Potica a.k.a The Potitza :)

Ena izmed najbolj značilnih slovenskih sladic, katera se ponavadi peče za božič oz. božični večer, tradicionalna pa je tudi ob Veliki noči. Uff, to leto sem jo reeees težko dočakala. Pa te spomni sneg, ko začne počasi padati in ceste pokrije tako kot bi narahlo posul sladkor v prahu na potico. Ali pa začne sredi zasnežene narave pihati veter in nasuje zgornjo svežo plast snega na spluženo cesto in spet asociacija na posladkano sveže spečeno potico. Jajks! :)

Samo delo sicer vzame kar nekaj časa. Ampak sam rezultat je 100% vreden!

Potrebujem:

• 500g mehke moke
• 1 in 1/4 suhega kvasa
• naribano lupinico limone
• sol
• rum
• 300g mletih orehov
• cimet, sladkor, grenek kakav, med (1 jedilna žlica), vroče mleko, rum
• 2 jajci
• 150g sladkorja
• 150g margarine
• 1 vanili sladkor
• 200g rozin
• sladkor v prahu (za posipanje na koncu - ni pa obvezen)

Takole pa sem začela:

Najprej rozine namočim v rum - količina je čisto odvisna od okusa posameznika.



Zatem pripravim orehovo maso. V mlete orehe dam cimet (po okusu), kakav (po okusu), sladkor in dobro premešam. Nato te orehe poparim z vročim mlekom (tudi, če vam je med gretjem mleka le-to zavrelo, ni popolnoma nič narobe - v bistvu je še boljše). Dobro premešam, da pride masa v obliki paste, NE tekočine. Temu nato dodam še 1 jedilno žlico medu in 2 žlici ruma (tudi ta je lahko čisto po okusu posameznika). Vse skupaj dobro premešam in poskusim. Nato pustim stati.

Na tej točki začnem s pripravo testa. Moko presejem in ji dodam malček soli ter kvas. Za okus naribam tudi nekaj limonine lupinice. Z vilico dobro premešam.
Nato v dveh posodi ločim jajci - beljake in rumenjake. V posodo z rumenjaki dodam margarino, sladkor, vanili sladkor, 1 jedilno žličko ruma (lahko pa spet po okusu posameznika) ter z mešalnikom zmešam, da dobim gostejšo, a enakomerno maso. Da bo malce mehkejša, dodam malo mlačnega mleka in spet z mešalnikom premešam.
To slednjo zmes dodam zmesi moke in pričnem mešati z mešalnikom. Mešalnik namreč samemu testu doda kanček več zraka in ga zato naredi mehkejšega. Postopoma dodajam mlačno mleko in zraven še naprej mešam z mešalnikom. Ko začne testo počasi odstopati od posode, še rahlo zmesim z roko in malce moke, potem pa posodo za vzhajanje zaprem ter jo nastavim na nekaj toplega. Spodaj si lahko pogledate moj primer. V posodi spodaj je pogreto mleko (lahko je tudi voda - samo, da nekaj oddaja toploto).



Ko se posoda odpre (na tej točki je testo dovolj vzhajano), testo na pomokani površini razvaljam na debelino prsta. (**) Zgornji del razvaljanega testa rahlo naoljim, da bom lažje nanesla orehovo maso (da bo dejansko ostala na testu in ne bo sledila žlici :) ). Na to dam orehovo maso in jo razmažem po celi površini. Čisto na koncu posujem še namočene rozine, rum, ki pa ostane, enostavno polijem po masi. Na tej točki testo zvijem v zavitek.

Pekač namastim z margarino in čez njo nasujem malce moke ali pa drobtin (da se med pečenjem testo ne prime). 'Zvitek' v poljubni obliki vstavim v pekač, z vilico pa ga celega prepikam. Skozi te luknjice bo med samim pečenjem izhajal odvečen zrak. Pekač z zvitkom pokrijem s krpo, ga postavim zopet na toplo površino in ga pustim vzhajati toliko časa, da dvakratno pridobi na količini.

-------------------------------------------------------------------------------------------------
** V tem času preostala jajčna beljaka stepem z malce soli v trd sneg in ga postopoma vmešam v orehovo maso, da bo mehkejša in bolj voljna.


-------------------------------------------------------------------------------------------------

Ko potica že dobro vzhaja, pečico vklopim na 200 stopinj Celzija.

Tik preden gre testo v pečico, zgornji del premažem s stepenim jajcem ali pa samo z oljem tako, da nastane gladka površina (to namreč ustvari lepo barvo med pečenjem).

Potico pečem cca. 1 uro. Potem preverim, če je pečena tako, da z nožem sladico zabodem. Če se na nožu še pojavi testo, potem, seveda, zadevo vrnem nazaj v pečico, da se do konca zapeče.

Ko je pečena, jo lahko rahlo posujem s sladkorjem v prahu.

Opombe!

• Sestavine, kot so margarina, moka in jajca, je priporočljivo dati na sobno temperaturo za vsaj polovico dneva. Če imajo takšno temperaturo, se namreč veliko lažje dela z njimi.
• Samo delo potice je priporočljivo v dobro segreti kuhinji, še posebej v času vzhajanja.

Hihihi, a vidite, zakaj me potem rahel sneg spominja na potičko? :))

Bo dovolj opotičena?

Božični sadni kruh

Za vsak Božič enostavno mora biti tudi božični sadni kruh. Ne vem, sama namreč ugotavljam, da imam bolj in bolj rada peciva, ki vsebujejo delčke suhega sadja; vse od tistih sadežev, kateri so dejansko sušeni, do suhega sadja v obliki oreščkov. Takšna peciva so potem velikokrat v končni fazi še bolj zdrava od ostalih.

To leto sem poskusila recept, katerega sem zasledila v letošnji prilogi Nedeljskega dnevnika Nika. Samega postopka, katerega so zapisali tam, ne bom pisala, ker je to še vedno njihov recept. Če vas slučajno ta zanima, potem predlagam, da si le-tega preberete v njej. Napisala pa bom sestavine, katere sem tokrat sama spet malce prilagodila.

Potrebovala sem...

• 150g margarine
• 150g sladkorja
• 5 jajc
• 250g moke
• 1/2 zavitka pecilnega praška
• 2 žlici ruma
• 50g orehov*
• 250g mešanice Študentske hrane*
• 100g mešanega kandiranega sadja*
  

Na samem začetku pripravim dodatke in jih zmešam skupaj - torej, v isto posodo dam mešanico Študentske hrane, mešano kandirano sadje in rahlo narezane orehe. To novo nastalo mešanico prelijem z dvema žlicama ruma in dobro premešam. Nato vse skupaj posujem še s 3 žlicami moke ter spet dobro premešam.**

Margarino pustim na sobni temperaturi vsaj polovico dneva, nato pa jo narežem na manjše koščke (tako bom z njo še lažje delala kot z večjim kosom). Dodam ji sladkor in jajca ter vse skupaj dobro spenim.

V moko nato dodam pecilni prašek in spet dobro premešam.

Na tej točki se moj postopek spremeni. Tu namreč uporabljam pečico, katero v originalu uporabljam za pečenje kruha. Zadevo namreč naredi res dobro.
Najprej sam pekač namastim in vstavim v pečico. Nato v njega nalijem najprej spenjeno jajčno mešanico. Kot zadnjo sestavino v posodo stresem še mešanico moke in pecilnega praška. Program nastavim na tistega, ki dela približno 3 ure in 30 minut. Ta mi namreč da znak, kdaj vstaviti dodatke oziroma suho sadje, poleg tega pa ima še vmesna vzhajanja, katera kruh naredijo resnično dober. Samo večkratno in različno mešanje pa resnično dobro premeša vse skupaj.



Opombe!
* Količinsko gledano tega res pride veliko, ampak ravno zaradi tega pride kruh še boljši.
** Na mešanico suhega sadja in dodatkov sem dodala tri žlice moke zato, da le-ti, ker so pač težji, ne bi v samem testu padli na 'dno' ampak ostanejo po celotnem testu.

Modelni keksi z ingverjem, cimetom in muškatnim oreščkom

V originalu sem delala čisto preproste modelne kekse. Letos pa sem na eni izmed spletnih strani našla podoben recept z dodanimi zgoraj naštetimi začimbami. Ingver je tokrat zame novost, a sem ugotovila, da je poleg kokosa in cimeta moja nova strast. Mmmmm!

Recept sem priredila takole:

• 500g mehke moke
• 200g margarine
• 3 rumenjaki
• 200g sladkorja
• 1 dcl mrzle vode
• 1 pecilni prašek
• 1 vanili sladkor
• limonina lupinica (po okusu posameznika)
• 1 čajna žlička mletega cimeta
• 2 čajni žlički mletega ingverja
• četrt čajne žličke muškatnega oreščka
• četrt čajne žličke soli

Najprej zmešam suhe sestavine. V moko dam pecilni prašek, cimet, ingver, muškatni orešček in sol ter dobro premešam. Na tej točki mešanica močnooooo zadiši. :)

Naslednji korak so 'mokre' sestavine. Rumenjake dobro premešam, dodam naribano limonino lupinico (jaz se tule kar potrudim in zribam celo limono, ker mi je res všeč okus, ki ga da), vanili sladkor, sladkor in na sobni temperaturi ogreto margarino. Vse to zmešam z mešalnikom v enakomerno zmes. Dodam še vodo ter spet dobro premešam.

Na tej točki začnem postopoma dodajati mešanico z moko in začimbami. Nekaj časa testo še mešam z mešalnikom. Ko pa se dobro zgosti, preostalo mešanico moke in začimb vnesem z gnetenjem testa z rokami.

Testo nato razvaljam na pomokani površini in oblikujem kekse.

Te dam v pekač, katerega sem prej obložila s peko papirjem. Pečem jih na 180 stopinj Celzija do željene barve.

Meni so sicer všeč takšni kot so na tej sliki - brez dodatkov. Lahko pa jih tudi posujete s sladkorjem, polijete s čokolado, dodate mandlje, orehe, ipd.

Iz te količine pa jih pride ogromnoooooo!! :))

Domači prijatelj

Pred nekaj meseci sem na internetu našla en super recept. Kot majhna sem namreč oboževala tele piškote, a sem vedno jedla tiste iz trgovine. Enkrat pa sem čisto po naključju prišla do tele strani, recept preiskusila in sedaj ga enostavno obožujem.

Rahlo sem ga sicer priredila, ampak je vseeno super.

Torej potrebujem...

• 4 jajca
• 250g sladkorja (lahko tudi v prahu, a ni obvezen)
• 400g moke
• 1/2 pecilnega praška
• 300g dodatkov (sama sem čisto po spletu okoliščin izbrala 200g rozin in 100 g malo narezanih orehov)

Najprej zmešam suhe sestavine - moko in pecilni prašek. V drugi posodi nato zmešam izbrane dodatke oziroma suho sadje (v mojem primeru rozine in orehe). V tretjo posodo ubijem jajca in jih z vilico dobro premešam. Tem dodam sladkor ter ob mešanju ustvarim enakomerno zmes. Pripravljeno suho sadje oziroma dodatke vmešam v jajčno mešanico, nato pa postopoma dodajam mešanico moke in pecilnega praška. Tu vam predlagam, da uporabljate kuhalnico ali pa t.i. spatulo. Testo v končni fazi namreč pride dokaj mokro in lepljivo.

Ravno iz istega razloga pri oblikovanju hlebčkov sama prej zmočim roke z mrzlo vodo. V nasprotnem primeru se testo namreč čisto preveč lepi na kožo in otežuje delo. Oblikovane hlebčke dam v pekač, katerega sem prej obložila s peko papirjem.

Zadevo pečem približno 30 minut na 180 stopinj Celzija.

Še tople iz pečice, hlebčke vzamem s peko papirja in jih takoj narežem na koščke. Na tej točki so namreč še dovolj mehki in se jih lahko lepo reže. Kasneje se ohladijo in so trši (takšni pač morajo v končni fazi biti), zato bi se pri rezanju lahko preveč grdo lomili in krušili.

Tule jih je samo še za vzorec. Zadeva mi je res zeloooo všeč in je ponavadi hitro zmanjka. Uff uff! :))

Vlečeno testo

Bolj in bolj opažam v trgovinah, da se danes vse kupuje. Tudi slaščice in samo testo za slaščice. Res ne razumem, zakaj, in vsakič znova sem razočarana. Doma narejeno testo je sigurno veliko boljše in sploh ne vzame veliko časa. Tudi če se vam mudi.

Zato sem se odločila, da z vami delim svoj recept za to testo. Resnično je preprost, način je res hiter, testo pa je fenomenalno.

Pri nas namreč velikokrat delamo razne zavitke (štrudle), štruklje ali pa burek. To testo namreč lahko uporabite za vse to, sigurno pa še za kakšno drugo idejo.

Potrebujem pa tole:

• 300g moke (lahko je bela, polnozrnata, črna - preizkušajte ;) )
• 1 čajna žlička olja (sončnično ali po vašem okusu)
• 1 čajna žlička kisa
• 2 ščepca soli
• mlačna voda (ne vroča!)

Postopek pa je resnično preprost. Toliko, da testa sigurno ni potrebno kupiti v trgovini.

V posodo nasujem moko, posolim (cca. 2 ščepca, a ne prevelika), dodam olje, kis in začnem mešati z vilico. Nato počasi dodajam vodo in redno mešam z vilico. Sami lahko opazite, kdaj bo ta mešanica ravno prava, da začnete zadevo mesiti z roko. V končni fazi mora biti testo ravno prava mešanica mehkobe in trdote. Ne sme biti premehko, ker imate potem lahko probleme pri vlečenju testa. Testo namreč v tem primeru leze nazaj. Naj samo opomnim, da se vseeno lahko naredi, da malo leze nazaj, zato se ne prehitro ustrašiti. Bodite vztrajni. Slej ali prej se bo ustavil. :)

Ko ga do konca zmesim, malo kopico testa naoljim po celotni površini, pokrijem s servetom in ga pustim na sobni temperaturi počivati približno 3o minut. Načeloma tu ni preveč skrbi, da bi testo predolgo stalo. Če pač nanese tako, da testo dlje stoji oz. počiva, je dejansko še boljše.

Po 'počitku' ga na pomokani površini razvaljam in na koncu še razvlečem počasi in nežno z rokami čimbolj na tanko.

Na njega potem lahko daste kar koli vam je pač všeč. Lahko so to naribana jabolka za jabolčni zavitek, češnje, kakšno drugo sadje (pri kakršnem koli sadju imam sama navado, da stopim nekaj masla oz. margarine in na tem porjavim krušne drobtine - to potem namažem direktno na testo, potem pa na to dodam sadje), skuto oz. skutno mešanico (sladko ali slano), meso, zelenjavo, itd. Let your imagination run wild!! ;)

Tole je eden izmed rezultatov - tokrat zvit kot burek, v resnici pa je češnjev zavitek. Njamsi!

Domača gobova juha

Odločila sem se, da z vami delim tudi recept za domačo gobovo juho, katero sem že omenjala prej pod 'kratki namigi'.

Ker sem si jo zaželela ravno včeraj, sem se odločila, da jo danes po dolgem času naredim za kosilo.

Tole sem potrebovala:

• 2 velika krompirja
• gobe (nekako so mi tu najbolj všeč štorovke)
  
• 1 por
• 2 stroka česna
• 1 manjša čebula
• 2 srednje velika korenja
• zelena, peteršilj, šetraj, lovorjev list
• sol, vegeta, poper, zelenjavna kocka
• moka, sladka paprika, olivno olje
• 1 polna žlička paradižnikovega koncentrata
• ( lahko tudi koleraba )

Najprej solim vodo in jo dam na ogenj. V njo dodam gobe, 1 lovorjev list, zeleno, peteršilj in šetraj ter pustim, da počasi vre.

Na olivnem olju prepražim čebulo, por in česen. Dodam narezano korenje (in kolerabo) in na kocke narezan krompir. Vse skupaj dobro prepražim. Sama rada zelenjavo za juho dobro prepražim, ker da juhi kasneje res boljši okus. Nato dodam moko, sladko papriko, dobro premešam in zalijem s toplo vodo (!! glej opombe spodaj !!). Vodo z gobami in začimbami prelijem k zelenjavi. Solim, popram, dodam vegeto in zelenjavno kocko ter pustim spet nekaj časa vreti.

Čez čas poskusim krompir, če je dovolj skuhan. Ko dejansko je skuhan, dodam še polno žličko paradižnikovega koncentrata. Dobro premešam in pustim vreti še cca. 5-10 minut. Poskusim in po potrebi še dodatno začinim.

Opombe!

• Ko prepraženo zelenjavo zalijem z vodo, mora obvezno biti TOPLA. Ne sme biti mrzla, ker bo zaradi tega zakrknil krompir, ki se je medtem že dovolj segrel. Prav tako pa ne sme biti vroča, ker bo škodila moki.
• Preden dodam paradižnikovo mezgo, mora OBVEZNO krompir že biti dovolj kuhan. Kislina v koncentratu namreč zaustavi kuhanje, krompir pa postane trd.
  

Segedin

Nekaj časa je bilo tišine. Bila sem namreč cel november čisto zaposlena. Ampak uspešen je pa bil! To je glavno! :)

In ker se počasi približujejo prazniki, bomo spet začeli peči. Uff, moja domišljija že teče maratone! :) Ampak o tem kasneje - ko bo čas za to.

Že nekaj časa imam močno željo po kislem. Pri naši hiši namreč obožujemo kislo, sploh kislo zelje. In ker smo bili proti jeseni pridni in smo ga pripravili za ozimnico, ga sedaj lahko papcamo. Njamsi! Tako je včeraj zvečer padla ideja, da bo danes za kosilo Segedin. Tokrat sem ga prvič naredila sama.

Potrebovala pa sem:

• 1 srednje velika čebula
• 3-4 veliki stroki česna
• 4 srednje debeli goveji zrezki
  
• sol, poper, vegeta
• moka, sladka paprika, voda, paradižnikov koncentrat
• suho meso ali prekajena klobasa
• kislo zelje
• kumina, lovorjev list
• olivno olje

V večjo posodo (pri nas ponavadi naredimo za večkrat, ker se takšna jed ne splača delati za enkrat - nekako ne pride tako dobra) nalijem vodo, solim in dam na plin. Medtem narežem kislo zelje (če delam z glavami kislega zelja; v nasprotnem primeru pa je tako ali tako že narezano) in ga dam v vrelo vodo (načeloma tudi ni nič narobe, če ga dam preden zavre). Dodam lovorjev list (ne glede na količino končnega izdelka je priporočljivo dati manjšo količino, saj je lovorjev list zelo aromatičen - princip 'less-is-more') in kumino. Zmanjšam ogenj in pustim, da počasi vre.

Na olivnem olju prepražim nasekljano čebulo (da zarjavi) in dodam česen. Goveje zrezke narežem na kocke poljubne velikosti (priporočam, da niso prevelike, ker se bo meso tako hitreje skuhalo) in jih dodam čebuli in česnu. Medtem, ko se meso praži, dodam sol, poper in vegeto - želim namreč, da meso vpije nekaj okusa teh začimb še preden naredi rahlo skorjico. Ko res lepo zarjavi (takšno da namreč še boljši okus kasneje), dodam moko in sladko papriko ter dobro premešam. Zalijem z mrzlo vodo in dodam zelo polno čajno žličko paradižnikovega koncentrata. Dobro premešam, da se le-ta dobro zmeša s tekočino. Če je pregosto, dodam še vode. Nekaj minut pustim vreti, medtem pa na kocke narežem še suho meso (ali prekajeno klobaso). Tega vmešam v paradižnikovo omako, premešam in vmešam v kislo zelje, ki je ves ta čas počasi vrelo. Dobro premešam in pustim vreti še cca. 20 minut. Po tem času poskusim, če je meso že dovolj mehko in če je celotna zadeva dovolj začinjena.



Opombe!

• V originalu se uporablja svinjsko meso. V tem primeru prekajeno meso ni potrebno dodajati - svinjsko meso ima namreč samo dovolj arome. Je pa res težje prebavljivo.
• Ko zalijemo meso, na katerem je že dodana moka, mora biti voda obvezno MRZLA - v nasprotnem primeru se lahko naredijo nepotrebne kepe.
• Pri večini stvari zgoraj nisem omenjala dejanskih količin (količina suhega mesa, moke, ostalih začimb, vode, kislega zelja), ker je spet stvar okusa vsakega posameznika.
• Kislo zelje, ki je kisano doma (včasih tudi kupljeno), je pred samim kuhanjem potrebno preprati, da Segedin ne bo prekisel. Lahko pa se znajdemo tudi tako, da ga že dejansko damo kuhati. Ko nekaj časa vre, poskusimo vodo; če je prekisla, vodo odlijemo in nalijemo novo ter spet damo na ogenj (seveda, skupaj z zeljem).
  

Tatarska omaka - domača

Nekako sem že ves čas mnenja, da je prava tatarska samo tista, katero se naredi doma. Preprosto zato, ker mora mora mora (!!) biti narejena po okusu posameznika. Ta pogoj pa 'trgovinske' ne izpolnjujejo.

Tooooorej...

Potrebujem:

• majoneza (jaz osebno vedno izberem Hellmanns, ker ni premastna in je ravno prav aromatična)
• kisla kumarica (1 dokaj velika)
• mala čebula
• česen (po okusu posameznika)
• peteršilj (obvezno svež - je boljši)
• poper, sol, kis, belo vino (ali sok limone)

Pri tem ni drugega kot da se vse skupaj dobro zmeša. Poudarila bi samo naslednje:

1. majoneza - količina je čisto po izbiri posameznika in samih potreb
   
2. kumarica se nariba na manjši ribežen
3. čebula se prav tako nariba na manjši ribežen
4. česen - stroki se, seveda, olupijo in operejo, nato pa se stisnejo (npr. s takšno napravco) v majonezo
5. peteršilj - sesekljamo na drobno
6. poper in sol - po okusu posameznika
7. kis in belo vino (ali sok limone) - tu upoštevam samo gostoto mešanice, ko enkrat vse skupaj že zmešam (tu še brez kisa, vina ali soka limone), dodam pa kis in vino v vsakem primeru - za okus vsaj, če že ni potrebno za redčenje

** Sama priporočam uporabo belega vina prej kot sok limone. Sicer imam limone zelo rada, a mi nekako ne dajo tistega pravega okusa v tej prilogi.


** Tatarsko omako priporočam, da se naredi prej in da potem nekaj časa stoji v hladilniku. Tako se potem primerno ohladi pa še vse prave okuse 'pobere' iz vseh dodanih sestavin.

Ocvrt sir

Za tale recept sem se odločila, da ga dodam zaradi nekaj koristnih nasvetov. Skoraj prepričana sem, namreč, da ni med vami človeka, ki ne bi poznal te jedi. Sicer je zadeva zelo kalorična, a kljub vsemu blazno dobra. Enostavno pa nima pravega okusa, če ni zraven tatarske omake - obvezno narejene doma! Uff! :)

Potrebujem torej

• cca 500g sira (po izbiri - sama ponavadi izberem Ementaler),
• krušne drobtine,
• moko,
• 2 jajci,
• sol, kajenski poper, vodo.

Na samem začetku si v tri različne posode pripravim krušne drobtine, moko in pa jajci. Kako slednje pripravim? Takole:

Jajce
Strem obe jajci, malce solim, po okusu dodam kajenski poper (lahko je načeloma tudi navaden, črni), dodam žličko mrzle vode in z vilico jajci dobro stepem.
--------
Sir narežem na poljubne kose. Najprej jih namočim v moko, nato dobro v stepeni jajci in nazadnje še v krušne drobtine.

** Tule se pojavita prva dva namiga:

1. Sir je eno izmed živil, ki prvič ne 'sprejme' dovolj jajc in drobtin (tako kot recimo hrenovke, če jih želite ocvreti). Zato je priporočljivo po prvi rundi paniranja zadevo vrniti nazaj v jajci in še enkrat v drobtine. Narediti mora dobro skorjico, da ne bo prehitro stekel na vročem olju. To je prvi pogoj, da ne bo tekel. :)
   
2. Priporočam, da prvo rundo popolnoma zaključite z vso količino sira in šele nato vse še enkrat vrnete v jajci in drobtine. Preprost razlog - le tako boste lahko videli, če bo ostalo dovolj jajc. ;)

Na plin dam najprej posodo in jo dobro segrejem. Šele na toplo dodam olje in počakam, da se tudi ta dobro segreje. (**Spet namig >>) To je drugi razlog, ki bo preprečil, da sir ne bo stekel na vročini. :)

In še **zadnji glavni namig, ki pomaga, da sir ostane v prelepi obliki in barvi. Dovolj namreč je, da se sir popeče na vsaki strani po nekaj sekund. Ja, pravilno ste prebrali - NEKAJ SEKUND. Tako ali tako je surovo samo jajce, in s tem rizično za okužbe, katero pa na vročini zelo hitro zakrkne. Poleg tega pa na tak način sploh ne vpije veliko olja, kar je še boljše za tako nasitno jed.
-------------------------------------
** In še en namig: Če se odločite ocvrt sir, potem ko ga vzamete iz olja, dati na papirnato brisačko, da popije odvečno olje, ga tam ne pustite predolgo. Če je slučajno kje malo sirčka začelo teči, se lahko ob ohladitvi zelo nepriročno prilepi na brisačko - zelo neokusno!

Zasavski glažarski 'Krumpatoč' ali krompirjevi zrezki

Meni je sicer tole že čisto splošen recept, ampak super jed. Ugotavljam pa, da so tudi takšni, ki jedi še ne poznajo. Zato z vami delim še tega. Nekaj zasavskega, da bomo bolj avtohtoni. ;)

Sam recept sem dala tudi pod oznako 'priloge', ker se dejansko lahko uporabi tudi kot to. Jaz osebno ga imam rada kar samega. Yummie!

Torej...

Potrebujem:

• 6-7 krompirjev neke normalne velikosti
• 2 jajci
• 3/4 šalice moke (tole je sicer odvisno od situacije, se pravi - po potrebi; šalica, katero jaz ponavadi uporabim, je malce večja šalica za kavo, ampak, pazi ! ne za čaj !)
• čebula in česen (po okusu posameznika)
• olje (sicer spet priporočam olivnega, ker se ta jed zna kar hitro preveč napiti olja)
  
• sol, vegeta, poper, sesekljan peteršilj (začimbe so, seveda, lahko po okusu posameznika)
• ** lahko dodate tudi šunko narezano na kocke, nariban sir, ipd.

Krompir olupim in naribam. Najprej ga nasolim, premešam in z rokami malce pretlačim. Sama ga najraje dam na večje cedilo, tega pa v malce večjo posodo, in ga pustim približno 5 minut stati. V tem času bo namreč oddal kar nekaj vode, sol pa bo temu še bolj pripomogla.

Medtem pripravim vse ostale sestavine. Nasekljam čebulo in česen ter ju na olivnem olju prepražim, da lepo zarjavita in zadišita. Sesekljam še peteršilj in pripravim 2 jajci, moko in ostale začimbe. Preden vse to dodam krompirju, le-tega še enkrat ožamem. Nato najprej dodam začimbe, dve jajci in vse lepo zmešam/pregnetem z rokami. Jap, je poc, ampak mislite samo na to, da bo potem zeloooo dobro. :) Kot zadnje pa postopoma dodajam še moko.

Enakomerno zmešano zmes nato postopoma oblikujem v posamezne zrezke (z rokami; najprej kroglice, potem to sploščim) in dam peči na vroče olje. Pustim, da se lepo zabarva.

Maminih 60 let

Tole je predstavljalo sladki del za maminih 60 let.

• Torta z orehovo kremo in mascarponejevo kremo
• Domači prijatelj
• Črno-belo pecivo (po dr. Oetkerju)
• Krhki keksi s čokolado
  

Kislo zelje

Jap, nadaljujemo z ozimnico. Tokrat priprava zelja za kislo zelje. Ker je enostavno maaaaarvelous v solati, ob zimskih klobasah, kot prikuha in pa, seveda, kot sarmaaaa. Njams! :)

Za to opravilo si je potrebno vzeti čas, ker ga vzame kar nekaj. Recimo nekje od dveh do treh ur, odvisno od same hitrosti dela, ipd.

Torej, potrebujem:

• zeljne glave
• cel črn poper
• sol (fino mleta)
• cela kumina
• voda (po potrebi)

Kot pripomočki pa še:

• čeber za kisanje zelja (prostornina tega je, seveda, odvisna od vaše izbire)
• ribežen
• ostalo pa enostavno po potrebi

Med samim delom je treba paziti na več različnih stvari.

1. Pri nas poleg ribanega zelja kisamo tudi polovice zeljnih glavic, ker jih imamo kasneje za sarmice. Tako je dobro nekaj večjih glavic prihraniti, da ne bodo 'padle na ribežen'. Te enostavno očistim, odstranim storž tudi znotraj glavice in potopim v vodo, da iz njih izplava, kar pač že ima za izplavat. :D Ne bom naštevala, da se nekaterim ne bo potem zamerilo to delo. XD
2. Pri malce večjih glavah je dobro prihraniti tudi nekaj večjih listov zelja ('vehe'), s katerimi bom na koncu pokrila vse skupaj. Ostalo razložim na koncu.
3. Predvsem pa pazite na prste. Pri čiščenju glav in samem ribanju.

Torej, vsako glavo najprej očistim, prepolovim in odstranim storž, zunaj in znotraj. Nato ga z odrezanim delom navzdol pomočim v vodo in tam pustim toliko časa, da očistim vse glavice. Tako se zelje dodobra očisti pa še vse živo zleze ven. Skoraj mi ne bi verjeli, kako dobro se dejansko zelje opere na takšen način. Če se slučajno naredi, da ni dovolj, vsako polovico lahko še vedno oplaknemo pod tekočo vodo.


Nato izberem tiste polovice glavic za ribanje in jih naribam. Priporočam velik lesen ribežen, ki je narejen posebej za takšno pripravo zelenjave. Ponavadi se zelo kvalitetne dobi kar pri suhi robi na kakšnih sejmih, včasih pa jih prodajajo tudi kar zunaj pred velikimi nakupovalnimi centri. Sigurno ste že kdaj opazili kakšne tovornjake s takšno vsebino. ;)


Nato začnem z naribanim zeljem. V zato pripravljen čeber najprej naložim približno 4 do 5 cm zelja, ga nasolim, dodam kumino in cel poper ter vse skupaj dobro premešam. O količinah začimb tudi tokrat ne govorim, ker je spet odvisno od okusa. Pričakuje pa se, da je ob premešanju zelje slano malo bolj kot bi ga drugače naredili za solato. Vseeno je bolje, da je bolj slano kot premalo. Če je premalo, se bo zelje sicer zmehčalo, a ne bo dovolj soli za začetek kisanja in bo tako po nepotrebnem zgnilo. Tega pa nočemo, a ne? ;) Ko je zelje premešano, ga dobro potlačim - kar potrudite se tule. ;) Na takšen način naredim vsaj 3 plasti ribanega zelja, vsako posebej pomešam in dobro pretlačim.


Nato uporabim polovice glavic za sarme. Te sem predhodno že tako ali tako očistila in oprala. Sedaj pa vsako polovico posebej obrnem z odrezanim delom navzdol in jo dam na prej pripravljene plasti ribanega zelja. Te polovice naložim eno zraven druge po celi površini tako, da oblikujem eno plast. To plast malo solim.

Nadaljujem spet z ribanim zeljem. Postopek je isti kot zgoraj - 3 plasti, solim, dodam kumino in cel poper, premešam in pretlačim.

Zgoraj opisana postopka izmenjaje ponavljam dokler imam sestavine in pa prostor v čebru. Vso zadevo naj bi zaključila z ribanim zeljem. Vsako plast je potrebno res dobro pretlačiti - sčasoma to lahko vidimo tako, da se ob pritisku začne dvigati voda, katero je zaradi soli oddalo zelje.

Čisto na koncu vso mešanico zaščitim. Nekateri to delajo kar s krpami. Ker pa nikoli ne vemo, kako se bodo te 'odzvale', vam raje predlagam, da to naredimo z večjimi listi zelja, katere sem omenila na samem začetku. Te naložim enega zraven drugega in enega čez drugega.


Če se vam zdi, da vode kljub vsemu ni dovolj, jo lahko dotočite. Ponavadi do te meje, da zelje prekrije. Praviloma pa voda ni potrebna, ker če je zelje dovolj pretlačeno, bo to vodo v zadostni količini oddalo samo. Dodajanje vode je samo izjemoma.

Ne pozabite, da je potrebno mešanico tudi obtežiti. Tu ste sicer lahko ustvarjalni. Lahko pa uporabite preprost način, kakršnega sem uporabila tudi sama. Na plast zaključnih listov dam pokrov, ki je manjši od samega čebra (tako, da preprosto pade v čeber). Na njega dam vedro, katerega sem prej do roba napolnila z vodo in mu s tem dala težo. To vedro zaprem in na njega dam še pokrov od glavnega velikega vedra, v katerem je zeljna mešanica. Vse skupaj potem še pokrijem z neko večjo krpo. S tem preprečim, da bi kakršna koli umazanija za čas kisanja padla noter.


Vedro na samem začetku postavim v razmeroma toplejši prostor, ker bom s tem pripomogla k uspešnejšemu vretju. Tam ga pustim približno 3 tedne. Nato zelje poskusim. Ko je kislo, ga prestavim v hladnejši prostor in vedro dobro zaprem.
------------------------------------------------------------------------------
Naj omenim samo še toliko. Sama sem opisala postopek, po katerem kislo zelje pripravljamo pri nas - t.j. s polovičkami glav za sarme. Veliko ljudi se odloči samo za ribano kislo zelje. Ta postopek je lažji že zato, ker poteka hitreje, obenem pa tudi prej pri tlačenju zelja iztisnete vodo - pri dodanih zeljnih glavah le-te malce otežijo vse skupaj. Vseeno pa to ne pomeni, da se voda sploh ne iztisne. Torej, če imate radi sarme, brez skrbi. ;)

***

Naj dodam še eno priporočilo. Ta nasvet smo pri nas začeli upoštevati šele pred nekaj leti, a je super. Ste že kdaj slišali za vinobran? Tole (>> click! <<) je super zadevca. Sicer sem iz firbca iskala po internetu, kjer ljudje pravijo, da ga dodajo že kar takoj. Jaz pa vam po izkušnjah povem, da to ni prav. Zadeva namreč zaustavi kisanje.
Ko je zelje dobro skisano, nastalo smetano na vrhu poberemo, če vode ni dovolj, dodamo še vode, in šele takrat dodamo vinobran (navodila za mešanje le-tega so na samem paketku). Ta bo ob ravno pravem času zaustavil kisanje in obenem obdržal zelje dovolj čvrsto veliko dlje kot bi bilo drugače. Veste namreč, da se kisanje po določenem času lahko pretvori tudi v gnitje (če zadeva reeeees predolgo stoji). Vinobran to prepreči.

Kosilo: Domača gobova juha in kruh

Tu se, seveda, nanašam na gobovo juho z zelenjavo (recept najdete >>tule<<) in ne kremno gobovo juho. Ponavadi je nekako navada, da se zraven poje kakšen kos kruha. Nekateri se potem odločijo še za nadaljevanje obroka s kakšno sladko zadevo, kot so npr. slivovi cmoki.



Sama pa imam največkrat rada striktno samo juho in kos kruha. Tokrat malce drugačen namig. Ste mogoče že kdaj poskusili namesto kruha dodati kar pečene palačinke? Nenamazane in slane. Jaz sem jih za povrhu spekla še na olivnem olju, lahko pa dodate v samo maso še kakšno začimbo po vašem okusu.



Poskusite! Dejansko je boljše!

Zelenjavna lazanja

Zelenjavno lazanjo sem prvič jedla ob neplaniranem izletu na obalo za časa študija. Jed mi je bila tako všeč, da sem prisegla, da jo naredim tudi sama doma. No, da povem, koliko časa je od takrat preteklo... Bila sem tretji letnik faksa - torej, leta 2006 (uff, štiri leta!). Ampak! Jasmina drži obljubo! Pa četudi leta kasneje! ;)

Odločila sem se za združitev večih receptov. Pod ključnimi besedami je tudi 'testenine', ker sem jih tokrat dodala. Zakaj, razložim kasneje.

Nekaj časa nazaj sem namreč našla recept, kjer je predlog, da namesto testenin uporabimo bučke. Lahko navadne bučke, lahko jajčevce, lahko pa tudi oboje. Tokrat sem imela na zalogi samo jajčevec - enega, zato mi je ravno malo zmanjkalo. Ampak ni predstavljalo nekega problema. Med samo pripravo sem zakuhala zraven še nekaj malega testenin za dopolnitev. In, ne, to verjetno že veste, da niso potrebne ravno tiste široke za lazanjo. Lahko so katere koli - od polžkov, peresnikov, širših rezancev, itd.

Torej, takole je šlo...

Potrebovala sem:

• 1 jajčevec srednje velikosti
• mešanico zelenjave (po lastni izbiri in lastnem okusu, tudi količina - jaz sem imela stročji fižol, cvetačo, krompir, korenček,...)
• paradižnik (po okusu - moja izbira je bil že prej pečen paradižnik v kombinaciji s papriko, feferoni, čebulo in česnom ter, seveda, zelišči)
• testenine (jaz sem potrebovala približno 6 gnezdecev širših rezancev)
• bešamel (sestavine malce naprej)

Na samem začetku sem pripravila vse potrebno. V slano vodo sem dala kuhat zelenjavo, v drugo posodo pa sem v vodo dodala olivno olje in sol ter tam skuhala testenine. Med samim kuhanjem sem oprala jajčevec in ga narezala na vzdolžne plošče srednje debeline. Te solim in jih pustim stati približno 15 minut. Po pretečenem času jih s papirnato brisačko popivnam (sol je namreč tudi tu poskrbela, da jajčevec odda vodo) in jih na hitro popečem na žaru na obeh straneh. Nato jih odložim na krožnik, kjer jih pustim, da se ohladijo. V tem času je skuhana tudi zelenjava in testenine (oboje, seveda, odcedim in jih pustim, da se ohladijo), zato mi ostane le še priprava bešamela.
---------------------------
BEŠAMEL:

• 1,2 do 1,5 l mleka
• 100g ostre moke
• 100g masla (ali margarine)
• 50g naribanega parmezana ali katerega drugega sira (moja izbira je bil na drobno nariban Ementaler)
• sol, poper, muškatni orešček, 2 žlički vegete

Na maslu ali margarini, ko se na ognju stopi, zelo na hitro prepražim moko (najbolje, da takoj ko rahlo (!) spremeni barvo). Med stalnim mešanjem dodajam mleko. Nato dodam sol, poper, muškatni orešček, vegeto ter mešam naprej. Tu malenkost dlje traja, ker je potrebno, da se mešanica dovolj zgosti. Gosta naj bi bila malo manj od kuhanega pudinga. Čisto na koncu dodam še nariban sir in zmešam toliko, da se stopi.
--------------------------
V pekač (sama sem izbrala glinenega) najprej dam del bešamela. V njega naložim nekaj jajčevcev. Ker sem jih sama imela premalo, sem tu dodala še nekaj malega prej omenjenih testenin. Na to sem dodala pečen paradižnik (omakco) in kuhano zelenjavo. Ker je bešamela še kar nekaj, sem se odločila, da ga polijem že po zelenjavi, da lepo drži skupaj. Nato pa dodam še preostale jajčevce in testenine ter prelijem s preostalim bešamelom.

Seveda, če imate več sestavin (polnila in testenin ali jajčevcev), lahko naredite več plasti. Pomembno je, da vse skupaj zaključite z bešamelom in da tega prelijete preden daste naslednjo plast testenin oz. jajčevcev.

Pečico vnaprej segrejem na 200 stopinj Celzija in lazanjo pečem približno 30 minut.

**Sedaj pa pozor (!! tudi meni !!)! >>> Ko je lazanja pečena in jo vzamemo iz pečice, je priporočljivo, da jo pustimo nekaj časa stati na sobni temperaturi. Vsaj toliko, da se bešamel malce strdi. Tako boste namreč imeli manj problemov s prestavljanjem kosov na krožnik pa še vse skupaj bo bolj držalo skupaj. Ko je še topel, namreč, še vedno teče. Ne pozabimo namreč, da se v originalu lazanja servira kar v pekaču, v katerem se peče. Če pa tega nimamo doma, je pač zadevo potrebno servirati drugače.

Jaz osebno, priznam, vedno pozabim. :/

Ampak! Dober tek! Dobra pa je!! :)

** Druga slika je posledica tega, da sem jo servirala prehitro in je malce teklo... :/

Srbska solata

Itak sem že letos dobila komentar, da sem kot medo, ki se pripravlja na zimo... hehe, ampak ok... Tole solato že dolgo nisem jedla, ker prejšnje leto ni bilo uspeha pri paradižniku. Uporabiti je namreč potrebno tudi zelenega, kupiti pa ga ni možno.

Vlaganje se lahko izvede na različne načine. Pri nas pa že kar nekaj let damo celotno količino samo v eno večje vedro s pokrovom; to je vsako leto posebej rezervirano samo za srbsko solato.

Najboljše strani te solate so številne. Če naštejem res res RES najboljše:

• Lahko jo naredimo v večjih količinah in spravimo vse skupaj v samo eno posodo. Ta verzija se je izkazala za najboljšo ravno zato, ker se celotna letina kisa istočasno. Verjetno pa že tako ali tako sami veste, da je vsaka jed boljša, če jo naredimo v večjih količinah. Tudi pri kuhanju.
• Solata s časom postaja samo še boljša in boljša in boljša... uff! Vsakič, ko jo vzameš na novo za posamezen obrok, je bolj kisla in bolj okusna. S časom namreč bolj in bolj vpija vsa možna zelišča in začimbe, katere smo dodali na samem začetku.

Torej, potrebujem pa naslednje:

• paradižnik - rdeči
• paradižnik - zeleni (ne bi si nikoli mislil, da je ta veliko bolj aromatičen kot zreli)
• paprika (priporočljivo je uporabiti miks različnih vrst - zelene, rumene, rdeče)
• 2 cela česna
• 3-4 čebule
• 3-4 velika korenja
• kumare - sveže in neolupljene
• 3 glave srednje velikosti svežega zelja
• sol - po okusu
• sladkor
  
• kis
• voda
• cel (črn) poper

Vse sestavine narežemo ali naribamo.

Jaz osebno narežem...

• rdeč paradižnik (ker je bolj zrel in ga je ponavadi malce težje ribati)
• paprika (ker jo je prej potrebno razkoščičiti in je tako lažje narezati na trakce)
• čebula (kot za vsako drugo solato - na lističe)
• česen (na lističe)
• zelje (da ni potrebno mazati ribežna, ki ga imamo v originalu za pripravo zelja za kisanje)

Ostalo pa naribam na manjši ribežen:

• zelen paradižnik (na lističe ga je tako lažje, ker je še trši)
• korenje (ta je že tako ali tako trši)
• kumare (tudi te so ponavadi trše in pri ribanju nimaš težav)

Ko je vse narezano/naribano, dodam sol po okusu in dobro premešam. Nato vso zmes pretlačim in pustim do naslednjega dne stati. V tem času bo zelenjava oddala odvečno vodo, da bo lahko kasneje sprejela kis in začela svoj proces kisanja.
---------------------------------------------------------------------------------
Naslednji dan zadevca zgleda približno takole:

Uff, in blazno diši! :)

Sedaj je na vrsti še mešanica kisa in vode. Po standardu naj bi bila kis in voda v razmerju 2 (voda) : 1 (kis). Jaz sem glede na količino uporabila 1 liter in pol kisa ter 3 litre vode. V to dodam še cel črn poper in dam posodo na ogenj. Medtem, ko čakam, da mešanica zavre, dodam še 3 žlice soli (malce bolj polne, a ne prepolne) in 2 žlici sladkorja (da je količina približno zravnana z robom žlice).

Preden mešanico zelenjave dam v posodo, v kateri bo stala, jo dobro ožamem. Čez noč je namreč oddala kar veliko količino vode.

Ko 'kisla mešanica' zavre, jo pustim, da se ohladi. Nato zelenjavo zalijem z njo, posodo zaprem in shranim za zimo v nek temnejši prostor, ki je bolj ali manj hladen.


Pozimi pa si to solato že lahko privoščimo. Naj še enkrat poudarim, da je z vsakim odvzemom boljša. Uff, komaj čakam! :)

Pečene paprike polnjene s krompirjem

Ker so paprike pač paprike in so enostavno dobre tako ali drugače, so bile tokrat na vrsti polnjene in pečene v pečici.

Potrebovala sem:

• 7 paprik (lahko so kakršne koli vrste, pač po vašem okusu, samo, da so prave velikosti za polnit)
• krompir (tu je količina odvisna od posameznika - kako polnjene dejansko želite, ipd.)
• 1 korenček
• 1 čebula
• 5-6 strokov česna (spet odvisno od vašega okusa in pa same velikosti strokov česna)
• svež peteršilj
• 1 jajce
• vegeta, sol, poper, kajenski poper
• 1 kisla smetana - 200g
• olje
  

Na samem začetku 'razpečkam' paprike tako, da jim odstranim pokrovček, ter jih sperem pod vodo. Sama jih rada nekaj minutk pustim v vodi, da vsi pečki odplavajo. Nato jih postavim na papirnato brisačko, da se odtečejo in posušijo. Paprike se bodo namreč pekle v pečici, zato jih je dobro prej osušiti, da ne bodo po nepotrebnem pokale. Medtem nasesekljam čebulo in česen. Najprej zlato rumeno popražim prvo, šele nato dodam česen, da zadiši. Olupim in naribam krompir in korenček ter ju dodam v posodo, kjer sta že čebula in česen. Svež peteršilj sesekljam in ga dodam mešanici. Tja strem še eno jajce ter dodam sol, vegeto, poper in kajenski poper. Vse skupaj z roko dobro premešam. Zmes je tako pripravljena na polnjenje paprik.

Vsako napolnjeno postavim v pekač, katerega sem prej rahlo namastila. Od same mase za polnjenje ostane na koncu tekočina. Že sam krompir, predvsem pa ob pomoči vegete in soli, odda vodo, tu pa je pomešana še z jajcem in vsemi začimbami. To tekočino enostavno prelijem preko vseh paprik ter pekač vstavim v pečico, katero sem prej ogrela na 250 stopinj Celzija.

Samo pečenje je, seveda, potrebno opazovati, ker je popolnoma odvisno od sestavin, kako hitro se bo nekaj speklo. Pri meni je prvo pečenje trajalo približno 30 minut. Nato sem dodala kislo smetano in paprike vrnila v pečico na isto temperaturo še za približno 20 minutk.

Potem pa enostavno samo še dober tek!! :)

Slivova marmelada

Jap, dnevi se krajšajo, hladijo, sončka je vse manj, otroci gredo spet kmalu v šolo (hihihi, mene tut po malem vleče nazaj v osnovno šolo)... Torej, priprava ozimnice mora biti v polnem teku. Poleg tega, da smo nekaj zelenjave in sadja že pobrali, nekaj že pojedli, nekaj pa jo spravili v zamrzovalno skrinjo, jo bomo, seveda, nekaj tudi vložili. Poleg že prej vloženih paprik in nekaj sproti vloženih feferonov, smo tokrat pripravili tudi kar nekaj domače slivove marmelade. Sicer v dveh delih, ker je še zelo veliko ostalega dela, a jo je v končni fazi zeloooo veliko. Hehe, do naslednje sezone sliv jo bo sigurno dovolj. Jaz sem jo letos delala prvič. Sicer sem kdaj prej že opazovala, a bolj tako na hitro. Letos pa je šlo zares.

Naj prej še enkrat ponovim, da tudi tukaj ne bom pisala točnih količin, ker je to pač odločitev posameznika - pač, koliko marmelade sploh hoče, kako sladka naj bo, kako čvrsta naj bo, ipd.

Potrebovala pa sem:

• slive (domače in razkoščičene)
• sladkor
• želin
• cimet
• rum
• vanili sladkor

Razkoščičene slive sem najprej zmiksala v mešalniku in to dala v večjo posodo. Dodala sem jim sladkor (tega predlagam, da na samem začetku daste po lastni presoji - tako ali tako, če vam ne bo dovolj sladko, lahko med samim vretjem bodoče marmelade sladkor še dodate), cimet, za noževo konico vanili sladkorja ter pokrovček ruma. Dobro premešam in počakam, da zmes zavre, nato dam plin na najmanjšo možno količino in pustim, da počasi vre. Vsake toliko časa zadevo še premešam in, seveda, vmes poskusim, če je dovolj sladka.

Ko zmes po določenem času dovolj povre in postane ravno prav gosta, ji še dodam želin, katerega zmešam po navodilih na sami vrečki. Marmelado premešam in jo z rahlim mešanjem pustim na plinu še kakšno minuto, nato odstavim.

Kozarce, v katere jo bom shranila, najprej 'operem' s toplo vodo in pustim, da se dovolj odtečejo. Priporočljivo je namreč, da vsa voda odteče ven. Če se vam mudi (lahko, da ste kozarce oprali tik pred koncem), kozarce enostavno dovolj dobro stresite nad umivalnikom. Nato jih počasi napolnim z marmelado. Pokrov dobro zaprem in poln kozarec obrnem na glavo, da se zrak premeša. Sama to preverim tako, da se marmelada popolnoma 'odlepi' od dna kozarca. Nato jih obrnem nazaj in ovijem v odejco.



Tako jih pustim stati vsaj kakšen dan, da se primerno sami ohladijo. Hladne nato spravim za zimo.

Če je vse narejeno tako kot je treba, boste po določenem času slišali, da pokrovi (če ste, seveda, uporabili kovinske) začnejo pokati, ker se v kozarcu ustvarja primeren vakuum. Uff, kako je bilo dobro slišati ta pok. :) :) :)

Puran v smetanovi omaki

Perutnina že sama po sebi predstavlja lažji obrok. Jaz osebno imam rada piščanca, tudi kokoš, in pa purana. Ravno prav nasitijo pa še pretežki niso za želodec.

Naj vam danes predstavim recept, katerega sem pred leti našla na enem izmed številnih forumov. Priprava je popolnoma preprosta, hitra je pa še nasiti ravno prav. Kdo bi lahko celo kdaj rekel, da zna biti malce kalorijske bombe. ;)

Skozi leta sem jo malce priredila po svojem okusu, da je zadeva še boljša...

Takole gre...

Sestavine:

• puranje zrezke
  
• olivno olje
• čili v prahu
• curry v prahu
• kajenski poper
• sladka smetana
• sojina omaka

Puranje zrezke lahko uporabite takoj sveže iz trgovine, lahko pa tudi zamrznjene. V slednjem primeru predlagam, da so popolnoma odmrznjeni. Sama se rada držim nasveta Nigelle, da je dobro zvečer preden boste naredili to jed prestaviti zrezke iz zamrzovalnika v hladilnik, da se preko noči počasi in lepo topijo. Jaz jih ponavadi nekje dopoldne naslednji dan dam še ven na sobno temperaturo, če se slučajno še niso stopili do konca. Zrezke je namreč priporočljivo še prej malo potolči, da jih stanjšamo. Tako bodo potem bolj dobri pa še hitreje se bodo opekli.

Na olivnem olju nato segrejem olivno olje, na eno stran zrezkov posujem čili in curry ter jih položim v olje na to stran z začimbami. Ko so vsi zrezki na olju, posujem z istima dvema začimbama še drugo stran, dodam pa še kajenski poper. Zrezke počasi popečem na obeh straneh, priporočljivo do zlato rumene barve, nato pa rahlo zalijem, da se na hitro podušijo. Ko voda izhlapi, zrezke še malce popečem, da dobijo lepo barvo, nato pa zalijem s sladko smetano. Sama priporočam tekočo, ker je enostavno boljša za omako. Če pa ne gre drugače, bolj čvrsto razredčim z mlekom. Po okusu še kanem nekaj malega sojine omake. Vse skupaj pustim pol minute do minuto, da povre, nato serviram.

** Hehe, slika zgoraj je prva faza pečenja zrezkov. Končna slika na žalost ni uspela, ker te jedi pri nas prehitro zmanjka, da bi jo sploh imela čas slikati. :) **

Kosilo: Špinača in krompir

Ste kdaj že poskusili v obroku špinače in krompirja pire krompir zamenjati za pečen krompirček ali pa za pommes frites?

Zadeva je blazno dobra in veliko boljša od klasične. Preverjeno! ;)

Pita s skuto in borovnicami

Že dolgo iščem pravilno količino sestavin za količino testa, ki bi zadoščala za okrogel pekač. Vsak poskus do sedaj je pripeljal do preveč testa, katerega sem, seveda, potem dala v večji pekač. Hotela pa sem poskusiti nek ameriški način - saj veste, American Pie. :D

Ampak, kdor išče, ta najde... iz izkušenj se učimo... in vsi podobni in primerni pregovori...

Našla sem ravno pravo količino... no, ja... vsaj za začetek. Recept, katerega sem našla, je sicer fenomenalnega okusa. Za samo testo, vsaj za mojo velikost okroglega pekača, so količine sestavin malenkost premajhne, zato vam tokrat podajam tiste prave.

TESTO:

• 200g pšenične bele moke
• sol (za okus)
• 25g belega sladkorja
• 133g margarine
• 1 celo jajce
• pecilni

V posodo sem dala moko, dodala približno ščepec soli, sladkor in malenkost pecilnega. To najprej enakomerno premešam, nato pa dodam celo jajce in margarino. To slednjo sem vsaj polovico dneva pustila na sobni temperaturi, da se primerno razmehča. Z mehko je namreč veliko lažje delati. Vse dobro pregnetem v gladko testo. Sicer na začetku zgleda kot da se noče zmešati, na začetku je tudi malce trše. Ko pa se začne pod toploto rok margarina topiti, nastane zelo gladko in ravno prav mehko testo. Tega potem za 30 minut spravim v hladilnik, da počiva.

Medtem naredim NADEV. Za to potrebujem:

• 250g skute - manj mastne
• 2 žlici belega sladkorja
• 1 celo jajce in 1 rumenjak
• limonina lupina (po okusu, jaz se ponavadi kar potrudim z ribanjem, ker imam rada, da se v testu ali nadevu čuti)
• 250g borovnice + 1 žlička vanili sladkorja

Borovnice očistim, operem, dodam 1 žličko vanili sladkorja in premešam. Medtem v skuto dodam sladkor, jajce in rumenjak. Naribam še limonino lupinico (vedno, ampak res vedno, rada dam direkt sveže naribano lupinico in ne kupljeno začimbo), cimet in vmešam.

Po 30 minutah iz hladilnika vzamem testo in ga razvaljam. Tega nato namestim v okrogel pekač. Z valjarjem povaljam po robu pekača, da 'odrežem' odvečno testo, katerega bom na koncu uporabila za mrežo preko nadeva. Pripravljen nadev namažem po testu in nato z mrežo preostalega testa okrasim pito.

Pripravljeno pečemo pri 190 stopinjah Celzija približno 30 minut.

Topli sendviči s tunino in sirom

Na tole hitro jed imam dobre in tople spomine. Z njo sem bila seznanjena, ko sem v svojem zadnjem letu študija delala preko študentskega servisa z res super ekipo.

Pa naj jo predstavim še vam...

Potrebujem:

• toast (navaden ali polnozrnat)
• tunino
• sir
  

Na en kos toasta dodam približno eno žličko (ali pa žlico - odvisno od vašega okusa) tunine iz konzerve. Preko tega dam listič ali dva sira in prekrijem z drugim kosom toasta. Ta sendvič vstavim v pekač in počakam, da se popeče.

Brez skrbi, sir se tako lepo stopi okoli tunine, da sploh ni nobenih problemov z njo. Sendvič pa je enostavno božanskega okusa.

Yummie! :))

Bojana, hvala za idejo!! ;))

Testenine s tuno

Včasih pridejo dnevi, ko sem lačna pa se mi enostavno ne da delati nekaj na veliko. Takrat posežem po kakšnih t.i. 'hitrih' idejah, katere, seveda, hitro pripraviš pa še nasitijo ravno prav.

Eden izmed takih obrokov so tudi testenine s tuno. To idejo sem dobila, ko sem se enkrat odločila, da poskusim tunino mešanico za testenine v trgovini. Sicer mi je bila všeč, a se mi je cena zdela malce previsoka. Zato sem poskusila nekaj podobnega ustvariti kar sama doma.

Pri nas imamo kar radi tunino zato je skoraj vedno na zalogi. Odvisno - večinoma so konzerve standardne velikosti, včasih pa tudi tiste ogromne, katere lahko dobiš v kakšni drugi trgovini tujih ponudnikov.

Takole naredim moj obrok.

Potrebujem:

• konzervo tunine (lahko sta tudi dve - odvisno od okusa posameznika) - še vedno jo imam najraje v olivnem olju
• manjšo čebulo
• 1-2 stroka česna
• origano
• sol
• testenine (v bistvu so lahko kakršne koli - polžki, peresniki, školjkice, špageti,...; navadni ali polnozrnati)
• olivno olje (za praženje čebule pri omaki, če nočemo uporabiti olja iz tun, in pa za testenine)
  

Na samem začetku je, seveda, potrebno pripraviti vodo za kuhanje testenin. To verjetno ve že vsak študent, ampak vseeno. Nalijem vodo, solim in dodam malce olja (še vemo, zakaj, dragi študentje - bivši in aktualni? ;) ). Medtem, ko čakam, da voda zavre, na olivnem olju (spet je lahko kar olje iz konzerve tune) prepražim nasekljano čebulo. Ko zarumeni, dodam sesekljan česen, da zadiši. Tu pride na vrsto tuna. Jaz jo tik preden jo dam v posodo z oljem z vilico premešam, da gre narazen na koščke, ker se tako potem lažje meša. Na vročem olju jo na hitro prepražim (spet, da zadiši) in jo nato rahlo zalijem z vodo (ravno toliko, da imam malce omakce). V to dodam origano po okusu, lahko pa tudi kakšno drugo začimbo, ki vam je všeč v kombinaciji z ribami. Malce premešam in pustim, da se rahlo poduši in naredi lepo omakco.

Med tem postopkom voda za testenine že zavre, zato pač dodam testenine in na rahlem ognju (da rahlo vre) pustim, da se skuhajo. Na koncu testenine odcedim in jih stresem v posodo s tunino omako. Vse skupaj zelo dobro premešam in jed je pripravljena.

Kaj pa vem... recimo, da si lahko vse skupaj predstavljate kot lažjo obliko makaronovega mesa oz. 'makaronflajša'.

Dober tek! :))

Vložene paprike polnjene z zeljem

Pred nekaj leti sem pri eni izmed tet prvič poskusila polnjene paprike z zeljem. Zadeva mi je bila tako zelo všeč, da sem se odločila, da jih poskusim narediti tudi sama. In ker je pripravek zelo primeren tudi za ozimnico, sem jo dodala kar pod to oznako.

Recept sem povzela bolj ali manj po knjigi, ki sem jo nekje na začetku poletja opazila med časopisi in sem jo enostavno morala kupiti - Mala srbska kuharica iz te zbirke. Ker so količine subjektivna in relativna zadeva, bom pisala samo v razmerjih, zraven pa bom podala primere.

• glave zelja
• paprike - rumene
• kis za vlaganje
• sol
• sladkor
• črn poper v zrnju
• kumina (cela ali mleta)
• voda

Razmerja (po receptu v knjigi):

• zelje : paprike >> 2 : 1
• paprike : voda >> 1 : 1
• voda : kis >> 1 : 0,5
• voda : zrna popra >> 1l : 10 zrn
• zelje : sladkor : sol >> 2kg : 60g : 2 žlički
• kumina >> po vašem okusu

Glave zelja najprej naribamo, zatem jih nasolimo, nasladkamo, z mamo sva tu dodali še kumino po okusu (ker je pač že nekaj časa navada, da se da na zelje). Dobro premešamo in pustimo zmes stati dve uri, da počije in vse skupaj vpije.


Medtem zmešamo vodo, kis in zrna popra. To zmes na hitro prevremo, zatem pa pustimo, da se ohladi.

Tako imamo dovolj časa, da očistimo paprike (jaz temu pravim kar, da odstranim pokrovčke - pecelj in semena) in jih pripravimo na polnjenje. Po pretečenih 2 urah paprike napolnimo z zeljem in jih naložimo v kozarce. Moja teta, npr., ima navado, da jih raje naloži vse skupaj v eno veliko vedro, ki je namenjeno vlaganju, vse skupaj zalije z vodo in obteži kot bi dala kisati samo zelje. Zelje pa, seveda, že prej nasoli - preden ga polni v papriko. Ko paprike naložim v kozarce, le-te zalijem z mešanico voda-kis-poper ter kozarce zaprem. Če je vse skupaj še malo toplo, priporočam, da se jih zavije v neko blago in jih tako pustimo do naslednjega dne, da se počasi ohladi. Takrat lahko mešanico spravimo.


Kako je paprika uspela, sporočim pozimi. Uff, komaj čakam... :) :) :)

Polnjene bučke s tunino

Ja, spet smo pri bučkah. :D Nisem obsedena z njimi. Res ne. Le zanimalo me je, kako bo izpadla polnjena bučka glede na to, da so mi jih že leta hvalili.

Odločila sem se, da za kosilo naredim malce lažjo verzijo. Vsi so mi večinoma govorili o mletem mesu kot polnilo. Sicer ga imam zelo rada, a kot sem že prej omenila, me bučke čisto prehitro nasitijo, zato sem se odločila za tunino. Kako izgleda? Takole je šlo.

Potrebovala sem:

• eno belo bučko,
• dve konzervi tunine v olivnem olju,
• tri paradižnike,
• čebulo (po okusu),
  
• česen (po okusu),
  
• nariban sir (jaz ponavadi uporabim kar Ementaler),
• origano (pri meni se pri tunini skoraj vedno uporablja origano), poper ter kajenski poper.
  

In gremo...

Na olivnem olju (uporabila sem kar tega iz tunine konzerve - samo iz ene, iz druge sem ga potem porabila za pripravo priloge -, ker ga drugače vržemo stran) prepražim čebulo; ko zarumeni, dodam sesekljan česen (velikost sesekljanih koščkov je čisto odvisna od posameznika), da zadiši. Paradižnike narežem na kocke in jih dodam čebuli in česnu. Premešam in nekaj časa pustim, da odda vodo ter da se je nekaj tudi pokuha. Nato dodam tunino in na hitro zmes premešam, ko je še na ognju. Ko jo umaknem z ognja, dodam polovico naribanega sira in še toplo premešam, da se sir stopi s pomočjo toplote zmesi (in NE toplote ognja, ker drugače bo v posodi polomija). To polnilo nisem niti solila, niti nisem dodala vegete, ker je ponavadi že tunina dovolj slana. Lahko pa po okusu dodamo poper in kajenski poper ter origano.

Bučko prerežem na pol po dolgem. Odstranim mehkejši del s pečkami (jušna žlica je pri tem zelo priročna) in z zgoraj opisanim polnilom napolnem vdolbine. Po vrhu še posujem preostali sir ter malo origana za okus in aromo. Bučki naložim na peko papir in jih dam v pečico na 180-200⁰C. Koliko časa se peče je čisto odvisno od bučke in pa, seveda, pečice.

Jaz sem zraven naredila še zelenjavni 'gemišt', lahko pa dodate kar koli drugega.


Dober tek!

In ker buč še ni dovolj...

Odločila sem se, da dodam še eno jed iz bučk. Do sedaj sem jo jedla dvakrat, ker mi je bila prvič tako všeč. Sicer je priprava zadevce čisto preprosta, vseeno pa jo moram deliti. :)

• bučke (količina je, seveda, odvisna od tega, koliko jih dejansko mislite pojesti, koliko vas je, ipd.)

• Vegeta

• olivno olje (lahko tudi kakšno drugo, jaz pa nekako najraje delam na tem)

• česen (po okusu posameznika)

• kis (jaz zadnje mesece uporabljam domačega iz jabolk – njamsi!)

Bučke narežem na kolobarje. Jaz jih rada na dokaj tanke, ker se hitreje popečejo in v končni fazi niso ‘pocaste’ (približno 3-4 mm). Vsak kolobar samo po eni strani na tanko vtrem vegeto in jih naložim en kolobar na drug tako, da vegeto prenesejo še na vsak naslednji kolobar, kamor je nisem posebej nanesla. Ne pozabite, da se bo tako ali tako nekaj vegete pri peki streslo v olje in bo tudi ta dajal aromo in okus samim bučkam. Nato v ponvi segrejem olivno olje in vanj položim kolobarje tako, da gre stran z vtreno Vegeto v olje. Popečem z obeh strani in jih na koncu zložim na krožnik, na katerega sem že prej naložila papirnate brisačke, da popijejo odvečno olje. Vmes, med dodatnim nalaganjem kolobarjev v ponev, že pečene s krožnika prenesem v večjo posodo, kjer se bodo do konca ohladile. Odvečno olje so že tako ali tako oddale. Naj opomnim, da če se gre tu za večjo količino bučk, bo peka vzela kar nekaj časa, ker jih je treba kar nekajkrat naložiti v ponev in na koncu ven. Ko se bučke ohladijo, dodamo nasesekljan česen. Jaz ga ponavadi nasesekljam na malo večje kose, ker da tako več arome. Količina pa je spet odvisna od posameznika. Na tej točki soli in olja, seveda, ni potrebno dodajati, po okusu samo še polijemo s kisom in premešamo. Lahko takoj postrežemo, še boljše pa so, če jih za nekaj časa pustimo stati (lahko tudi v hladilniku).

Uff… in jaz včasih nisem jedla bučk… Ajajajajaj! :)

Buča buča

Hehe, najprej opozorilo, če bo vmes kakšen neumesen komentar. Bučk namreč nikoli nisem marala. Kot majhna sem hodila okoli bikov, kokošk, tudi prašičev, ker sem pač iz vasi, kjer je kaj nekaj kmetij, pa tudi mi smo včasih imeli nekaj malega od zgoraj naštetega. In kot posledica tega sem se že takrat navadila, da pač buče jedo prašiči. Samo prašiči.

In čeprav mi pravijo doma drugače, jih mi nikoli nismo jedli. Kasneje pa so v naši družini postali čisto navdušeni nad njimi. Seveda, drugačnimi, jedilnimi. Ampak v meni je še vedno prepričanje, da pač tega ljudje enostavno ne jemo. In pika. Pa smo se vsakič znova kregali, ker pač tega nisem hotela jesti. Počasi, ampak res počaaaaaaaaasi, sem jih poskusila uživati tako, da so se narezale na kolobarčke in se potem popekle z obeh strani. Lahko jih prej pomokaš, jih spaniraš kot dunajske, ali pa enostavno samo malo dodatka k jedem (ali vegeto) vtreš z ene ali obeh strani (lahko tudi malo suhega česna v prahu) in jih tako dobro popečeš. Pa še to bolj omejeno, ker me čisto prehitro nasitijo, pri nas pa se to vedno DODA k neki že glavni jedi. Potem se pa nažreš – dobesedno.

Letos pa mi presenetljivo prijajo. Nek večer sem jih spet popekla – samo na vegeti in česnu, da je vsaj malce manj nasitno – in sem si jih, po pravici povedano, prav zaželela. Sploh v tej vročini.

Danes pa sem sama sebe presenetila. In, po mojem, tudi mamo. Hehe, sem dejansko razmišljala, da verjetno misli, da mi je tale vročina že počasi v glavo stopila. :) Za kosilo smo si poleg čisto mladega domačega pečenega krompirja privoščile neke vrste omakco. Takole sem jo naredila:

• 1 dokaj velika bučka (svetla, bela, ne tista zgoraj ali tista, katero ponavadi lahko kupiš v naših trgovinah)

• 2 srednje velika paradižnika

• 2 beli papriki

• 3 kar velike stroke česna

• 1 srednja bela čebula

• vegeta, sol, olivno olje (izraz ‘oljčno’ še vedno ne priznavam), črni poper, kajenski poper

Na olivnem olju prepražimo na drobno nasekljano čebulo. Ko zarumeni, dodamo na kockice narezan česen in pustimo nekaj sekund, da se prepraži toliko, da zadiši. Nato bučko narežemo na kocke (velikost je poljubna, po okusu posameznika) brez, da jo olupimo, ker gre še za zelo mlado bučko. Premešamo, da se prepraži, in malo zalijemo, da se nekaj minutk duši. Nato dodamo narezane paprike (na trakce, na krajše trakce – po želji) in pustimo, da tekočina še malo izpari. Čisto na koncu pa dodamo paradižnike narezane na kocke. Ko od sebe dajo tekočino, dodamo vegeto, sol, poper in kajenski poper, vse skupaj premešamo in pustimo, da se še nekaj časa duši. Sama sem poleg začimb dodala še malo sojine omake in nato pustila dušit. Še manj kot čajno žličko.

Nato postrežemo.

Jaz osebno sem dala to kar zraven pečenega krompirja, da se je še ta malo nalezel okusa. Njamsi!! :) :)