Po dolgem času se nam je spet uspelo spraviti na morsko hrano. Sicer, hm, ni čisto 100% morska. Baje, da tale ribica začne svoje življenje najprej v reki, potem plava proti morju in se nato spet vrne v sladke vode, kjer se razmnožuje. Pravijo, da je celo zelo natančna in se zna vrniti v isto, v kateri je bila na samem začetku.
Brala sem še nekaj več stvari o njej. Priporočljiv je
divji losos - torej, takšnega, kakršnega lovijo v njihovih naravnih habitatih. Ta vsebuje veliko omega-3 maščobnih kislin, ima visoko vsebnost beljakovin in vitamina D. Ravno zaradi teh lastnosti je treba biti pozoren, da se ne odločimo za
gojenega. Ta sicer zgleda zelo podobno; pravzaprav ga verjetno na pogled niti ne bi razločili. Je pa dolgoročno gledano bolj škodljiv, ker vsebuje večjo količino omega-6 kislin, tisto lepo oranžno barvo pa največkrat dobi z dodatnim umetnim barvanjem.
Divji losos je boljši tudi zato, ker se skoti in razvija v naravnih okoliščinah - prehranjuje se z manjšimi morskimi živalmi, več prostora ima za gibanje in se tako lažje ter boljše razvija.
Gojeni pa ima omejen življenjski prostor ter tako omejeno gibanje, prehranjuje pa se predvsem s sojo, hidroliziranim perjem perutnine in ostanki perutnine. Zaradi tega, na žalost, razvije več slabih maščob, prav tako pa manj vitamina D in več onesnaževalcev. Naj omenim samo še to, da dokler riba nima nekega posebnega vonja
(ta del mi je bil še najbolj všeč, ker tudi na rokah in posodi ne pusti skoraj nič vonja; če pa ga že, ga brez problema odstraniš, ko pač pomiješ posodo), je še v redu. Takoj, ko razvije kakršen koli vonj, ni več dobra. Zato je priporočljivo, da se riba kupi na dan, ko jo boste pripravili, najdlje pa lahko počaka do 24 ur.
OK, v vsakem primeru - dovolj podatkov, hehe.
Nekako tokrat nisem bila za pečenje v pečici in sem iskala bolj možnosti v ponvi oziroma, nasplošno, na štedilniku. Ker pečenega še nisem jedla
(imela pa sem ga možnost jesti za letošnji dan žena pečenega v soli, a v restavraciji -- Yu-uum!!), sem se za prvo pripravo le-tega odločila za kar preprost recept.
Potrebovala sem...
- 2 fileja divjega lososa
- olivno olje
- sol
- poper
- rožmarin
Če ste ga predhodno dali v hladilnik
(oziroma ste ga verjetno tako ali tako dobili od ribarja, ki ga je hranil na hladnem), ga je priporočljivo dati ven vsaj 30 minut pred dejansko pripravo. Najboljše je namreč, da dobi sobno temperaturo.
Po 30 minutah sem mu odstranila kožo
(tu se baje nahaja največ škodljivcev in pa škodljive maščobe), ga oprala v slani vodi
(to nekako velja kar za vse ribe), nato pa osušila s papirnato brisačko.
V posebni posodi pripravim malo olivnega olja, dodam sol in poper ter rožmarin (po okusu posameznika).
Tu naj poudarim, da sem sama tokrat uporabila suhega. Trenutno se namreč ukvarjamo z obdobjem občutljivega želodca enega izmed nas, zato se nekako nismo upali spustiti v svežega. Dobro premešam in to mešanico vtrem v ribo. Takšno pustim stati še približno pol ure.
V tem času namreč lahko pripravite ostale priloge. Naj pa samo namignem, da ravno pretiravati v količini ne, ker je losos kar nasitna riba. Se pa vseeno lepo prebavi.
Ponev zelo dobro segrejem.
Olja skoraj ni potrebno dodajati, ker ga ima riba dovolj v marinadi, poleg tega pa tudi sama spada med t.i. 'mastne ribe'. Če pa že morate, lahko uporabite kar tega iz marinade - ga vsaj ne bo potrebno zavreči. Ribo na vsaki strani pečem cca. 3 minute, nato postopek ponovim še enkrat - se pravi 3 minute na eni, 3 na drugi, nato pa spet 3 minute na prvi in 3 na drugi. Če je file malce debelejši, čas malce podaljšajte, a vseeno ne preveč.
Sama sem na krožniku dodala še limono, ki pečeni ribi čisto na koncu doda res fenomenalen okus. Za prilogo pa sem popekla nekaj bučk Greyzini, ki so
(ja, na koncu septembra) spet na novo zrasle
(in ŠE rastejo - go figure!).
Enostavno ne morem dovolj poudariti, kako navdušena sem nad današnjim poskusom.
Ko zadevo zmešate, predlagam, da jo preiskusite. Jaz sem bila navdušena že nad vonjem, okus pa je bil še boljši. Marinado sem dobro vtrla v vsak kos posebej, meso zaprla v plastično posodo s pokrovom in ga čez noč (no, ja, v bistvu še dlje - do kosila naslednji dan) pustila v hladilniku. 
Če so Vam že kdaj razlagali, da lahko dejansko gledate, kako odvečna maščoba odteka na dno posode, potem Vam tokrat lahko sama potrdim, da so govorili resnico. Če poleg vsega še želite, da bi bilo meso lepo sočno (če Vam slučajno na takšen način ni dovolj), lahko dno posode na samem začetku pokrijete z vodo. Verjetno tako ali tako že poznate verzijo pri pečenju na štedilniku, kjer meso najprej dobro popečete, nato pa ga rahlo zalijete z vodo, posodo pokrijete in pustite rahlo vreti kratek čas. V tem primeru pa bo voda na dnu med pečenjem krožila pod mesom, vročina bo ustvarjala paro, meso pa naredila resnično (!) sočno.
Po eni uri vstavim pekač v pečico segreto na 170 stopinj Celzija. Moj recept sicer pravi, da jo pečemo dokler se lepo ne zapeče (lepo zlato zarjavi). Če pa imate raje podatek o času, naj bo ta nekje med 30 in 40 minut. Po 30 minutah sem preverila napredek ter vse skupaj v pečici pustila še približno 10 minut.
Vrelega polijem po še vroči baklavi. Naj vas opozorim, da bo zadevca malce trajala. Vsake toliko časa bo treba pekač namreč preveriti, ker bo baklavica zeloooo žejna. Seveda, je odvisno od tega, koliko bo pila - toliko boste dejansko porabili sirupa. Jaz sem ga tokrat nekje od 2/3 do 3/4. Mogoče se zgodi tudi, da zgornji 'lističi' malce odstopijo in se na koncih dvignejo. A ne skrbite - tako ali tako ste jih polili s sirupom, kar jih obteži in 'napije' tako, da bodo sčasoma sami padli nazaj na svoje mesto.
Tokrat napovedujem, poleg rednih receptov, novo kategorijo in tematiko - priprava jedi v konvekcijsko-halogeno-infrardeči pečici (sem zakomplicirala, ane?). Nekaj časa sem namreč že razmišljala o tem, kako čimbolj odstraniti nepotrebne maščobe s hrane. Tako, recimo, zelo rada pripravim bučke v solati, a me vedno moti, koliko olja je dejansko potrebno uporabiti, da jih spravim skozi prvo fazo. Poskušala sem tako pa drugače pa spet malce drugače pa malce mešano. A v večini primerov je enostavno bilo potrebno uporabiti maščobo. Ne toliko zaradi okusa, ampak zaradi razlogov, kot so ustvariti plast, da se hrana med pečenjem ne prime, ipd. Kakšni dve leti nazaj sem razmišljala o zgoraj omenjeni pečici, a se mi je zdelo, da so bile cene le-teh enostavno previsoke za moj okus. Letos pa sem prvič doživela res lepo znižanje, katerega pa sem zaradi svojega omahovanja v prvo zamudila. Vseeno pa sem bila optimistična in kakšen teden nazaj doživela ponovno znižanje. Jaaa, imam jo!! Seveda, je torej na meni tudi, da jo preiskusim na različne načine. Aja, nova kategorija pa je 'zdravo brez olja'.
Naj opišem nekaj svojih opažanj. Na samem začetku nisem bila prepričana, kako dejansko lahko postavim krompir v pečico. Je potrebno narediti samo eno plast na en nivo ali jih lahko več. Zakaj? V navodilih piše, da če ga postaviš na spodnjo mrežico in daš na 250 stopinj Celzija, po koncu procesa dobiš pečen krompir. Če pa ga postaviš na zgornjo mrežico in daš na 200 stopinj Celzija, bo le ta ocvrt (kot pommes frites). Tako sem za prvo pokušino izbrala nekakšno vmesno verzijo. Krompir sem narezala na cca. 0,5 cm debele kolobarje, jih naložila na obe mrežici in vklopila na 200 stopinj Celzija za približno 15 minut. Nato še enkrat 15. Ok, saj vem, da mogoče kompliciram. Gre pa le za novo zadevo, prvi poskus, zato grem raje malo po malo. Po teh 30 minutah sem krompir z zgornjega nivoja lahko odstranila, ker je bil res lepo pečen. 'Spodnjega' sem vklopila še enkrat za približno 5-10 minut na 250 stopinj. V tem res kratkem času se je že pečen krompir (oz. ocvrt) malce 'odpočil' in je bil res okusen ter ravno prav mehak. 
Jaz sem tokrat naredila samo iz polovične mase za pokušino. Bom pa sigurno pekla tale kolač še večkrat in z originalnimi količinami. Uff!