.

V to slednjo nato postopoma dodajam mešanico moke in pecilnega.

Na tej točki mešalnik zamenjam za spatulo ali kuhalnico (seveda, spet odvisno od vas, kaj rajši uporabljate). V pripravljeno mešanico čisto na koncu tako vmešam še na kokosovem maslu prepražene ovsene kosmiče.

Edino, kar še preostane, je oblikovanje bodočih piškotov. Sama sem enostavno uporabila tole. Že nekaj časa vsak dan opazujem, kako jo Američani uporabljajo v svojih oddajah pa sem se koooončno odločila poskusiti tudi sama. Res, dejansko imate najmanj problemov. Super zadevca!

Takole naj bi zgledale kepice. Te se med samim pečenjem še razlezejo v prave piškote tako, da se res ne ustrašiti, ko boste zagledali, da se ploščijo. :)

Pečete jih na 175 do 200 stopinj Celzija (seveda, odvisno od pečice) približno 12-15 minut. Konec pečenja lahko prepoznate tako, da prostor začne res lepo dišati po pečenih ovsenih kosmičih z ostalimi dišavami; v vsakem primeru pa takrat, ko se surovo jajce ne vonja več. Ko jih vzamete iz pečice, jih je potrebno nekaj časa pustiti, da se ohladijo in tako strdijo.

Potem pa... uh! :)) No, pa saj mi ni potrebno povedati, kaj sledi, a ne? ;)

So rekli, da jih komot lahko naredim še kdaj! ;)

Zelo hitro pečena potica

Danes sem prvič poskusila nov način pečenja klasične potice. Naj na samem začetku poudarim dve stvari:

1. Recept sem uporabila isti, kakršnega uporabimo pri nas vsako leto in ga lahko najdete tule. Razlika je bila samo v tem, da sem uporabila polovično maso.
2. Tale objava je dodana tudi po oznako 'zdravo brez olja', ker sem dajem vse primere pečenja s halogeno pečico. Ja, potico sem pekla v tej pečici!

Zakaj hitro? Potica je bila pečena v 20 minutah na 175 stopinjah Celzija. Sicer sem jo pustila še dodatnih 10 minut, v vsakem primeru pa je ostala ekstremno mehka, lahka, orehova masa pa je ostala dovolj vlažna.

Enostavno ne morem dovolj poudariti, kako navdušena sem nad današnjim poskusom.

Čokoladni liker

Ja, božič bo. Torej, nekako lahko sklepam, da zraven potrebujemo tudi  nekaj mlečnega in alkoholnega. Liker? Američani imajo redno navado delati domači jajčni liker. Ker pa sem takšnega poskusila samo enkrat in kar hitro ugotovila, da ne maram surovih jajc, v nobeni obliki, sem se odločila, da raje naredim čokoladnega. Prva izbira je bil čisto preprost in osnoven, z mlekom. Ker pa čokoladni liker enostavno mora biti malce kremast, je na koncu prevladal s pudingom.

Za tega pa sem potrebovala...

• 1 kg sladkorja
• 1 l mleka
• 1/2 l žganja (najboljši je domači)
• 2 čokoladna pudinga
• cca 1 dcl ruma
• 200 g jedilne čokolade

V večji posodi zmešam mleko, sladkor in prah dveh pudingov. Vse skupaj dam na plin in počakam, da zavre. Vmes občasno premešam. Ko zavre, na zmernem, lahko tudi zmanjšanem, ognju mešanico vrem približno 15 minut ter zraven redno mešam. V tem času se puding začne rahlo gostiti.

Na vodni kopeli stopim jedilno čokolado.

Ko se rahlo ohladi in ko 15 minut vrenja zgoraj omenjene mešanice poteče, čokolado v slednjo počasi vmešam. Homogeno zmes odstavim z ognja ter pustim, da se ohladi. Lahko se odločite tudi, da v še večjo posodo (ali pa v pomivalno korito) natočite res hladno vodo, posodo z mešanico v njo potopite in nekaj časa mešate, da se le-ta dovolj ohladi.

Nato združim žganje in rum ter ju počasi vmešam v mešanico. Le-to prelijem v steklenice in pustim nekaj časa stati. Sama jo bom pustila čez noč. V tem času bo liker ravno prav močan in zelo okusen.

Čin čin!!

Parklji (ali pa angelčki)

Odločitev za tele je bila nekaj, čemur Američani pravijo 'spur of the moment'. Delala sem jih prvič, a sem se vseeno odločila recept rahlo spremeniti. Tokrat nimam drugih komentarjev kot le to, da sem popolnoma navdušena.

Potrebovala sem...

• 2 in 1/2 paketa suhega kvasa
• 1 kg bele moke
• 5 dl mleka
• 40 g sladkorja
• 125 g kokosovega masla
• 5 g soli
• 1 jajce
• 2 žlici sladkorja
• 2 žlici mleka
• rozine
• rdeč papir (za parkljeve jezičke)

Moko presejem, nato pa ji dodam sladkor, sol in kvas. Vse skupaj z vilico dobro, a narahlo premešam. Tačas v eni kozici pogrejem mleko, v drugi pa stopim kokosovo maslo. Slednjega občasno premešam. Oboje pustim, da se ohladi do mlačnega, nato pa ju zmešam skupaj in ju med mešanjem z mešalnikom postopoma zlijem v mešanico z moko. Iz tega nastane zelo gladko testo, ki odstopa od sten posode. Če slučajno na dnu le-te ostane še nekaj malega moke (ker mešalnik ni dosegel do dna), jo narahlo vgnetem še z rokami. Testo oblikujem v kroglo ter ga v rahlo namokani posodi pustim vzhajati 1 uro.

Naj tukaj nekaj poudarim. Sama sicer za vzhajano testo ponavadi uporabljam posodo za vzhajanje (vidna na spodnji sliki), katera ima, seveda, svoj pokrov. Ta je sicer v večini najboljša opcija. Pri takem testu pa sem se jo raje odločila pokriti s čisto krpo. Tako testo res počasi vzhaja, a veliko več pridobi na samem volumnu. Po eni uri ga je bilo enkrat toliko kot na začetku, bilo pa je res mehko.

Po pretečenem času ga dam na pomokano površino (bodite pozorni, da je le-ta sobne temperature, ker testa nočemo 'šokirati') in ga še enkrat pregnetem. Razdelim ga na 16 delov, katere oblikujem v štručke.

Vsako posebej enakomerno sploščim, na zgornjem delu (recimo, da približno 1/4 celotne štručke) malce bolj. V ta del z ostrim tankim nožem zarežem z vrha in s tem oblikujem dva rožička. Razpolovim tudi spodnji del ter tako dobim noge. Zarežem še ob strani, da naš parkeljček dobi roke.V glavo zapičim dve rozini za oči, pod njima pa s škarjami naredim zarezo za usta. Ko so spečeni, vsakemu izmed njih s pomočjo škarij ali pa noža rdeče papirčke (katere sem oblikovala v podolgovate trikotnike) vtaknem ravno na tem mestu. Tako dobijo srčkane jezičke.


Če se odločite za angelčke, je postopek takle. Vsak del testa najprej oblikujem v kroglo, katero sploščim. Tak krog najprej razrežem na polovico, isto pa naredim še z eno izmed teh polovic. S to slednjo potezo dobim krila. Ta dva manjša dela namreč spojim skupaj, kjer je ošpičen del. Večji del najprej oblikujem v valj, katerega na enem delu stisnem, da dobim glavo. Vse skupaj pritisnem na krila. Mora se dobro sprijeti. Tudi pri teh lahko uporabite rozine. Lahko so na krilih, lahko so kot oči, ...

Čisto na koncu stepem eno jajce, dodam 2 žlici sladkorja in 2 žlici mleka (tudi ta mora biti vsaj sobne temperature, ker bi v nasprotnem primeru testo spet lahko 'šokirali' in bi zato upadlo). S to mešanico s čopičem namažem vsako figurico.

Oboje sem pekla na peko papirju pri 200 stopinj Celzija približno 10 do 15 minut. V vsakem primeru, glejte, da se le-ti lepo zlato obarvajo.

Guacamole

Guacamole tu, guacamole tam. Hehe, recepte res najdeš na vsakem koraku. Potem greš še po trgovinah in vidiš, da je avokado na voljo v skoraj vsaki izmed njih. Pa te počasi začne 'firbec matrat'. Postopek res ni težek, kaj šele dolg. Samo nekaj namigov je potrebno poznati, da ti vse skupaj olajša. In, ja, to je to!

Naj najprej na samem začetku razložim, kako veste, kakšen avokado je potrebno kupiti. Najbolj pomembno je namreč, da je na otip že mehkejši. Jaz imam sicer to navado že kar nekaj let pri jabolkah, tu pa je skoraj obvezna. Torej, avokado ob izbiri primite v roko in ga rahlo stisnite. Pod vašimi prsti se mora rahlo vdati. Jaz osebno sem ga cca. 3 dni še pustila na sobni temperaturi, da je malce bolj dozorel. Vseeno pa ne pretiravati. Meso znotraj sadeža mora namreč biti svetlo zelene barve in gosto (čeprav mehko kot maslo na sobni temperaturi). Če že temni, ni več dobro.


No pa začnimo s pripravo priloge... Potrebovala sem...

• 1 paradižnik (Ina Garten predlaga, da semena odstranite, da omako ne naredijo preveč tekočo)
• 1 čebula srednje velikosti
• 1 avokado
• 1,5 žlice kisle smetane
• sok 1/2 limone
• ščepec soli
• ščepec popra
• ščepec čilija
• 2 stroka česna (ta sicer ni potreben, vendar doda res super okus, obenem pa mešanico naredi ravno prav pikantno)

Paradižnik narežem na kocke (sama semen nisem odstranila, a vseeno nisem imela nobenih težav z odvečno tekočino). Čebulo nasekljam, stroka česna pa stisnem.
Pri avokadu je nekakšen tipičen postopek. Tega namreč najprej prerežemo na pol. Zatem z nožem (z rezilom) 'udarimo' po koščici (sploh ni potrebna neka močna sila, ker je koščica zelo mehka, nož pa se takoj zarije v njo). Nož zavrtimo in koščico na takšen način odstranimo. Na tej točki pa je vaša odločitev. Vsako polovico lahko posebej olupite, ker se olupek z zrelega avokada res brez problemov odstrani. Ali pa vzamete žlico in meso z njo 'izbrskate' kot bi to naredili pri kiviju ali kakiju. Če ga olupite, potem meso narežete na manjše kocke ter ga dodate prej pripravljeni zelenjavi. Na tej točki je priporočljivo, da dodate sok limone. Ta bo sicer sami mešanici dal svež okus, obenem pa bo (tako kot pri jabolkah) poskrbel, da avokado ne bo počrnel.
Solim, popram, dodam kislo smetano in čili. Najprej vse skupaj dobro premešam, potem pa z vilico vse skupaj še malo pretlačim. Naj samo toliko poudarim, da mora jed vseeno imeti nekaj teksture, torej, nekaj koščkov le pustite. In še namig - jed še izboljšajo.

Guacamole se uporabi kot pomaka ob čipsu, tortilla chips-u, ipd. Lahko pa se odločite za mojo verzijo - s koruznimi tortiljami. Te slednje lahko brez problema zamenjate s pšeničnimi ali pa preprosto naredite navadne/polnozrnate palačinke, katere zavijete in pooooojeste!! :)

Zajtrk #3 / Smoothie-ji #4

Hitro, preprosto in zelooooo dobro!

Potrebovala pa sem le...

• 2 jabolki srednje velikosti
• 250 ml navadnega jogurta (0,1% mlečne maščobe)

Vse skupaj samo zmešate z mešalnikom in to je to. Ja, dejansko je tako preprosto. :)

Zajtrk #2

Ste za sadni zajtrk? Ne samo sadje, a vseeno - SADJE! Njam!

Takle je bil danes moj.

Potrebovala pa sem...

• 1 večje jabolko
• 2 mandarini
• 250 ml navadnega jogurta (0,1% mlečne maščobe)
• 5 suhih sliv 

Mmmm! :)

Zdrava pečica: Krvavice

Krvavice na zdrav način? No, če ste kdaj mislili, da ni možno, ste se motili.

Idejo sem dobila od sosede in sem jo čimprej morala poskusiti. Rezultat? No, ja. Glede na to, da je v originalu treba takšno klobaso kar dolgo peči, na olju, ki se ne osmodi prehitro, ta pa velikokrat zna še pršeti naokoli in tako naredi svinjarijo ravno takrat in tam, ko in kjer ni treba... Enostavno ne more biti večje razlike. Res! Nobenega olja. Klobasa tako ali tako ostane v zaprti posodi, katero na koncu brez problema očistiš s programom za čiščenje, vsa odvečna maščoba pa pricurlja ven ter na dno posode. Ja, pri tem primeru je še bolj očitno.

Celoten postopek pa je bil čisto preprost. Potrebovala sem...

• 2 krvavici

 Ja, samo to! In pa pečico, seveda.

Klobasi sem postavila na spodnjo mrežico, nastavila na 250 stopinj Celzija ter najprej dala 12 minut. V tem času se je sicer lepo opekla. Vseeno pa je ponavadi boljša, če je res dobro zapečena. Zato sem na isti temperaturi nastavila še na dodatnih 10 minutk.

Po pretečenem času je samo še romala na krožnik.

Res, nobenih dodatnih maščob, tudi svojih ni imela preveč - ravno prav. Okus pa fenomenalen! Aja, pa ste zasledili, da je bilo vse skupaj pripravljeno v borih 20 oz. 22 minutah? Ja, prav tako brez dela, brez svinjarije. Le božanski vonj med samo peko. Sploh vidite kje kakšno sled maščobe na krožniku? 

Zajtrk #1

Ker že kar nekaj časa z energijo ne pridem skozi dan tako kot bi morala, sem se odločila nekaj stvari spremeniti. Včasih (sicer še ne tako daleč nazaj, a vseeno) sem namreč redno tekla, hodila v fitness, ipd. Potem pa je kar naenkrat energije zmanjkalo in je nekako nikoli ne naberem dovolj, da bi z redno telovadbo nadaljevala. Pa jo že zelooo pogrešam. Tako sem se odločila, da najprej pogledam svoj dan s strani prehranjevanja ter prišla do naslednjega zaključka.

Potrebno bo začeti jesti 5-krat na dan. Po malem, a petkrat. Kar imam v bistvu še raje, ker potem vsaj ne bo nepotrebnih 'lušt'. Hehe... Pa še energije bo več. Za tek, fitness, ipd.

Danes je bil torej 'D-day'. Prvi zajtrk. Pravi zajtrk. Po ne vem kolikih letih. Na samem začetku sicer mešani občutki, ampak... I like it!

Za začetek sem izbrala naslednje:

• 250 ml navadnega jogurta (0,1% mlečne maščobe) - ja, samo pol
• 2 mandarini 
• cca. 2 pesti mešanih nesladkanih kosmičev (obožujem 1-kilogramske iz Hoferja)

Najprej, seveda zmešam jogurt in kosmiče ter vse skupaj pustim, da se kosmiči napijejo in napihnejo. V takšni obliki so namreč boljši za prebavo. Ta čas pa si počasi (ker letos drugače enostavno ne gre - mandarine očitno zebe) olupim sadje, ločim na kose ter jih dodam prej pripravljeni mešanici. Premešam in nato enostavno 'dober tek'!

Dobro jutrooo!

Zdrava pečica: Pečen piščanec in pečen puran

Za letošnje Martinovo smo pri nas izbrali piščanca in purana. Seveda, mi je takoj na misel prišla uporaba moje pečice. 'Pa da potestiram še to,' sem si rekla. Predvsem me je zanimalo, če bo dejansko možno obe vrsti mesa pripraviti na takšen način, da bosta po koncu pečenja oba še dovolj sočna in ne suha.

Da ni okus čisto navaden, sem se odločila poiskati kakšno dobro marinado. Na koncu sta ostali dve, kateri pa sem se odločila primerno združiti. Vsaka izmed njih je namreč imela vsaj eno sestavino, katero enostavno nisem hotela izpustiti. Ena je za piščanca po Ptujsko, druga pa je brez imena, a slastna. Razmišljala sem, katero bi Vam predstavila pa sem nekako prišla do zaključka, da kar obe, na koncu pa še mojo verzijo.

Druga je takšna:

• 1 žlička olivnega olja
• 2 stroka nasekljanega česna
• 1 žlica gorčice
• 0,5 žlice sojine omake
• 0,5 žličke mletega čilija
• 0,5 žličke timijana
• 0,5 vejice rožmarina
• 0,5 žličke majarona
• 0,5 žličke sesekljane sveže bazilike

To vse skupaj zmešamo, nato pa z mešanico piščanca dobro premažemo. V marinadi naj bo vsaj 30 minut, toplo pa se priporoča čez noč.

Marinada za piščanca po ptujsko pa je naslednja (nekako rahlo pod vplivom oddaje Riba na oko v tem tednu):

• 1/4 dl belega olja (sicer prvič slišim za ta izraz, a mišljeno je pač rastlinsko ali pa sončnično)
• 1 žlička soli
• 1 žlička gorčice
• 1 žlička rdeče paprike
• 2 stroka drobno nasekljanega česna
• poper (po okusu)
• 2-3 žlički balzamičnega kisa
• manjša količina nasekljanega peteršilja
• manjša količina nasekljane bazilike

Postopek pri marinadi pa je isti kot zgoraj.

1. V prvem mi je všeč sojina omaka, čili, olivno olje in vsa našteta zelišča. Pri drugem pa nekako nisem za belo olje, bi pa sigurno uporabila peteršilj in balzamični kis.
2. Do kombinacije obeh je prišlo tudi zaradi tega, ker sem nekako raje uporabila sojino omako kot sol (čeprav nimam nič proti soli) ter čili namesto rdeče paprike in popra (ja, kljub temu, da imam rada vse tri začimbe).
3. Prvi recept pa ima več dišavnic, med njimi tudi rožmarin, majaron in timijan (vse to imam letos svoje, domače, sveže).

 Iiiiin, tako sem posledično zaključila s takšno kombinacijo:

• 1 žlička olivnega olja (to bo tako ali tako med samim pečenjem odteklo, marinada ga pač nekako mora imeti)
• 2 stroka nasekljanega česna
• 1 žlica gorčice
• 0,5 žlice sojine omake (ravno prav slano, da res ne potrebujete soli ali pa vegete)
• 0,5 žličke mletega čilija (super nadomesti rdečo papriko in poper)
• 0,5 žličke timijana
• 0,5 vejice rožmarina
• 0,5 žličke majarona
• 0,5 žličke bazilike
• 3 žlički balzamičnega kisa (sicer na začetku s skepticizmom, a res naredi fenomenalno ravnovesje v kombinaciji z ostalimi sestavinami)
• manjša količina nasekljanega peteršilja

Ko zadevo zmešate, predlagam, da jo preiskusite. Jaz sem bila navdušena že nad vonjem, okus pa je bil še boljši. Marinado sem dobro vtrla v vsak kos posebej, meso zaprla v plastično posodo s pokrovom in ga čez noč (no, ja, v bistvu še dlje - do kosila naslednji dan) pustila v hladilniku.

Potem pa samo - pečico ven, meso na mrežice. Vklopim na 200 stopinj Celzija, časovnik pa nastavim na 20 minut. Meso mora tokrat biti na spodnji mrežici. Naj samo še toliko omenim, da se čas lahko razlikuje pri različnih kosih ter različnih velikostih le-teh. Predlagam, da po pretečenem času enostavno vzamete zobotrebec in ga zapičite v vsak kos mesa posebej. Če na njem ni sledu krvi, potem je meso pečeno.

Če so Vam že kdaj razlagali, da lahko dejansko gledate, kako odvečna maščoba odteka na dno posode, potem Vam tokrat lahko sama potrdim, da so govorili resnico. Če poleg vsega še želite, da bi bilo meso lepo sočno (če Vam slučajno na takšen način ni dovolj), lahko dno posode na samem začetku pokrijete z vodo. Verjetno tako ali tako že poznate verzijo pri pečenju na štedilniku, kjer meso najprej dobro popečete, nato pa ga rahlo zalijete z vodo, posodo pokrijete in pustite rahlo vreti kratek čas. V tem primeru pa bo voda na dnu med pečenjem krožila pod mesom, vročina bo ustvarjala paro, meso pa naredila resnično (!) sočno.

Brez odvečnih maščob, zdravo, ravno prav zapečeno in enostavno wow!!

Ajdovi žganci

Ja, ena izmed mojih kulinaričnih strasti so sigurno stare slovenske jedi. Saj si moderen pa poskušaš razno razne stvari, ker je ravno v tem čar. A včasih enostavno moraš moraš MORAŠ zaužiti nekaj čisto domačega, slovenskega. Da si malce nostalgičen, da ti je še bolj toplo pri srčku, da si spet malo otrok.

Žgančki! Jaaa! Hehe, in tokrat sem jih prvič delala sama. Perfektni v kombinaciji z domačo gobovo juhico. Mmmmm!

Potrebovala pa sem...

• cca. 1 l vode
• sol
• olivno olje
• 200 g ajdove moke (za dve osebi jo je ravno prav)

Vodo zavrem, nato pa ji dodam sol in olivno olje. Med samim vretjem v njo stresem ajdovo moko. Naj ta naredi kopico. Tako naj tudi ostane in na zmanjšanem ognju vre približno 15 minut. Po pretečenem času s kuhalnico naredim luknjo. Sploh ne kompliciram - enostavno se grem Mojzesa (če temu lahko tako rečem) in kopico razdelim na dva dela, med katerima je kanalček. Tako pustim, da vre še nadaljnjih 10 minut.

Potem vodo odlijem, a je ne zavržem. Bodoče žgance namreč začnem mešati na takšen način, da na koncu moka sploh ne bo več vidna. Torej, ne sme biti suhih delov. Sama ne mešam kot bi vsak to razumel pod to besedo - torej, ne krožno. Začnem namreč na robu kopice in delam škrge. Malo po malo torej 'trgam' od glavne kopice tako, da grem vsakič do dna. Vodo, katero sem prihranila, dodam po potrebi, a ne pretiravam. Še vedno mora namreč ostati gosto. Torej, poskusite najti nekakšno vmesno točko med suhim in mokrim.

Ko vse dobro zmešam, vzamem poleg kuhalnice še vilice in dokončam žgance. Kako? Najprej en del te mešanice zajamem s kuhalnico, nato pa posamezne delčke z robom vilice 'režem' stran in jih sproti nalagam na krožnik.

Takšne žgančke lahko dodate (kot sem že prej omenila) gobovi juhici, lahko poleg kisle repe, kislega zelja, super se poda tudi kakršnemu koli golažu. Kombinacije so odvisne čisto od vas samih.

Če pa želite res domače žgančke, le-tem dodajte tudi kakšne (če je le možno) domače ocvirke. Saj ni treba, da pretiravate - vsaj za okus. Lahko jih dodate nekaj že med samim 'mešanjem', da so bolj voljni. Preostale pa potem dodate na koncu, ko so že na krožniku.

Baklava

Jaaaaa, končno je prišel čas, ko sem jo enostavno naredila!! Prvič v življenju, a preizkuševalci pravijo, da je res res RES uspela. iLike!

Na samem začetku je bil rahel strah, ker vedno ljudje to jed predstavljajo kot nekaj zelo zakompliciranega in oh-in-sploh težko za naredit. Potem pa sem našla recept, kjer imam že tako ali tako zbrane srbske/bosanske jedi ter iz njega razbrala, da ima jed resnično enostaven postopek. Sama sem se odločila, da uporabim kupljeno vlečeno testo. Sem sicer na splošno zagovornik domačega, pri tej jedi pa je enostavno potrebno biti zelo precizen, če želiš, da res izpade tudi vizualno lepa. Malo več časa, dovolj orehov (po možnosti, da jih že med samim mletjem ne poješ preveč, hehe), potem pa.... mmmmmmmm!

Potrebovala pa sem...

• 500 g kupljenega vlečenega testa (uporabila sem Hokus)
• 500 g zmletih orehov
• 2,5 dcl olja
• 1 kg sladkorja
• 2 čajni žlički vanili sladkorja (oz. 1 paketek)
• 6 dcl vode
• sok 1 limone

Na samem začetku sem naoljila pekač. Izbrala sem si manjši pekač, ker je jed, kot verjetno že veste, zelo nasitna, v končni fazi pa je tako ali tako pride zelo veliko. Plasti (v mojem paketku je bilo 5 večjih plasti, katere sem glede na velikost pekača razrezala na 10 manjših; ker pa mi je še ostalo orehov in prostora v pekaču, sem porabila še preostale manjše kose ter naredila dodatne plasti baklave) začnem počasi polagati v pekač. Na začetku so tri - vsako posebej, seveda, naoljim z oljem, katerega sem zavrela. Na tri plasti dam plast zmletih orehov. Zatem nadaljujem z dvema plastema testa - obe, spet vsako posebej, naoljim. Nato spet plast orehov in 2 plasti testa. Tako nadaljujem dokler mi ne zmanjka orehov in testa. Bodočo baklavo zaključim s tremi plastmi testa (spet je vsaka izmed njih posebej namazana z oljem). Na tej točki vzamem zelo oster nož ter kar bo na koncu baklava razrežem na manjše kose; lahko rombe, trikotnike, kvadratke, ... Pazite, da razrežete do dna. Nato porabim še zadnje ostanke olja ter vse skupaj še enkrat dobro premažem.

Tako pustim stati 1 uro. Olje se mora namreč dobro vpiti v testo.

Po eni uri vstavim pekač v pečico segreto na 170 stopinj Celzija. Moj recept sicer pravi, da jo pečemo dokler se lepo ne zapeče (lepo zlato zarjavi). Če pa imate raje podatek o času, naj bo ta nekje med 30 in 40 minut. Po 30 minutah sem preverila napredek ter vse skupaj v pečici pustila še približno 10 minut.

V tem času sem na ognju pripravila sladkorni sirup. V posodo dam sladkor, vanili sladkor in vodo ter pustim, da se vse skupaj stopi. Vmes vsake toliko časa premešam. Ko zavre, pustim na manjšem ognju počasi vreti približno 5 minutk. Zmes se tako rahlo zgosti. Nato odstavim z ognja in mu vmešam limonin sok.

Vrelega polijem po še vroči baklavi. Naj vas opozorim, da bo zadevca malce trajala. Vsake toliko časa bo treba pekač namreč preveriti, ker bo baklavica zeloooo žejna. Seveda, je odvisno od tega, koliko bo pila - toliko boste dejansko porabili sirupa. Jaz sem ga tokrat nekje od 2/3 do 3/4. Mogoče se zgodi tudi, da zgornji 'lističi' malce odstopijo in se na koncih dvignejo. A ne skrbite - tako ali tako ste jih polili s sirupom, kar jih obteži in 'napije' tako, da bodo sčasoma sami padli nazaj na svoje mesto.

Vse skupaj pustite stati kar nekaj časa. Priporoča se čez noč. Zjutraj pa je zadevica božanska - lepo svetleča, prelepa tako ali drugače, dovolj napita in božaaaansko dobra.

Zdrava pečica: Pečen/Ocvrt krompir

Tokrat napovedujem, poleg rednih receptov, novo kategorijo in tematiko - priprava jedi v konvekcijsko-halogeno-infrardeči pečici (sem zakomplicirala, ane?). Nekaj časa sem namreč že razmišljala o tem, kako čimbolj odstraniti nepotrebne maščobe s hrane. Tako, recimo, zelo rada pripravim bučke v solati, a me vedno moti, koliko olja je dejansko potrebno uporabiti, da jih spravim skozi prvo fazo. Poskušala sem tako pa drugače pa spet malce drugače pa malce mešano. A v večini primerov je enostavno bilo potrebno uporabiti maščobo. Ne toliko zaradi okusa, ampak zaradi razlogov, kot so ustvariti plast, da se hrana med pečenjem ne prime, ipd. Kakšni dve leti nazaj sem razmišljala o zgoraj omenjeni pečici, a se mi je zdelo, da so bile cene le-teh enostavno previsoke za moj okus. Letos pa sem prvič doživela res lepo znižanje, katerega pa sem zaradi svojega omahovanja v prvo zamudila. Vseeno pa sem bila optimistična in kakšen teden nazaj doživela ponovno znižanje. Jaaa, imam jo!! Seveda, je torej na meni tudi, da jo preiskusim na različne načine. Aja, nova kategorija pa je 'zdravo brez olja'.


Prvi preiskus je bil danes na krompirju. Lansko leto sem prvič, čisto po naključju, jedla v restavraciji krompir, ki je bil pripravljen popolnoma brez maščobe. Seveda, sem takoj vedela, kako. A kaj ko nisem imela 'orodja' za to. Malce sicer s skepticizmom (preprosto zato, ker sem pač jaz jaz) sem vse nastavila in opazovala.


Naj opišem nekaj svojih opažanj. Na samem začetku nisem bila prepričana, kako dejansko lahko postavim krompir v pečico. Je potrebno narediti samo eno plast na en nivo ali jih lahko več. Zakaj? V navodilih piše, da če ga postaviš na spodnjo mrežico in daš na 250 stopinj Celzija, po koncu procesa dobiš pečen krompir. Če pa ga postaviš na zgornjo mrežico in daš na 200 stopinj Celzija, bo le ta ocvrt (kot pommes frites). Tako sem za prvo pokušino izbrala nekakšno vmesno verzijo. Krompir sem narezala na cca. 0,5 cm debele kolobarje, jih naložila na obe mrežici in vklopila na 200 stopinj Celzija za približno 15 minut. Nato še enkrat 15. Ok, saj vem, da mogoče kompliciram. Gre pa le za novo zadevo, prvi poskus, zato grem raje malo po malo. Po teh 30 minutah sem krompir z zgornjega nivoja lahko odstranila, ker je bil res lepo pečen. 'Spodnjega' sem vklopila še enkrat za približno 5-10 minut na 250 stopinj. V tem res kratkem času se je že pečen krompir (oz. ocvrt) malce 'odpočil' in je bil res okusen ter ravno prav mehak.

Ker pa je bilo krompirja vseeno malo več, mi ni preostalo drugega kot da naredim še eno plast in ga pač opazujem, kako se peče. Zaključek? Sploh ni problema, če je v dodatni plasti. Tako se bom drugič lahko odločila samo za pečenega ali pa samo za ocvrtega. Bil je popolnoma enako pečen/ocvrt.

Prvi poskus je torej uspel! S krompirčkom sem bila zelo zadovoljna! Naj samo še toliko omenim, da ga lahko začinite s čimer koli tik preden gre v pečico. Načeloma lahko uporabite tudi kaj bolj mastnega. Za okus, pač. Meni je bil všeč kot tak. Dodala sem le še sol, vegeto in malo črnega popra. Sicer bi zase dodala še kaj drugega, ker imam čezdalje bolj rada začinjene jedi. A sem kuhala tudi za druge. V vsakem primeru - iLike!

Samo še enkrat poudarek - ko se krompirček speče, ga vsaj za kakšno minutko do dve pustite na krožniku, da pridobi na mehkobi.

Pečen losos

Po dolgem času se nam je spet uspelo spraviti na morsko hrano. Sicer, hm, ni čisto 100% morska. Baje, da tale ribica začne svoje življenje najprej v reki, potem plava proti morju in se nato spet vrne v sladke vode, kjer se razmnožuje. Pravijo, da je celo zelo natančna in se zna vrniti v isto, v kateri je bila na samem začetku.

Brala sem še nekaj več stvari o njej. Priporočljiv je divji losos - torej, takšnega, kakršnega lovijo v njihovih naravnih habitatih. Ta vsebuje veliko omega-3 maščobnih kislin, ima visoko vsebnost beljakovin in vitamina D. Ravno zaradi teh lastnosti je treba biti pozoren, da se ne odločimo za gojenega. Ta sicer zgleda zelo podobno; pravzaprav ga verjetno na pogled niti ne bi razločili. Je pa dolgoročno gledano bolj škodljiv, ker vsebuje večjo količino omega-6 kislin, tisto lepo oranžno barvo pa največkrat dobi z dodatnim umetnim barvanjem.
Divji losos je boljši tudi zato, ker se skoti in razvija v naravnih okoliščinah - prehranjuje se z manjšimi morskimi živalmi, več prostora ima za gibanje in se tako lažje ter boljše razvija. Gojeni pa ima omejen življenjski prostor ter tako omejeno gibanje, prehranjuje pa se predvsem s sojo, hidroliziranim perjem perutnine in ostanki perutnine. Zaradi tega, na žalost, razvije več slabih maščob, prav tako pa manj vitamina D in več onesnaževalcev. Naj omenim samo še to, da dokler riba nima nekega posebnega vonja (ta del mi je bil še najbolj všeč, ker tudi na rokah in posodi ne pusti skoraj nič vonja; če pa ga že, ga brez problema odstraniš, ko pač pomiješ posodo), je še v redu. Takoj, ko razvije kakršen koli vonj, ni več dobra. Zato je priporočljivo, da se riba kupi na dan, ko jo boste pripravili, najdlje pa lahko počaka do 24 ur.

OK, v vsakem primeru - dovolj podatkov, hehe.

Nekako tokrat nisem bila za pečenje v pečici in sem iskala bolj možnosti v ponvi oziroma, nasplošno, na štedilniku. Ker pečenega še nisem jedla (imela pa sem ga možnost jesti za letošnji dan žena pečenega v soli, a v restavraciji -- Yu-uum!!), sem se za prvo pripravo le-tega odločila za kar preprost recept.

Potrebovala sem...

• 2 fileja divjega lososa
• olivno olje
• sol
• poper
• rožmarin

Če ste ga predhodno dali v hladilnik (oziroma ste ga verjetno tako ali tako dobili od ribarja, ki ga je hranil na hladnem), ga je priporočljivo dati ven vsaj 30 minut pred dejansko pripravo. Najboljše je namreč, da dobi sobno temperaturo.

Po 30 minutah sem mu odstranila kožo (tu se baje nahaja največ škodljivcev in pa škodljive maščobe), ga oprala v slani vodi (to nekako velja kar za vse ribe), nato pa osušila s papirnato brisačko.

V posebni posodi pripravim malo olivnega olja, dodam sol in poper ter rožmarin (po okusu posameznika). Tu naj poudarim, da sem sama tokrat uporabila suhega. Trenutno se namreč ukvarjamo z obdobjem občutljivega želodca enega izmed nas, zato se nekako nismo upali spustiti v svežega. Dobro premešam in to mešanico vtrem v ribo. Takšno pustim stati še približno pol ure. V tem času namreč lahko pripravite ostale priloge. Naj pa samo namignem, da ravno pretiravati v količini ne, ker je losos kar nasitna riba. Se pa vseeno lepo prebavi.


Ponev zelo dobro segrejem. Olja skoraj ni potrebno dodajati, ker ga ima riba dovolj v marinadi, poleg tega pa tudi sama spada med t.i. 'mastne ribe'. Če pa že morate, lahko uporabite kar tega iz marinade - ga vsaj ne bo potrebno zavreči. Ribo na vsaki strani pečem cca. 3 minute, nato postopek ponovim še enkrat - se pravi 3 minute na eni, 3 na drugi, nato pa spet 3 minute na prvi in 3 na drugi. Če je file malce debelejši, čas malce podaljšajte, a vseeno ne preveč.

Sama sem na krožniku dodala še limono, ki pečeni ribi čisto na koncu doda res fenomenalen okus. Za prilogo pa sem popekla nekaj bučk Greyzini, ki so (ja, na koncu septembra) spet na novo zrasle (in ŠE rastejo - go figure!).